Kako rešiti slovenski turizem

Turistična dejavnost bo zaradi epidemije verjetno med najbolj prizadetimi gospodarskimi dejavnostmi. Država je zaenkrat s svojimi ukrepi vsaj deloma omilila kratkoročne negativne učinke. Zaradi previdnosti in strahu pa bo najbrž trajalo kar dolgo, da bodo ljudje ponovno potovali in letovali v obsegu kot v preteklih letih. V tej dejavnosti bo nedvomno nujna dodatna pomoč, zaradi česar se že oblikujejo razni predlogi, kako vsaj v prvem letu to potrošnjo nekoliko spodbuditi. Za ocenjevanje učinkov takšnih ukrepov je vedno dobro pogledati tudi konkretne podatke, sicer gre razmišljanje lahko hitro v napačno smer.

Nekaj podatkov o poslovanju družb in podjetnikov v turističnem segmentu sem pred časom že predstavil, tokrat pa mogoče še nekaj dodatnih podatkov o turističnih potovanjih (nočitvah), ki so prav tako pomembni. Pri tem bi najprej še enkrat omenil razlike v pojmovanju, kaj naj bi v to dejavnost sploh spadalo. Pogosto se namreč pojavljajo izrazi “turistična dejavnost” ali dejavnost “gostinstva in turizma”, a če pogledamo standardno (mednarodno) klasifikacijo poslovnih dejavnosti, se mednje uvršča samo dejavnost “Gostinstvo” s črkovno oznako “I”. Ta zajema vse nastanitvene dejavnosti (oznaka I 55 – hotele, penzione in podobne objekte, kampe, oddajanje sob) ter vso dejavnost strežbe hrane in pijače (I 56 – gostilne, restavracije, bifeji in tudi dostava hrane).

Turizem kot takšen ni neka posebna poslovna dejavnost, temveč si pod tem izrazom praviloma predstavljamo omenjeno dejavnost gostinstva, potem pa še vso ostalo potrošnjo turistov. Ta se realizira tudi v nekaterih drugih poslovnih dejavnostih kot so turistične agencije (v dejavnosti H – Promet) ali žičnice (N – Druge raznovrstne dejavnosti)), največji del pa pravzaprav v vseh ostalih dejavnostih (v trgovini, transportu, kulturnih dejavnostih in podobno). Pri tem so podatki o dejavnosti Gostinstva dokaj natančni, saj temeljijo na bilančnih podatkih gospodarskih subjektov, medtem ko je ostala turistična potrošnja v veliki meri ocenjena. Skupni podatki o obsegu turistične potrošnje so zato manj zanesljivi in tudi izračuni so lahko različni.

Neposredna dodana vrednost v dejavnosti gostinstva (in nastanitev) tako predstavlja le okoli 3 % BDP, če pa k temu dodamo dodano vrednost njihovih dobaviteljev, učinke naložb v turizem, davke ter še dodatno potrošnjo turistov v drugih dejavnostih, pa skupni odstotek v Sloveniji poraste na 7 do 8 % BDP. Večkrat pa zasledimo tudi podatek o 12 % prispevku turizma k skupnemu BDP. Ta izhaja iz izračunov svetovne turistične organizacije (WTTC), kjer neposredni in posredni potrošnji dodajo še ocene o potrošnji, ki jo turizem inducira (povzroči) v celotni ekonomiji. Ta ocena je še nekoliko bolj nedoločna in verjetno že nekoliko precenjuje pomen te dejavnosti (tu gre za upoštevanje vseh multiplikativnih učinkov posamezne potrošnje in ob seštevanju vseh dejavnosti bi najbrž prišli do 150 ali več odstotkov BDP).

Poglejmo torej še enkrat oceno ključnih podatkov za glavne dejavnosti Gostinstva za lansko leto. V nastanitvenih dejavnostih (predvsem hotelih) je bilo v 740 družbah zaposlenih 8.500 ljudi, ki so realizirali skupaj 670 mio eur prihodkov. V hotelih in podobnih objektih je bilo lani realizirano tudi 10,0 mio nočitev od skupnih 15,8 mio, kolikor jih je v svojih statistikah zajel Statistični urad Republike Slovenije. Povprečni prihodek v hotelih na eno nočitev je bila torej 71 evrov z DDV, pri čemer je delež tujcev okoli 70 %.

Od preostalih 5,8 mio nočitev pa je bilo realiziranih 2,0 mio v kampih, 3,8 mio pa v ostalih objektih, predvsem v zasebnih sobah in apartmajih. Večji del slednjih nočitev je bilo realiziranih privatno, z oddajanjem sob in ti prihodki niso zajeti v spodnji tabeli prihodkov poslovnih subjektov. Za te in tudi za vse nočitve zato tudi ni izračunan povprečni prihodek za sobo, saj se prihodki nanašajo samo na nočitve v podjetniškem sektorju.

V nastanitvenih dejavnostih je bilo tako realizirano 670 mio eur ali tretjino vseh prihodkov dejavnosti Gostinstva (seveda skupaj tudi z gostinskimi in ostalimi storitvami hotelov, hotelskih kompleksov, penzionov in zdravilišč). Dve tretjini ali 1,3 milijarde evrov pa so realizirali ponudniki hrane in pijače. V tej dejavnosti so pretežno mala in mikro podjetja ter samostojni podjetniki, saj 80 % vse dodane vrednosti prispevajo subjekti z manj kot 35 zaposlenih.

V celotni dejavnosti torej od 8 tisoč poslovnih subjektov, sto največjih realizira kako polovico prihodkov in dodane vrednosti. Druga polovica ponudbe in zaslužkov pa je zelo razpršena med kar 7.900 družb in samostojnih podjetnikov, ki pa zaposlujejo preko 20 tisoč ljudi (dve tretjini vseh zaposlenih te dejavnosti). Gre torej za zelo razpršeno dejavnost, organizirano v ogromno število raznih lokalov, ki pa predstavljajo kar polovico prihodkov. Čistih prihodkov samo od nastanitve v hotelih in penzionih, torej plačila penzionov brez dodatne gostinske ponudbe, bazenov, zdravstvenih storitev… je verjetno največ kakih 500 milijonov evrov ali dobra četrtina prihodkov Gostinstva. Ta podatek je vsekakor pomemben, ko se pogovarjamo o načinih spodbujanja turistične potrošnje. Vsi preostali prihodki celotne dejavnosti so namreč realizirani v gostilnah, restavracijah, bifejih ter ostali turistični ponudbi in izpad zaradi epidemije bo v tem delu vsekakor drugačen kot to velja za nastanitve.

Poglejmo te podatke še z enega drugega zornega kota. Od omenjenih lanskih 15,8 mio nočitev, so jih domači gostje realizirali 4,4 mio (28 %), 11,4 mio pa tuji gostje. Na drugi strani pa smo Slovenci v tujini opravili 14,9 mio nočitev iz naslova zasebnih potovanj (brez poslovnih). Ti podatki so seveda manj zanesljivi kot evidentiranje nočitev v Sloveniji, saj so rezultat ocen na osnovi sicer širokega nabora raznih informacij. Od tega naj bi jih 8,3 mio ali več kot polovico opravili na Hrvaškem, po dobre tri milijone pa drugod v Evropi ter izven Evrope. Slovenci smo torej imeli v tujini kar nekaj več nočitev (3 milijone), kot pa tujci v naših hotelih, sobah ali kampih. Če bi torej (hipotetično) ob zaprtih mejah Slovenci preživeli enako časa na letovanju, prenočevali izven doma, bi bili tudi brez tujih gostov naši objekti zasedeni celo bolj.

To je seveda samo primerjava številk, ki vemo, da ni realna. Nedvomno bodo sicer omejitve potovanj v tujino ter tudi strah povečali zanimanje za domačo turistično ponudbo, a daleč, da bi lahko nadomestili izpad tujih gostov. Razlog je v pričakovano manjšem obsegu letovanj Slovencev, kot tudi zaradi drugačne strukture ponudbe, ki jo imamo v Sloveniji.

V vsej tej zgodbi je seveda največji “akter” Hrvaška. Kot rečeno, po oceni Slovenci več kot polovico nočitev v tujini naredimo pri naših južnih sosedih (8,2 mio po naši statistiki) in podoben je tudi podatek iz evidenc hrvaškega turizma. Po njihovi statistiki smo namreč pri njih lani realizirali 7,5 mio nočitev, kar se dokaj ujema (verjetno se naše ocene opirajo tudi na njihove statistike). Če pogledamo še podatke SURS-a o potrošnji, naj bi tako Slovenci pri vseh turističnih potovanjih v tujini potrošili 800 mio eur, od tega 300 mio na Hrvaškem. Odlive za potovanja v tujino sicer spremlja tudi Banka Slovenije, kjer so naračunali 1.400 mio eur odlivov, a ta naj bi zajemala vse izdatke za potovanja.

Zaprte meje te turistične poti ustavljajo. Kot sicer lahko spremljamo, bo do postopnega odpiranja meja prišlo, vendar ti tokovi bodo najbrž bolj enosmerni. Objektivno težko pričakujemo kakšne večje prihode v Slovenijo iz tujine, mogoče nekaj več iz bližnjih severovzhodnih držav (Italija, Nemčija, Češka). Ni sicer izključeno, da bi bil priliv iz teh držav (vsaj v drugi polovici poletja) celo večji, ker jim bo izpadel velik del dosedanjih destinacij. Nemci so na primer v tujini lani ustvarili skoraj milijardo nočitev (Avstrijci 74 milijonov) in vse naše nočitve predstavljajo le 1,5 % dosedanjih letovanj Nemcev.

Verjetno pa bodo naši obiski na Hrvaškem ob sprostitvi precej hitreje dosegali nekdanje številke. Tradicionalna navezanost na hrvaško obalo bo ob zaprtju ostalih možnosti (Turčija, Grčija, Španija…) verjetno obisk Slovencev pri južni sosedi celo povečala. Hrvatje so imeli lani skupaj 91 mio nočitev, 92 % iz tujine in to pretežno na obali. Slovenskih gostov (nočitev) so po njihovi statistiki zabeležili 7,5 mio, kot druga najmočnejša skupina za Nemčijo. Ti so ustvarili 20 mio nočitev, za nami so bili Avstrijci s 7,0 mio in Italijani s 5,2 mio nočitev. Slovenci smo imeli več nočitev tudi Hrvatov (ti so realizirali 7,1 mio nočitev).

Seveda je razvoj dogodkov težko predvideti, a mogoče bodo ravno Nemci in Avstrijci v primeru odprte meje vseeno pokazali več interesa za Slovenijo (in naprej za Hrvaško), predvsem pa imamo priložnost da se za letovanje v Sloveniji odloči več domačih gostov. Najbrž pa je še najmanj dilem glede tega, da bo Hrvaška s strani Slovencev mogoče celo še bolj oblegana. (brez kake posebne podpore in promocije – zadoščalo bo že odprtje meje in odprtje njihovih nastanitvenih kapacitet).

Bi pa ob tem izpostavil še en zanimiv podatek o katerem redko kaj preberemo. V zadnjih dneh se namreč pogosto pojavlja navedba, da imamo Slovenci na Hrvaškem 100 tisoč turističnih nepremičnin. Zaradi tega je tudi razumljiv precejšen pritisk za čimprejšnje odprtje meje proti jugu. Verjetno se ne bomo veliko zmotili, da je vsak od teh objektov na leto zaseden vsaj 2 meseca z vsaj dvema osebama, sicer bi ga lastniki že prodali. Če se poigramo s temi številkami – dobimo kar 10 milijonov nočitev (!!). Slovenci torej v svojih objektih na Hrvaškem verjetno realiziramo torej kar 10 milijonov nočitev (mogoče nekaj manj, če objektov ni ravno 100 tisoč). In te nočitve sploh niso evidentirane v nobeni statistiki – lastniki prijavijo omejeno število družinskih članov in plačajo letni pavšal, potem pa se praviloma nihče več ne evidentira ob vsakokratnem prihodu in odhodu.

Iz hrvaške statistike sicer ni razvidno, kjer Slovenci realiziramo uradno objavljenih 7,5 mio nočitev, a s precejšnjo verjetnostjo lahko ocenimo, da poleg teh registriranih nočitev v hotelih, kampih, turističnih naseljih in sobah naredimo še kakih 5 do 10 milijonov nočitev v svojih objektih in to brez evidence. Zanimivo, da se s tem ne ukvarja nobena statistika, ne Hrvaška ne naša. Načeloma gre sicer za prebivanje ljudi v lastnih objektih, vendar gre v bistvu za enako letovanje (in potrošnjo), kot če bivamo v kakem najetem apartmaju. V najetem apartmaju, hiši ali sobi nas upravljavci seveda redno prijavljajo pri pristojnih organih (če seveda tega “ne pozabijo”, kar je sicer tudi kar pogost pojav).

Čeprav je v okviru Gostinstva prizadeta tudi dejavnost strežbah hrane in pijače, se bo ta del vseeno hitreje opomogel in obstoječi ter mogoče še nekaj časa podaljšani ukrepi pomoči, bi večini lokalov omogočil vsaj preživetje. Večje težave pa bodo v nastanitvenem delu (hoteli, penzioni), ki je za celotno turistično dejavnost dolgoročno ključnega pomena. Tu obiska še nekaj časa ne bo ali pa bo v močno zmanjšanem obsegu. Dodatna obremenitev tega dela dejavnosti so tudi močna investicijska vlaganja (nastanitveni del Gostinstva ima preko 600 mio eur posojil). Ocenjujem, da bo brez najmanj dvesto milijonov evrov neposredne pomoči nastanitvenemu delu Gostinstva, veliko družb zašlo v nepremostljive težave in bankrot. Ne smemo pozabiti, da je bil ob prejšnji krizi izpad nočitev le okoli 10 %, pa je velik del večjih turističnih družb klecnil – tokrat pa se pogovarjamo o 50 in več odstotnem izpadu prihodkov.

Tudi če se bodo hotele odprli (ob poslabšanju epidemioloških razmer, bo izpad in potreba še večja), bo tujih gostov malo, pa tudi domači bodo previdni. Zato je vprašljivo ali bi celo stimuliranje domačih obiskovalcev ta trend pomembneje obrnilo. Kot rečeno so lani Slovenci v gostinstvu potrošili dobro milijardo evrov, a od tega za prenočevanje le kakih 200 milijonov. Podoben znesek (milijardo) so potrošili tudi za potovanja v tujino in mogoče bi del tega lahko preusmerili v letovanje doma, s kakim večjim subvencioniranjem tega letovanja.

To je mogoče boljši ukrep namesto neposredne pomoči podjetjem in podjetnikom, čeprav ima tudi omejitve (pomaga samo tistim podjetnikom, ki pridobijo goste, podpiramo samo ljudi, ki letujejo – tudi tiste, ki že nameravajo, vprašanje, koliko bi to sploh napolnilo hotele). Alternativa temu je seveda tudi nek “počitniški bon” vsem prebivalcem Slovenije (npr. 100 evrov na osebo, torej 200 mio eur). A to bi povzročilo precejšnje trgovanje s temi boni, zaslužke enih, občutek drugih, ki ne bi letovali, da so bili izigrani in verjetno precejšnje nezadovoljstvo na koncu.

Vse te dileme kažejo, kako težko bomo našli nek optimalen način pomoči temu delu gospodarstva – ki pa je preprosto nujen, če ne želimo razpada te dejavnosti. Upam, da bomo našli nek konsenz in denar za hitro ukrepanje. Samo za primerjavo: Kot beremo bodo Nemci v kratkem dosegli dogovor o 10 milijardi evrov (!) vrednem paketu pomoči Lufthansi. To je trikrat več kot vsa pomoč gospodarstvu v Sloveniji ali primerjalno z velikostjo naše države, okoli 200 mio eur samo eni družbi. Obstoječi lastniki bi naj se zato odrekli delu lastništva (četrtini) – a sicer bi šla družba v bankrot in izgubili bi vse. Nemci se za takšno sanacijo odločajo, da bo družba preživela ter tudi zato, da ne bi pod ceno prešla v roke tujcev. In ne dvomim da bo takšna pomoč opredeljena tudi kot v skladu s pravili EU (brez kakih pogojevanj, kot poznamo iz naše zgodovine). Bomo znali tako učinkovito in hitro ukrepati tudi pri nas?

———

Na koncu pa čisto informativne narave še nekaj podatkov o turističnih nočitvah. Na prvi sliki je prikaz gibanja nočitev v Sloveniji po letih. Vidimo, kako majhno je bilo nihanje v času prejšnje krize, vemo pa kakšne so trenutne razmere.

Na drugi sliki pa so podatki o številu nočitev po strukturi in sezonskem značaju in sicer v Sloveniji ter tudi na Hrvaškem. V tabeli na začetku so navedeni so podatki o številu nočitev v preteklem letu po posameznih vrstah objektov in gostov. Graf pa dodatno prikazuje, kako močna je sezonska komponenta nočitev navedenih skupin turističnih nočitev. Na Hrvaškem je bistveno večja koncentracija gostov na poletne mesece, saj v obdobju junij – september realizirajo kar 84 % nočitev celotnega leta. Ker gre pretežno za obmorski turizem, je to sicer pričakovano, a v Sloveniji tudi obmorske občine v tem času realizirajo 63 % nočitev, dobro tretjino pa vseeno izven sezone.

V Sloveniji v vseh objektih sicer poleti realiziramo 54 % nočitev, ostalo izven glavne sezone. Pri tem je najbolj enakomerna distribucija gostov v zdraviliščih, pa tudi vseh hotelih. Tudi domači gostje so bolj enakomerno razporejeni med letom kot to velja za tuje goste. Seveda pa je največja koncentracija na poletne mesece v kampih, kjer izven glavne sezone realizirajo le 19 % nočitev.

Na Hrvaškem je nekaj manjša koncentracija le v hotelih (66 % v 4 mesecih poleti), sicer pa večinoma preko 90 %. Tudi Slovenci letujemo na Hrvaškem zelo koncentrirano – kar dve tretjini nočitev opravimo le v juliju in avgustu, poleti pa skoraj 86 %. Ta podatek potrjuje, da v redni statistiki letovanje Slovencev v lastnih objektih večinoma ni zajeto, sicer bi bil večja distribucija preko leta. V pred in posezoni ter celo pozimi smo lahko redno opazovali slovenske avtomobile pred vikendi v Istri, precej pogosteje kot goste iz drugih držav.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *