So omejitve kreditov res potrebne?

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročil ukrep Banke Slovenije s katerim so zaostrili pogoje kreditiranja fizičnih oseb. V Banki so bili pozorni predvsem na relativno visoko rast potrošniških kreditov (11 % letno), izpostavili pa so tudi skrb, da se kreditojemalci ne bi preveč zadolžili. Omejili so namreč višino obroka posojila glede na višino plače. Kreditojemalcu mora ostati najmanj minimalna plača, v primeru skrbi za otroke, pa še več. Tudi Banka Slovenije opozarja na pričakovano ohlajanje gospodarstva in s tem povečana tveganja (možnost izgube službe, znižanje plače), zaradi česar naj bi bili ljudje bolj previdni pri zadolževanju.

Osnovna naloga Banke Slovenije (BS) je stabilnost finančnega sistema. To izvaja preko nadzora bank, katere morajo skrbeti za varno in skrbno poslovanje. Največja tveganja izhajajo prevelikega kreditiranja in neupoštevanja bonitet kreditojemalcev. To področje zato BS redno pregleduje, usmerja in postavlja tudi omejitve. Verjetno se lahko strinjamo z oceno BS, da odobravanje potrošniških kreditov na dobo 10 let in več najbrž ni nujno in prinaša določena tveganja v primeru zasuka gospodarskih gibanj. Tudi pretirana višina posojilnega obroka lahko ogrozi odplačevanje posojila, če bi se čez leta razmere poslabšale.

Vseeno pa dvomim, če je potrebno postavljati tako visoke omejitve pri višini kreditnega obroka, ki ljudem z nizkimi plačami praktično ne omogoča kreditiranja. Ravno tisti skupini, ki ima že tako težave z reševanjem stanovanjskega problema. Seveda mora ljudem ostati določen znesek za tekoče življenjske stroške, a pri tem si pogosto pomagajo tudi z drugimi finančnimi viri (kakšni dodatni zaslužki, pomoč staršev). S tega vidika je najbrž preveliko zaostrovanje kreditnih pogojev vseeno pretirano, posebno ker ne upošteva celotnega položaja posameznika.

Banka je ta ukrep pospremila tudi z oceno makroekonomskih razmer ter poudarjanjem slabih izkušenj iz preteklosti. A potrebno je navesti, da banke pri posojilih občanov večjih tveganj in izgub nikoli niso imele. Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj podatkov o tem, kaj se s posojili občanov dogaja in kakšen je obseg teh posojil glede na druge države.

Obseg posojil občanom zadnja leta res ponovno narašča in se približuje znesku 11 milijard evrov, a to je pač povezano s splošno gospodarsko rastjo, naraščanjem prejemkov in tudi potrošnje. Bolj realna ocena višine posojil je zato preko primerjave z BDP, kar je prikazano na prvi sliki. Kot vidimo zadnja leta ostaja obseg posojil prebivalstvu približno konstanten glede na BDP (22 %). Pred dvajsetimi leti je bilo teh posojil res precej manj, samo okoli 10 % BDP. Nato pa je v času visoke gospodarske rasti (2004-2008) prišlo do močnega zadolževanja tudi prebivalstva, ko se je obseg posojil povečal na 25 % BDP.

Takrat so se tveganja res povečala, medtem ko današnja gibanja ne kažejo kakšnih večjih odstopanj. Kakor je razvidno iz druge slike se sicer nekoliko bolj povečujejo potrošniški krediti (glede na BDP), medtem ko delež stanovanjskih posojil ostaja enak. Na prvi sliki je dodan še podatek o obsegu depozitov prebivalstva v bankah. Nominalno depoziti ves čas naraščajo (razen v obdobju 2011-2014), v primerjavi z BDP pa so vseh zadnjih deset let približno enaki.

Obseg kreditov prebivalstvu je torej zadnjih deset let relativno konstanten, če ga primerjamo z BDP. Nekoliko bolj naraščajo potrošniški krediti, skupni obseg posojil pa vsekakor ne kaže kake posebne rasti, ki bi zahtevala omejevanje. Predvsem pa je za oceno tveganj potrebno pogledati, kaj se je dejansko dogajalo v letih po 2008. Kljub temu da so takrat krediti prebivalstvu predstavljali kar okoli četrtino vseh posojil, so bile izgube (odpisi) pri teh posojilih relativno nizke. NLB je morala oblikovati kar 4 milijarde evrov slabitev na posojila, a od tega le okoli 150 milijonov na posojila prebivalcem. Tudi v času velike ekspanzije odobravanja posojil (precej večje rasti kot so danes), so bile izgube na kreditih občanom v bilancah bank obvladljive. Skoraj vse izgube so nastale pri kreditih podjetniškemu sektorju in če je bilo kje potrebno ukrepati, bi bilo na tem segmentu.

Za oceno kreditne aktivnosti in zadolženosti prebivalstva Slovenije je zanimivo pogledati tudi čez mejo. Na spodnji sliki je prikaz zadolženosti Slovencev v primerjavi z zadolženostjo prebivalstva v drugih državah evro območja. Obseg kreditov gospodinjstev je v naši državi praktično najnižji med vsemi naštetimi državami če ga primerjamo z BDP in kar pol nižji kot znaša povprečje držav evra. Še večje pa so nominalne razlike kot kaže druga slika. Če ima povprečen Slovenec dobrih 4 tisoč evrov posojil (podatki so za leto 2015), je povprečje EU trikrat višje, povprečen Nemec, Irec ali Nizozemec pa ima kar okoli 20 tisoč evrov posojil.

Zadolženost Slovencev je torej v povprečju bistveno nižja od zadolženosti v drugih državah, kar vsekakor kaže tudi na previdnost naših državljanov pri zadolževanju. Zaradi tega so tudi globalna tveganja precej nižja kot drugje. Seveda to ne pomeni, da jih ni. Pomemben je namreč položaj in kreditna sposobnost posameznega kreditojemalca in ne obseg celote. A tudi tu izkušnje kažejo, da v preteklosti večjih izgub na tem segmentu ni bilo, banke pa so najbrž danes tudi dodatno previdne.

Zaradi tega je praktično zapiranje posojilnega trga ljudem z najnižjimi dohodki verjetno preoster ukrep. Za reševanje stanovanjskih problemov najbolj ogrožene populacije je resda na prvem mestu poleg posameznika odgovorna država z ustrezno stanovanjsko politiko, a dodatne omejitve BS temu ravno niso v pomoč. Pri tem je zanimivo, da je BS v svojem sporočilu za javnost izpostavila samo nekaj hitrejšo rast potrošniških posojil, a z omejitvijo višine obroka glede na plačo bo bolj prizadela najemnike stanovanjskih posojil. Ta posojila pa npr. zadnja leta naraščajo po štiri, pet odstotkov letno, pred krizo 2008 pa so tudi po 40 in 50 odstotkov – pa banke vseeno zaradi tega niso imele večjih izgub.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *