Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal.

Od ustanovitve do 30.6.2018 (letnega poročila za 2018 še ni na voljo) je DUTB prodala približno dve tretjini prenesenega premoženja, rezultat poslovanja pa je približno na ničli (seštevek vseh let), zaradi česar ga nisem vključil v izračun stroškov sanacije bank. Po vsej verjetnosti bo podoben rezultat tudi po prodaji celotnega njenega premoženja in predstavljen tabelarični prikaz je več ali manj dokončen (razen, če bo država pokrila izgubo “podrejencem” in se bo njen vložek povečal še za ta znesek, torej okoli 550 milijonov eur).

A poglejmo vlogo DUTB pri sanaciji bank nekaj širše. Seveda pretežno samo s številkami, brez ostalih ozadij in špekulacij. Pri tem številke zaradi lažjega razumevanja močno zaokrožam, a to ne vpliva na oceno. Pred, za večino sporno, sanacijo bank v letu 2013, so imele štiri, do tedaj državne, banke (NLB, NKBM, Abanka in Banka Celje) za okoli 6 mrd (milijard) evrov slabih posojil, na katera so do začetka leta 2013 oblikovala 3 mrd evrov popravkov. Nato pa so tuji cenilci ob soglasju BS (ter prisilno vodstev bank), naračunali še dodatne 3 mrd evrov slabitev oz. izgub. To je tudi povzročilo kapitalski primanjkljaj v bankah, odpis podrejenih obveznic ter dokapitalizacijo bank v višini 3,2 mrd evrov.

Po teh dodatnih slabitvah in opredelitvah slabih posojil so imele navedene banke konec leta 2013 v bilancah 9 mrd evrov bruto vrednosti problematičnih posojil, nanje oblikovanih 6 mrd evrov popravkov, tako da je bila njihova knjižna vrednost 3 mrd evrov. Ta relativno nizka vrednost se danes opredeljuje kot sporna in po nekaterih ocenah naj bi bila realna vrednost tudi za 2 mrd višja (v tem primeru ne bi bil potreben odpis podrejenih obveznic in tudi ne tako visoka dokapitalizacija).

Od tako evidentiranih posojil pa je bilo na DUTB preneseno okoli polovica problematičnega premoženja in sicer 4,5 mrd skupne (bruto) vrednosti slabih posojil za 1,55 mrd evrov kupnine. Ta podatek je pomemben zaradi tega, ker se običajno zanemarja, da je približno polovica slabih posojil z enakim obsegom popravkov ostala na samih bankah. Usoda teh posojil je bila podobna, kot se je dogajalo s prenesenimi posojili na DUTB. Banke so zadržano premoženje prav tako postopno, bolj ali manj uspešno prodajale oz. unovčevale. Ob tem se pogosto izpostavlja, da v zadnjih letih banke sproščajo visoke rezervacije iz preteklosti. A teh sprostitev oz. odprave slabitev je bilo do sedaj (2016-2018) v vseh državnih bankah za 120 milijonov evrov, prva leta po sanaciji pa so oblikovale celo še za dodatnih 390 milijonov evrov slabitev. Če torej gledamo samo usodo terjatev, ki so ostale na bankah, so banke nanje v letu 2013 oblikovale celo za 270 milijonov premalo popravkov s stališča zaslužka pri prodaji. Toliko manj so namreč banke iztržile za tisto polovico slabih posojil, ki jih niso prenesla na DUTB, temveč reševala sama.

Polovico slabih posojil pa so banke, kot rečeno, prodale oz. prenesle na DUTB. Ta je zanje plačala 1,55 mrd evrov, torej približno tretjino polne vrednosti bančnih terjatev. V zadnjih petih letih od prenosa, je DUTB prodala ali kako drugače unovčila okoli dve tretjini prevzetega premoženja. Ker je DUTB dodatno prevzela še terjatve privatnih bank (Probanke in Factor banke), točnih številk prodajnega izkupička od terjatev državnih bank nimamo (terjatve so se praviloma prodajale v paketih). Vseeno pa se da oceniti, da je s prodajo iztržila 250 milijonov evrov več, kot je zanje plačala. Na to so vsekakor vplivale ugodne gospodarske razmere, v posameznih primerih pa tudi izjemno nizka nakupna cena (ACH, Letrika…).

Teh 250 milijonov evrov bi načeloma pomenilo dodatno povračilo državi, ker bo država z lastništvom DUTB na koncu prejela tudi morebitni likvidacijski presežek. A DUTB je imela s svojim poslovanjem tudi stroške in do 30.6.2018 je bilo tudi teh za okoli 250 milijonov evrov (toliko kot ocena terjatev državnih bank). Poleg operativnih stroškov delovanja DUTB (70 milijonov evrov), so tu še stroški obresti oz. financiranja nakupa terjatev ter stroški državnega poroštva za izdane obveznice. DUTB je namreč v celotnem času delovanja plačala 56 milijonov evrov za poroštvo države. V 2017 je najela komercialno posojilo s katerim je predčasno poravnala obveznice z državnim poroštvom, tako da teh stroškov sedaj ni več.

DUTB torej kljub zaslužkom pri prodaji bančnega premoženja, kakega presežka do sedaj ni ustvarila. Glede na oceno vrednosti preostalega (neprodanega) portfelja, tudi v bodoče kakih presežkov ni za pričakovati. V bilancah je ostala še kaka tretjina prenesenih terjatev državnih bank in glede na revizorska mnenja bodo zaslužki pri prodaji zadostovali samo za pokrivanje tekočih stroškov delovanja DUTB. Država bo torej ob likvidaciji DUTB dobila približno povrnjen vložek v kapital družbe (257 milijonov evrov) in ker ta znesek ni bil vključen v stroške sanacije bank, ga tudi ne moremo šteti kot povračilo (enako velja tudi za že poplačane obveznice). Kakih presežkov pa, kot rečeno, ne moremo pričakovati.

Kot sem pisal v prvem tekstu, je torej celotna problematika sanacije bank povečala javni dolg za 4,4 % BDP, skupaj z obrestmi pa za 6,4 % upoštevaje trenutne vrednosti. DUTB pri tem ni upoštevana, ker bo po predvidevanjih učinek slabe banke po zaključku nevtralen na javne finance. Ob tem obstaja precej splošno prepričanje, da smo v postopku sanacije zaradi neustrezno vodenih potez po nepotrebnem izgubili bistveno več kot bi lahko sicer in ob idealnem scenariju, izgub mogoče sploh ne bi bilo. S takšno oceno se v precejšnji meri strinjam, čeprav mogoče z nekoliko drugačnimi argumenti.

Ključen razlog vidim predvsem v hitenju s prodajo vsega premoženja države in bank, v katerem smo iztržili pomembno manj kot bi sicer. Tako s prodajo vseh treh bank kot s prodajo bančnega premoženja. A treba je dodati, da takšna ocena, takšen rezultat izhaja iz bistveno ugodnejšega gospodarskega razvoja kot pa se je ocenjeval, napovedoval in pričakoval v času odločanja za sanacijo bank in tudi še v letih ki so sledila. UMAR je v 2013 kar trikrat popravil oceno gibanja BDP za leto 2014 navzdol, na minus 0,8 % jeseni – dejansko pa smo dosegli 3,0 % rasti. Vrednosti nepremičnin, terjatev, podjetij, dobički so danes bistveno višje kot so bili pred nekaj leti in ob drugačnem razvoju dogodkov seveda tudi potencialni rezultat ne bi bil tako ugoden.

Danes se vsi spotikajo ob takratne ocene tujih ocenjevalcev, ki so napovedovali za Slovenijo dokaj črne scenarije, ki se na srečo potem niso odvili. A če bi se ozrli na takratno poročanje medijev, ocene s strani politike, projekcije stroke, so pravzaprav vsi strašili s kolapsom države. Na banke se je vršil vsakodnevni pritisk, kako morajo znižati višino slabih posojil (kot sem omenil, jih je polovica še vedno ostala na bankah) in prodati premoženje. Spomnim se, kako smo v časopisju vsak kvartal brali o težavah pri npr. ponovnem podaljšanju posojil Pivovarne Laško ali ACH, družb, ki so ustvarjale zadostni denarni tok za poplačila posojil v razumnih rokih. To so bile razmere, zaradi katerih smo v zadnjih letih pod nekakšno prisilo prodali ogromno premoženja po bistveno nižjih vrednostih, kot bi jih lahko dosegli danes.

To izpostavljam zaradi tega, ker se dejansko v tem skriva razlika, ali če hočete, previsoko izračunana bančna luknja. Trenutna gibanja kažejo, da je bila vrednost bančnega premoženja dejansko pomembno višja – a ob vedenju, ki ga imamo danes! Verjetno je na prodaje po nižji ceni vplivalo tudi nižje vrednotenje premoženja v bilancah, čeprav dvomim da bi lahko bančni menedžment ob višjih knjižnih vrednosti za svoje premoženje v letih 2013 – 2015 iztržil kaj pomembneje več. Vrednosti premoženja so bile takrat pač dejansko nizke, precej nižje kot danes in do (raz)prodaje je prišlo zaradi hitenja s prodajami. Vključno ali še bolj tudi s prodajo samih bank, ne glede na nujnost prodaje in dane obveze. Na žalost so k hitri prodaji ter ustvarjanju občutka o resnosti razmer veliko prispevali tudi tisti, ki danes veliko vedo o preplačani sanaciji ali bistveno boljših razmerah v bankah.

Tu bo tudi ključ ocen o vrednosti bančnega premoženja. Ocenjevalce, predvidene po zakonu o podrejenih obveznicah čaka dokaj zahtevna naloga, predvsem zaradi pričakovanj in pritiskov. Večina razume takšno ocenjevanje za izredno strokovno delo, da je to poglobljena analiza za katero so potrebne ogromno količine podatkov in podobno. A če vzamemo za primer npr. Perutnino Ptuj bi njeno vrednost v 2013 ocenili na 50 milijonov evrov ali še manj in to je posredno šlo v takratne “podvrednotene” bančne bilance. Danes bi zanjo lahko iztržili 100 ali mogoče tudi 150 milijonov evrov. Kakšna je torej ustrezna vrednost za oceno vrednosti bank v letu 2013? 50 ali 150 milijonov evrov?

Lahko se prepiramo, kakšne projekcije so v 2013 delali tuji cenilci, do kakšnih številk je potem ob drugačnih projekcijah prišel v analizi Velimir Bole – a aktualni cenilci bodo imeli na mizi zelo pragmatično vprašanje, kako opredeliti vrednost Perutnine Ptuj (in še množice drugih, vsaj večjih podobnih podjetij, naložb, nepremičnin) v letu 2013. Ja, mogoče smo pri Perutnini izgubili celih 100 milijonov, a takrat za Perutnino ne bi nihče dal niti 50 milijonov in za takšno vrednost smo jo kasneje tudi prodali. Katera vrednost je potem pravilna? In v takšnih in podobnih zgodbah se dejansko skriva precenjena bančna luknja.

Ključen problem je zato v tem, da si nismo vzeli časa ter premoženja in bank prodajali bolj postopno. In pri tem verjamem, da smo morda izgubili tudi preko 3 milijarde evrov (pri premoženju bank in s prodajo samih bank). A prodaja je zaključena in poti nazaj ni (vsaj kar se tiče denarja – papir pa vse prenese). >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *