Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?

Nedolgo nazaj smo lahko na blogu JP Damijana brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva. S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

V razvitejših državah, predvsem v ZDA, v zadnjih desetletjih srednji razred resnično ni bil deležen učinkov gospodarske rasti. Pretežni del povečanega dohodka je pristal v rokah ozkega kroga najbolje plačanih in že tako premožnejših ljudi. A takšni trendi niso nujno predvsem posledica globalizacije in prenosa proizvodnih delovnih mest v tujino. Ne glede na prenos proizvodnje, so razvite države še vedno beležile gospodarsko rast. Seveda nižjo, a ta je posledica tudi višjega izhodišča. Z drugačno distribucijo dohodka, ponovno uvedbo progresivnejše obdavčitve, kot je veljala v prvih povojnih desetletjih in večjo vlogo države na področju regulacije in sociale, bi namreč lahko tudi srednji razred užival učinke omenjene gospodarske rasti.

Continue reading “Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?”

Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno). Continue reading “Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.
>

Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva (drugič)”

O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse. Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel”

Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”

Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal. Continue reading “Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?”

Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov. Continue reading “Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga”

Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje. Continue reading “Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti”

Ocena napovedanih sprememb davčne zakonodaje (II. del)

Na mizo smo dobili še drugi del paketa davčnih sprememb te vlade in verjetno tudi njen zadnji (glede na postopke ter sredino mandata ni za pričakovati, da bi v naslednjem letu pripravili še kake pomembnejše korekcije). Prve ideje in osnutke je vlada predstavila na začetku leta, nato pa so bile dokaj hitro sprejete spremembe pri regresu. Drugi del korekcij zakonodaje je že rezultat usklajevanj, zaradi česar bo verjetno v takšni obliki tudi sprejet, mogoče s kakimi manjšimi popravki.

Predlog je seveda takoj naletel na kritične odzive, da gre samo za kozmetične popravke zakonodaje – in pravzaprav je to res. Z dohodnino in prispevki od plač zberemo letno blizu 9 milijard evrov (2018), predlog pa ima za kakih 100 milijonov učinka (znižanja), kar predstavlja le dober odstotek. Vseeno pa je skupaj s korekcijo obdavčitve regresa skupno znižanje obdavčitve dela okoli 300 milijonov evrov. To je verjetno že kar zgornji limit, za kolikor si v tem trenutku vlada upa znižati davčne prilive.

Pri spremembah davčne zakonodaje so omejitve tako vzdržnost javnih financ ter tudi primerljivost z drugimi državami. Trenutna ugodna gospodarska gibanja omogočajo tudi še za sto ali dvesto milijonov večji izpad, vendar so tveganja gospodarskega obrata prevelika. Poleg tega pa je prav, da v ugodnih razmerah davkov preveč ne znižujemo, ker je to čas za ustvarjanje kake rezerve, tudi na prihodkovni strani. Seveda je ob tem takoj prisoten klasičen očitek o neracionalnosti države, a ne smemo pozabiti da ob omenjenih 9 milijardah prilivov, država samo za pokojnine, zdravstvo in socialo ljudem “vrne” 9,7 milijard.

Prav tako drži, da je celotna obdavčitev v Sloveniji približno na nivoju povprečja EU. Seveda so države z nižjimi stopnjami, a tudi s precej višjimi obremenitvam. Nekaj več je odstopanj pri davku na dobiček, kjer so prilivi v Sloveniji bistveno nižji – a bolj zaradi manjšega obsega kapitala, deloma pa tudi zaradi nižje obdavčitve kapitala, kot je povprečna stopnja v EU. Pri davčni obremenitvi plač pa pomembneje odstopamo le pri obdavčitvi najvišjih plač, kjer so obremenitve primerjalno res precej višje.

A v to si vsaj zaenkrat ni upala poseči nobena vlada. Gre za precejšnja sredstva saj npr. 20 tisoč najbolje plačanih ljudi (z zaslužki nad 5.000 evrov mesečno) prispeva preko milijarde evtov davščin od svojih prejemkov. Predvsem pa je v predlogih za omejitev plačevanja prispevkov nad neko višino plače veliko demagogije. Praviloma se izpostavljajo najbolj produktivni kadri, inženirji – a plače nad 5 tisoč evrov mesečno dobiva predvsem menedžerski sloj in to praviloma v večjih podjetjih, kjer drugih alternativ ni toliko. V privatnih, manjših družbah si seveda noben lastnik in/ali direktor ne izplačuje tako visoke plače, ker si morebitne višje prihodke lahko izplača na davčno bolj ugoden način. Tudi nekaj nižja obremenitev tega ne bi spremenila. Ko pa je diskusija o višini plače na primer direktorja NLB, pa so se dogovorili za 15 tisoč evrov neto mesečno in se najbrž prav veliko niso obremenjevali s tem, da NLB k temu plača vsak mesec še 25 tisoč evrov državi. To je verjetno tudi razlog, da ostaja tako kot je.

Predlagane spremembe zakonov s področja davkov razbremenjujejo plače za okoli 100 milijonov evrov in za podoben znesek obremenijo podjetja preko višjega davka na dobiček. S tem sledijo splošno sprejeti usmeritvi, da se še nekoliko razbremeni delo ter obremeni kapital. To je upravičeno, čeprav pa se seveda s tem ne bo kaj posebej “…krepila konkurenčnost poslovnega okolja, ohranilo vzdržno in stabilno gospodarsko okolje ter s tem gospodarska rast…”, kot predloge propagira finančno ministrstvo. Podjetniški sektor bo obremenjen pač nekoliko več, tistih 100 milijonov pa bodo dali v žep zaposleni in kakega (pozitivnega) vpliva na konkurenčnost naših podjetij to ravno nima – vseeno pa je takšno manjše prestrukturiranje davčnih bremen smiselno.

Pri obdavčitvi dobička se uvaja minimalna stopnja (prvotni predlog je bil 5 %, sedaj predlagajo 7 %), torej stopnja, po kateri bi moral plačati davek na dobiček vsako podjetje. Tudi tista podjetja, ki danes zaradi raznih olajšav, ki jih omogoča zakon, davka praktično ne plačujejo. To rešitev je začelo podpirati tudi gospodarstvo, ker pač večina družb plačuje davek po stopnji 19 % ali blizu te stopnje. Razumljivo imajo kar precej pripomb, če se povišuje splošna obdavčitev zaradi tega, ker nekaterim podjetjem davkov ni potrebno plačevati. Zato so prisotni tudi predlogi, da se davčne olajšave kar ukine in raje zniža splošno stopnjo na npr. 15 % (učinek na javne finance bi bil enak).

No, država predlaga nek kompromis in sicer z minimalno stopnjo 7 % ter dvigom splošne stopnje za eno odstotno točko (na 20 %). To je korak bližje večinski želji gospodarstva (če že mora izbirati med minimalno stopnjo in dvigom splošne stopnje), a ohranitev dosedanjih 19 % ob spodnji 10 % bi najbrž dobil še več podpore (vsi ti predlogi pomenijo približno podoben javno-finančni učinek). Vmesni predlog vlade je najbrž tudi rezultat pritiskov (pričakovanj) kakih večjih podjetij, ki danes močno koristijo investicijske in razvojne olajšave in tudi pretekle izgube. Seveda pa tudi želje, da se še naprej stimulira naložbene aktivnosti podjetij, čeprav ne več tako močno. Dejstvo je, da se podjetja ne odločajo za investicije in razvojne aktivnosti zaradi olajšav, temveč, ker jim tako narekuje trg. Z manjšo omejitvijo koriščenja olajšav, teh aktivnosti ne bo nič manj, vseeno pa je prav, da to država vsaj deloma podpira.

Kot rečeno, ima pri obdavčitvi prejemkov zaposlenih največji učinek razbremenitev regresa. Ob povprečnem izplačilu tisoč evrov je dobila večina zaposlenih v žep okoli 300 evrov več in dohodninski razred posameznika ni imel velikega vpliva. To seveda ob pogoju enakega izplačila. Verjetno pa je zaradi davčnih ugodnosti marsikatero podjetje izplačalo tudi več, tako da so učinki še višji. Kakšna bi bila izplačila, če ne bi uvedli tako visokih olajšav, ne bomo nikoli vedeli, a že ob enakem znesku regresa je država “izgubila” okoli 200 milijonov (700 tisoč prejemnikov regresa z okoli 300 evrov finančnega učinka). Zakaj je ministrstvo vztrajalo na oceni izpada dohodnine le v višini 92 milijonov evrov, mi ni jasno.

Pri predlogu sprememb dohodninske lestvice pa se ponovno srečujemo s težavo razporeditve davčnih razredov. Vemo, da jih imamo pet in glede na cilj razbremenitve srednjega razreda, znižujemo davčno stopnjo v drugem in tretjem razredu. Ali gre za psihološki učinek ali namenoma za tak predlog, ne vem – a zanemarja se, da se popravek drugega ali tretjega razreda v polni  meri odrazi šele pri dohodninskih zavezancih v četrtem in petem razredu. Po predlogu vlade bo tako večina srednje plačanih zaposlenih (med 1.300 in 2.000 evri bruto mesečne plače) dobila mesečno med 5 in 11 evrov večji priliv. Nato pa se bo učinek povečeval in 2 odstotka zaposlenih (20 tisoč najbolje plačanih) bo deležna polnega učinka predlaganih sprememb v višini 60 evrov mesečno, kot je prikazano v spodnji sliki.

Če že govorimo o popravku plač srednjega razreda, potem bi bil verjetno bolj sprejemljiv na primer popravek spodnje stopnje dohodninske lestvice ki bi tudi srednjemu razredu prinesel vsaj enake učinke. Znižanje stopnje v prvem dohodninskem razredu iz 16 na 15 % bi prinesel večini okoli 11 evrov višji mesečni prejemek, finančni učinek na javne finance pa bi bil enak (okoli 100 milijonov evrov). Ta opcija je na sliki prikazana s prekinjeno rdečo črto. Glede na davčno obremenitev višjih prejemkov ima sicer tudi vladni predlog svojo logiko, a vsekakor ne sledi usmeritvi, da se popravlja položaj srednjega razreda. Razen če srednji razred razumemo zgornjih 2% ali 5 % najbolje plačanih.

Davki-final

Ob tem je zanimiv še učinek popravka splošne olajšave na 3.500 evrov letno. Tudi od te korekcije imajo največji ugodnosti najbolje plačane osebe. Kar 8 evrov mesečno, toliko kot “srednji” razred od vseh popravkov davčnih stopenj. Ta učinek se potem z zniževanjem plače zmanjšuje na nič pri plači 940 evrov. Uvedli pa so neko novo rešitev po kateri bi prejemnik minimalne plače (886 evrov) dobil 10 evrov več. A naslednje leto je minimalna plača 940 evrov bruto in ravno pri tej plači učinkov davčnih sprememb sploh ni (!). Seveda bo zaposleni z današnjo minimalno plačo 886 evrov dobil več, ko se mu bo dvignila na 940 evrov. Kdor pa takšno plačo že ima, pa spremembe zakonodaje na njegove neto prejemke ne bodo imele nikakršnega vpliva, ker dodatna olajšava ostaja enaka.

Dvomim, da je bil to namen zakonodajalca, še bolj pa, da bi ravno najslabše plačane izvzel iz ugodnosti, ki jih bo prinesla sprememba davčne zakonodaje. A današnji predlog je pač takšen, le da se teh učinkov neposredno ne vidi. Napisali so sicer, da se “…dodatna splošna olajšava spreminja tako, da se bo vsem dohodkom do višine 13.316,83 evrov priznalo linearno zmanjšanje dodatne splošne olajšave glede na višino skupnega dohodka s čimer se bo zagotovilo, da zaposleni zaradi zvišanja minimalne plače ne bodo na slabšem…”, a pojasnilo je precej zapleteno za razumevanje.

Kot je razumeti iz sporočil finančnega ministrstva, so predlagane spremembe rezultat usklajevanja med socialnimi partnerji in kakih večjih sprememb najbrž ni za pričakovati (kljub odprti javni razpravi do l. avgusta letos). Glede na že izvedeno znižanje obdavčitve regresa je težko pričakovati še kaka večja dodatna zniževanja davkov. Če pa pogledamo predlagane rešitve, pa bi vseeno vredno  še enkrat razmisliti:

  • da se minimalna stopnja davka na dobiček raje postavi višje, na 10 % in zadrži splošna stopnja 19 % (to bi večinski del gospodarstva podprl),
  • da se namesto popravka drugega in tretjega davčnega razreda, ki izboljšuje predvsem položaj najbolje plačanih, raje zniža najnižja stopnja, ki učinke bolj uravnoteži in daje večji poudarek srednje plačanim,
  • da bi pri najvišjih plačah mogoče vseeno uvedli nekaj omejitve pri prispevkih na plače za pokojninski del (npr. nad 5.000 evri) – to bi ne dvignilo neto prejemkov, bi pa nekoliko razbremenilo podjetja ter
  • dvignili tudi dodatno olajšavo, kar bi vsaj nekaj učinka prineslo tudi najslabše plačanim.

Ti predlogi so javno-finančno nevtralni, bi pa pomenilo nekoliko bolj pošteno prerazdelitev. >

Regres tudi za manj plačane

red časom sem v dveh člankih ocenjeval učinke, ki jih bo prinesla davčna razbremenitev regresa. Osnovna ugotovitev je bila, da bo ukinitev plačila dohodnine na regres do 100 % povprečne plače (torej za izplačilo regresa do okoli 1.700 evrov) prinesla največje koristi oz. učinke bolje plačanim zaposlenim. Ti namreč danes plačujejo dohodnino po mejni stopnji 34, 39 ali celo 50 % in s tem ko bodo oproščeni tega plačila, bo seveda njihov letni prejemek ustrezno višji. Ob predpostavki npr. 1.000 evrov regresa, bodo najbolje plačani prejeli kar 500 evrov več, zaposleni z minimalno plačo pa le dodatnih 160 evrov. Ti pač danes plačajo samo 16 % dohodnine in če to plačilo dohodnine ukineš, potem je učinek lahko samo teh 160 evrov.

Takšni učinki vpliva davčne razbremenitve regresa so sicer povzročili nekaj slabe volje in celo predlogov za drugačno davčno obravnavo bolje plačanih posameznikov. A nekdo z bruto mesečno plačo v višini npr. 11 tisoč evrov plača danes letno kar 40 tisoč evrov dohodnine in če jo bo po novem 39.500 evrov, najbrž ni tako narobe – glede na to, da nekdo z minimalno plačo danes vplača v celem letu le 400 evrov dohodnine. Zaradi teh razlogov tudi niso bile sprejete kake drugačne rešitve, ki bi poleg ostalega tudi močno zapletle zakonodajo in način izračuna. Continue reading “Regres tudi za manj plačane”