O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *