Položaj samozaposlenih pred krizo

V vladnih ukrepih za sanacijo gospodarskih posledic korona virusa imajo posebno mesto samozaposleni. Ta segment prebivalstva je še posebno prizadet zaradi trenutnih razmer. Razlogi so v tem, da samozaposleni delujejo pretežno v najbolj prizadetih panogah, da praviloma nimajo večjih rezerv in garancijskega potenciala, kot to velja za gospodarske družbe. Težave pa jim povzroča tudi način poslovanja, o katerem več v nadaljevanju.

Pod samozaposlenimi običajno razumemo samostojne podjetnike registrirane kot s.p. in teh je bilo lani okoli 75 tisoč[1]. Poleg njih pa v to skupino lahko štejemo tudi zaposlene pri njih, katerih je prav tako preko 50 tisoč. Načeloma so to zaposleni s podobnimi pravicami kot veljajo za zaposlene v gospodarskih družbah, a glede na podatke je njihov položaj precej drugačen. Skupaj je torej v tej skupini zaposlenih kakih 130 tisoč ljudi, kar je vsekakor veliko število glede na 520 tisoč zaposlenih v podjetjih.

Ko izpostavljamo drugačen položaj zaposlenih pri fizičnih osebah (pri s.p.), imamo v mislih predvsem drugačno nagrajevanje. Povprečna bruto plača v podjetjih je bila lani okoli 1.700 evrov mesečno, omenjenih 130 tisoč samozaposlenih in zaposlenih pri njih pa je v povprečju prejemalo (ali si obračunalo) manj kot 1.000 evrov bruto. Pri tem velja omeniti, da kadar govorimo o povprečni slovenski plači, to pomeni povprečno plačo zaposlenih samo pri pravnih osebah (podjetjih, javnem sektorju, bankah – skupaj okoli 760 tisoč ljudi), iz izračuna pa je izločenih vseh navedenih 130 tisoč ter vsi zaposleni ali zavarovani po drugih osnovah.

Kaj je razlog, da so prejemki samozaposlenih toliko nižji? Eden od ključnih razlogov je seveda sam značaj samostojnih podjetnikov, kjer gre pogosto tudi za ljudi, ki niso dobili zaposlitve in se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi in zaslužijo, kolikor pač uspejo, se pa registrirajo in zavarujejo zaradi pravic iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Tako imamo na primer prek 25 tisoč podjetnikov, ki izkazujejo tudi samo nekaj sto evrov zaslužka mesečno in plačujejo minimalne prispevke.

Poleg tega pa je v tem segmentu podjetništva nedvomno prisotno tudi precej (več) sive ekonomije, torej plačil mimo uradnih evidenc. Kljub dokaj strogem nadzoru s strani davčnih organov je nemogoče “poloviti” vsa izogibanja prijave dohodkov in s tem izogibanja davčnim obveznostim. Verjetno ni nikakršna skrivnost, da se v tem segmentu pogosto plačuje mimo uradnih računov ter izplačuje del prejemkov tudi “na roke”. Najboljši dokaz so kar povprečni prejemki zaposlenih pri samostojnih podjetnikih. Kot rečeno, je njihov status in najbrž tudi delo podobno kot velja za zaposlene v gospodarskih družbah – a kako si potem razložiti, da so po posameznih panogah povprečni prejemki kar za tretjino nižji. Verjetno natakar ali zidar ne opravlja pri samostojnem podjetniku istega dela za tretjino nižji prejemek, temveč verjetno del prejemkov dobi v gotovini, mimo evidence in plačila prispevkov. Razlike so lepo razvidne iz spodnje tabele o povprečnih plačah zaposlenih pri s.p. glede na plače v isti panogi v podjetjih. sp-1

Tukaj bi lahko omenili še en razlog za izogibanje plačevanja prispevkov in izkazovanja minimalnih prejemkov. Pri zdravstvenem prispevku je to nekako logično, ker so pravice iz zdravstvenega zavarovanja enake, če plačaš 200 ali 2.000 evrov mesečno. Pri pokojninskem pa je na žalost vse preveč prisotno preprič(ev)anje, da trenutne generacije tako ali tako ne bodo dobile pokojnine iz naslova vplačila prispevkov (čeprav to ne drži). Kljub siceršnjemu nezaupanju v državo, pa na drugi strani ljudje vseeno računajo, da pa bo država na stara leta zanje poskrbela vsaj z neko minimalno pokojnino, ne glede na višino vplačanih prispevkov in dobo vplačevanja. In vse to dodatno vodi k izogibanju plačila prispevkov.

Zaposleni pri samostojnih podjetnikih so torej zaposleni na podoben način kot zaposleni v podjetjih, samostojni podjetniki pa plačujejo prispevke od izbrane (minimalne) zavarovalne osnove ali glede na dohodek (dobiček). Od njega pa potem še dohodnino. Če pogledamo samo njihovo plačilo prispevkov (prispevki za socialno varnost podjetnika) lahko izračunamo, kakšna je njihova hipotetična plača, od katere bi sicer plačevali te prispevke. Dobimo zanimivo sliko vplačevanja prispevkov, ki je prikazana v naslednji tabeli. sp-2

Vsi zaposleni so glede na višino bruto mesečne plače (in plačanih prispevkov) razdeljeni v pet razredov plač[2]. Pri tem je razdelitev prilagojena nižjim plačam pri samozaposlenih. Kot vidimo, kar 40 % vseh podjetnikov plačuje prispevke po osnovi okoli 1.050 evrov bruto plače (380 evrov mesečno). Podobno število samostojnih podjetnikov pa plača celo manj od 200 evrov prispevkov in le desetina njih plačuje prispevke, kot da bi zaslužili več kot 1.300 evrov mesečno. To kaže kako nizke zaslužke naj bi imeli ti s.p., kar verjetno ne drži ravno v vseh primerih.

Zaposleni pri samostojnih podjetnikih plačujejo prispevke od nekaj višje osnove, a kar tri četrtine ima bruto plačo nižjo od 1.300 evrov mesečno. Popolnoma drugačna slika je seveda pri zaposlenih pri pravnih osebah. Tam ima plačo nižjo od 1.300 evrov bruto mesečno le tretjina zaposlenih, vsi ostali pa višjo. Takšna struktura plač se seveda potem odraža v bistveno nižji povprečni plači samozaposlenih (za 33 %), kot je omenjeno zgoraj.

Kot vidimo, so samozaposleni lani v povprečju plačevali po 400 evrov mesečnih prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje[3], medtem ko je bilo povprečno plačilo prispevkov v podjetjih kar polovico višje (635 evrov). Ker ima večina nizke prejemke, tako le malo samozaposlenih plačuje mesečno več kot npr. 500 evrov prispevkov.

Temu ustrezno so nizki tudi neto prejemki in kar 60 % zaposlenih pri samostojnih podjetnikih prejema manj kot 800 evrov neto. Pri samostojnih podjetnikih pa so razlike še večje. Tu sicer ne moremo govoriti o neto plači, ker tam ugotavljamo dohodek podjetnika, torej koliko mu ostane po plačilu vseh stroškov, vključno s prispevki zase. Deset tisoč jih je poslovalo z izgubo (torej niso zaslužili nič), dodatnih 25 tisoč pa izkazuje le do 500 evrov mesečnega ostanka. Polovici podjetnikov torej danes po uradnih bilancah ne ostane mesečno niti minimalna plača – čeprav verjetno to ni vedno nujno odraz dejanskih rezultatov poslovanja.

Namen teh podatkov je bil, da se prikaže, kakšna so bila izplačila pri samozaposlenih (vključno z ljudmi zaposlenih pri njih) v preteklem letu, ko je bilo poslovanje normalno in gospodarske razmere ugodne. Takšne razmere, ko je velik del zaposlenih dobival na osnovi uradnih evidenc zelo nizke prejemke, najbrž pa precej njih dodatno tudi še kaj v gotovini, predstavljajo trenutne razmere dodatno breme. V takih primerih seveda država tudi ob dobri volji ne bo mogla nadomeščati takšnega izpada in ljudje bodo prisiljeni iskati pomoč preko socialnih služb. Je pa to še eno opozorilo, da ima iskanje vzporednih poti izplačil ljudem (siva ekonomija) lahko dodatne negativne posledice.

[1] Številke se nekoliko razlikujejo, odvisno od vira po katerih jih povzemamo (ZPIZ, ZZZS, AJPES).

[2] Podatki za s.p. in zaposlene pri njih so povzeti po zadnjih razpoložljivih podatkih posredovanih na AJPES ter preračunani na leto 2019 glede na povprečno rast plač v preteklem letu. Za zaposlene v pravnih osebah (podjetja, javni sektor) pa so uporabljeni statistični podatki o višini plač po 20. razredih za leto 2018 ter korigirani za rast v preteklem letu.

[3] V tabeli podatki na osnovi bilančnih podatkov posredovanih na AJPES, na dnu pa še podatki za lansko leto preračunani iz poročil ZPIZ in ZZZS, katera zajemajo vsa vplačila in so načeloma bolj točna. Pri zaposlenih večjih razlik ni, pri samostojnih podjetnikih pa poročila ZPIZ in ZZZS zajemajo še druge vplačnike, zaradi česar je povprečje višje.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *