Učinki davčnih sprememb – drugič

Pred dnevi sem v komentarju predvidene davčne reforme predstavil, kako bodo predlagane spremembe dohodninske lestvice vplivale na plačo posameznika. Dodatno pa tudi, kakšne bi bile alternativne variante, ki bi bolj sledile ciljem, ki jih je ministrstvo izpostavilo. Ob tem sem omenil tudi učinke sprememb pri regresu ter kapitalski obdavčitvi, čeprav nekaj manj podrobneje. Težava pri takšnih ocenah je, da vedno težko zajamejo celovite učinke popravkov, kar smo lahko zasledili pri množici komentarjev zadnje dni. Zato bom v nadaljevanju predstavil skupne učinke, ki jih na prejemke zaposlenih prinaša omenjeni predlog MF.

Na začetku na kratko ponavljam ugotovitve, ki sem jih podrobneje predstavil v dosedanjih člankih na to temo. Popravki davčne obremenitve dela namreč izhajajo iz splošno sprejete predpostavke, da je delo pri nas bistveno preveč obdavčeno glede na kapital. Primerjave z drugimi državami EU so pokazale, da temu ni tako. Seveda so države s precej nižjo obdavčitvijo dela, a tudi države z bistveno višjo in bolj progresivno obdavčitvijo, medtem ko smo mi približno v sredini. Res pa je, da je obdavčitev dobičkov podjetij (ne kapitalskih prejemkov posameznikov) pri nas v povprečju kar nekaj nižja kot to velja za večino drugih držav. A to velja za povprečno obremenitev. Približno polovica podjetij pravzaprav plačuje davek po stopnji, ki je značilna tudi za davčne obremenitve dobička v EU, povprečje pa znižuje druga polovica podjetij, ki zaradi visokih olajšav davka praktično ne plačuje ali samo nekje do 15-odstotne stopnje.

Drug vidik pri razpravi o višini davčne obremenitve dela pa je zavedanje, da je tudi plačilo davkov v bistvu izplačilo posamezniku za vse javne storitve, ki jih zagotavljamo preko državne blagajne, od zdravstvenega zavarovanja, pokojnin, bolniških, porodniške, vrtcev, prevozov v šolo… Kakor sicer vedno lahko najdemo sto razlogov in pripomb na delovanje državne birokracije, primerjave z EU kažejo, da večji obseg zbranih davkov, praviloma pomeni tudi večji obseg storitev, ki jih dobimo od države in to na solidarnosten način. Zavzemanje za nižje plačilo davkov od plač pomeni dejansko zavzemanje za manj sredstev za javne storitve oz. za nižji nivo javnih storitev. Zato je za celotni standard ljudi ključna bruto plača.

To so nesporna dejstva, ki jih moramo upoštevati pri odločitvah o popravkih davčne ureditve. Ker pa je višina davkov na delo vseeno relativno visoka, se mi zdi upravičeno, da delo davčno nekoliko razbremenimo, obremenimo pa kapital v delu, kjer se plačujejo res nizki davki (a obremeniti bi morali tiste z nizko stopnjo in ne dodatno tiste, ki jih plačujejo po normalni stopnji). Seveda pa je obseg teh sprememb oz. prenosa davčne obremenitve, omejen. Lahko se pogovarjamo o 200, mogoče tudi 300 milijonih, kar pomeni do (samo?) npr. 30 evrov povprečno na zaposlenega mesečno in to je to. Vsaka drugačna pričakovanja so popolnoma nerealna, če želimo  zadržati življenjski standard in nivo javnih storitev, kot jih imamo.

Kot smo razbrali iz predlogov finančnega ministrstva, so ocenili, da bi si lahko privoščili do 300 milijonov evrov skupne razbremenitve pri obdavčitvi dela. To je izhodišče, kjer pa mora nato odgovorno nastopiti politika. Politična odločitev je namreč, kako porazdeliti teh 30 evrov višji neto prejemek mesečno med zaposlene. Vsem enako, ali enim več in drugim manj. Na žalost je tudi tokrat ministrstvo prišlo na dan z novo dohodninsko lestvico (ki seveda nikomur nič ne pomeni), konkretnih podatkov o višini manjših davkov glede na višino plače, pa skoraj ne zasledimo. Politika mora namreč odkrito povedati, kako bi to razdelili, ministrstvo pa potem pripraviti ustrezne spremembe zakonodaje.

V prejšnjem tekstu sem prikazal, da bodo zaradi popravka lestvice prejemniki najnižjih plač dobili 2,6 evrov več na mesec, “srednji” razred (do 2.500 evrov bruto mesečno) okoli 20 evrov več, najbolje plačani pa tudi 180 evrov več. Lahko, da je to namen sprememb, a potem se je potrebno o tem odkrito pogovarjati in tako prikazati ljudem.

Drži pa, da je to samo del sprememb pri prejemkih ljudi. Enako pomembni so tudi popravki pri regresu in pri nagradi za uspešnost. Medtem, ko se bo slednja koristila bolj redko, pa se regres seveda nanaša na vse zaposlene. V skladu s kolektivnimi pogodbami in zakonodajo je vsak zaposlen upravičen do najmanj 840 evrov regresa. Predlog pa prinaša pomembno spremembo in sicer naj bi bil regres po novem v celoti razbremenjen dohodnine in to kar do višine povprečne plače (1.700 evrov).

Ocenjujem, da je ta sprememba finančno celo večja kot jo prinaša spremenjena dohodninska lestvica, čeprav jo je ministrstvo ocenilo le na 90 milijonov evrov. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (FURS) je bilo leta 2016 v Sloveniji izplačano 600 milijonov evrov regresa in sicer 710 tisoč prejemnikom (846 evrov v povprečju). Najbrž se ne bomo veliko zmotili, če ocenimo, da bo letos, po treh letih, teh izplačil 10 % več. Od tega izplačila regresa naj bi prejemniki plačali okoli 150 milijonov evrov dohodnine, kar pa po predlogu reforme odpade. MF ima sicer na voljo točne podatke o izplačilu regresa za 2017 in tudi obračunane dohodnine. A ta je ob izplačilu obračunana po povprečni dohodninski stopnji prejemnika. V letnem obračunu dohodnine pa je ta prejemek obdavčen po zadnji, mejni dohodninski stopnji posameznika in ta znaša okoli 23 %, kar pomeni omenjenih 150 milijonov evrov. Torej to znižanje obdavčitve znaša približno toliko, kot bodo prinesle spremembe dohodninske lestvice.

In kakšen je učinek sprememb pri regresu na prejemke posameznika? Izhajamo lahko iz predpostavke, da vsi zaposleni prejmejo enak znesek regresa ne glede na višino plače (glede na podatke leta 2016, bo povprečen regres letos znašal okoli 930 evrov). Marsikje dobijo slabše plačani sicer nekaj večji regres, a razlike niso velike. Seveda se tudi pri tem srečamo s tem, da bodo s to spremembo slabše plačani “profitirali” 150 evrov, najbolje plačani pa bodo oproščeni današnjega plačila 470 evrov dohodnine (prvi pač plačujejo dohodnino po mejni stopnji 16 %, drugi pa po 50 %). V spodnji sliki sta prikazana učinka spremembe dohodninske lestvice ter skupne spremembe z regresom (regres je preračunan na mesec) ter minimalno dodatno nagrado za uspešnost (10 % plače).

Davcna reforma 2019-2-1

Posameznik s 1.200 evri bruto plače (830 evrov neto) bo dobil sicer le 2,6 evrov večjo plačo, skupaj z učinki regresa in nagrade pa bodo njegovi mesečni prejemki višji za 16 evrov oz. za 2 %. Skupni  učinek za nekoga z 2.200 evri bruto plače, pa bo okoli 40 evrov več neto prejemkov oz. 3 %. Največji pa bodo seveda še vedno učinki za nekoga z 10 tisoč evri plače – mesečno se mu bodo prejemki povečali za približno 250 evrov.

Poglejmo te številke še preko spodnje tabele v kateri sem na osnovi ocen za leto 2019 razdelil vse dohodninske zavezance v 3 skupine glede na višino dohodka (podatki so samo za plačo in regres). Največ (70 %) jih je v “spodnji” skupini z do 2.000 evri bruto plače (1.300 neto) in neto prejemki te skupine bodo v povprečju višji za 19 evrov na zavezanca oz. 2,2 % (v skupnem izračunu je učinek regresa na dohodninskega zavezanca nekaj nižji, ker ne prejemajo vsi regresa). Srednjih 200 tisoč zavezancev (22 %) zasluži med 1.300 in 2.000 evri neto in učinek v tem razredu bo okoli 37 evrov na posameznika. Okoli 70 tisoč ljudi pa zasluži več kot 2.000 evrov neto in povprečni  učinek zanje bo blizu 100 evrov mesečno – seveda povprečje, sicer pa tudi do omenjenih 250 evrov.

Davcna reforma 2019-2-2

Na dnu tabele je še podatek koliko dohodnine vplača posamezna tako opredeljena skupina ljudi. Skupine zavezancev so bile oblikovane tako, da vsaka prispeva približno tretjino (gre sicer za grobe ocene na osnovi distribucije dohodnine po poročilih FURS, a zadosti točne za navedene prikaze). Kot vidimo, so pravzaprav predlagane kar precejšnje spremembe, saj naj bi se dohodnina znižala za več kot desetino, za 300 milijonov od sicer ocenjenih 2,5 milijarde priliva iz tega naslova v letošnjem letu. Povečanje neto prejemkov bo zato med 2 do 4 odstotke, največ pri bolje plačanih (v evrih sploh).

So torej predlogi skupaj z regresom vseeno uravnoteženi? Vsekakor so skupne razlike med posameznimi skupinami ljudi manjše kot izhaja samo iz plač – še vedno pa velja, da bo učinek sprememb merjen v evrih (pa tudi v odstotkih) pomembno višji pri ljudeh z višjimi prejemki. Argument za takšno razdelitev bi bilo lahko tudi v tem, da bomo izpad dohodnine deloma nadomestili z obdavčitvijo kapitala, katerega pa praviloma prispevajo tisti z višjimi dohodki. Verjetno bi lahko temu deloma pritrdili – a zopet velja, da bi bilo najmanj potrebno, da to korektno predstavimo. Sicer pa beremo na eni strani ocene, da imajo korist predvsem bolje plačani in ne srednji (“najproduktivnejši” sloj kot pravi minister). Ali na drugi strani pritožbe, da bodo celotno davčno “darilo” bolje plačani pravzaprav vrnili preko višje obdavčitve kapitalskih prihodkov (mimogrede, skupni davčni učinek iz naslova dohodnine za bolje plačane bo 83 milijone evrov, dodatnega davka iz kapitalskih dohodkov pa bo okoli 44 milijonov, od tega  25 od dividend in 10 milijonov od najemnin).

Sam ocenjujem, da je obseg davčne obremenitve (zna biti preko 300 milijonov evrov) relativno kar visok. Rešitev s polno oprostitvijo regresa se mi zdi dobra rešitev, saj bo dodatno stimuliral k izplačevanju teh dodatkov. Vendar pa so popravki dohodninske lestvice vseeno nekoliko preveč v korist bolje plačanih in bi lahko nekaj naredili več pri najnižjih plačah.

Na koncu pa še ena zanimiva podrobnost. Od uvedbe dohodninske lestvice, se je ta vsako leto revalorizirala s stopnjo rasti plač, saj se je s tem zagotavljala ves čas realno enaka obdavčitev. Z znanim ZUJF-om je bilo to odpravljeno in prva leta niti ni imelo učinka, saj povprečna plača ni rasla, celo upadla. Zadnja leta pa je rast plač med 3 in 4 % letno in ker s(m)o na revalorizacijo “pozabili”, se dejanska obdavčitev plač vsako leto nekoliko zviša. Od leta 2017, ko je bil sprejet zadnji popravek lestvice, se ta višja obdavčitev odraža v 50 milijonov evrov dodatnega priliva v proračunu vsako leto, kar sem podrobneje predstavil pred časom.

Zato je zanimivo  pogledati, kakšna bi bila v 2020 dohodninska lestvica, če se ne bi šli davčne reforme, temveč dohodninsko lestvico samo korektno vsako leto revalorizirali z rastjo povprečne plače v Sloveniji (približno 10 % glede na stanje v letu 2017). V spodnjem grafikonu je primerjava sprememb po aktualnem predlogu MF v primerjavi z revalorizirano lestvico (mišljena je revalorizacija razredov ter višine olajšave, medtem kot stopnje ostajajo enake).

Davcna reforma 2019-2-3

Rezultat je najbrž kar presenetljiv. Če bi lestvico samo redno revalorizirali, bi dobili v naslednjem letu skoraj enake učinke na proračun in plače, kot jih bo prinesla nova lestvica, poimenovana “davčna reforma”. Tistih 150 milijonov evrov manj dohodnine, kot obljublja učinke ministrstvo, je proračun pravzaprav že prejel zadnja tri leta, ker lestvice nismo popravljali. Vrača se pravzaprav tisto, kar se je dodatno pobralo v zadnjih treh letih in zaradi česar je bil priliv dohodnine “nepričakovano” vsako leto precej večji kot je bilo predvideno v sprejetem proračunu. Skupne razlike v evrih med obema variantam je okoli 20 milijonov (samo toliko bo priliv v proračun leta 2020 po reformi nižji kot v primeru, da bi lestvico revalorizirali). Pri distribuciji med ljudmi, pa bodo po novem predlogu dobili bolje plačani več (do 60 evrov mesečno), večina enako, plačani z okoli tisoč evrov bruto plače, pa bodo celo za 25 evrov mesečno na slabšem. Razlika nastaja zaradi tega, ker bi bila splošna olajšava v primeru revalorizacije za 130 evrov (posebna pa za 450 evrov) višja, kot pa izhaja iz aktualnega predloga MF.

Ves “cirkus” z davčno reformo je torej glede dohodninske lestvice pravzaprav samo popravek tega, česar nismo izvajali zadnja tri leta z opustitvijo revalorizacije. Prejemniki nižji plač so celo na slabšem. Največja je pravzaprav sprememba pri obdavčitvi regresa ter nagrad za uspešnost. Ta učinek nikakor ni zanemarljiv in verjetno bo spodbudil podjetja, da ta izplačila še povečajo, ker bodo v celoti neobdavčena. To pa je pravzaprav tisto, za kar so se vsi zavzemali. Znesek pa je najbrž tudi tisto, kar si največ lahko privoščimo – čeprav bo večji, kot pravijo na ministrstvu.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *