Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov: ­

  • obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in cilj vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva, ­
  • drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačilo odvisna od dohodkov posameznika.

DZZ je bilo pred dolgimi leti vzpostavljeno kot nekakšno nadomestilo lastnega prispevka koristnikov zdravstvenih storitev in temeljilo naj bi na prostovoljni odločitvi posameznika ali se zavaruje ali ne. Danes pa ljudje to doplačilo razumejo bolj kot del obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), saj jim je brez plačila DZZ močno prikrajšano (skoraj onemogočeno) koriščenje zdravstvenih storitev iz OZZ. Zato so tudi skoraj vsi dodatno zavarovani.

Ker se je DZZ praktično preoblikovalo v dodatno obvezno zavarovanje je upravičen očitek, ali je ta sredstva res potrebno zbirati preko zasebnih zavarovalnic z vso drago infrastrukturo in ali ne bi tega denarja lahko pobral kdo drug na cenejši način. Kot alternativa se običajno navaja predvsem povezava z OZZ in zbiranje preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ali preko FURS-a. Zasebne zdravstvene zavarovalnice (Vzajemna, Adriatic, Triglav) naj bi sicer imele tudi vlogo pri racionalnejši porabi tega denarja v zdravstvu, a uporabniki tega ne vidijo.

Drug najbolj izpostavljeni očitek plačevanja DZZ pa je nominalno enak znesek plačila DZZ za vse zavarovance. To se običajno ponazarja s primerom, da pri upokojencu s 400 evri pokojnine pomeni to skoraj desetino mesečnega prejemka, pri nekomu s 5 tisoč evri plače pa zanemarljiv znesek. Predlagane rešitve na različne načine vzpostavijo odvisnost zneska plačila DZZ z višino prejemkov zavarovanca, kar je seveda bolj solidarno in socialno.

Značilnost večine predlogov pa je v tem, da izpostavljajo predvsem zgornja dva problema, ki sta najbolj očitna in ljudem blizu. Manj pa govorijo o obsegu zbranega denarja in katera skupina ljudi bi po novem to plačala. Danes namreč okoli 40 % vsega prispevka plačajo upokojenci (približno 200 od 500 milijonov, če zaokrožujemo). Ker gredo predlogi pretežno v smer povečanja obveznega zavarovanja kot najbolj enostavne spremembe zbiranja sredstev ter tudi najcenejše, ostaja odprto, kdo bi po novem plačeval obstoječi prispevek upokojencev. Povečanje obveznega zavarovanja namreč bremeni samo aktivno populacijo (zaposlene in/ali podjetja) in opredeliti moramo tudi nadomestni vir za dosedanji znesek plačila upokojencev.

Različne možnosti sprememb dosedanjega zbiranja DZZ

Pri tem imamo tri možnosti:

1. Njihov prispevek lahko pokrijemo z dodatnim povečanjem OZZ, a to bi preneslo vse breme na aktivno populacijo oz. podjetniški sektor, na drugi strani pa dokaj razbremenilo upokojence. Opustitev plačevanja DZZ bi zanje pomenilo enako kot skoraj 5 % povprečno povečanje pokojnin, pri nižji pokojnini seveda še precej več. To je sicer všečna in glede na zaostajanje pokojnin v preteklih letih tudi opravičljiva rešitev. Vemo pa, koliko napora je potrebnega že za kak odstotek dodatnega usklajevanja pokojnin, ta sprememba pa bi pomenila kar 5 % izboljšanja dohodkovnega položaja upokojencev. Predvsem pa bi morali dodatno obremeniti aktivno populacijo (zaposlene) in večina bi morala plačevati več, kar vsekakor ne bi bilo sprejeto.

2. Lahko bi ta prispevek pokril proračun – to je sicer možno, a dvomim, da bi v teh razmerah javne finance obremenili še za teh dodatnih 200 milijonov evrov,

3. Možno pa je, da bi ta sredstva še vedno plačevali upokojenci. Namesto enotnega zneska (35 evrov), lahko tudi v sorazmerju z višino pokojnine in neposrednim odtegljajem od pokojnine ter nakazilom od ZPIZ na ZZZS. A teh variant zaenkrat ni. Tudi zato, ker obstoječi predlogi eksplicitno sploh ne omenjajo izpada prispevka upokojencev, vprašljivi pa so tudi pravni vidiki takšnega zbiranja. Današnji način zbiranja se obravnava kot plačilo zavarovanja z ustrezno regulativo in najbrž ni možno kar zneske neke odtegovati od pokojnin in prenakazovati med zavodi.

Ključna težava pri iskanju sprememb zbiranja dosedanjih 500 milijonov evrov (kolikor dobi danes zdravstvo iz DZZ), je torej kako zagotoviti manjkajočih 200 milijonov prispevka upokojencev. Pri plačevanju DZZ aktivne populacije je težav manj, saj je dvig obstoječega prispevka za OZZ lažje izvedljiv, možna pa je tudi drugačna distribucija. Danes za zdravstvo sicer plačujemo 6,36 % ob bruto plače in to zaposleni kot odbitek od bruto plače, dodatno pa še delodajalci v enaki višini.

Glede na navedena izhodišča, nekoliko podrobneje poglejmo, kakšni so konkretni zneski ter učinki nekaterih, do sedaj izoblikovanih predlogov sprememb. Obravnavali bi pet variant:

0. obstoječi sistem plačevanja OZZ v višini 6,36 % od plače plus DZZ v višini 35 evrov mesečno,

1. predlog Levice po katerem bi dvignili prispevek zaposlenih za 1 odstotno točko, ter prispevek delodajalcev za 1,6 odstotne točke,

2. varianta, da bi se dvignil samo prispevek zaposlenih (za 2,8 odstotne točke, da “ulovimo” isti znesek prispevka za zdravstvo),

3. varianta, da se prispevek zaposlenih za OZZ ne upošteva kot odbitna postavka za izračun dohodnine (predlog, ki ga v zadnjem času predstavlja dr. Keber),

4. sprememba dohodninske lestvice, ki bi prinesla podobne učinke kot predlog pod 4.

Ministrstvo za zdravstvo je po poročilih medijev predstavilo tudi predlog, da bi DZZ zbiral ZZZS (prva faza), kar naj bi pocenilo zbiranje, a s stališča zneskov in distribucije je enak kot obstoječ (točka 1). Nekdanji minister dr. Keber zagovarja varianto, da bi plačevanje OZZ izvzeli kot olajšavo pri obračunu dohodnine, kot naj bi bil primer v nekaterih drugih državah. V tem primeru bi bila zbrana sredstva za zdravstvo še vedno enaka, a država bi zbrala več dohodnine, katero bi kot dodaten vir namenila za financiranje zdravstva (izpad dosedanjega plačevanja DZZ). V bistvu je tak predlog popolnoma enak kot če bi npr. povečali stopnje dohodninske lestvice na obstoječo osnovo, kar je simulirano v varianti 5.

Vpliv sprememb na javne finance

V spodnji tabeli so prikazani učinki posameznih variant na javne finance in plače in sicer na osnovi okvirnih podatkov za letošnje leto. Zdravstvo iz naslova DZZ trenutno prejema okoli 500 milijonov evrov (po odbitku stroškov zavarovalnic), povprečna plača pa znaša 1.100 evrov (zaokroženo).

Po predlogu Levice (prva varianta) bi povečali obe stopnji, kar bi nadomestilo dosedanji DZZ, od česar bi zaposleni prispevali nekaj preko 100 milijonov (višji prispevek in posledično nižje plače), podjetniški sektor okoli 200 milijonov (višji prispevki), razliko (200 milijonov) pa proračun preko nižje dohodnine, nižjega davka na dobiček ter dodatnih stroškov zaposlenih v javnem sektorju (teh dodatnih obremenitev za javne finance ni v tabeli).

Kot druga varianta se pojavlja predlog, da bi povečali samo OZZ zaposlenih. Za nadomestitev DZZ bi ga morali dvigniti za 2,8 odstotne točke. Zdravstvo bi torej dobilo nadomestna sredstva preko OZZ, a proračun bi izgubil blizu 150 milijonov dohodnine, precejšen pa bi bil tudi učinek na neto plače. Te bi se v povprečju znižale kar za 3,2 %, kakšen pa bi to vplivalo na položaj posameznika, pa v slikah v nadaljevanju.

Uvedba predloga dr. Kebra po katerem bi obvezne prispevke zaposlenih za zdravstveno varstvo ne upoštevali pri izračunu dohodnine bi bila seveda najbolj preprosta. Zbiranje DZZ bi ukinili, pri izračunu plač pa bi bila izračunana dohodnina preprosto večja. A težava je v tem, da bi na ta način zbrali le dobrih 300 milijonov evrov več dohodnine (to bi proračun nakazal ZZZS), proračun pa bi moral dodati še 200 milijonov iz drugih virov (za upokojence?). Seveda pa bi tudi to pomenilo precej nižje povprečne plače (čeprav bi bili slabše plačani na boljšem, ker ne bi več plačevali DZZ). To pomembno poruši določena razmerja v družbi, pomeni pa tudi višji nivo obdavčitve plač.

Kot četrto varianto sem dodal še opcijo, po kateri bi iste učinke kot po tretji varianti dosegli z drugačno dohodninsko lestvico . Ta sprememba je še bolj enostavna, a enako kot vse ostale zahtevajo poleg tega popravke še okoli 200 milijonov prispevka proračuna, kar lahko razumemo, da država pač pokrije prispevek upokojencev.

Zaposleni pa bi preko večjega prispevka (v eni ali drugi obliki) v bistvu pokrili to, kar danes plačajo z enakim zneskom DZZ, le da bi bila distribucija drugačna. Odstopa edino predlog Levice, kjer namesto zaposlenih, za okoli 200 milijonov obremenijo podjetniški sektor. Da bi predlogi zahtevali takšno dodatni prispevek javnih financ (in podjetniškega sektorja pri predlogu Levice), seveda nihče od predlagateljev ne želi preveč poudarjati.

Vpliv sprememb na dohodek posameznika

Sedaj pa poglejmo še, kakšna bi bila distribucija tega prispevka po različnih variantah.

Na prvi sliki je najprej prikazano, za koliko bi se znižala plača posamezniku po navedenih štirih variantah, če bi ukinili plačilo DZZ (ta je prikazan s črno črto na nivoju 35 evrov). Po večini predlogov bi se najslabšim plačanim plača znižala le za nekaj evrov, z višanjem plač pa so vplivi vse večji. Za zaposlene tudi z višjimi plačami bi bila najbolj ugodna varianta Levice, ker ta predlog 200 milijonov prenese na podjetniški sektor. Pri ostalih variantah pa se vse deli samo med zaposlene in kar nižje plačani plačajo manj, morajo bolje plačani toliko več. Zaradi tega bi bili vsi z bruto plačo nad 2 tisoč evri (četrtina zaposlenih) na slabšem, saj bi se jim plača znižala več kot znaša današnji prispevek za DZZ.

Neto učinek se lepše vidi na drugi sliki, ki kaže kdo bi bil pri posamezni varianti na boljšem (nad osnovo oz. črno črto) in kdo na slabšem (pod črto). Kot rečeno bi se po predlogu Levice plača znižala za več kot je današnji prispevek za DZZ samo zaposlenim s plačami nad 6.000 evrov, vsi ostali zaposleni ter upokojenci pa bi bili na boljšem – seveda s tem, da 200 milijonov izpada pokrije proračun, 200 milijonov pa podjetja. Pri ostalih variantah pa bi najbolje plačani plačali tudi 300 evrov več kot danes, zaposleni s plačo tisoč evrov pa bi bili za 25 evrov mesečno na boljšem.

 

Poglejmo te zadnje podatke še v obliki odstotka od neto plače. Ta prikaz pomeni, za koliko bi se dohodkovni položaj posameznika izboljšal ali poslabšal. Celotni učinek sprememb plačevanja DZZ bi za zaposlene z nižjimi plačami pomenil enako kot dvig plač za tri, štiri odstotke, nekomu s 5 tisoč bruto plače, pa bi se po zadnjih dveh variantah dohodek za tri odstotke znižal. Razen po predlogu Levice, bi bil položaj zaposlenih s povprečno ali nekaj višjo plačo približno podoben kot je danes. DZZ ne bi več plačevali, a njihova plača bi bila za 35 evrov nižja. Čeprav gre za enak znesek, to ljudje najbrž ne bi sprejeli enako.

To so vsekakor učinki, ki jih je potrebno imeti pred očmi, ko ocenjujemo eno ali drugo varianto – čeprav jih v nobenem predlogu ne boste videli. Niti distribucije glede na višino plače kot je prikazano na zadnjih slikah, niti skupnih finančnih učinkov v zgornji tabeli. Dokaj poenoteno je mnenje, da je obstoječi način zbiranja drag. Upravičeni so tudi očitki na enak znesek plačila DZZ ne glede na dohodkovni položaj posameznika. Vseeno pa je ob iskanju drugačnih rešitev potrebno imeti na mizi tako učinke na javne finance, podjetniški sektor ter tudi položaj posameznika. Spreminjanje dohodkovnega položaja za +/- 5 % ni tako zanemarljiv poseg in terja ustrezen premislek.

Nekaj dodatnih podatkov o višini zdravstvenega prispevka

Kogar pa zanima še nekaj konkretnih podatkov o višini plačanih prispevkov za zdravstvo, pa še dve sliki. Na prvi so skupni zneski obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (brez prispevka delodajalca) glede na višino bruto plače po posameznih variantah. Danes tudi najslabše plačani prispevajo za zdravstvo mesečno blizu 100 evrov (6,36 % OZZ od plače ter 35 evrov DZZ), nekdo z npr. 8 tisoč plače pa skupaj 540 evrov (črna črta na sliki). Po novem bi slabše plačani namenjali za zdravstvo 60 do 80 evrov, pri 8 tisoč bruto plače pa po 3. in 4. varianti tudi kakih 10-krat več (po predlogu Levice skoraj enako kot danes). Upoštevaje celotni prispevek za zdravstvo (tudi prispevek delodajalca), pa bi npr. nekdo s tisoč evri bruto plače namenjal za zdravstvene storitve 137 evrov, drugi z 10 tisoč plače pa 1.587 (danes je to razmerje 10-kratnik).

Ali bi z zadnjimi variantami prešli že v preveliko razlikovanje pri plačilih zdravstvenega zavarovanja, je seveda vedno lahko stvar razprave in pogledov. Vsekakor je veliko zagovornikov, da naj pač tisti z višjimi dohodki plačajo več, upravičene pa so dileme, da so mogoče 5 ali 10-kratne razlike v plačilu za isto zdravstveno storitev le prevelike. Če pa te zgornje zneske plačila za zdravstveno zavarovanje (zopet, brez prispevka delodajalca) preračunamo glede na neto plačo posameznika, pa dobimo spodnjo sliko. Vidimo, da se danes znesek plačila dejansko znižuje od 14 % pri minimalni plači na 13 % pri najbolje plačanih. Predlog Levice bi začetno obremenitev spustil na 10 %, torej razbremenil predvsem šibkejše, pri najbolje plačanih pa razlik ne bi bilo veliko. Zadnji dve varianti pa mnogo bolj posežeta v obremenitev višjih plač. Tu bi prispevek predstavljal kar preko 18 % neto plače. Takšen prikaz najbrž daje dodatne vpoglede v obravnavano tematiko. Distribucija plačila med posamezniki je pač stvar nekega družbenega konsenza, pravila pri tem ni.

 

Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

Continue reading “Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele. Tako sem v prvem tekstu posvetil nekaj več pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP, v drugem pa predstavil nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanja BDP.

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)”