Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov.

Tabela 1: Neto strošek sanacije slovenskih bank (v mio evrov)

Sanacija b1

Z letošnjem junijem so bile prodane vse tri državne banke. V NLB smo sicer zadržali 25 % državnega lastništva in če ta delež ovrednotimo po prodajni ceni za zadnji paket, je država za vse banke skupaj iztržila 1,75 milijarde evrov, v zadnjih treh letih pa sta NLB in Abanka v proračun vplačali še 607 milijonov evrov dividend (dividende NKBM banke je prejemal že novi lastnik in zato niso upoštevane). Pod črto je tako država s temi bankami realizirali 1,69 milijarde evrov minusa, če pa k temu dodamo še vložek za likvidirani banki, pa 2,15 milijarde.

To je torej končni finančni rezultat bančne zgodbe, kateri lahko dodamo tudi še približno milijardo evrov stroškov obresti, ki jih je imela država do danes s financiranjem teh vložkov. V pokrivanju izgub so (zaenkrat) sodelovali tudi lastniki podrejenih obveznic z izgubljenimi 553 milijoni v državnih bankah. Ta del vemo, da je predmet spora in v primeru ugodne rešitve zanje, bo državni vložek (izguba) ustrezno višja (ne glede na to, ali plača Banka Slovenije ali proračun, gre to v breme širše države).

To so torej konkretni in točni podatki, koliko so slaba posojila bank na koncu obremenila javne finance (4 do 7 % BDP, odvisno katero številko upoštevate). Če k temu dodam kratek komentar, bi celotno dogajanje ter predvsem končni rezultat determinirali s tremi fazami:

  • s primanjkljaji v bankah se je ob nastopu krize srečal velik del gospodarstev (državna pomoč v članicah EU je v povprečju znašala 5,35 % BDP, v ZDA še več), le da v Sloveniji primanjkljaja dolgo nismo pripoznali, prepozno odreagirali in se zaradi tega soočili z višjimi izgubami ter še z dodatnimi omejitvami zaradi pravil EU,
  • ob sanaciji bank v letu 2013 smo po prevladujočem prepričanju bančni primanjkljaj ocenili bistveno previsoko (ocene tudi 2 milijardi in več) – stanje v bankah naj bi bilo torej toliko boljše oz. realna vrednost premoženja bank naj bi bila toliko višja,
    • kljub takšnemu prepričanju je težava v tem, da je bilo sporno premoženje v zadnjih petih letih po tako nizkih vrednostih večinoma že prodano,
    • tudi sam menim, da je bila vrednost bančnega premoženja precej višja, a razlika se skriva v tem, da smo zaradi splošnih pritiskov do hitre prodaje, unovčevanja terjatev in ocen o nesposobnosti domačih upravljavcev, velik del družb prodali po bistveno nižjih cenah kot bi jih lahko iztržili kasneje (mislim npr. na Laško, Perutnino, Helios, Trimo in podobne), zaradi česar bo dokazovanje višje vrednosti bančnega portfelja precej oteženo,
  • na podoben način pa je država ogromno izgubila tudi zaradi prehitre prodaje bank in prodaje pod pritiskom,
    • podobne banke lahko ob primernem upravljanju dosegajo na trgih tudi dvojne vrednosti, kar pomeni, da smo s prodajo potencialno izgubili milijardo evrov do dve, do podobnega zneska pa bi prišli tudi ob “pobiranju” dividend in kasnejšo prodajo,
    • s tem je mišljen samo finančni iztržek, drugo pa so še ostali vidiki prenosa celotnega bančnega sistema tujim lastnikom.

Objektivno gledano bi z umnejšim upravljanjem bančnega premoženja in bank lahko sanirali pretežni del bančnih izgub nastalih pred krizo in sanacija bank ne bi predstavljala takšne obremenitve javnih financ, kot se je ves čas razumevalo. Tudi sicer se razlogi za močno povečanje javnega dolga Slovenije skrivajo bolj v drugih postavkah, kot pa so stroški sanacije bank. V slikah na koncu teksta je shematičen prikaz, kako in zakaj se je povečeval javni dolg Slovenije od nastopa krize leta 2008, v naslednji tabeli pa je še podrobnejša ocena višine in strukture trenutnega obsega javnega dolga po izvedeni prodaji bank.

Tabela 2: Viri povečanja javnega dolga Republike Slovenije

Sanacija b2

Konec letošnjega leta bo znašal javni dolg okoli 31 milijard evrov ali 63 % BDP. Ob skupni zadolžitvi pa ima država na bankah precejšnje likvidnostne presežke (rezerve), zato je pomembno spremljati tudi neto javni dolg, torej dolg znižan za sredstva na računih. Teh rezerv je bilo konec lanskega leta kar 4,7 milijarde evrov in ob enaki višini bo neto javni dolg konec leta okoli 26,3 milijard evrov (na slikah je prikazan s črno črto). Nato pa je prikazano, kateri izdatki so z leti povečevali javni dolg in kakšna je struktura trenutne višine dolga.

Slika 1: Javni dolg Republike Slovenije (v mlrd evrov)

Sanacija b3

Vire dolga smo namreč razdelili v štiri ključne kategorije, ti zneski pa so potem vsako leto povečani za sorazmerni del obresti (primarni proračunski deficit oz. presežek kaže tekoče gibanje javnih financ, obresti pa so v bistvu dodaten strošek primanjkljajev preteklih let):

  1. največja postavka je javni dolg, ki smo ga podedovali še iz bivše skupne države (6,6 milijarde evrov pred nastopom krize je zaradi obresti poraslo na 10,1 milijarde evrov),
  2. naslednja sestavina dolga je primarni deficit države, torej višji izdatki države (brez obresti) glede na prihodke v obdobju 2009 – 2015; v tem obdobju smo ustvarili skupaj 7,2 milijarde primarnega primanjkljaja (brez stroškov sanacije bank), ki pa se s proračunskim presežkom zadnja leta že zmanjšuje,
  3. tretji vir povečanega javnega dolga je omenjena sanacija bank, ki je skupaj z obrestmi povečala dolg za 3,15 milijarde evrov,
  4. razlika do skupnega zneska neto dolga pa so ostala povečanja javnega dolga (5,8 milijarde z obrestmi), za katera v javno dostopnih podatkih ne najdemo točnih pojasnil,
    • v letih 2012-2015 se je namreč javni dolg vsako leto povečal se za kako milijardo več kot pa je znašal primanjkljaj države – gre za dodatne zadolžitve širše države, ki se po veljavni metodologiji ne zajemajo med izdatke (primanjkljaj) sektorja država (najbrž poplačilo hrvaških varčevalcev, dolgovi državnih skladov ipd.).

Konec letošnjega leta bo torej neto javni dolg znašal okoli 53 % BDP, kar je seveda pomembno manj kot leta 2015, ko je bil skupni dolg kar 83 % BDP. Znižanje je deloma posledica proračunskih presežkov in prilivov od prodaj bank, še bolj pa rezultat rasti BDP. Po oceni naj bi se neto dolg čez dve leti znižal že pod 50 % BDP, kar je prikazano v drugi sliki, na kateri je dodana tudi ocena do leta 2021. Od teh 53 %, 20 odstotnih točk izhaja iz preteklosti, drugih 20 odstotnih točk pa je posledica primanjkljaja in sanacije bank iz obdobja po krizi. Celotna sanacija bank je državo obremenila za okoli 6 % glede na BDP, pa še to predvsem zaradi neustreznega (prepoznega) pristopa k sanaciji.

Slika 2: Javni dolg Republike Slovenije (v % BDP)

Sanacija b4

Dodatnih 5 milijard evrov povečanja javnega dolga (12 % BDP) pa so ostale zadolžitve širšega sektorja države, ki ne izhajajo iz primanjkljajev in katerih točen vir je težko ugotoviti. Imamo točne podatke o strukturi na primer milijarde evrov državnega primanjkljaja v posameznem letu, ko pa pogledamo dolg, pa se je ta v istem letu povečal za 2 milijardi. Na ministrstvu imajo seveda točne podatke, a po javno dostopnih podatkih razlog dodatnega zadolževanja ni razviden.

Glede zadolženosti države je torej Slovenija padla pod Maastrichtsko mejo in med vsemi državami tudi najhitreje znižuje relativno višino dolga. Upoštevaje še finančno premoženje države, je naša država sploh med najmanj zadolženimi državami EU. Skoraj polovico tega dolga (20 % BDP) predstavlja dolg, ki smo ga prevzeli od bivše skupne države, druga slaba polovica pa izhaja iz kriznega obdobja, pri čemer je dolg zaradi sanacije bank relativno nizek

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *