Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”

Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov. Continue reading “Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga”

Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje. Continue reading “Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti”

Ocena napovedanih sprememb davčne zakonodaje (II. del)

Na mizo smo dobili še drugi del paketa davčnih sprememb te vlade in verjetno tudi njen zadnji (glede na postopke ter sredino mandata ni za pričakovati, da bi v naslednjem letu pripravili še kake pomembnejše korekcije). Prve ideje in osnutke je vlada predstavila na začetku leta, nato pa so bile dokaj hitro sprejete spremembe pri regresu. Drugi del korekcij zakonodaje je že rezultat usklajevanj, zaradi česar bo verjetno v takšni obliki tudi sprejet, mogoče s kakimi manjšimi popravki.

Predlog je seveda takoj naletel na kritične odzive, da gre samo za kozmetične popravke zakonodaje – in pravzaprav je to res. Z dohodnino in prispevki od plač zberemo letno blizu 9 milijard evrov (2018), predlog pa ima za kakih 100 milijonov učinka (znižanja), kar predstavlja le dober odstotek. Vseeno pa je skupaj s korekcijo obdavčitve regresa skupno znižanje obdavčitve dela okoli 300 milijonov evrov. To je verjetno že kar zgornji limit, za kolikor si v tem trenutku vlada upa znižati davčne prilive.

Pri spremembah davčne zakonodaje so omejitve tako vzdržnost javnih financ ter tudi primerljivost z drugimi državami. Trenutna ugodna gospodarska gibanja omogočajo tudi še za sto ali dvesto milijonov večji izpad, vendar so tveganja gospodarskega obrata prevelika. Poleg tega pa je prav, da v ugodnih razmerah davkov preveč ne znižujemo, ker je to čas za ustvarjanje kake rezerve, tudi na prihodkovni strani. Seveda je ob tem takoj prisoten klasičen očitek o neracionalnosti države, a ne smemo pozabiti da ob omenjenih 9 milijardah prilivov, država samo za pokojnine, zdravstvo in socialo ljudem “vrne” 9,7 milijard.

Prav tako drži, da je celotna obdavčitev v Sloveniji približno na nivoju povprečja EU. Seveda so države z nižjimi stopnjami, a tudi s precej višjimi obremenitvam. Nekaj več je odstopanj pri davku na dobiček, kjer so prilivi v Sloveniji bistveno nižji – a bolj zaradi manjšega obsega kapitala, deloma pa tudi zaradi nižje obdavčitve kapitala, kot je povprečna stopnja v EU. Pri davčni obremenitvi plač pa pomembneje odstopamo le pri obdavčitvi najvišjih plač, kjer so obremenitve primerjalno res precej višje.

A v to si vsaj zaenkrat ni upala poseči nobena vlada. Gre za precejšnja sredstva saj npr. 20 tisoč najbolje plačanih ljudi (z zaslužki nad 5.000 evrov mesečno) prispeva preko milijarde evtov davščin od svojih prejemkov. Predvsem pa je v predlogih za omejitev plačevanja prispevkov nad neko višino plače veliko demagogije. Praviloma se izpostavljajo najbolj produktivni kadri, inženirji – a plače nad 5 tisoč evrov mesečno dobiva predvsem menedžerski sloj in to praviloma v večjih podjetjih, kjer drugih alternativ ni toliko. V privatnih, manjših družbah si seveda noben lastnik in/ali direktor ne izplačuje tako visoke plače, ker si morebitne višje prihodke lahko izplača na davčno bolj ugoden način. Tudi nekaj nižja obremenitev tega ne bi spremenila. Ko pa je diskusija o višini plače na primer direktorja NLB, pa so se dogovorili za 15 tisoč evrov neto mesečno in se najbrž prav veliko niso obremenjevali s tem, da NLB k temu plača vsak mesec še 25 tisoč evrov državi. To je verjetno tudi razlog, da ostaja tako kot je.

Predlagane spremembe zakonov s področja davkov razbremenjujejo plače za okoli 100 milijonov evrov in za podoben znesek obremenijo podjetja preko višjega davka na dobiček. S tem sledijo splošno sprejeti usmeritvi, da se še nekoliko razbremeni delo ter obremeni kapital. To je upravičeno, čeprav pa se seveda s tem ne bo kaj posebej “…krepila konkurenčnost poslovnega okolja, ohranilo vzdržno in stabilno gospodarsko okolje ter s tem gospodarska rast…”, kot predloge propagira finančno ministrstvo. Podjetniški sektor bo obremenjen pač nekoliko več, tistih 100 milijonov pa bodo dali v žep zaposleni in kakega (pozitivnega) vpliva na konkurenčnost naših podjetij to ravno nima – vseeno pa je takšno manjše prestrukturiranje davčnih bremen smiselno.

Pri obdavčitvi dobička se uvaja minimalna stopnja (prvotni predlog je bil 5 %, sedaj predlagajo 7 %), torej stopnja, po kateri bi moral plačati davek na dobiček vsako podjetje. Tudi tista podjetja, ki danes zaradi raznih olajšav, ki jih omogoča zakon, davka praktično ne plačujejo. To rešitev je začelo podpirati tudi gospodarstvo, ker pač večina družb plačuje davek po stopnji 19 % ali blizu te stopnje. Razumljivo imajo kar precej pripomb, če se povišuje splošna obdavčitev zaradi tega, ker nekaterim podjetjem davkov ni potrebno plačevati. Zato so prisotni tudi predlogi, da se davčne olajšave kar ukine in raje zniža splošno stopnjo na npr. 15 % (učinek na javne finance bi bil enak).

No, država predlaga nek kompromis in sicer z minimalno stopnjo 7 % ter dvigom splošne stopnje za eno odstotno točko (na 20 %). To je korak bližje večinski želji gospodarstva (če že mora izbirati med minimalno stopnjo in dvigom splošne stopnje), a ohranitev dosedanjih 19 % ob spodnji 10 % bi najbrž dobil še več podpore (vsi ti predlogi pomenijo približno podoben javno-finančni učinek). Vmesni predlog vlade je najbrž tudi rezultat pritiskov (pričakovanj) kakih večjih podjetij, ki danes močno koristijo investicijske in razvojne olajšave in tudi pretekle izgube. Seveda pa tudi želje, da se še naprej stimulira naložbene aktivnosti podjetij, čeprav ne več tako močno. Dejstvo je, da se podjetja ne odločajo za investicije in razvojne aktivnosti zaradi olajšav, temveč, ker jim tako narekuje trg. Z manjšo omejitvijo koriščenja olajšav, teh aktivnosti ne bo nič manj, vseeno pa je prav, da to država vsaj deloma podpira.

Kot rečeno, ima pri obdavčitvi prejemkov zaposlenih največji učinek razbremenitev regresa. Ob povprečnem izplačilu tisoč evrov je dobila večina zaposlenih v žep okoli 300 evrov več in dohodninski razred posameznika ni imel velikega vpliva. To seveda ob pogoju enakega izplačila. Verjetno pa je zaradi davčnih ugodnosti marsikatero podjetje izplačalo tudi več, tako da so učinki še višji. Kakšna bi bila izplačila, če ne bi uvedli tako visokih olajšav, ne bomo nikoli vedeli, a že ob enakem znesku regresa je država “izgubila” okoli 200 milijonov (700 tisoč prejemnikov regresa z okoli 300 evrov finančnega učinka). Zakaj je ministrstvo vztrajalo na oceni izpada dohodnine le v višini 92 milijonov evrov, mi ni jasno.

Pri predlogu sprememb dohodninske lestvice pa se ponovno srečujemo s težavo razporeditve davčnih razredov. Vemo, da jih imamo pet in glede na cilj razbremenitve srednjega razreda, znižujemo davčno stopnjo v drugem in tretjem razredu. Ali gre za psihološki učinek ali namenoma za tak predlog, ne vem – a zanemarja se, da se popravek drugega ali tretjega razreda v polni  meri odrazi šele pri dohodninskih zavezancih v četrtem in petem razredu. Po predlogu vlade bo tako večina srednje plačanih zaposlenih (med 1.300 in 2.000 evri bruto mesečne plače) dobila mesečno med 5 in 11 evrov večji priliv. Nato pa se bo učinek povečeval in 2 odstotka zaposlenih (20 tisoč najbolje plačanih) bo deležna polnega učinka predlaganih sprememb v višini 60 evrov mesečno, kot je prikazano v spodnji sliki.

Če že govorimo o popravku plač srednjega razreda, potem bi bil verjetno bolj sprejemljiv na primer popravek spodnje stopnje dohodninske lestvice ki bi tudi srednjemu razredu prinesel vsaj enake učinke. Znižanje stopnje v prvem dohodninskem razredu iz 16 na 15 % bi prinesel večini okoli 11 evrov višji mesečni prejemek, finančni učinek na javne finance pa bi bil enak (okoli 100 milijonov evrov). Ta opcija je na sliki prikazana s prekinjeno rdečo črto. Glede na davčno obremenitev višjih prejemkov ima sicer tudi vladni predlog svojo logiko, a vsekakor ne sledi usmeritvi, da se popravlja položaj srednjega razreda. Razen če srednji razred razumemo zgornjih 2% ali 5 % najbolje plačanih.

Davki-final

Ob tem je zanimiv še učinek popravka splošne olajšave na 3.500 evrov letno. Tudi od te korekcije imajo največji ugodnosti najbolje plačane osebe. Kar 8 evrov mesečno, toliko kot “srednji” razred od vseh popravkov davčnih stopenj. Ta učinek se potem z zniževanjem plače zmanjšuje na nič pri plači 940 evrov. Uvedli pa so neko novo rešitev po kateri bi prejemnik minimalne plače (886 evrov) dobil 10 evrov več. A naslednje leto je minimalna plača 940 evrov bruto in ravno pri tej plači učinkov davčnih sprememb sploh ni (!). Seveda bo zaposleni z današnjo minimalno plačo 886 evrov dobil več, ko se mu bo dvignila na 940 evrov. Kdor pa takšno plačo že ima, pa spremembe zakonodaje na njegove neto prejemke ne bodo imele nikakršnega vpliva, ker dodatna olajšava ostaja enaka.

Dvomim, da je bil to namen zakonodajalca, še bolj pa, da bi ravno najslabše plačane izvzel iz ugodnosti, ki jih bo prinesla sprememba davčne zakonodaje. A današnji predlog je pač takšen, le da se teh učinkov neposredno ne vidi. Napisali so sicer, da se “…dodatna splošna olajšava spreminja tako, da se bo vsem dohodkom do višine 13.316,83 evrov priznalo linearno zmanjšanje dodatne splošne olajšave glede na višino skupnega dohodka s čimer se bo zagotovilo, da zaposleni zaradi zvišanja minimalne plače ne bodo na slabšem…”, a pojasnilo je precej zapleteno za razumevanje.

Kot je razumeti iz sporočil finančnega ministrstva, so predlagane spremembe rezultat usklajevanja med socialnimi partnerji in kakih večjih sprememb najbrž ni za pričakovati (kljub odprti javni razpravi do l. avgusta letos). Glede na že izvedeno znižanje obdavčitve regresa je težko pričakovati še kaka večja dodatna zniževanja davkov. Če pa pogledamo predlagane rešitve, pa bi vseeno vredno  še enkrat razmisliti:

  • da se minimalna stopnja davka na dobiček raje postavi višje, na 10 % in zadrži splošna stopnja 19 % (to bi večinski del gospodarstva podprl),
  • da se namesto popravka drugega in tretjega davčnega razreda, ki izboljšuje predvsem položaj najbolje plačanih, raje zniža najnižja stopnja, ki učinke bolj uravnoteži in daje večji poudarek srednje plačanim,
  • da bi pri najvišjih plačah mogoče vseeno uvedli nekaj omejitve pri prispevkih na plače za pokojninski del (npr. nad 5.000 evri) – to bi ne dvignilo neto prejemkov, bi pa nekoliko razbremenilo podjetja ter
  • dvignili tudi dodatno olajšavo, kar bi vsaj nekaj učinka prineslo tudi najslabše plačanim.

Ti predlogi so javno-finančno nevtralni, bi pa pomenilo nekoliko bolj pošteno prerazdelitev.

Regres tudi za manj plačane

red časom sem v dveh člankih ocenjeval učinke, ki jih bo prinesla davčna razbremenitev regresa. Osnovna ugotovitev je bila, da bo ukinitev plačila dohodnine na regres do 100 % povprečne plače (torej za izplačilo regresa do okoli 1.700 evrov) prinesla največje koristi oz. učinke bolje plačanim zaposlenim. Ti namreč danes plačujejo dohodnino po mejni stopnji 34, 39 ali celo 50 % in s tem ko bodo oproščeni tega plačila, bo seveda njihov letni prejemek ustrezno višji. Ob predpostavki npr. 1.000 evrov regresa, bodo najbolje plačani prejeli kar 500 evrov več, zaposleni z minimalno plačo pa le dodatnih 160 evrov. Ti pač danes plačajo samo 16 % dohodnine in če to plačilo dohodnine ukineš, potem je učinek lahko samo teh 160 evrov.

Takšni učinki vpliva davčne razbremenitve regresa so sicer povzročili nekaj slabe volje in celo predlogov za drugačno davčno obravnavo bolje plačanih posameznikov. A nekdo z bruto mesečno plačo v višini npr. 11 tisoč evrov plača danes letno kar 40 tisoč evrov dohodnine in če jo bo po novem 39.500 evrov, najbrž ni tako narobe – glede na to, da nekdo z minimalno plačo danes vplača v celem letu le 400 evrov dohodnine. Zaradi teh razlogov tudi niso bile sprejete kake drugačne rešitve, ki bi poleg ostalega tudi močno zapletle zakonodajo in način izračuna. Continue reading “Regres tudi za manj plačane”

Reforma davka od dobička: Bolje je ohraniti splošno stopnjo 19% in uvesti minimalno stopnjo 10%

Pri davku na dobiček (davek od dohodka pravnih oseb – DDPO) imamo v Sloveniji zanimivo situacijo. Na eni strani ugotavljamo, da je povprečna efektivna stopnja davka (torej dejansko plačani davek glede na izkazani dobiček) med najnižjimi v Evropi. Zaradi tega so upravičeni očitki, da je kapital v Sloveniji prenizko obdavčen. Posebno glede na splošno prepričanje, da pa je delo obdavčeno nadpovprečno. Na drugi strani pa okoli polovica podjetij plačuje davek po stopnji med 17 in 20 %, kar je primerljivo z davčno obremenitvijo v drugih državah. Ti podjetniki zato težko sprejemajo stalne očitke o prenizki obdavčitvi kapitala, še posebej ko potem pri izplačilu dividend odtegnejo še dodatnih 25 % davka.

Splošna davčna stopnja davka na dobiček je z 19 odstotki dejansko blizu povprečja EU. So države, kjer je stopnja še kako odstotno točko višja, a tudi države, ki imajo kako točko nižjo obremenitev, povprečje za EU pa je 21,1 % (vir: KPMG, global tax rates). Ob tej splošni stopnji pa smo pred leti v Sloveniji uvedli precej širokogrudne olajšave pri obračunu davka. Tako podjetja lahko znižajo davčno osnovo zaradi investicij, za naložb v raziskave in razvoj (in opremo), za izgube preteklih let ter nekatere druge namene. Zaradi tega petina podjetij davka skoraj ne plača, četrtina pa po efektivni stopnji med 5 in 15 %. Koristniki teh olajšav znižajo skupno zbran davek, ki je v letu 2017 tako znašal le še 12,6 % glede na izkazan celotni dobiček po računovodskih predpisih (podatki so sicer samo za gospodarske družbe, ki pa vplačajo 90 % vsega davka na dobiček). Continue reading “Reforma davka od dobička: Bolje je ohraniti splošno stopnjo 19% in uvesti minimalno stopnjo 10%”

Učinki davčnih sprememb – drugič

Pred dnevi sem v komentarju predvidene davčne reforme predstavil, kako bodo predlagane spremembe dohodninske lestvice vplivale na plačo posameznika. Dodatno pa tudi, kakšne bi bile alternativne variante, ki bi bolj sledile ciljem, ki jih je ministrstvo izpostavilo. Ob tem sem omenil tudi učinke sprememb pri regresu ter kapitalski obdavčitvi, čeprav nekaj manj podrobneje. Težava pri takšnih ocenah je, da vedno težko zajamejo celovite učinke popravkov, kar smo lahko zasledili pri množici komentarjev zadnje dni. Zato bom v nadaljevanju predstavil skupne učinke, ki jih na prejemke zaposlenih prinaša omenjeni predlog MF.

Na začetku na kratko ponavljam ugotovitve, ki sem jih podrobneje predstavil v dosedanjih člankih na to temo. Popravki davčne obremenitve dela namreč izhajajo iz splošno sprejete predpostavke, da je delo pri nas bistveno preveč obdavčeno glede na kapital. Primerjave z drugimi državami EU so pokazale, da temu ni tako. Seveda so države s precej nižjo obdavčitvijo dela, a tudi države z bistveno višjo in bolj progresivno obdavčitvijo, medtem ko smo mi približno v sredini. Res pa je, da je obdavčitev dobičkov podjetij (ne kapitalskih prejemkov posameznikov) pri nas v povprečju kar nekaj nižja kot to velja za večino drugih držav. A to velja za povprečno obremenitev. Približno polovica podjetij pravzaprav plačuje davek po stopnji, ki je značilna tudi za davčne obremenitve dobička v EU, povprečje pa znižuje druga polovica podjetij, ki zaradi visokih olajšav davka praktično ne plačuje ali samo nekje do 15-odstotne stopnje. Continue reading “Učinki davčnih sprememb – drugič”

Višja obdavčitev plač v Sloveniji je samo mit

Podatki kažejo, da so obdavčitve plač do 167 % povprečne plače v Sloveniji približno na nivoju evropskega povprečja ali celo malo pod njim. Prikazani  podatki so popolnoma verodostojni in vsakodnevno navajanje teze o skoraj najvišji obdavčitvi plač v EU so preprosto ponavljanje slišanega brez preverjanja. Z višjo obdavčitvijo odstopamo le pri najvišjih plačah za nekaj tisoč posameznikov – a mednje ne spadajo inženirji in strokovnjaki, ki naj bi bežali v tujino, temveč predvsem najbolje plačan menedžerski krog in še kakšni posamezni poklici (odvetniki, zdravniki).

Primerjave obdavčitve plač po državah imajo vedno precej omejitev, ker ima vsaka država svoje specifičnosti. Zaradi tega je pri uporabi potrebno biti previden, saj se zaradi tega v javnosti ter tudi v strokovnih raziskavah pojavljajo različni rezultati. Pogosto tudi odvisno od tega, kaj pisec želi dokazati. To seveda lahko očitamo tudi v nadaljevanju prikazanim podatkom, čeprav bi vseeno poudaril, da je izbrani vir zanesljiv, primerjava pa menim, da tudi strokovno korektna. Continue reading “Višja obdavčitev plač v Sloveniji je samo mit”

Zakaj proračunska gibanja niso še ugodnejša?

V zadnjem obdobju sem napisal nekaj tekstov na temo proračuna oz. javnih financ in moje ocene so bile praviloma bolj “optimistične” kot so pričakovanja in načrti Ministrstva za finance. Seveda me je zanimalo, od kje te razlike in koliko so utemeljene. Pred dnevi smo namreč dobili prve podatke o gibanju javnih financ v lanskem letu, na vladi pa je bil sprejet tudi rebalans proračuna za letošnje leto. Pri obeh podatkih bo sicer lahko prišlo v končni verziji do kakšnih manjših korekcij, a bistveno najbrž ne. Zato je zanimivo pogledati, v katerem delu so pričakovanja strokovnih služb drugačna kot so bila moja predvidevanja. Seveda imajo na Ministrstvu bistveno boljše vire in poznavanje razmer, sam pa sem odvisen samo od javno objavljenih podatkov o proračunu ter drugih, vzporednih informacij o državnih politikah. Ravno to različno izhodišče pa pravzaprav omogoča še lažje ocenjevanje in primerjave ter opozarja na razlike, ki niso posebej izpostavljene. Continue reading “Zakaj proračunska gibanja niso še ugodnejša?”