Še malo o javnem sektorju – mednarodne primerjave (VII)

V objavljenih člankih sem ugotavljal, da je število zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja v Sloveniji sicer pod povprečjem Evropske Unije, glede na nivo razvitosti pa je skupno število približno primerljivo z drugimi državami. Značilno je namreč, da imajo države z višjim BDP na prebivalca, praviloma tudi več zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, javna uprava) in njihovo število v Sloveniji približno “ustreza naši stopnji razvoja”. Navedbo dajem v narekovaje, ker bi seveda lahko razpravljali, koliko podatek o BDP na prebivalca odraža stopnjo razvitosti države, a to ni namen tega teksta.

V izvornem tekstu sem seveda predstavljal predvsem podatke o zaposlenih in izdatkih za opravljanje tovrstnih dejavnosti, nisem pa se posvečal učinkovitost teh zaposlenih. Glede tega vemo, da je splošna ocena precej negativna, čeprav nekih celovitih primerjav z drugimi državami nimamo. To je seveda področje, kjer imajo subjektivne ocene večjo težo in to raje prepuščam drugim. Ker pa sem dobil pobude, da bi poleg podatkov o številu zaposlenih v javnem sektorju, pripravil še nekaj primerjav izdatkih za njihove plače v BDP, v nadaljevanju dodajam tudi ta vidik.

Pogledal sem torej celotne izdatke javnega sektorja (države) za plače, tako kot jih spremlja statistika. Tako število zaposlenih kot masa izplačanih plač se spremlja preko različnih virov, ki na žalost dajejo tudi različne rezultate. V spodnji tabeli so tako prikazani podatki o izplačani masi plač kot jih spremlja SURS v datoteki plač in zaposlenih, potem imamo konsolidirano bilanco javnega financiranja z izdatki za te namene ter portal plač javnega sektorja, na koncu pa je še podatek iz tabel nacionalnih računov. Številke so torej precej razlikujejo, zato sem za primerjavo z drugimi državami EU uporabil podatke iz tabel o temeljnih agregatih sektorja države. Ti podatki namreč prikazujejo vse izdatke države po enotni metodologiji veljavni v Evropski Uniji. Po njih smo tako lani za izplačila zaposlenim v državi namenili 4,8 milijarde evrov ali 11,2 % BDP.

Zanima nas torej, kakšen delež BDP namenja Slovenija za izplačila plač zaposlenih v državi in sicer kakšen je ta delež glede na druge države ter kako se je gibal v času. Na prvem grafikonu tako prikazujem podatke o celotnih izplačilih javnih financ v letu 2017 v primerjavi z vsemi državami EU (dodana je še Norveška, Švica in Islandija).

Skupni izdatki države Slovenije so lani sicer znašali 43,2 % BDP, kar je manj kot je znašalo povprečje EU (45,8%). Lani vemo (ali pa tudi ne), da so imele javne finance v Sloveniji prvič v zgodovini presežek. Sicer ne velik (0,1 % BDP), a vseeno so se naše javne finance prvič v petindvajsetih letih prevesile na pozitivno stran[1]. Kot izhaja iz grafikona, smo za plače javnega sektorja namenili 11,2 % BDP, kar je več od povprečje EU (9,9 %). Ta podatek se nekako ne ujema s podatkom o številu zaposlenih v javnem sektorju, kot sem ugotavljal v objavljenih analizah. Po njih je bil namreč delež zaposelnih v javnem sektorju Slovenije nekoliko pod povprečjem Evropske Unije.

Poskušal sem ugotoviti, kaj bi bil lahko razlog za razlike in kateri podatek je pravzaprav pravilen. Pogled na grafikon pokaže, da kljub sicer enotni metodologiji spremljanja podatkov o financah javnega sektorja (vlade – govrnment), prihaja v EU po državah najbrž do določenih razlik v zajemanju oz. opredelitvi posameznih kategorij. Med izdatki se pojavljajo izdatki za plače (kategorija D1PAY po metodologiji), drug največji izdatek pa so “socialni izdatki in ugodnosti” (D62 in D63), ki v kaki državi verjetno zajemajo tudi del izplačila plač. Kako si drugače razlagati, da npr. Nemčija namenja za plače JS samo 7,5 %, Švedska pa kar 12,7 %, skupni izdatki za plače in socialne izdatke pa so na Švedskem celo manjši[2].

Da lahko pride do različnega zajemanja, še bolj potrjuje potrjujejo podatki o strukturi prihodkov države (slika na koncu teksta). Švedska in Danska npr. nimata prihodkov iz naslova plačila socialnih prispevkov, a ustrezno višje prihodke iz naslova davkov na dohodke. Ne trdim, da gre za napake, temveč se posamezni odhodki ali prihodki zaradi razlik v ureditvah držav, kljub enotni metodologiji lahko obravnavajo drugače. Zaradi tega podatek o izplačanih plačah iz javnih sredstev med državami po mojem ni primerljiv, uporaben pa je podatek o skupnem izplačilu plač in socialnih prejemkov, po katerem so tudi sortirane države na zgornjem grafikonu.

Tovrstnih skupnih izplačil je bilo lani v Sloveniji za 28,2 % BDP, v povprečju EU pa 30,5 % kar nekako ustreza tudi razlikam v številu zaposlenih v JS. Podatek je seveda precej širši kot samo plače javnih uslužbencev, a je v sorazmerju s skupnim obsegom izdatkov države. Na grafikonu je prikazan tudi obseg izdatkov za investicije, obresti (tu seveda prednjačijo bolj zadolžene države) ter ostale izdatke. Skupna značilnost razlik med državami je v večjem obsegu izdatkov v državah z višjo stopnjo razvitosti oz. višjim življenjskim standardom. Tudi po teh podatkih je delež izdatkov Slovenije za javni sektor približno v sorazmerju s stopnjo razvitosti, torej nekoliko pod povprečjem EU. Manj kot v Nemčiji, Avstriji ali Franciji in več kot v Slovaški, Poljski ali omuniji.

In kako se je delež teh izdatkov gibal v zgodovini? Na naslednjem grafikonu je spodnjem delu podatek o deležu izdatkov za plače v BDP od leta 1995. Kot vidimo, se je v Sloveniji praktično ves čas gibal okoli 11 % ustvarjene dodane vrednosti. Nekaj nižji je bil v času visoke konjunkture (2006 – 2008), ko se je BDP močno povečal (zaradi zadolževanja), višji pa v času krize (2009 – 2013), ko je ob padcu BDP nominalni znesek plač ostal enak. Danes so ti izdatki zopet približno na dolgoletni ravni, a ves čas višji kot v povprečju Evropske Unije. Kot pojasnjeno zgoraj, ti podatki najbrž niso v celoti primerljivi zaradi razlik v zajemanju. Že če iz povprečja izločimo Nemčijo (prekinjena črta) so deleži primerljivi s Slovenijo.

Na sredini grafikona (desna skala) je zato prikazan še delež vseh izdatkov skupaj za plače in socialne potrebe, vključno s pokojninami. Tudi tu so gibanja za Slovenijo skozi leta podobna, le da je povprečje ves čas nižje kot so primerljivi podatki za Evropsko Unijo. V Sloveniji za te namene vseh petindvajset let samostojne države namenjamo okoli 29 % BDP z odstopanji med in v času krize. To predvsem pomeni, da nekih odstopanj ali krepitve tovrstnih izdatkov v času ni prišlo. Predvsem pa dolgoročno za te namene porabimo približno primerljiv delež BDP kot to velja za povprečje Evropske Unije – torej nekoliko manj, podobno kot je tudi naš BDP na prebivalca nekaj nižji. Glede na to, da se z leti v razvitosti približujemo EU, je današnji delež pravzaprav relativno celo nižji kot nekdaj.

Za celovito sliko o javno-finančnih izdatkih Slovenije, so v zgornjem delu grafikona še podatki o skupnih tovrstnih izdatkih glede na BDP. Tudi ti se skozi vsa obravnavana leta (od 1995) gibljejo okoli 45 % z nekaj višjim deležem v času krize (na grafu niso zajeti izdatki za sanacijo bank 2013 – 2014). Lani je bilo skupnih izdatkov države 43,2 % BDP, najmanj do sedaj (če ne upoštevamo leta 2007, ko je BDP zaradi močnega zadolževanja nerealno porastel). Izdatki za javni sektor in druga plačila države so torej skozi vso zgodovino države približno primerljivi z razmerami v EU. Takšno je torej stanje glede izdatkov, o učinkovitosti pa so splošne ocene seveda bistveno slabše. Ob vseh slabostih, sam vseeno menim, da npr. za 1.300 evrov javnih izdatkov za zdravstvo letno na prebivalca (2016) dobimo najmanj primerljivo storitev kot za 2.800 evrov povprečno prebivalci razvitih državah EU (ali za 1.100 evrov za celotno izobraževanje od vrtca do univerze glede na 1.900 v EU).

Kot omenjeno, je na koncu še grafikon o strukturi prihodkov države v BDP predvsem zaradi prikaza, kako prihaja v nekaterih državah do različnega zajemanja podatkov. Ti zato niso vedno v celoti primerljivi oz. potrebna je podrobnejša analiza, kadar se ugotovijo kakšna večja odstopanja. Izpostavljam značilnost, da Danska, Švedska in Islandija praktično nimajo prihodkov iz naslova socialnih prispevkov (zeleni del stolpca), ker te prihodke vključujejo med prihodke od davkov na dohodek. Mogoče še pojasnilo za Irsko, ki pri teh primerjavah tudi vedno odstopa. Njihov skupni BDP je namreč zaradi vključevanja dobičkov tujih korporacij v njihov BDP izjemno visok (v 2015 je porastel kar za 25 %), ostale kategorije pa so bolj primerljive. Zaradi tega je npr. delež za zaposlene v BDP na Irskem le okoli 30 %, v ostalih razvitih državah (tudi Sloveniji) pa okoli 50 %.

 

[1] Proračunski presežek v času prve Janševe vlade se je v končnih izračunih Statističnega urada vseeno izkazal kot primanjkljaj.

[2] Podrobnejši vpogled v celotno matriko izdatkov (po vrsti izdatkov – plače, soc. izdatki… in po funkcijah – zdravstvo, šolstvo…) pokaže, da naj Nemčija ne bi imela skoraj nić izdatkov za plače v zdravstvu (0,4 % BDP, Švedska npr. 2,8 %), imajo pa visoke izdatke za socialna nadomestila v zdravstvu (6,3 % BDP, Švedska pa 1,4 %). To kaže, da v Nemčiji na drugačen način evidentirajo izdatke za plače v zdravstvenem sektorju, zaradi česar imajo precej nižje skupne izdatke za plače javnega sektorja v BDP in ustrezno višje za socialne izdatke. Zaradi ekonomske teže Nemčije to močno vpliva tudi na povprečni podatek za EU.

O milijardi evrov boljših financah

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Najbolj ključen podatek javnih financ je obseg zbranih davkov, na drugi strani pa višina izdatkov za plače, materialne stroške ter pokojnine in druge transferje. In za letošnje leto (pa tudi lansko) je značilno, da davčni prilivi rastejo po 6 ali 7 odstotni stopnji, toliko kot je približno nominalna gospodarska rast. Na drugi strani pa večina omenjenih izdatkov raste po stopnji okoli 4 odstotke, kar je letos in lani prineslo med 400 do 500 milijonov boljši javno finančni rezultat. Kljub vsem kritikam, takšno gibanje vseeno kaže, da država svoje izdatke v veliki meri obvladuje ter ustvarja presežke (rezervo?) v času ugodnih gospodarskih razmer.

Veliko je sicer razprav o spremembah davčne zakonodaje, občasno je mukoma sprejeta tudi kakšna korekcija davčnih lestvic, a okvirne davčne stopnje ostajajo dokaj podobne, tako na zaslužke, kot na potrošnjo. Zaradi tega tudi prilivi iz tega naslova sledijo gospodarskim gibanjem, torej obsegu prejemkov in potrošnje oz. bruto domačega proizvoda. In ta je lani nominalno porastel za 6,4 %, letos pa bo tudi za približno 7 %. Ponovno naj poudarim, da moramo za analize javnih financ spremljati nominalno, torej celotno rast BDP[1], ker tudi prihodke in izdatke proračunov spremljamo v nominalnih vrednostih. In ker davčne stopnje ostajajo na več ali manj enaki višini, tudi skupni prilivi (brez posebnih, izrednih postavk) približno sledijo tej skupni rasti dodane vrednosti, torej med 6 in 7 odstotki.

To velja za pobran DDV ter vse prispevke in davke iz plač in dobičkov. Pri plačah gre seveda za skupek povečanja plač (4 %) in števila zaposlenih (3 %). Pri tem nekaj bolj izstopa povečanje prilivov iz dohodnine, s katero se je v proračun Republike Slovenije letos do oktobra nateklo kar 15 % več sredstev kot lani v istem obdobju. Kljub popravkom dohodninske lestvice, je povprečna obremenitev plač letos vseeno nekaj višja kot lani, več je tudi dohodnine od prihodkov od kapitala, predvsem pa je država iz tega vira odrezala občinam manjši delež in proračunu je zato ostalo več. Konkretno, skupni prilivi iz naslova dohodnine so letos do oktobra 11 % višji, ker pa so od tega občine dobile le 6,4 % več kot lani, je pač proračun dobil skoraj 16 % več (ob enaki delitvi vseh prilivov iz dohodnine, bi letos dobile občine 40 milijonov več). Takšna delitev dohodnine med državo in občine nedvomno temelji na veljavni zakonodaji, a to je samo primer kaj se dogaja v tekočih gibanjih. Zanimivo namreč, koliko je bilo na drugi strani razprave, da bodo občine naslednje leto dobile 32 milijonov več povprečnine iz proračuna.

V negativno smer izstopa edino zbrana trošarina in sicer na goriva. Zaradi rasti nabavnih cen goriv, je država celo nekoliko znižala obremenitev cene s trošarinami in to so edini pomembnejši prilivi, ki so letos nižji kot lani. Ne glede na to, pa vsi redni prilivi v državnih proračun (brez dividend NLB in sredstev EU kot dve posebni postavki) letos višji nekaj preko 6 odstotkov, torej podobno kot rast BDP.

Na drugi strani pa je država skrbela, da redni izdatki niso porasli v povprečju za več kot 4 odstotke. To velja tako za plače javnih uslužbencev, za vse materialne stroške, socialne izdatke, subvencije ter pokojnine. Slednje se seveda ne plačujejo iz proračuna, a ker ima tudi ZPIZ preko 7 odstotkov več prilivov od prispevkov na plače, izplačila pokojnin pa so večja le za slabe 4 odstotke, je imel proračun pač toliko manj obveznosti do Zavoda za pokojninsko zavarovanje. Povprečna pokojnina je letos višja za 3 % in ker se število upokojencev skoraj ne povečuje[2], so izplačila pokojnin pač v omenjenih okvirih, torej okoli 100 milijonov evrov nižja od zbranih sredstev.

Na rednem delu proračuna (če bi tako poimenovali vse običajne proračunske prilive in odlive) smo torej s kar ustrezno politiko obvladovanja izdatkov ter nespremenjenimi davčnimi stopnjami zagotovili dodatnih skoraj 500 milijonov evrov presežka glede na lansko leto. Seveda moramo govoriti tudi o bodočih tveganjih in neugodnih demografskih gibanjih, a prav je tudi, da takšne ugodne razmere odkrito predstavimo. To pa je potem osnova za odločitve o vodenju proračunske politike v prihodnje:

 – ali bi bilo prav, da v ugodnih razmerah ustvarjamo ta presežek,

 – ali pa so to mogoče razmere, da bi znižali kake davčne obremenitve (stopnje)?

 – ali pa prostor, da kake izdatke povečamo (pokojnine na primer)?

Te dileme so seveda precej širša tema, ki zahteva posebno obravnavo. A izkušnje iz let pred krizo kažejo, da v takih razmerah kako večje zniževanje davčnih obremenitev najbrž ni nujno, da je ustvarjanje rezerve za slabše čase boljša alternativa. Takšna razmerja namreč pomenijo ustvarjanje rezerv na nivoju države, nižje davčne stopnje pa na nivoju posameznih podjetnikov in prebivalcev. Seveda pa lahko v teh okvirih kake stopnje prilagodimo in tudi kak odstotek več za pokojnine ne bi smel biti takšna težava (na tem delu je v zadnjih desetih letih prišlo do največjega izpada).

“Redni del proračuna” kaže torej letos ugodno sliko, dodatno pa so jo izboljšale še dividende NLB ter okoli 100 milijonov evrov manj izdatkov za obresti. Ministrstvo se sicer pohvali, da je to posledica “aktivnega upravljanja javnega dolga”, a gre preprosto za dejstvo, da postopno zapadajo obveznice izdane v času krize po 4 ali 5-odstotni obrestni meri, nove pa izdajamo po eno do dvoodstotni. Povprečna obrestna mera na dolg je tako padla iz 3,7 % na 2,7% in v naslednjih letih bo še upadala (nekje do leta 2021) – in to ne glede na morebiten postopen dvig tržnih obrestnih mer.

Bolj nepredvidljive pa so postavke proračuna o prejetih sredstvih iz EU ter s tem povezani izdatki za investicije. Nihajo predvsem prilivi iz kohezijskega in strukturnih skladov Evropske Unije. Lani je bilo zadnja dva meseca kar 200 milijonov več izdatkov za investicije kot neto prilivov iz EU (ti prilivi so potem prišli letos), kako pa bo letos, pa ni znano (na vladi sicer najbrž vedo). Če bo tudi letošnjega novembra in decembra podoben izpad, bo na koncu leta državni proračun izkazoval 650 milijonov evrov presežka, sicer pa še več. Večina proračunskih postavk je dokaj predvidljivih, ti dve lahko močno zanihata in to potem vpliva na končni rezultat proračuna.

Ker so torej v ostalem delu gibanja precej predvidljiva, pa toliko bolj presenečajo številke v sprejetem proračunu za letošnje leto. Posebno v povezavi z nedavnimi diskusijami na vladi o spremembah izvrševanja proračuna za naslednje leto. Vemo namreč, koliko energije je bilo potrebne za uskladitev nekaj milijonov evrov več ali manj pri določenih postavkah.

V lani sprejetem in še vedno veljavnem proračunskem načrtu za letošnje leto so namreč predvideli kar okoli 150 milijonov manj prilivov od DDV, preko 100 milijonov manj dohodnine ter 160 milijonov več odlivov za ZPIZ. Navedene tri postavke proračuna bodo po oceni letos najbrž izkazovale 400 milijonov boljši rezultat kot pa izhaja iz sprejetega proračuna (!). Celotni letošnji proračun bo verjetno izkazoval celo preko 600 milijonov evrov večji presežek kot so predvideli načrtovalci na ministrstvu – a niti besede ni bilo o tem ob debati o popravkih proračuna za naslednje leto (ZIPRS[3]).

V predlogu ZPIRS so samo zapisali, da je pri ” proračunskem načrtovanju potrebna previdnost, zaradi vse hitrejšega umirjanja gospodarske aktivnosti tako doma kot na mednarodnih trgih” in predlagali za nekaj deset milijonov popravkov navzgor in navzdol. Niti z enim stavkom pa niso navedli, da bo letošnji rezultat nekaj sto milijonov boljši kot so predvideli in najbrž bo tako tudi naslednje leto. Kljub “umirjanju rasti”, UMAR za 2019 načrtuje 6-odstotno nominalno rast BDP in ker davčne stopnje ostajajo enake, bo tudi prilivov okoli 6 % več. Dvig plač javnega sektorja, pokojnin in drugih izdatkov bo zopet kako odstotno točko ali dve manjši, nižje bo tudi plačilo obresti in proračunski presežek se bo dodatno povečal, kljub izpadu večine dividend od NLB. Lepo in prav! – a vseeno bi to lahko korektno povedali in predstavili, ne pa da vsako sprejemanje in popravljanje proračuna prikazujemo skoraj kot vojno stanje ter ponavljamo mantre o potrebnih strukturnih reformah in bližajoči se krizi.

Proračunske številke torej kažejo, da vsaj na kratki rok vodimo kar ustrezno javno-finančno politiko, ki se kaže v oblikovanju rezerv za zahtevnejše čase (z njimi bomo dodatno znižali javni dolg). Lahko bi sicer naredili tudi kak poseg v davčne stopnje na področjih, kjer je obremenitev res visoka – a kakšne večje razbremenitve ne bi bile smiselne, vsaj v času rasti ne. Kot rečeno, pa bi bili mogoče bolj upravičeni kaki popravki, npr. pri pokojninah. Ko se steka na državne račune nekaj sto milijonov evrov več prilivov, kot je bilo predvideno, bi 50 milijonov več za te namene (1 % dodatni dvig)  ali tudi nekaj več, res ne bi smelo biti taka težava. Sicer pa naj presežek kar nastaja (za vračilo dolga ali izjemoma kake smiselne naložbe v razvoj).

Za tiste, ki jih zanima kaka konkretna številka več, pa na koncu še povzetek ključnih proračunskih številk za zadnja leta (dve verziji prikaza, ker se slika slabše vidi, prenesena tabela pa je manj pregledna) .

PRORAČUN REPUBLIKE SLOVENIJE (v milijon evrih)
  2 0 1 6 2 0 1 7 2 0 1 8 2 0 1 8 razl. oc. – sprejet prorač.   povečanje v %
  ocena sprejet prorač. 16/17 17/18
davki na blago 5.384 5.674 5.934 5.789 145 5,4% 4,6%
dohodnina 1.029 1.100 1.265 1.149 116 6,9% 15,0%
davek na dobiček 599 766 840 812 28 27,8% 9,7%
ostali prihodki 794 858 1.107 806 301 8,0% 29,0%
SKUPAJ REDNI PRIHODKI 7.807 8.399 9.146 8.556 591   7,6% 8,9%
potrošnja države -5.627 -5.969 -6.019 -6.077 58 6,1% 0,8%
prisp. za pok. bl. -1.354 -1.226 -1.153 -1.319 166 -9,5% -6,0%
SKUPAJ REDNI ODHODKI -6.981 -7.196 -7.173 -7.396 223   3,1% -0,3%
OSNOVNI REZULTAT 826 1.203 1.974 1.160 814   45,7% 64,1%
neto sredstva iz EU 50 17 356 683 -327
investicije -528 -605 -818 -945 127 14,6% 35,2%
PRIMARNI PRIMANJ./PRESEŽEK 348 615 1.512 898 615      
neto stroški obresti -1.033 -941 -861 -847 -14 -8,9% -8,5%
PRIMANJ./PRES. PRORAČUNA -685 -326 652 51 601      
primanjkljaj proračuna v % BDP -1,7% -0,8% 1,4% 0,1%

 

 

[1] Realna rast BDP (po izločitvi rasti cen) je lani sicer znašala 4,8 %, letos pa bo verjetno vsaj 4,5 %.

[2] Učinki zadnje pokojninske reforme so se pričeli pravzaprav šele kazati. Povprečna starost ob upokojitvi se namreč počasi dviga proti 65. letu, kot je predvideno po zakonu in ta proces bo imel učinke še kar nekaj let.

[3] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019