Izgubljene priložnosti z drugim korona zakonom

Pred dvema dnevoma je bil objavljen osnutek drugega “protikorona” zakona. Splošni komentar teh zakonov gre v smeri, da je bil prvi namenjen reševanju bolj socialni težav (vseboval je predvsem nadomestila za zaposlene), z drugim pa naj bi reševali gospodarstvo. Po vsebini gre v obeh primerih pretežno za pomoč gospodarskim subjektom, kar pa posredno pomaga predvsem zaposlenim in to v obeh primerih. Manj ko bo prizadeto gospodarstvo (bolj ko se mu bo pomagalo), manj težav bo imelo pri izplačevanju plač, kar pa potem pozitivno vpliva na položaj celotne družbe in vsega prebivalstva. S tega vidika se ne bi mogli strinjati z očitkom, da gre za pomoč predvsem podjetniškemu sektorju (lastnikom kapitala). Država s svojo vlogo in pomočjo res poskuša ublažiti položaj v tem sektorju, a so pozitivni učinki pri položaju večine prebivalstva višji, če bo gospodarstvo manj prizadeto.

V nadaljevanju je nekaj ocen predlagane zakonodaje iz drugega paketa (po prvem predlogu), pri čemer ocenjujem predlog likvidnostne pomoči gospodarstvu kot precejšnje razočaranje. Ker je bilo kritike predlaganih rešitev kar veliko, spremljamo, da bo v končni različici zakona povečan obseg poroštev (od 2,0 na 2,8 mrd), povečal pa naj bi se tudi delež poroštev za kakih deset odstotnih točk. To sicer nekoliko izboljša predlog, ki pa je še vedno po nepotrebnem skromen in bo rešil le malo težav s katerimi se srečuje gospodarstvo – to pa bo imelo v naslednjih korakih velike posledice na bistveno večjo nezaposlenost ter nižanje prejemkov vseh skupin prebivalstva.

S tega vidika je res škoda, da smo pri tej pomoči tako previdni, saj le malo obremenjuje javne finance, na drugi strani pa se odpirajo precejšnje možnosti za izjemno poceni zadolževanje države. Gre v bistvu za možnost najemanja posojil, ki jih državam realno sploh ne bo potrebno vrniti in ne dvomim, da bo veliko drugih držav to dobro izkoristilo. Samo upamo lahko, da se nam ne bo ponovila zgodba iz prejšnje krize, ko nismo sanirali bank v prvem koraku, ko je EU to dokaj širokogrudno podpirala, temveč šele v drugem koraku (prepozno), ko smo bili zato deležni precejšnjih omejitev (med drugim tudi obvez, da moramo vse banke prodati).

Continue reading “Izgubljene priložnosti z drugim korona zakonom”

Položaj in perspektive turizma

V trenutnih razmerah se pogosto izpostavlja položaj turizma kot verjetno ene najbolj prizadetih gospodarskih dejavnosti. Zaradi praktično popolne zaustavitve poslovanja, panoga nujno potrebuje pomoč države. S sprejetjem prvega paketa interventnih ukrepov bodo sicer lažje zadihali, a brez dodatne podpore, to ne bo zadosti. Ker pa se pri izpostavljanju te dejavnosti vseeno večkrat tudi precenjuje položaj turizma v celotnem gospodarstvu, pa v nadaljevanju mogoče nekaj podatkov o tem, pa tudi o dolgoročnih vidikih možnosti razvoja turizma.

Nekaj statističnih podatkov o turizmu

Statistično pod pojmom turizem razumemo celotno turistično potrošnjo domačih in tujih turistov. Z vidika spremljanja gospodarstva pa se kot turizem praviloma razume gospodarsko panogo Gostinstvo (oznaka s črko I). Ta panoga obsega dve dejavnosti in sicer:

 . gostinsko nastanitveno dejavnost (I 55), ki zajema predvsem hotele, kampe in podobno ter ­

 . dejavnost strežbe jedi in pijač (I 56), kar zajema gostilne, restavracije, točilnice in tudi pripravo in dostavo jedi.

Poleg te panoge lahko k turizmu prištejemo še nekatere dejavnosti v drugih panogah kot na primer R 93 – športne dejavnosti ali H 49.392 – obratovanje žičnic, ki pa po obsegu niso tako pomembne.

Continue reading “Položaj in perspektive turizma”

Kako daleč smete?

V Sloveniji vemo, da imamo danes 212 občin, potem ko smo pred leti razdelili nekdanjih 60 občin na manjše enote (edino v Ljubljani smo iz 5 občin sestavili eno Mestno občino Ljubljana). Občine so si po velikosti in prebivalstvu zelo raznolike, a ni namen tega prispevka, da bi razglabljal o razlogih za takšno delitev, niti o upravičenosti oblikovanja posamezne občine.

Zanimalo me je nekaj drugega in sicer velikost občin v povezavi z aktualnimi razmerami, ko je bil s strani vlade sprejet odlok o omejitvi gibanja znotraj občine (razen za nujne in službene zadeve). Upravičeno se namreč postavlja vprašanje ali je prav (in za zajezitev epidemije potrebno), da gre prebivalec Trzina lahko samo 3 km od doma, Ljubljančan pa se lahko giblje vse od Toškega čela do Janč med skoraj 300 tisoč drugimi prebivalci Ljubljane. Ukrep je bil seveda sprejet s ciljem, da se čim bolj omeji srečevanje ljudi in nevarnost prenosa virusov, kar je nedvomno potrebno (vsaj po mnenju večine strokovnjakov). Namen je bil tudi preprečiti zbiranje ljudi v turističnih središčih. Na drugi strani pa je vlada najbrž ocenila, da bi bilo zapiranje ljudi med štiri stene prav tako nevarno (z drugačnimi posledicami) in zato vseeno omogoča izhod v naravo ob ustrezni oddaljenosti od drugih oseb.

Continue reading “Kako daleč smete?”

Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun

Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi korona virusa bo imela seveda ogromne posledice na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim “megazakonom” za omilitev njenih posledic, namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi in bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe.

Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bom sam predstavil predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih. Osnovne rešitve gredo v smer:

  • da se v celoti povrne stroške družbam za zaposlene na čakanju in sicer s tem, da država plača vse socialne prispevke, dodatno pa podjetju povrne tudi preostali del plače (skupaj z dohodnino); pri tem je pomembno, da ljudje na čakanju dobivajo 80 % plače, prav tako pa seveda ne bodo dobili nadomestila za prehrano in prevoz (slednjih stroškov sicer tudi nimajo),
  • pri zaposlenih, ki delajo, pa bo država poravnala vse prispevke za ZPIZ, delodajalec pa mora (obvezno?) iz svojega dohodka vsem zaposlenim izplačati 200 evrov, ki pa so v celoti neobdavčene (v povprečju bodo podjetja z oprostitvijo plačila prispevka dobila enkrat več kot jih bo stal omenjeni dodatek),
  • samozaposleni bodo dobili pomoč v višini 350 (marec) oz. po 700 evrov (apr/maj), dodatno pa so oproščeni še plačil vseh socialnih prispevkov (pogoj za oboje je, da dokažejo, da so prizadeti s krizo, kar je seveda včasih težko, na drugi strani pa tudi priložnost za izkoriščanje).
Continue reading “Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun”

Položaj samozaposlenih pred krizo

V vladnih ukrepih za sanacijo gospodarskih posledic korona virusa imajo posebno mesto samozaposleni. Ta segment prebivalstva je še posebno prizadet zaradi trenutnih razmer. Razlogi so v tem, da samozaposleni delujejo pretežno v najbolj prizadetih panogah, da praviloma nimajo večjih rezerv in garancijskega potenciala, kot to velja za gospodarske družbe. Težave pa jim povzroča tudi način poslovanja, o katerem več v nadaljevanju.

Pod samozaposlenimi običajno razumemo samostojne podjetnike registrirane kot s.p. in teh je bilo lani okoli 75 tisoč[1]. Poleg njih pa v to skupino lahko štejemo tudi zaposlene pri njih, katerih je prav tako preko 50 tisoč. Načeloma so to zaposleni s podobnimi pravicami kot veljajo za zaposlene v gospodarskih družbah, a glede na podatke je njihov položaj precej drugačen. Skupaj je torej v tej skupini zaposlenih kakih 130 tisoč ljudi, kar je vsekakor veliko število glede na 520 tisoč zaposlenih v podjetjih.

Ko izpostavljamo drugačen položaj zaposlenih pri fizičnih osebah (pri s.p.), imamo v mislih predvsem drugačno nagrajevanje. Povprečna bruto plača v podjetjih je bila lani okoli 1.700 evrov mesečno, omenjenih 130 tisoč samozaposlenih in zaposlenih pri njih pa je v povprečju prejemalo (ali si obračunalo) manj kot 1.000 evrov bruto. Pri tem velja omeniti, da kadar govorimo o povprečni slovenski plači, to pomeni povprečno plačo zaposlenih samo pri pravnih osebah (podjetjih, javnem sektorju, bankah – skupaj okoli 760 tisoč ljudi), iz izračuna pa je izločenih vseh navedenih 130 tisoč ter vsi zaposleni ali zavarovani po drugih osnovah.

Continue reading “Položaj samozaposlenih pred krizo”