Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele. Tako sem v prvem tekstu posvetil nekaj več pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP, v drugem pa predstavil nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanja BDP.

Gibanja zadnjih 25 let

Kot sem omenjal v prvem delu teksta, imamo zelo veliko različnih možnosti za prikazovanje in predstavljanje podatkov in običajno se izbere tisto, ki bolj ustreza pogledom (in pričakovanjem) avtorjev kake raziskave ali preprostega članka. Poskušajmo zato predstaviti nekaj najbolj ključnih in čim bolj nevtralnih gibanj bruto domačega proizvoda.

Praviloma nas najbolj zanima podatek o BDP na prebivalca preračunan na kupno moč v posamezni državi. Ta podatek mogoče še najbolj točno predstavlja položaj (življenjski standard) povprečnega prebivalca države glede na njegovo kupno moč. V spodnjem grafikonu je prikazan položaj prebivalcev posamezne države glede na povprečje Evropske Unije (EU 28 = 100) in to vse od leta 1995, ko so tudi na voljo podatki za vse države EU. Gibanja pred tem letom so bila še preveč povezana z razpadom in preoblikovanji držav. V tem in tudi nadaljnjih grafikonih je prikazanih deset najbolj tipičnih držav EU poleg podatkov za ZDA v primeru uporabe OECD podatkovnih baz (podatki EUROSTAT-a se malenkostno razlikujejo, a razlike nimajo večjega vpliva).

Na osnovi slike bi lahko naredili nekaj osnovnih zaključkov: ­

  • Nemčija in Avstrija uspevata ohranjati podoben položaj glede na povprečje EU, prav tako pa Portugalska, le da ta ves čas okoli 20 odstotkov pod povprečjem, ­
  • položaj prebivalcev ZDA in UK se postopno znižuje, najbolj izrazito v negativno smer pa odstopajo Italijani, saj so od preko 20-odstotnega preseganja povprečja EU v dobrih dvajsetih letih padli na nivo 5 odstotkov pod povprečjem, ­
  • vse nove članice iz vzhodnega dela Evrope se povprečju postopno približujejo, pri čemer je značilno, da hitreje rastejo države, katerih izhodiščni položaj je bil nižji, ­
  • manj je znano, da je bila Češka po tem merilu že leta 1995 nekoliko pred Slovenjo, a smo jo nato prehiteli in zopet zaostali zaradi počasnejšega okrevanja po krizi, ­
  • po kupni moči je bil naš BDP na prebivalca lani 12,5 % pod povprečjem EU, na podobnem nivoju kot pred krizo leta 2008, le da je bil takratni rezultat v veliki meri posledica visoke gospodarske rasti zaradi zadolževanja v tujini (danes za razliko od takrat kljub rasti ustvarjamo presežek).

Lahko pa podatke o gibanju BDP pogledamo tudi z vidika rasti, torej indeks na izhodiščno leto 1995. V zgornji primerjavi lahko uporabljamo tekoče (nominalne) podatke, ker je šlo za primerjavo s povprečjem EU, pri spremljanju rasti pa seveda vedno gledamo realne spremembe, torej rast očiščena gibanja cen. Na naslednjem grafikonu je tako prikaz realnega gibanja od leta 1995 in to za celotni BDP države, ne na prebivalca.

Če želimo spremljati moč in dosežke celotne države, potem je ta kazalec bolj ustrezen, saj zajema tako rast BDP na prebivalca kot tudi rast števila prebivalstva. Pri večini držav sicer ni velikih razlik, nekje pa je odstopanj več. Zaradi konstantnega priseljevanja izstopajo ZDA, kjer je skupna rast podobna kot naši ali češki, merjeno na prebivalca pa le na nivoju povprečja EU (preračunano po kupni moči pa še to ne, kot smo videli v prejšnji sliki). Obratne razmere pa so na primer na Hrvaškem, kjer v rasti skupnega BDP za 20 odstotnih točk zaostajajo za Slovenijo, na prebivalca pa je bila rast celo nekoliko višja. Število prebivalcev Slovenije se je povečalo za 4 % od leta 1995, na Hrvaškem pa zmanjšalo za 11 %, kar se seveda odrazi v nižji skupni rasti BDP.

Po tem prikazu smo v Sloveniji prehitevali v času do nastopa krize, nato pa se z njo borili nekaj dlje kot ostale države. V tej primerjavi je naša rast še vedno višja kot Češka (zaradi njihove višje osnove v 1995, kot omenjeno zgoraj), seveda pa so imele druge nove članice hitrejšo rast.

Takšne rezultate lahko ocenjujemo pozitivno ali negativno, zopet odvisno od pristopa. Najbrž ni dvoma, da naše spopadanje z učinki krize ni bilo preveč učinkovito in da smo v zadnjih desetih letih potencialno kar nekaj izgubili. Vseeno pa bo tem ne smemo mimo dejstva, da pa so bili dosežki v obdobju predvsem 2005-2008 v precejšnji meri rezultat močnega zadolževanja v tujini. Takratni dosežki zato niso v celoti primerljivi z današnjimi, dolgoročni niso bili vzdržni in to veliko zadolževanje je imelo zato tudi velik vpliv na kasnejša dogajanja.

Zaradi tega je za realno oceno potrebno pogledati daljše, skupno obdobje in na osnovi tega lahko ocenimo, ali so bile naše stopnje rasti primerljive z drugimi državami ali ne (ob tem seveda vedno drži, da bi bile ob ustreznejši ekonomski politiki lahko višje). Za realno oceno rasti moramo pogledati povprečno rast BDP na prebivalca (po stalnih cenah), to pa povezati z izhodiščnim položajem posamezne države. Bolj ko je država razvita, nižje stopnje lahko dosega in obratno – nižje ko startaš, objektivno lažje dosega visoke stopnje rasti.

Na naslednjem grafikonu je tako prikazana povprečna stopnja rasti BDP na prebivalca vse od leta 1995, dodan pa je tudi podatek, kakšen je bil BDP na prebivalca glede na povprečje EU merjen v kupni moči (purchasing price powerty – PPP). Slednji podatek najbolj točno odraža začetni nivo razvitosti države oz. standarda državljanov. Na sliki je lepo razvidno, kako so najmanj razvite države v zadnjih 25 letih dosegle višje stopnje gospodarske rasti (med 3 in 5 % povprečno na leto), najrazvitejše pa praviloma nižje (med 1 in 2 %).

Glede na položaj na tej sliki lahko ocenimo, katera država je dosegla več, katera pa mogoče ni zadosti izkoristila svojega izhodiščnega položaja. Ob podatkih o rasti za posamezne države je namreč vrisana tudi regresijska premica s podatkom R2. Determinacijski koeficient kaže na zelo veliko povezanost stopnje rasti glede na izhodiščni položaj države, zaradi česar lahko to premico upoštevamo kot neko povprečno pričakovano stopnjo rasti. In države, ki so nad njo, so dosegle boljše rezultate, države pod njo, pa relativno slabše.

Če gledamo torej celotno obdobje od leta 1995, lahko ocenimo, da so naši dosežki nekoliko nad povprečjem EU oz. nad povprečno stopnjo glede na začetno razvitost države. Med razvitimi so “pričakovanja” presegle Švedska, Finska, Nizozemska, čeprav so njihove stopnje rasti seveda nižje kot v novih članicah. Med njimi pa so imeli hitrejšo rast Litva, Estonija, Poljska, zaostale pa Hrvaška, Madžarska in Bolgarija. Podobno seveda močno zaostaja za potenciali Italija, pa tudi iberski državi.

Kot povedano, vsekakor v Sloveniji nismo dosegli vsega kar bi lahko in vedno bomo lahko govorili o izgubljenem desetletju. Vseeno pa dolgoročnejši pogled pokaže, da je bila naša rast nekoliko nad povprečno stopnjo rasti opredeljeno z izhodiščnim položajem naše države.

Za konec pa mogoče še ena slika v kateri primerjamo položaj državljanov posamezne države glede na tisti del BDP, ki pripada zaposlenim oz. ljudem za njihovo delo (ne kapitalu ali ostalim postavkam BDP) in prav tako preračunan v kupno moč. Kot omenjeno, je v razvitejših državah delež za zaposlene okoli polovice BDP, v novih članicah pa je delež za zaposlene praviloma nižji ker so nižje plače in več ostane za kapital. Poseben primer je Irska, kjer je zaradi tujih družb s sedežem na Irskem BDP zelo visok, ljudje pa za njihovo delo dobijo le 30 % BDP.

Po tem kriteriju vidimo, da močno prednjačimo pred vsemi vzhodnimi državami, pa tudi Italijo ali Portugalsko. Povprečni znesek dodane vrednosti, ki jih dobivajo Slovenci za svoje delo je pravzaprav celotno obravnavano obdobje precej bližje Evropi kot celotni BDP. Po zadnjih podatkih smo blizu 90 % evropskega povprečja, čeprav pa leta 2008 celo bližje povprečju. Primerjalno z Avstrijo ali Nemčijo pa smo seveda še vedno kakih 30 % nižje.

Če torej povzamemo ocene gibanja BDP Slovenije bi lahko zapisali, da bila naša rast v celotnem obdobju po osamosvojitvi nekoliko nad povprečjem Evropske Unije oz. nad povprečjem, ki so ga dosegale države EU upoštevaje izhodiščno stopnjo razvitosti. Pri tem smo sicer veliko zagona in prednosti izgubili v letih po gospodarski krizi, a zavedati se moramo, da ugodni rezultati v letih pred krizo niso bili posledica zdrave rasti temveč predvsem zadolževanja, kar nas je potem tudi obremenjevalo naslednja leta. Vseeno pa lahko ocenimo, da do nekega zaostajanja Slovenije na dolgi rok ni prišlo, da je položaj vzhodnih držav (še vedno) nižji oz. v relativno podobnem razmerju – drži pa tudi, da najbrž nismo izkoristili vseh potencialov, ki smo jih imeli in katere imamo. Z ustreznejšimi politikami bi bili nedvomno lahko še nekaj odstotnih točk višje oz. bližje Evropskemu povprečju.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *