Kako daleč smete?

V Sloveniji vemo, da imamo danes 212 občin, potem ko smo pred leti razdelili nekdanjih 60 občin na manjše enote (edino v Ljubljani smo iz 5 občin sestavili eno Mestno občino Ljubljana). Občine so si po velikosti in prebivalstvu zelo raznolike, a ni namen tega prispevka, da bi razglabljal o razlogih za takšno delitev, niti o upravičenosti oblikovanja posamezne občine.

Zanimalo me je nekaj drugega in sicer velikost občin v povezavi z aktualnimi razmerami, ko je bil s strani vlade sprejet odlok o omejitvi gibanja znotraj občine (razen za nujne in službene zadeve). Upravičeno se namreč postavlja vprašanje ali je prav (in za zajezitev epidemije potrebno), da gre prebivalec Trzina lahko samo 3 km od doma, Ljubljančan pa se lahko giblje vse od Toškega čela do Janč med skoraj 300 tisoč drugimi prebivalci Ljubljane. Ukrep je bil seveda sprejet s ciljem, da se čim bolj omeji srečevanje ljudi in nevarnost prenosa virusov, kar je nedvomno potrebno (vsaj po mnenju večine strokovnjakov). Namen je bil tudi preprečiti zbiranje ljudi v turističnih središčih. Na drugi strani pa je vlada najbrž ocenila, da bi bilo zapiranje ljudi med štiri stene prav tako nevarno (z drugačnimi posledicami) in zato vseeno omogoča izhod v naravo ob ustrezni oddaljenosti od drugih oseb.

Vendar pa je zaradi zelo različnih velikosti občin položaj oz. možnost za zadrževanje zunaj doma vseeno za ljudi dokaj različen. Pogledal sem velikost (površino) posameznih občin in izračunal kakšen je povprečen radius v okviru katerega se občani posamezne občine lahko gibljejo. Torej kako daleč (v km) gre teoretično lahko prebivalec posamezne občine iz njenega središča (predpostavka, da površino občine preračunamo v obliko kroga). Najmanjša občina v Sloveniji (občina Odranci locirana med Mursko Soboto in Lendavo) meri 7 km2 in tam gredo občani iz središča občine lahko največ 1,5 km daleč, pa so že v drugi občini. Na drugi strani pa se prebivalec Kočevja (površina 564 km2) lahko odpelje do Smuke ali Starega trga ob Kolpi in prepotuje kar 50 km znotraj občine.

To so seveda krajni primeri, za večino prebivalcev pa vseeno ni tako velikih razlik. Na spodnji tabeli so občine razdeljene v skupine po radiusu v katerem se prebivalci lahko prosto gibljejo (seveda ob omenjenih omejitvah srečevanja). Kot vidimo se večina prebivalcev lahko giblje nekje med 3 in 9 km od teoretičnega središča občine (oz. 6 do 18 km od enega do drugega konca), kar v bistvu niso tako velike razlike.

Tabela konkretno prikazuje, da imamo 13 občin s 37 tisoč prebivalci, kjer gredo prebivalci lahko na sprehod do 2 km (radius) in že dosežejo občinsko mejo. Pet kilometrski radius gibanja si na primer lahko privoščijo prebivalci 33 občin v katerih je skupaj 340 tisoč prebivalcev (med njimi so večje občine Celje, Domžale, Jesenice…). Devet kilometrski radius gibanja (teoretično) pa imajo prebivalci 11 občin, vključno z Ljubljano oz. četrtino vseh prebivalcev Slovenije (podatki so za zadnje razpoložljive podatke o številu prebivalcev Slovenije, katerih je bilo skoraj dva milijona sto tisoč v drugi polovici preteklega leta). Še daljšo pot pa po občini lahko izbere 150 tisoč prebivalcev 9 največjih občin po površini.

Ti podatki se seveda nanašajo na velikost občine oz. površno na kateri se lahko giblješ brez, da bi kršil veljavne odloke. A en vidik je območje, drugo pa gostota poseljenosti. Verjetno je še bolj problematično, da se v Ljubljani lahko vseeno srečaš s skoraj 300 tisoč ljudmi (to odlok dovoljuje), v Hodošu pa le s 340 ljudmi in bog ne daj, da zaviješ v sosednje Šalovce s 1.600 prebivalci (obe občini zaenkrat sicer okuženih nimata).

Navedeni podatki so seveda samo nek informativni prikaz velikosti občin za nekoga, ki ga nekoliko bolj zanimajo številke. Vsekakor je tudi v manjših občinah zadosti možnosti, da se ljudje naužijejo svežega zraka in nekoliko razmigajo. Verjetno pa jim tudi ne bo nihče štel v hudo, če bodo za kak kilometer zašli v drugo občino, saj s tem ogroženost za prenašanje virusov ni nič večja kot če se gibljejo npr. znotraj Ljubljane. Vsaj upam, da je temu tako in da policisti pri kontrolah uporabljajo tudi “zdravo pamet”, kot se je izrazil eden od njih v včerajšnjih kontrolah gibanja prebivalstva.

Vseeno pa sem nekoliko v dilemi, če je res potrebno angažirati toliko varnostnih organov, da ljudje ne bi slučajno kršili omejitev in se odpeljali kak kilometer predaleč. Vsaj iz pogovorov in gibanja ljudi je razumeti, da je zavedanje o nujnosti ukrepov v Sloveniji dokaj visoka, prav tako pa tudi upoštevanje navodil. Ko sem pred dnevi govoril s sorodnikom v Berlinu, ocenjuje, da je discipliniranost Slovencev glede ukrepov precej večja kot to velja za Berlinčane. In v tem duhu tako obsežen nadzor ter angažiranje tolikšnega števila policistov (tudi ti so v večji nevarnosti) najbrž res ni taka nujnost.

Res ne vidim, zakaj bi bilo tako problematično, če gre nekdo iz Trzina v Domžale, brez ovir pa iz Šiške na Vič. Mogoče bi morali prej omejiti gibanje npr. 5 ali 10 km od doma. To bi bilo bolj logično, čeprav bi bil zaradi različne gostote poseljenosti s stališča prenašanja virusov in srečevanja z drugimi ljudmi tudi ta enotni radius gibanja nekoliko vprašljiv. A glavni razlog, da nismo izbrali takšne rešitve, je verjetno težji nadzor in presojanje oddaljenosti, kar pa bi bilo za represivne ukrepe (in kaznovanje) verjetno preveč zahtevno. Je pa res, da najbrž večina ljudi niti ne pozna točnih občinskih meja.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *