Kaj prinaša nova koalicijska pogodba

V nadaljevanju je nekaj finančnih ocen o koalicijski pogodbi, katere so stranke trenutno že nove vlade podpisale pred mesecem dni in katere stališča so potem novi vladni ministri zagovarjali tudi na zaslišanjih. Čeprav so glede na trenutne razmere prioritete vlade popolnoma druge, prav tako pa bo velik del usmeritev počakal na umiritev razmer, pa vseeno lahko poskusimo oceniti predvidene ukrepe nove vlade tudi s finančnega vidika.

Pri ocenjevanju dela dosedanje vladne koalicije pod vodstvom Marjana Šarca smo najpogosteje brali očitek, da vlada ni sprejela nobenih strukturnih reform, da ni izkoristila ugodnih gospodarskih razmer za kakšne zahtevnejše spremembe, na drugi strani pa je delila “bombončke” v obliki dodatnih ugodnosti prebivalstvu. Ti očitki so pričakovano prihajali iz opozicijskih vrst, podobne ocene pa smo lahko spremljali tudi s strani preostalega medijskega prostora, ne glede na “barvo”.

Dejansko je bilo v zadnjih dveh letih sprejetih kar nekaj davčnih razbremenitev, dodatnih socialnih ugodnosti, pa tudi hitrejša rast plač v javnem sektorju. Učinki teh ugodnosti so ali bodo znašali (obremenjevali javne finance) v višini vsaj kakih 300, 400 mio EUR na letni ravni (odvisno od tega, kako jih izračunavamo). Seveda želi biti vsaka stranka in koalicija všečna ljudem in ugodne gospodarske razmere (višji proračunski prilivi) so vladi omogočili uveljavitev omenjenih ugodnosti. Tudi sam menim, da so bili ukrepi s stališča javnih financ upravičeni in dokaj uravnoteženi, seveda pa bi po mnenju nekaterih lahko dodali še kako ugodnost, drugi pa bodo raje zagovarjali znižanje davkov. Drži pa, da ni bilo sprejetih kakih reformnih ukrepov – a razen načelnih usmeritev, tako ali tako nihče ne navede točno s kakšnim ukrepom ali zakonom bi razrešil nekatere najbolj izpostavljene težave (denimo čakalne vrste v zdravstvu ali birokratizacijo in podobno).

In kaj v tem kontekstu prinaša koalicijska pogodba predvidoma novih vladnih partnerjev? Če pogledamo osnovne opredelitve, gre pravzaprav nadaljevanje dosedanje politike (tudi zato, ker nihče ne tvega kakšnih večjih premikov, niti ne ve, s kakšnimi konkretnimi zakonskimi spremembami bi to dosegli). Glavne usmeritve iz pogodbe bi lahko razdelili v dve skupini:

V svojih pisanjih praviloma analiziram samo številčne podatke, zato tudi tokrat nekaj o konkretnih finančnih učinkih predlaganih “bombončkov” nove vladne koalicije. Pri tem mi je bilo zanimivo, da v nobenih medijih nisem zasledil kakih tovrstnih ocen, niti dilem v vzdržnosti teh predlogov oz. očitkov o “kupovanju” volivcev.

Obljuba o dodatnem zvišanju pokojnin je po zadnjih podatkih o nižji gospodarski rasti manj zavezujoča. Nakazuje se namreč, da bomo letos težko presegli 2,5-odstotno gospodarsko rast, kar bi prineslo dodatno uskladitev pokojnin. Konkretni predlog obremenjuje javne finance za dodatnih 70 mio EUR letno (poleg okoli 40 mio EUR, kar je sprejela že prejšnja vlada). Glede na vse zaostanke pri usklajevanju pokojnin, bi bila ta korekcija upravičena tudi ob manjši gospodarski rasti, finančno pa ni tako problematična (posebno upoštevaje zaostajanje rasti pokojnin ter da večji izdatki za pokojnine pomenijo istočasno večjo potrošnjo in tudi več javno-finančnih prihodkov, tako da je neto učinek na proračun nižji).

Predlog hitrejše uskladitve odmernih odstotkov bi javne finance čez nekaj let dodatno obremenil za kakih 7 mio EUR letno. Tudi to ni kak večji znesek, seveda pa že obstoječi predlog postavlja nove moške upokojence v precej boljši položaj kot tiste, ki so se upokojili zadnja leta (vsa leta v pokoju bodo prejemali za kakšno desetino višjo pokojnino).

Ponovna uvedba seniorske olajšave “prevedeno” pomeni, da bi okoli 10 tisoč upokojencev z najvišjo pokojnino mesečno prejemalo nekaj deset evrov višji znesek. Proračun bi to obremenilo za okoli 2 mio EUR letno. Če je pri visokih pokojninah ta popravek ni pogojen, je pri dvigu najnižjih pokojnin do praga revščine, več previdnosti (“odvisno od proračunskih možnosti”). Dvig vseh starostnih pokojnin na najmanj 600 EUR bi javne izdatke obremenilo za preko 170 mio EUR letno. Seveda je veliko nižjih pokojnin tudi zaradi krajše delovne dobe in zanje minimum ne bi veljal, vseeno pa bi bila takšna uskladitev visok zalogaj.

Lani je bilo iz občinskih proračunov plačano 302 mio EUR za subvencioniranje vrtcev. Dodatno polno subvencioniranje vrtca za vse otroke bi verjetno pomenilo najmanj 100 mio EUR dodatnih javno-finančnih izdatkov.

Danes imamo pri finančni podpori za otroke sistem, po katerem slabše plačani dobivajo otroške dodatke (do okoli 100 EUR mesečno na otroka), bolje plačani pa zaradi olajšav za otroke pri plačilu dohodnine, za približno enak znesek višjo plačo. Te olajšave sicer veljajo za vse zaposlene, a slabše plačani že danes ne plačujejo dohodnine in zato jim te olajšave skoraj nič ne koristijo. Glede na takšno stanje, bi bilo vsekakor najbolj enostavno, da bi vsi otroci dobili kakih 100 EUR univerzalnega otroškega dodatka. Če bi to uvedli z istočasno ukinitvijo olajšav pri plači za otroke, večjih učinkov na javne finance pravzaprav ne bi bilo, sistem izplačila pa bi bil precej bolj enostaven. Seveda pa bi to pomenilo nekoliko nižje plače ljudi, ki danes koristijo te olajšave (povprečna plača bi se statistično znižala vsaj dober odstotek).

Predlagani dvig povprečnin za občine ima najbrž vsaj nekaj deset milijonov EUR učinka (za izračun ni na voljo dovolj podatkov). Enako velja za morebitno davčno razbremenitev dodatnih nagrad in izplačil, a kakršenkoli predlog že bo, bo najbrž tudi pomenil nekaj deset mio EUR zmanjšanja davčnih prilivov.

Pod oblikovanje konkurenčne trošarinske politike je verjetno mišljena sprostitev cen naftnih derivatov, kar je bila že dolgo želja gospodarskega ministr(stv)a, a je to finančno ministrstvo do sedaj blokiralo. To je od navedenih edini ukrep, ki bi javne finance nekoliko okrepil, predvsem pa zvišal dobičke naftnih družb, plačalo pa bi prebivalstvo (seveda pa bi potem prebivalci lahko izbirali, kje bodo za derivate plačevali več, kot argumentirajo zagovorniki sprostitve cen).

Zavod za zdravstveno zavarovanje je lani izplačalo 378 mio EUR boleznin za odsotnost preko 30 dni bolniške. Bolniška nad 30 dni predstavlja dobro polovico vse bolniške odsotnosti (6,5 delovnih dni povprečno na zaposlenega od skupnih 12 dni). Prvih 30 dni plačajo podjetja sama, ostalo pa gre iz zdravstvenega prispevka. Samo 10 dni premika iz bremena podjetij v breme ZZZS bi torej pomenil preko 100 mio EUR večje izdatke za ZZZS in dvig dosedanje skupne stopnje prispevkov ZZZS za 0,5 % (na 13,4 %). V povprečju to podjetja ne bi dodatno obremenilo, ker bi imela manj tekočih izdatkov za bolniške, seveda pa bi dodatno povečalo obseg javno-finančnih prihodkov in izdatkov.

Zanimiv pa je predlog, da bi posamezniki lahko dobili bolniško do 3 dni oz. skupaj 9 dni na leto brez kakega potrdila zdravnika. Predlog je sicer zamišljen dobronamerno, da se razbremeni administriranje, a odprto bo vprašanje, kako kontrolirati upravičenost odsotnosti. Verjetno ni potrebno navajati, kako hitro bi marsikdo izkoristil to možnost. Trenutno koristijo zaposleni v povprečju 5,5 bolniških dni v breme delodajalca na leto, s tem ukrepom pa bi dali zaposlenim “bianco” menico za koriščenje dodatnih 9 dni (!). Ocenjevanje koliko bi bilo zaradi tega več bolniške odsotnosti (in stroškov), je seveda čista špekulacija, a močno dvomim, da bi bil ostal obseg bolniške enak.

———

Tudi skoraj vsi navedeni konkretni predlogi iz druge skupine so torej vredni podpore (tudi s strani Levice najbrž ne bo zadržkov). Nekateri so sploh upravičeni ali celo nujni – a srečali se bomo z omejitvami javnih financ. Že sprejete ugodnosti v mandatu prejšnje vlade so kar precej posegli v javne finance, novi predlogi pa proračunsko sliko dodatno poslabšujejo. Med konkretnimi spremembami so navedene samo obremenitve proračuna in niti ene, ki bi povečala prilive ali znižala druge odlive. Mogoče je nekaj prostora med načelnimi usmeritvami (npr. racionalizacija in debirokratizacija javne uprave), a dosedanje izkušnje katerikoli vlade praviloma kakih večjih rezerv niso našle (tudi zloglasni ZUJF je pravzaprav samo zmanjšal omenjene ugodnosti, katere naj bi sedaj izboljšali).

Realizacija zapisanih obvez in dogovorov koalicijske pogodbe bo objektivno lahko javne finance samo dodatno obremenila (in odstopila od enega ključnih ciljev “znižanje javne porabe”). To bo še toliko težje, ker se bodo gospodarske razmere preje poslabšale kot obratno. A splošno poslabšane razmere v svetovni ekonomiji vse glasneje odpirajo vprašanja o upravičenosti strogih proračunskih omejitev in o nujnosti fiskalnih stimulansov. Mogoče je to celo prilika za večje trošenje. Posebno, ker bo temu težje nasprotovala tudi nasprotna stran (opozicija).

Za konec pa v spodnji tabeli še nekaj konkretnih številk, za katere namene smo lani porabili 18,97 milijarde EUR (39,5 % BDP) javnih izdatkov po konsolidirani bilanci javnega financiranja. O teh izdatkih je seveda vedno veliko načelnih debat, konkretnega pa bolj malo. Levo je struktura skupnih izdatkov, desno pa podrobneje še vsi transferi prebivalstvu vključno s pokojninami.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *