Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno).

Na začetku je potrebno izpostaviti, da seveda ni nobenih dilem, da so ta sredstva (dobrih 500 milijonov evrov letno) za zdravstvo nujna in da jih je v primeru ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja potrebno nadomestiti z drugimi viri (to zasleduje tudi predlog Levice). Bolj je odprto, koliko bo še treba nameniti dodatnih sredstev za zdravstvo, da bomo lahko sledili demografskim trendom in pričakovanjem ljudi. Kljub vsem očitkom in nezadovoljstvu je dejstvo, da v Sloveniji dajemo enega najnižjih odstotkov BDP za zdravstvene storitve.

Ob tej ugotovitvi pa se verjetno kar strinjamo, da je “dopolnilno” zdravstveno zavarovanje v bistvu dodatna oblika obveznega zavarovanja. Brez tega doplačila nam niso dostopne tudi storitve iz obveznega zavarovanja, zato ga tudi vsi plačujemo. Prav tako pa večina niti ne ve, kakšne dodatne storitve dobi zaradi plačila 32 ali 33 evrov mesečno. Ker gre torej več ali manj za obvezni prispevek, se resnično lahko vprašamo, ali je potrebna vsa “infrastruktura” zasebnih zavarovalnic od tajnice in fikusa do sponzorskih sredstev, ki v celoti poberejo kar okoli desetino zbranega denarja. Zavod za zdravstveno zavarovanje ima za zbiranje in delitev obveznega prispevka okoli 2 % stroškov, čeprav najbrž tu ni v celoti zajet strošek FURS, ki vrši izterjavo vplačil.

Osnovni predlog gre v smer, da bi teh nekaj preko 500 milijonov evrov zbrali preko povečanja obeh prispevnih stopenj. Po predlogu bi približno 300 milijonov več prispevali delodajalci, 200 milijonov pa zaposleni preko nižjih plač (višjega prispevka). Ker bi na drugi strani ukinili plačevanje omenjenega lastnega prispevka, bi bila večina zaposlenih dejansko na boljšem. Eno odstotno točko višji prispevek za zdravstvo, kolikor naj bi plačali zaposleni, je za večino precej manj kot dosedanji mesečni prispevek (32 evrov) in neto učinek bi bil zanje pozitiven. Na slabšem bi bili le zaposleni z mesečno bruto plačo 5,000 evrov ali več, a takih je v Sloveniji le kakih deset tisoč.

V spodnji sliki je prikaz, za koliko evrov bi se izboljšal skupni neto finančni položaj zaposlenega v odvisnosti od višine plače. Nekomu z npr. 1,700 bruto plače (1.1 tisoč neto – označeno na sliki) bi skupaj ostalo 19.6 evrov mesečno več ali 2 % glede na dosedanjo plačo. Neto plača bi bila sicer za 12.4 evrov nižja, a ker ne bi več plačeval 32 evrov za zavarovanje iz svojega žepa, bi mu mesečno ostalo omenjenih blizu 20 evrov. Ta princip velja za skoraj milijon zaposlenih v Sloveniji, še na boljšem pa bi bili upokojenci. Njim bi se položaj povečal za celotno vrednost dosedanjega plačevanja položnice za zdravstvo. Glede na povprečno pokojnino okoli 600 evrov, to pomeni kar 5 % izboljšanje. Glede na vsakokratne “borbe” o povečanju pokojnin za kak odstotek več ali manj, je teh pet odstotkov seveda visoko izboljšanje, še posebej, ker je linearno.

DZZ-1

Glede ciljev bi se nedvomno lahko strinjali s predlogom, a vemo, da vsak račun mora na koncu nekdo poravnati. V predlogu se namreč izpostavlja samo vse tiste, ki bi bili na boljšem (in to so skoraj vsi) – a kdo je potem tisti, ki bi razliko poravnal? O tem veliko ne zvemo, zato poglejmo še to plat medalje.

Kot prvo je potrebno nekoliko podrobneje pogledati že zgornjo sliko o spremembi položaja zaposlenih. Skupni finančni učinek za posameznika bo pozitiven, a plače bodo za dober odstotek nižje, kar vseeno vedno povzroči določene odzive. Zaradi višjega prispevka posameznika bo nižja tudi osnova za dohodnino in nižje plačilo dohodnine (na sliki je upoštevano), kar se bo odrazilo na približno 50 milijonov nižji priliv v proračun. Tega učinka v predlogu Levice seveda niso upoštevali, a je kar pomemben.

Zaposleni kot skupina bodo torej plačali okoli 200 milijonov več obveznega prispevka in 50 milijonov manj dohodnine, torej dobili neto 150 milijonov nižje plače. Na drugi strani pa se bodo izognili približno 300 milijonov plačila dopolnilnega zavarovanja in razlika (150 milijonov) je omenjeni plus za posameznike. Preostalih 300 milijonov evrov izpada zaradi ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, pa bi preko višje prispevne stopnje zagotovili delodajalci. Od tega javni sektor približno četrtino, podjetniški pa preko 200 milijonov.

Za nekoga sicer to ni velika številka, a dodatno skoraj 2-odstotno povečanje stroškov dela ob rednem dvigovanju plač in pomembnem popravku minimalne plače, ne moremo kar zanemariti. Vsekakor bo ta dodatni premik obremenitve od prebivalstva na podjetniški sektor upravičeno povzročil precej negativnih reakcij in nujno bo preveriti vzdržnost.

Še večji pa bo na koncu vpliv na javne finance, kljub temu, da po predlogu niso neposredno obremenjene:

  • omenjen je bil že izpad plačila dohodnine (50 milijonov evrov),
  • višji stroški podjetniškega sektorja bodo znižali dobiček in davek nanj (40 mio),
  • še večji pa je vpliv povečanja prispevne stopnje za delodajalce – tudi država je namreč velik delodajalec in v vseh sektorjih (šolstvo, sociala, zdravstvo, uprava…) se bodo stroški plač povečali za preko 60 milijonov evrov,
  • dodatno pa naj bi zdravstveni prispevek povečal tudi ZPIZ za upokojence (tudi najmanj 60 milijonov) in to se bo prav tako odrazilo v višjem prispevku proračuna za ZPIZ (ves primanjkljaj pokojninske blagajne vedno pokrije proračun).

Skupaj naj bi torej proračun skozi razne oblike moral pokriti preko 200 milijonov (več izdatkov ali manj prihodkov), čeprav se neposredno takšen učinek nikjer ne načrtuje. Takšna sprememba v javnih financah ima prav tako pomembne posledice, ki zahtevajo oceno vzdržnosti.

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je vsekakor všečen predlog, posebno če bo večina ljudi na boljšem. A zavedati se moramo, da to pomeni tudi okoli 200 milijonov večje obremenitve podjetniškega sektorja in za podoben znesek višje obremenitve javnih financ, o čemer seveda v predlogu ni govora. Dvomim, da si lahko v teh razmerah privoščimo takšen premik v položaju posameznih deležnikov.

Tudi sam imam sicer skepso do dodane vrednosti zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, ki naj bi jo s svojo vlogo prispevale k zdravstvenemu sistemu države. Posebno, ker za svoje delovanje porabijo kar desetino zbranega denarja. Mogoče bi vseeno morali razmišljati le o kakem bolj enostavnem načinu zbiranja teh dodatnih sredstev. V mislih imam nekaj podobnega kot plačevanje prispevka za RTV, ko pač mesečno dobimo položnico, FURS pa zagotavlja izterjavo.

Razumem tudi očitek, da danes plača enak prispevek upokojenec z minimalno pokojnino kot tisti, ki zasluži pet ali deset tisoč evrov mesečno. A vseeno ne smemo pozabiti, da nekdo z deset tisoč mesečnega prejemka za zdravstvo namenja 1,377 evrov (1,345 iz obveznega plus 32 dopolnilni), nekdo z minimalno plačo pa 167 evrov (134 obvezno plus 32 dopolnilno), za isto storitev. Seveda lahko vedno zagovarjamo še večjo progresijo in nekdo z deset tisoč prejemkov lažje plača tudi 2.000 evrov, a nekje so tudi meje. Zavarovanje avta je pač za vse enako.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *