Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?

O učinkih letošnjih davčnih sprememb na plače sem napisal že tri tekste. V zadnjem zapisu sem izpostavil predvsem nelogičnost (vsaj po mojem mnenju), da so oktobrske spremembe zakonodaje vsem zavezancem dvignile neto prejemke vsem – razen tistim z 931 evri bruto plače, ki niso dobili niti centa več (!). Pričakoval sem, da bodo poslanci v postopku sprejemanja zakonodaje le opazili to nelogičnost, a se to ni zgodilo. Prevladalo je pojasnilo vlade, kako so zaradi v maju sprejete razbremenitve regresa profitirali tudi zaposleni z nižjimi plačami in zato naj bi bile aktualne spremembe ustrezne. Vsekakor drži, da je imela majska razbremenitev izplačila regresa zelo pozitiven vpliv na davčno razbremenitev in rešitev ocenjujem kot optimalno. Vseeno pa ne vem, zakaj so morali potem pri razbremenitvi plač popolnoma izpustiti zaposlene z najnižjimi dohodki.

Kot rečeno, je vlada v maju s široko podporo sprejela zakon, po katerem je izplačilo regresa do višine povprečne bruto plače (trenutno 1.725 evrov) v celoti neobdavčeno. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (leto 2017) je povprečen znesek regresa znašal 880 evrov, kar najbrž pomeni blizu tisoč evrov v letošnjem letu. Do sedaj so zaposleni od regresa plačevali dohodnino in sicer od 16% pa tudi do 50% (odvisno od davčnega razreda, v katerega so bili uvrščeni glede na višino prejemkov). Z ukinitvijo plačila dohodnine, so posamezniki ob predpostavki 1.000 evrov regresa, pridobili med 160 in 500 evri letno. Ker pa so se zaradi izključitve regresa dodatno znižali tudi skupni obdavčljivi dohodki, so zaposleni z nižjimi plačami pridobili nekaj tudi iz tega naslova. Kot je prikazano z rdečo črto v spodnji sliki, je učinek teh davčnih sprememb za večino zaposlenih tako znašal od 20 do 30 evrov preračunano na mesec. Ta ugodnost je bila za ljudi kar pomembna, pa tudi v proračunu bo izpada najbrž kar okoli 200 milijonov evrov letno.

Pri teh spremembah so bili sicer prisotni očitki, da največ profitirajo ljudje z najvišjimi plačami, kar dejansko drži. A temu se ne moremo izogniti, če želimo obdržati konsistentnost davčnega sistema. Do lani so zaposleni z najvišjimi prejemki od regresa plačevali visok davek in njegova ukinitev se pač njim najbolj pozna.

Ob teh učinkih razbremenitve regresa bi še dodal, da je takšna rešitev spodbudila marsikatero podjetje, da so povečali izplačilo regresa, mogoče tudi na račun kakega povečanja plač. Popolnoma neobdavčljivo izplačilo je lepa priložnost za kake dodatne nagrade in v letnih poročilih bomo verjetno razbrali, da so se letošnja izplačila regresa močno povečala. Podjetja so s tem dobila priložnost, da izplačajo kak dodatni popolnoma neobdavčen denar, kar so vedno predlagala. Takšna dodatna izplačila bi sicer lahko celo razumeli kot dodatni izpad pobranih davkov, a brez sprememb verjetno tega povečanja izplačil ne bi bilo.

Po majskem popravku obdavčitve regresa pa so bile nato v oktobru sprejete še spremembe obdavčitve plač s popravkom dohodninske lestvice ter dvigom splošne olajšave. Poleg spremembe mej davčnih razredov sta se za eno odstotno točko znižali tudi davčni stopnji v drugem in tretjem dohodninskem razredu (od petih). To so seveda vsi mediji pospremili s komentarji, kako s tem razbremenjujejo srednji sloj, kar je na prvi pogled logično sklepanje. Popravili so drugi in tretji dohodninski razred, medtem ko je davčna stopnja v zadnjih dveh razredih, v katera se uvršča deset tisoč najbolje plačanih ljudi v Sloveniji, ostala nespremenjena.

Vendar je v tem primeru to »logično sklepanje« povsem napačno. Namreč sprememba obdavčitve v srednjih davčnih razredih pravzaprav največje učinke prinese pri tistih, ki se uvrščajo v zgornja dva razreda. Nekdo, ki se z 2 tisoč evri bruto plače uvršča v drugi dohodninski razred bo na primer dobil 15 evrov mesečno več, tisti z vrha pa 92 evrov več, ker bo lahko koristil celotna znižanja davčnih stopenj v drugem in tretjem razredu. Večina pač ne ve, da imajo tudi najbolje plačani začetni del plače obdavčen po spodnjih stopnjah in sprememba v teh razredih vpliva tudi na njihove prejemke. V zgornji sliki je tako k učinku davčne razbremenitve regresa, dodan še učinek sprememb dohodnine. Z modro črto je prikazano skupno povečanje mesečnega izplačila prejemkov zaradi sprememb davčne zakonodaje, razlika med rdečo in modro črto pa učinek razbremenitve plač s temi oktobrskimi davčnimi spremembami.

Poleg spremembe dohodninskih stopenj pa je bil sprejet še dvig splošne olajšave iz 3.300 na 3.500 evrov letno. To je znesek, od katerega se dohodnina ne računa, in dvig neobdavčenega dela plače je dodatno povečal neto prejemke. Pri tem pa so najnižje plače poleg splošne olajšave upravičene do dodatne olajšave in zanje se je skupna olajšava postopno povečevala do 6.520 evrov. Za to najvišjo olajšavo pa se je zakonodajalec odločil, da ostaja nespremenjena (!). Pri vseh dohodninskih zavezancih sta torej neobdavčen del in plača višja, le nekomu z 931 evri bruto plače ostaja olajšava – in s tem plača – tudi po novem enaka kot prej (upravičeni pa so seveda ugodnosti iz naslova regresa).

Zakaj so ravno najnižje plače v zadnjih spremembah izpustili iz zvišanja, ni bilo posebej pojasnjeno. Ministrstvo je prikazovalo samo skupne učinke davčnih sprememb in tam se seveda ni videlo, da iz naslova sprememb pri plači, učinka za najnižje plače praktično ni. Drug razlog pa je najbrž v tem, da se najvišji znesek olajšav v zakonu sploh ne pojavlja. Zaradi zagotavljanja postopnega zviševanja olajšav (kar je seveda pozitivno), je v zakonu samo formula za izračun (po novem: “18.700,38 eurov –1,40427 x skupni dohodek“) in s takšno opredelitvijo v zakonskih določbah je pač težko polemizirati. Tako je ostalo pri rešitvi, da na plačo v višini 931 evrov bruto nove davčne spremembe vpliva nimajo.

Predvidevam, da poslancem takšna izključitev najnižjih plač ni bila niti predstavljena. Edino Levica se je trudila predstaviti, kako bo nekdo z minimalno plačo po novem dobil le 15 centov mesečno več, a verjetno ji niso čisto verjeli. Zanimivo pa je potem Levici uspelo z drugim popravkom. V končni verziji zakona so namreč znižali zgornjo mejo petega razreda na 72 tisoč evrov. Po prvotni verziji bo zaposleni s mesečno bruto plačo nad 9.000 evrov dobili letno 2 tisoč evrov višje neto prejemke, po spremembi prvotnega zakonskega predloga pa “le” še 1.100 evrov.

Ta sprememba je “prizadela” kakih 3.500 najbolje plačanih zaposlenih. Ostaja pa odprto vprašanje, ali je k tej spremembi vodila skrb za javne finance (skupni proračunskih izpad zaradi davčnih sprememb bo zato letno 4 milijone evrov manjši) – ali je šlo za odločanje po pregovoru “naj še sosedu crkne krava, če je sami nimamo”. S tem, ko so najbolje plačani dobili nekaj manj, namreč tisti z minimalno plačo niso dobili niti centa več.

Vsekakor pomenijo celotne letošnje spremembe davčne zakonodaje pomemben premik k davčni razbremenitvi dela. Glede na omejitve javnih financ si kaj več pač težko privoščimo. Tudi rešitev z razbremenitvijo regresa je bil korak v pravo smer. Vseeno pa ostaja grenak priokus, zakaj pa so na koncu iz sprememb izločili ravno najnižje plače. Zakaj se ni na primer tudi najvišja olajšava povečala za 200 evrov, tako kot se je splošna? To najbrž vseeno ne bi preveč obremenilo javnih financ. Odgovor vedo le na ministrstvu za finance.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *