O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse.

Vseeno pa se je potrebno zavedati, da je bila vzpostavitev takšne lastniške strukture rezultat določenega časa, razmer in priložnosti in je danes težko ponovljiva. Predvsem pa bo v bodoče tudi v tej družbi prišlo do dilem, kako naprej. Vse več nekdanjih delničarjev odhaja v pokoj, novi zaposleni nimajo sredstev za nakup lastniških deležev in v lastniški strukturi bodo nekdanji zaposleni postali prevladujoča skupina. S takšnimi dilemami so se srečali tudi že v drugih, podobnih zgodbah. Znan je primer velike družbe ETI Izlake, nekdaj prav tako v pretežni lasti zaposlenih, ki so se na koncu vseeno odločili za prodajo strateškemu lastniku iz tujine. Kje je torej razlog, da lastništvo zaposlenih zaide v nekakšno “slepo ulico”?

V nadaljevanju podajam nekaj pogledov na to tematiko.

Najprej nekaj podatkov o sami družbi in procesu lastninjenja.

Domel izdeluje kakovostne vakuumske električne motorje za suho in mokro sesanje ter različne komponente za prezračevalne, puhalne, črpalne in klimatizacijske sisteme. Kar 90% izdelkov proda na tujih trgih, njegovi motorji sesajo prah v stanovanjih tretjine Evropejcev. Kot kaže spodnja slika, je bilo poslovanje družbe do leta 2012 dokaj ustaljeno na ravni okrog 70 mio evrov prodaje, 5 do 7 mio evrov denarnega toka, dobiček pa je bil na pozitivni ničli. V zadnjih petih letih pa je prišlo do precejšnje rasti tako prihodkov kot rezultatov poslovanja.

Domel

Tudi ocene za naprej so dokaj pozitivne, družba je tudi veliko vlagala, nekoliko odprti pa ostajajo rezultati v preteklem letu. Dobiček se je kar prepolovil glede na leto 2017 brez kakih posebnih pojasnil v letnem poročilu. Izpostavljeni so dosežki na prodajnem področju, razlogi, zakaj so stroški porasli za 5 odstotnih točk oz. za 5 mio evrov bolj kot prihodki, pa niso navedeni. Pri tem ni šlo za kake izredne odhodke, temveč so se povečale vse skupine stroškov. Verjetno je to posledica velikih vlaganj v zadnjih treh letih, katerih učinki se bodo pozitivno odrazili v naslednjih letih. Ta gibanja omenjam, ker je samo na osnovi finančnih kazalcev nekoliko težje narediti okvirno oceno vrednosti družbe.

Kot rečeno, se je družba lastninila leta 1996, ko so zaposleni z družinskimi člani z zamenjavo certifikatov pridobili polovično lastništvo, preostali del pa predvsem državna sklada KAD in SOD. Deset let kasneje pa so se mali delničarji odločili, da na javni dražbi odkupijo še preostali del družbe in prevzeli 100-odstotno lastništvo nad družbo in sicer preko posebne družbe Domel Holding d.d., v katero so se pred tem združili. Takrat je imela družba 1.600 malih delničarjev, od česar blizu 900 zaposlenih ali skoraj vsi. Prek omenjene krovne družbe danes še vedno obvladujejo 100 odstotkov Domela d.d., le da se je število delničarjev znižalo na 650, od katerih je 350 zaposlenih.

Javno dostopnih podatkov o pogojih trgovanja z delnicami sicer ni veliko, a uprava je po sklepu skupščine pooblaščena, da kupuje lastne delnice. Verjetno pa jih pod podobnimi pogoji tudi prodaja ali pa gre za neposredno trgovanje med delničarji. Cena za odkup je bila do predlani limitirana na 11 evrov za delnico (enaka kot v odkupu leta 2006), od lani pa na 20 evrov. Knjižna vrednost delnice Holdinga je 35 evrov.

Do tu so podatki več ali manj znani, zanimivo pa je pogledati še nekaj dodatnih vidikov celotnega dogajanja.

Ob privatizaciji družbenega premoženja, so vsi državljani Slovenije dobili certifikate v nominalni vrednosti med približno tisoč do štiri tisoč evrov, odvisno od starosti prejemnika. Certifikate so lahko zamenjali za delnice družb ali skladov in na ta način so tudi zaposleni Domela in njihovi družinski člani leta 1996 brezplačno pridobili lastništvo nad približno polovico družbe.

Usoda takšnih naložb je bila različna. Marsikateri sklad ali podjetje je šlo v stečaj in posamezniki so izgubili vse, nekateri so deleže prodali zelo hitro, za minimalen denar, nekateri pa so z leti prišli tudi do pomembnih zneskov. V Domelu prvih deset let kakih večjih sprememb ni bilo. Družba je izplačevala nekaj dividend, cena ni veliko porasla, lastniški krog pa je bilo verjetno bolj kot ne zaprt oz. trgovalo se je le med obstoječimi delničarji. V družbah, ki so se odprle, ki so šle na borzo, je bilo sprememb več. V Merkurju so imeli npr. zaposleni ob privatizaciji kar 60-odstotni delež družbe v lasti. Z vstopom na borzo in dvigom cen delnic, pa so zaposleni kljub zavzetosti, svoje deleže počasi odprodali in po desetih letih imeli le še 10 % lastništva. Če ljudje nimajo omejitev pri prodaji delnic, ob kakšni večji potrebi (avto, adaptacija hiše) tako naložbo hitro unovčijo. Takrat sem se rad pošalil, da se je notranje lastništvo Merkurja preselilo na parkirišče. V bolj zaprtem okolju in družbah kot Domel, so notranji lastniki vztrajali dlje in zadržali polovico lastništva.

Leta 2006 pa je država želela prodati svojih 35 % in skupaj z ostalimi večjimi zunanjimi delničarji so dali na dražbo drugo polovico družbe. Glede na določene indice o prihodu tujih kupcev, so se združeni notranji delničarji odločili, da bodo to polovico kupili kar sami in sicer so zanjo plačali 6,5 milijona evrov.

A ta nakup je bil izpeljan, kot je bilo takrat običajno. Zaposleni niso prinesli nobenega denarja in nič niso vložili. Krovna družba, v katero so bili notranji delničarji povezani, je namreč najela 6,5 milijona posojila, kredit pa je družba v desetih letih poplačala iz dividend, ki jih je vsako leto izplačevala kupljena družba Domel d.d. V bistvu je delež kupila družba sama, na kredit in ga tudi plačala. Gre za nakup družbe s kreditnimi viri, katere poplača kupljena družba sama in ta princip je veljal za večino odkupov (privatizacij), menedžerskih ali delavskih, pa tudi tujih. Domači kupci kakih svojih vložkov v pomembnejših zneskih niso dali, ker jih tudi niso imeli.

In to velja tudi za zaposlene v Domelu, ki za 100-odstotno lastništvo družbe niso plačali praktično nič. Prvi del je bil podarjen od države s certifikati, drugi pa je družba plačala sama. To je seveda omogočilo uspešno poslovanje podjetja, ki je ne samo odplačal najeto posojilo, temveč ob tem delničarjem zagotavljal tudi redne dividende.

Ob nakupu leta 2006 je bila celotna družba torej ovrednotena na 13 milijonov evrov (sorazmerno tej ceni je država prodala svoj tretjinski delež). Opisano uspešno poslovanje pa je vrednost družbe močno dvignilo. Zaradi lanskih rezultatov, je zunanjemu ocenjevalcu nekoliko težje ovrednotiti družbo – a menim, da se giblje v razponu med 50 in morda tudi 100 milijoni evrov (če je bil lanski upad bolj enkratne narave). Preračunano to pomeni 100 do potencialnih 200 evrov za delnico. Ali drugače rečeno, velik del zaposlenih in ostalih delničarjev (bivši zaposleni, upokojenci, družinski člani) ima potencialno premoženje 50, 100 ali 200 tisoč evrov in več.

Tu pa se skriva problematika, s katero se bodo vse bolj srečevali lastniki. Z leti ljudje odhajajo v pokoj, tudi v druga podjetja in danes imajo upokojenci že tretjino lastništva družbe. Na drugi strani je med lastniki le še slaba tretjina zaposlenih (nekdaj vsi). Dve tretjini zaposlenih in vsi prihajajoči, delnic nimajo in težko jih kupijo. Tudi če bi imeli možnost po močno znižani ceni (omenjena “interna” cena 20 evrov za delnico). Obstoječi zaposleni so konec koncev dobili vse te deleže brez svojih denarnih vložkov.

Na drugi strani pa se bodo delničarji vse bolj zavedali realne vrednosti svoje naložbe. Kako bo na naložbo gledal nek upokojenec, ki ima potencialnih 200 tisoč vreden delež, otroci pa rabijo stanovanje? Ob točni informaciji jo bo težko prodal za desetino cene. Trenutno je cena limitirana, trg pa zaprt in zanimivega izhoda ni. A delničarjev, ki ne bodo več dnevno vpeti v poslovanje družbe, bo vse več in zaradi tega se bodo razmerja in pogledi pričeli spreminjati.

Vsekakor je notranje lastništvo Domela zelo uspešna zgodba, vendar pa je rezultat razmer, ki verjetno ne bodo več ponovljive. Zaradi tega bi težko rekli, da je to vzorec za naprej. Vodstvo ter delničarji verjetno vse bolj razmišljajo na kakšen način peljati politiko lastništva v bodoče. Obstoječi delničarji svojih deležev (premoženja) ne bodo mogli prepustiti, novo zaposleni pa tega ne morejo kupiti in nadaljevati delavskega lastništva v taki obliki oz. obsegu. Možno je sicer oblikovati nekakšne sheme, po katerih tudi novi zaposleni dobijo lastniške deleže brezplačno (v breme obstoječih lastnikov), a relativno majhne. Objektivno pa bodo današnji “notranji” delničarji vse bolj pritiskali na možnost unovčitve njihovih deležev po realni vrednosti družbe. In takrat pridejo v družbo povsem tretji lastniki, ker zaposleni tega pač niso sposobni kupiti.

Vpetost družbe v lokalno okolje in odgovornost delničarjev do razvoja družbe bo morda pripeljala do kakih novih, inovativnih rešitev, ki bodo omogočila nadaljevanje lastništva sedanjih in nekdanjih zaposlenih. A preproste rešitve ni, zaradi česar so v Sloveniji ostale le še tri, štiri večje družbe v katerih je ostalo lastništvo v rokah širšega kroga zaposlenih. Večino privatiziranih družb obvladuje eden ali ožja skupina vodilnih ljudi ali pa so bile prodane, pretežno tujcem. >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *