Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje. Continue reading “Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti”

Ocena napovedanih sprememb davčne zakonodaje (II. del)

Na mizo smo dobili še drugi del paketa davčnih sprememb te vlade in verjetno tudi njen zadnji (glede na postopke ter sredino mandata ni za pričakovati, da bi v naslednjem letu pripravili še kake pomembnejše korekcije). Prve ideje in osnutke je vlada predstavila na začetku leta, nato pa so bile dokaj hitro sprejete spremembe pri regresu. Drugi del korekcij zakonodaje je že rezultat usklajevanj, zaradi česar bo verjetno v takšni obliki tudi sprejet, mogoče s kakimi manjšimi popravki.

Predlog je seveda takoj naletel na kritične odzive, da gre samo za kozmetične popravke zakonodaje – in pravzaprav je to res. Z dohodnino in prispevki od plač zberemo letno blizu 9 milijard evrov (2018), predlog pa ima za kakih 100 milijonov učinka (znižanja), kar predstavlja le dober odstotek. Vseeno pa je skupaj s korekcijo obdavčitve regresa skupno znižanje obdavčitve dela okoli 300 milijonov evrov. To je verjetno že kar zgornji limit, za kolikor si v tem trenutku vlada upa znižati davčne prilive.

Pri spremembah davčne zakonodaje so omejitve tako vzdržnost javnih financ ter tudi primerljivost z drugimi državami. Trenutna ugodna gospodarska gibanja omogočajo tudi še za sto ali dvesto milijonov večji izpad, vendar so tveganja gospodarskega obrata prevelika. Poleg tega pa je prav, da v ugodnih razmerah davkov preveč ne znižujemo, ker je to čas za ustvarjanje kake rezerve, tudi na prihodkovni strani. Seveda je ob tem takoj prisoten klasičen očitek o neracionalnosti države, a ne smemo pozabiti da ob omenjenih 9 milijardah prilivov, država samo za pokojnine, zdravstvo in socialo ljudem “vrne” 9,7 milijard.

Prav tako drži, da je celotna obdavčitev v Sloveniji približno na nivoju povprečja EU. Seveda so države z nižjimi stopnjami, a tudi s precej višjimi obremenitvam. Nekaj več je odstopanj pri davku na dobiček, kjer so prilivi v Sloveniji bistveno nižji – a bolj zaradi manjšega obsega kapitala, deloma pa tudi zaradi nižje obdavčitve kapitala, kot je povprečna stopnja v EU. Pri davčni obremenitvi plač pa pomembneje odstopamo le pri obdavčitvi najvišjih plač, kjer so obremenitve primerjalno res precej višje.

A v to si vsaj zaenkrat ni upala poseči nobena vlada. Gre za precejšnja sredstva saj npr. 20 tisoč najbolje plačanih ljudi (z zaslužki nad 5.000 evrov mesečno) prispeva preko milijarde evtov davščin od svojih prejemkov. Predvsem pa je v predlogih za omejitev plačevanja prispevkov nad neko višino plače veliko demagogije. Praviloma se izpostavljajo najbolj produktivni kadri, inženirji – a plače nad 5 tisoč evrov mesečno dobiva predvsem menedžerski sloj in to praviloma v večjih podjetjih, kjer drugih alternativ ni toliko. V privatnih, manjših družbah si seveda noben lastnik in/ali direktor ne izplačuje tako visoke plače, ker si morebitne višje prihodke lahko izplača na davčno bolj ugoden način. Tudi nekaj nižja obremenitev tega ne bi spremenila. Ko pa je diskusija o višini plače na primer direktorja NLB, pa so se dogovorili za 15 tisoč evrov neto mesečno in se najbrž prav veliko niso obremenjevali s tem, da NLB k temu plača vsak mesec še 25 tisoč evrov državi. To je verjetno tudi razlog, da ostaja tako kot je.

Predlagane spremembe zakonov s področja davkov razbremenjujejo plače za okoli 100 milijonov evrov in za podoben znesek obremenijo podjetja preko višjega davka na dobiček. S tem sledijo splošno sprejeti usmeritvi, da se še nekoliko razbremeni delo ter obremeni kapital. To je upravičeno, čeprav pa se seveda s tem ne bo kaj posebej “…krepila konkurenčnost poslovnega okolja, ohranilo vzdržno in stabilno gospodarsko okolje ter s tem gospodarska rast…”, kot predloge propagira finančno ministrstvo. Podjetniški sektor bo obremenjen pač nekoliko več, tistih 100 milijonov pa bodo dali v žep zaposleni in kakega (pozitivnega) vpliva na konkurenčnost naših podjetij to ravno nima – vseeno pa je takšno manjše prestrukturiranje davčnih bremen smiselno.

Pri obdavčitvi dobička se uvaja minimalna stopnja (prvotni predlog je bil 5 %, sedaj predlagajo 7 %), torej stopnja, po kateri bi moral plačati davek na dobiček vsako podjetje. Tudi tista podjetja, ki danes zaradi raznih olajšav, ki jih omogoča zakon, davka praktično ne plačujejo. To rešitev je začelo podpirati tudi gospodarstvo, ker pač večina družb plačuje davek po stopnji 19 % ali blizu te stopnje. Razumljivo imajo kar precej pripomb, če se povišuje splošna obdavčitev zaradi tega, ker nekaterim podjetjem davkov ni potrebno plačevati. Zato so prisotni tudi predlogi, da se davčne olajšave kar ukine in raje zniža splošno stopnjo na npr. 15 % (učinek na javne finance bi bil enak).

No, država predlaga nek kompromis in sicer z minimalno stopnjo 7 % ter dvigom splošne stopnje za eno odstotno točko (na 20 %). To je korak bližje večinski želji gospodarstva (če že mora izbirati med minimalno stopnjo in dvigom splošne stopnje), a ohranitev dosedanjih 19 % ob spodnji 10 % bi najbrž dobil še več podpore (vsi ti predlogi pomenijo približno podoben javno-finančni učinek). Vmesni predlog vlade je najbrž tudi rezultat pritiskov (pričakovanj) kakih večjih podjetij, ki danes močno koristijo investicijske in razvojne olajšave in tudi pretekle izgube. Seveda pa tudi želje, da se še naprej stimulira naložbene aktivnosti podjetij, čeprav ne več tako močno. Dejstvo je, da se podjetja ne odločajo za investicije in razvojne aktivnosti zaradi olajšav, temveč, ker jim tako narekuje trg. Z manjšo omejitvijo koriščenja olajšav, teh aktivnosti ne bo nič manj, vseeno pa je prav, da to država vsaj deloma podpira.

Kot rečeno, ima pri obdavčitvi prejemkov zaposlenih največji učinek razbremenitev regresa. Ob povprečnem izplačilu tisoč evrov je dobila večina zaposlenih v žep okoli 300 evrov več in dohodninski razred posameznika ni imel velikega vpliva. To seveda ob pogoju enakega izplačila. Verjetno pa je zaradi davčnih ugodnosti marsikatero podjetje izplačalo tudi več, tako da so učinki še višji. Kakšna bi bila izplačila, če ne bi uvedli tako visokih olajšav, ne bomo nikoli vedeli, a že ob enakem znesku regresa je država “izgubila” okoli 200 milijonov (700 tisoč prejemnikov regresa z okoli 300 evrov finančnega učinka). Zakaj je ministrstvo vztrajalo na oceni izpada dohodnine le v višini 92 milijonov evrov, mi ni jasno.

Pri predlogu sprememb dohodninske lestvice pa se ponovno srečujemo s težavo razporeditve davčnih razredov. Vemo, da jih imamo pet in glede na cilj razbremenitve srednjega razreda, znižujemo davčno stopnjo v drugem in tretjem razredu. Ali gre za psihološki učinek ali namenoma za tak predlog, ne vem – a zanemarja se, da se popravek drugega ali tretjega razreda v polni  meri odrazi šele pri dohodninskih zavezancih v četrtem in petem razredu. Po predlogu vlade bo tako večina srednje plačanih zaposlenih (med 1.300 in 2.000 evri bruto mesečne plače) dobila mesečno med 5 in 11 evrov večji priliv. Nato pa se bo učinek povečeval in 2 odstotka zaposlenih (20 tisoč najbolje plačanih) bo deležna polnega učinka predlaganih sprememb v višini 60 evrov mesečno, kot je prikazano v spodnji sliki.

Če že govorimo o popravku plač srednjega razreda, potem bi bil verjetno bolj sprejemljiv na primer popravek spodnje stopnje dohodninske lestvice ki bi tudi srednjemu razredu prinesel vsaj enake učinke. Znižanje stopnje v prvem dohodninskem razredu iz 16 na 15 % bi prinesel večini okoli 11 evrov višji mesečni prejemek, finančni učinek na javne finance pa bi bil enak (okoli 100 milijonov evrov). Ta opcija je na sliki prikazana s prekinjeno rdečo črto. Glede na davčno obremenitev višjih prejemkov ima sicer tudi vladni predlog svojo logiko, a vsekakor ne sledi usmeritvi, da se popravlja položaj srednjega razreda. Razen če srednji razred razumemo zgornjih 2% ali 5 % najbolje plačanih.

Davki-final

Ob tem je zanimiv še učinek popravka splošne olajšave na 3.500 evrov letno. Tudi od te korekcije imajo največji ugodnosti najbolje plačane osebe. Kar 8 evrov mesečno, toliko kot “srednji” razred od vseh popravkov davčnih stopenj. Ta učinek se potem z zniževanjem plače zmanjšuje na nič pri plači 940 evrov. Uvedli pa so neko novo rešitev po kateri bi prejemnik minimalne plače (886 evrov) dobil 10 evrov več. A naslednje leto je minimalna plača 940 evrov bruto in ravno pri tej plači učinkov davčnih sprememb sploh ni (!). Seveda bo zaposleni z današnjo minimalno plačo 886 evrov dobil več, ko se mu bo dvignila na 940 evrov. Kdor pa takšno plačo že ima, pa spremembe zakonodaje na njegove neto prejemke ne bodo imele nikakršnega vpliva, ker dodatna olajšava ostaja enaka.

Dvomim, da je bil to namen zakonodajalca, še bolj pa, da bi ravno najslabše plačane izvzel iz ugodnosti, ki jih bo prinesla sprememba davčne zakonodaje. A današnji predlog je pač takšen, le da se teh učinkov neposredno ne vidi. Napisali so sicer, da se “…dodatna splošna olajšava spreminja tako, da se bo vsem dohodkom do višine 13.316,83 evrov priznalo linearno zmanjšanje dodatne splošne olajšave glede na višino skupnega dohodka s čimer se bo zagotovilo, da zaposleni zaradi zvišanja minimalne plače ne bodo na slabšem…”, a pojasnilo je precej zapleteno za razumevanje.

Kot je razumeti iz sporočil finančnega ministrstva, so predlagane spremembe rezultat usklajevanja med socialnimi partnerji in kakih večjih sprememb najbrž ni za pričakovati (kljub odprti javni razpravi do l. avgusta letos). Glede na že izvedeno znižanje obdavčitve regresa je težko pričakovati še kaka večja dodatna zniževanja davkov. Če pa pogledamo predlagane rešitve, pa bi vseeno vredno  še enkrat razmisliti:

  • da se minimalna stopnja davka na dobiček raje postavi višje, na 10 % in zadrži splošna stopnja 19 % (to bi večinski del gospodarstva podprl),
  • da se namesto popravka drugega in tretjega davčnega razreda, ki izboljšuje predvsem položaj najbolje plačanih, raje zniža najnižja stopnja, ki učinke bolj uravnoteži in daje večji poudarek srednje plačanim,
  • da bi pri najvišjih plačah mogoče vseeno uvedli nekaj omejitve pri prispevkih na plače za pokojninski del (npr. nad 5.000 evri) – to bi ne dvignilo neto prejemkov, bi pa nekoliko razbremenilo podjetja ter
  • dvignili tudi dodatno olajšavo, kar bi vsaj nekaj učinka prineslo tudi najslabše plačanim.

Ti predlogi so javno-finančno nevtralni, bi pa pomenilo nekoliko bolj pošteno prerazdelitev.

Regres tudi za manj plačane

red časom sem v dveh člankih ocenjeval učinke, ki jih bo prinesla davčna razbremenitev regresa. Osnovna ugotovitev je bila, da bo ukinitev plačila dohodnine na regres do 100 % povprečne plače (torej za izplačilo regresa do okoli 1.700 evrov) prinesla največje koristi oz. učinke bolje plačanim zaposlenim. Ti namreč danes plačujejo dohodnino po mejni stopnji 34, 39 ali celo 50 % in s tem ko bodo oproščeni tega plačila, bo seveda njihov letni prejemek ustrezno višji. Ob predpostavki npr. 1.000 evrov regresa, bodo najbolje plačani prejeli kar 500 evrov več, zaposleni z minimalno plačo pa le dodatnih 160 evrov. Ti pač danes plačajo samo 16 % dohodnine in če to plačilo dohodnine ukineš, potem je učinek lahko samo teh 160 evrov.

Takšni učinki vpliva davčne razbremenitve regresa so sicer povzročili nekaj slabe volje in celo predlogov za drugačno davčno obravnavo bolje plačanih posameznikov. A nekdo z bruto mesečno plačo v višini npr. 11 tisoč evrov plača danes letno kar 40 tisoč evrov dohodnine in če jo bo po novem 39.500 evrov, najbrž ni tako narobe – glede na to, da nekdo z minimalno plačo danes vplača v celem letu le 400 evrov dohodnine. Zaradi teh razlogov tudi niso bile sprejete kake drugačne rešitve, ki bi poleg ostalega tudi močno zapletle zakonodajo in način izračuna. Continue reading “Regres tudi za manj plačane”