Dileme glede prave ocene višine bančne luknje

Glede na odprto javno razpravo o predlogu Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic (“podrejencev” na kratko), lahko v naslednjih mesecih pričakujemo kar veliko vroče debate na to temo. Pri oceni sanacije bank v letu 2013 ter načinu obravnave podrejencev sta se izoblikovala nekako dva “tabora”:
­ na eni strani je dokaj ozka skupina ljudi, ki je bila vpeta v takratne postopke pri sanaciji bank, katero seveda zagovarja – čeprav se, razumljivo, skoraj nihče ne upa izpostaviti,
­ precej širša (in vplivna) pa je druga skupina, predvsem upravičencev in njihovih odvetnikov, ki opozarja na vse nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v procesu vrednotenja bančnega portfelja in ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank in katere naj bi vodile do vprašljive potrebe po sanaciji (dokapitalizaciji) bank, predvsem pa v nepotreben odpis podrejenih obveznic.

Seveda imamo potem še tretjo, največjo skupino in sicer večino državljanov Slovenije, ki bo ta spor in argumente spremljala naslednja leta. Ta skupina vsebine niti ne razume preveč, a bo v primeru upravičenosti vloženih tožb podrejencev, zahtevani znesek (denimo 500 milijonov evrov) tudi poravnala. Spremljamo sicer razpravo, ali bi morebitni upravičeni zahtevek lahko poravnala Banka Slovenije ali proračun, a na koncu bo breme padlo na državo v širšem smislu ali na davkoplačevalce, kot radi rečemo. A pri tem je potrebno korektno navesti, da se seveda položaj (standard) posameznega državljana zaradi tega (če poravnava bo ali ne) ne bo kaj posebno spremenil. Ali je javni dolg 32,0 ali 32,5 milijarde evrov, kakega vpliva na življenje državljana Slovenije nima.

Omenjeni skupini seveda nastopata z argumenti o branjenju pravne države, o spoštovanju pravil in zakonodaje, o ohranjanju in zavarovanju privatne lastnine, razumljivo pa je ozadju teh prizadevanj in dokazovanj tudi čisto osebni interes:
­ skupina zagovornikov sanacije mora opravičiti takratna dejanja, sicer bo prevzela odgovornost za nastale posledice in škodo,
­ skupina, ki opozarja na nepravilnosti pa bo v primeru, da dokaže pravilnost svojih stališč, primerno nagrajena s poplačilom obveznic v višini nekaj sto milijonov evrov.

Če bi povzeli javno mnenje, potem danes v Sloveniji prevladuje stališče, da sanacija bank ni bila izpeljana na transparenten ter strokoven način, da je bila preobsežna (po višini vplačanega kapitala), odpis obveznic pa neupravičen. Ali je temu res tako, bo presojalo sodišče, ki ga ne čaka prav lahka naloga. Ker je tematika preveč “vroča”, se do dileme oz. spora tudi sam ne bi opredeljeval, verjetno pa ni odveč izpostaviti nekaj dejstev, nekaj konkretnih številk, ki mogoče dodatno pojasnjujejo takratna dogajanja. Pri tem izpostavljam samo dileme okoli ekonomskega vidika problematike, ne dotikam pa se pravnih aspektov, ki bodo verjetno pomembnejši pri presoji (ne)upravičenosti izbrisa.

Pred tem bi omenil še nekdanje imetnike teh obveznic, ki so z odredbo Banke Slovenije izgubili svoje premoženje in ki se danes trudijo dokazati, da takšen ukrep ni bil upravičen. Pri tem govorim samo o imetnikih obveznic, kjer je bil izbris najbolj sporen in je tudi predmet tožb. V celotni zgodbi pa sicer nastopajo tudi delničarji bank, ki so prav tako izgubili svoje premoženje, a tam je dilem manj in bi težko pričakovali, da bi tudi oni dobili kako naknadno poplačilo. Imetnika obveznic bi tako lahko razvrstili v tri skupine:
1. V prvi bi bili “nepoučeni” vlagatelji, ki so verjetno kupili te obveznice zaradi nekaj višjega donosa, zaupanja v banke in tudi priporočila bančnih uslužbencev, brez večjega zavedanja kakšna morebitna tveganja s tem prevzemajo.
2. V drugi bi bili lahko “poučeni” vlagatelj, torej institucije in finančni vlagatelji, ki vedo kaj takšne obveznice pomenijo. Podrejena obveznica prinaša sicer nekaj višji donos, a imetnik z njenim nakupom prevzame tudi določena tveganja. V primeru stečaja, se iz premoženja najprej poplačajo vsi običajni upniki (v primeru banke, vlagatelji in deponenti). Če je premoženja zadosti, pa so poplačane tudi podrejene obveznice in šele ko tudi ti v celoti dobijo poplačilo, se preostanek nameni za delničarje. Ti poučeni vlagatelji so ob nakupu najbrž predpostavili, da do stečaja bank niti ne more priti, saj tega zaradi stabilnosti celotnega finančnega sistema, država ne sme dopustiti.
3. Potem pa imamo še tretjo skupino, ki je v zadnjih dveh, treh letih pred sanacijo bank odkupovala obveznice z diskontom, računajoč (zaradi enakih razlogov kot poučeni vlagatelji), da bodo zanje ob poplačilu dobili več.

Slednjo skupino sicer marsikdo poimenuje špekulanti, a gre pač za finančne investitorje, ki so ocenjevali, da do izbrisa ne bo prišlo in da bo naložba zanimiva. To se (zaenkrat) ni zgodilo in razumljivo poskušajo dokazati, da izbris ni bil upravičen. Ne bi bil pa presenečen, če bi se ob pozitivni rešitvi spora za navedene imetnike, kasneje pojavili prejšnji imetniki, ki so te obveznice prodali z npr. 50 % diskontom in tudi oni zahtevali polno poplačilo.

Ob ugodno rešeni tožbi za imetnike delnic bomo namreč imeli zanimivo situacijo. Vsi tisti, ki so držali obveznice do konca in premoženje zaenkrat izgubili, bi bili ob ugodni rešitvi v celoti poplačani. Tisti, ki pa so obveznice zaradi tveganja prodali pred tem, pa so denimo izgubili polovico. NLB in NKBM sta npr. v letu 2012 namreč tudi sami odkupili za okoli 500 milijonov evrov obveznic z diskontom preko 200 milijonov. Tudi imetnik obveznice, ki jo je banki leto dni pred tem prodal za pol cene, bi se mogoče lahko pritožil, da je bil zaveden in terjal razliko v plačilu.

Sanacija bank konec leta 2013 je bila sicer zelo kompleksna transakcija, čeprav je celoten spor oz. razhajanje v pogledih in ocenah pravzaprav dokaj pregleden. Na začetku leta 2013 (stanje 31.12.2012) so imele vse štiri sanirane, državne banke (NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje, ki se je kasneje pripojila Abanki) skupaj blizu 6 milijard evrov problematičnih posojil gospodarskim družbam. Nanje so do takrat oblikovale skoraj 3 milijarde evrov popravkov (slabitev).

Nato pa so banke v drugi polovici leta 2013 tuji cenilci v organizaciji Banke Slovenije ter (pod diktatom?) Evropske komisije ugotovili, da je slabih posojil več, skupaj blizu 9 milijard in nanje zahtevali oblikovanje dodatnih 2,7 milijarde evrov popravkov. Skupaj z ostalimi ugotovljenimi izgubami zaradi nižje vrednosti finančnih sredstev, naložb, osnovnih sredstev in ostalega premoženja, je skupna izguba vseh štirih bank v letu 2013 znašala 3,3 milijarde evrov.

Ker so imele banke po stanju 31.12.2012 vsega skupaj 1,8 milijarde evrov kapitala, je tako ugotovljena izguba povzročila 1,5 milijarde kapitalskega primanjkljaja (negativnega kapitala). To je bil tudi razlog, da je BS izdala odločbo, s katero se je izguba pokrila najprej s 550 milijoni podrejenih obveznic, razlika (1 milijarda) pa s sredstvi države. Seveda pa so morale imeti banke kapital, zato je država decembra 2013 vložila v banke skupaj 3,2 milijarde evrov in omenjene štiri banke so v leto 2014 vstopile z 2,2 milijarde kapitala po knjižni vrednosti.

Spornih je torej omenjenih 2,7 milijarde evrov dodatnih popravkov, ki so bili po do sedaj razkritih informacijah resnično ugotovljene na precej vprašljiv način, po vprašljivih postopkih in metodah in na osnovi dokaj neobičajne komunikacije med Banko Slovenije, EK in ostalimi vključenimi v takratna dogajanja. O tem se je že veliko pisalo in ne bi ponavljal, vsekakor pa način ugotavljanja razmer, zbuja veliko dvomov v ustreznost in upravičenost izračuna višine popravkov. Tudi zaradi tega, ker so vse revizijske hiše še nekaj mesecev pred tem ocenjevale, da imajo banke na svoje premoženje oblikovanih zadosti popravkov, brez teh dodatnih 2,7 milijarde evrov. In z vso odgovornostjo zapisale standardno navedbo, da so “…računovodski izkazi v vseh pomembnih pogledih poštena predstavitev finančnega položaja banke…” (Letno poročilo NLB za 2012). Tudi po kasnejših izračunih EIPF, naj bi bili ti dodatni popravki v celoti nepotrebni.

Spor bo torej tudi po odločbi Ustavnega sodišča potekal okoli tega, ali so bili ti dodatni popravki upravičeni ali ne. Kot lahko razberemo iz dosedanjih aktivnosti, bo ena izmed najbolj spornih zadev pri ocenjevanju, uporaba napačne metode. Cenilci so takrat bančni portfelj ocenjevali po metodi AQR (“Asssets Quality Review”) in ne po metodah Mednarodnega standarda računovodskega poročanja (IFRS). Takšna, neustrezna metoda naj bi po mnenju podrejencev izkazala bistveno večje izgube v bankah in s tem pripeljala do izbrisa podrejenih obveznic. Zaradi tega pričakujejo, da jim bo novi zakon končno omogočil vpogled v takratne postopke vrednotenja ter tudi možnost ponovne ocene bančnega portfelja. Seveda vse v pričakovanju, da bo to novo ocenjevanje po pravilnih metodah pokazalo, da so bili popravki že pred izvedbo sanacije zadostni in dodatni popravek (izguba) ni bil potreben.

Do tu pravzaprav ni nobenih dilem in slika je dokaj čista. Potrebna je samo nova, strokovna in “poštena” cenitev in ta bo pokazala, kakšno je bilo dejansko stanje v zadnjih mesecih leta 2013, ko so bile sprejete po mnenju mnogih, sporne odločitve in odločbe. A težava je v tem, da se na ta ocenjevanja gleda kot neko strogo strokovni postopek z jasnimi opredelitvami in omejitvami. Vendar pa je ocenjevanje vrednosti družb ali premoženja vedno tudi zelo subjektivna ocena, odvisna od ocenjevalčevih informacij in pričakovanj (ter naročnika cenitve). In rezultati so lahko zelo različni, kar bi vam potrdili tudi ocenjevalci uglednih institucij – a ne smejo.

Vsa diskusija oz. ves spor se bo torej vrtel okoli vprašanja ali je bilo takratno ocenjevanje ustrezno in okoli pričakovanja, da bo novo ocenjevanje pokazalo bistveno boljšo sliko. To ocenjevanje bo seveda moralo biti v skladu z računovodskimi standardi, ocenjevalci pa se bodo morali tudi postaviti za pet let nazaj, in ocenjevati na osnovi takratnega poznavanja razmer. “Postaviti” se bodo torej morali v drugo polovico leta 2013, ko bili v javnosti prisotni pozivi za prihod trojke in ko je npr. UMAR dodatno znižal oceno gospodarske rasti iz minus 0,2 na minus 0,8 % za leto 2014 (dejansko smo potem imeli 3-odstotno rast). Vsekakor bo to ocenjevanje, tako zaradi množice podatkov (gre za ocenjevanje celotnega porfelja vseh štirih bank), časovne oddaljenost in tudi dostopnosti podatkov, dokaj zahteven postopek z nepredvidljivim rezultatom.

Vendar pa je pri tem zanimivo nekaj drugega. Vse dileme in različni pogledi se ustavijo v letu 2013, na dan ko se želi napravi ponovni presek stanja. A banke so poslovale naprej in le nekaj mesecev kasneje so v bankah ter tudi v DUTB izvedli ponovno revizijo bančnega premoženja, tokrat v skladu z računovodskimi standardi. In revizorji so ugotovili, da so novi računovodski izkazi (z dodatnimi 2,7 milijardami popravkov) “…v vseh pomembnih pogledih poštena predstavitev finančnega položaja banke…”. To je zapisano v letnem poročilu NLB za 2013 in enako tudi v poročilih za NKBM, Abanko, BC ter tudi DUTB (revizije so delali KPMG, Deloitte in Erns&Young). In enako so ugotovili tudi ob reviziji letnih izkazov za 2014, 2015, 2016 in 2017. V vseh kasnejših ocenjevanjih so torej tako uprave bank kot angažirani revizorji potrdili, da je sicer sporno znižana vrednost bančnega premoženja v letu 2013, ustrezna (!). Takšen razvoj dogodkov bi bil sicer tudi možen, če bi se v tem času drastično poslabšalo poslovno okolje. A vemo, da so bile gospodarske razmere vsako leto boljše in s tem se je tudi vrednost premoženja preje povečevala kot zmanjševala.

Ocenjevanje portfelja je samo en vidik in kot sem napisal, so lahko okoli dobljenih vrednosti vedno prisotne dileme (veliko jih ocenjuje, da so uprave in revizorji pač sledili znižani vrednosti iz leta 2013 in na njej ostale – a takšna ocena bi postavila pod vprašaj celotno stroko). V zadnjih petih letih so se nato te slabe bančne terjatve tudi unovčevale, poplačevale in prodajale. Od omenjenih skupaj 9 milijard slabih posojil z neto vrednostjo 3 milijarde, kolikor so imele banke v knjigah na dan 31.12.2013, so polovico prodale oz prenesle na DUTB (bruto 4,5 milijarde za 1,5 milijarde plačila), ostalo pa zadržale in same unovčevale. In vse banke, skupaj z DUTB, so do danes unovčile približno dve tretjini tega premoženja in to zopet približno za vrednost, kot je bila ocenjena leta 2013.

DUTB je sicer pri prodaji terjatev omenjenih štirih bank do sedaj realizirala okoli 250 milijonov dobička (pogosto se izpostavljajo posamezne terjatve, ki so bile prenesene na DUTB po nizki ceni, prodane pa precej dražje), a je imela tudi toliko stroškov svojega delovanja ter financiranja terjatev v teh petih letih. Prav tako so banke zadnji dve leti ustvarile nekaj preko 100 milijonov evrov plusa iz sproščanja slabitev, a so na drugi strani po sanaciji oblikovale preko 300 milijonov dodatnih popravkov. Dejstvo je torej, da so banke po izvedeni sanaciji, od 9 milijard problematičnih kreditov dobrih šest že unovčile (za okoli 2 milijardi kupnine), preostanek pa je še procesu unovčevanja (vključno z DUTB) – a vse približno po vrednosti ugotovljeni leta 2013.

Glede na takšen prikaz stanja, me bo bralec najbrž uvrstil v prvo skupino, skupino zagovornikov sanacije in izbrisa. A kot sem izpostavil, dejansko obstaja veliko resnih in upravičenih dilem okoli postopka ugotavljanja vrednosti premoženja in sanacije bank v letu 2013 in prav je da se postopki preverijo. Predvsem bodo predmet preverjanja pravni vidiki, ali je bil odpis sploh upravičen, ker do dejanskega stečaja ni prišlo.

Vseeno pa ne moremo in ne smemo mimo dejstev, kaj se je dogajalo po tem letu. Da so namreč upravljavci večino problematičnega premoženja v vmesnem času po tej nižji ceni že prodali, revizorji pa so se v skladu z vsemi veljavnimi računovodskimi standardi strinjali, da so vrednosti ustrezne. Če je bilo takratno premoženje res podvrednoteno za 2 milijardi evrov, kdo bo potem prevzel odgovornost, da je to premoženje tako poceni prodal? Najbrž se ne bi smeli ustaviti samo v letu 2013 – če je bila vrednost premoženja bank res toliko višja.

>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *