O milijardi evrov boljših financah

V Sloveniji smo najbolj zadovoljni, če stvari ne gredo v redu in če se lahko nad čem pritožujemo. Tipičen primer je gospodarska rast. Ko so se trendi obrnili navzgor (2013), smo dve leti prebirali zapise, da to še ni noben pokazatelj vzdržne rasti, nato rast ni bila prava, ker je temeljila samo na izvozu, sedaj pa že nekaj časa poslušamo samo opozorila, kako smo vrh že dosegli, da bo rast sedaj nižja in da se moramo pripraviti na hude čase. Podatek da je naša rast že peto leto precej hitrejša kot v povprečju EU, še hitreje dopolnimo s pojasnilom, da smo tudi zaostali več in da kaka država raste še hitreje (kar seveda vse drži).

Podobno je tudi z aktualnimi podatki o javnih financah oz. o proračunskem presežku. Pomislimo samo na medijski prostor, ki smo ga namenili razpravi, ali upokojenci lahko dobijo dodatnih 20 ali 40 milijonov evrov. Podatek, da imamo do oktobra v proračunu 750 milijonov evrov presežkov in da bo rezultat konec leta lahko tudi milijardo boljši kot leto poprej, pa skoraj ni bil omenjen. Zadržano je tudi ministrstvo za finance, ki pojasnjuje, da je to posledica dveh enkratnih dohodkov (dividende NLB, zadržana sredstva EU) in da končni rezultat ne bo tako dober. Vse to prav tako drži – kljub temu pa bi lahko močneje poudarili tudi pomembne pozitivne premike v javnih financah, ki kažejo na ustrezno upravljanje javnih financ in dober finančni položaj države.

Najbolj ključen podatek javnih financ je obseg zbranih davkov, na drugi strani pa višina izdatkov za plače, materialne stroške ter pokojnine in druge transferje. In za letošnje leto (pa tudi lansko) je značilno, da davčni prilivi rastejo po 6 ali 7 odstotni stopnji, toliko kot je približno nominalna gospodarska rast. Na drugi strani pa večina omenjenih izdatkov raste po stopnji okoli 4 odstotke, kar je letos in lani prineslo med 400 do 500 milijonov boljši javno finančni rezultat. Kljub vsem kritikam, takšno gibanje vseeno kaže, da država svoje izdatke v veliki meri obvladuje ter ustvarja presežke (rezervo?) v času ugodnih gospodarskih razmer.

Veliko je sicer razprav o spremembah davčne zakonodaje, občasno je mukoma sprejeta tudi kakšna korekcija davčnih lestvic, a okvirne davčne stopnje ostajajo dokaj podobne, tako na zaslužke, kot na potrošnjo. Zaradi tega tudi prilivi iz tega naslova sledijo gospodarskim gibanjem, torej obsegu prejemkov in potrošnje oz. bruto domačega proizvoda. In ta je lani nominalno porastel za 6,4 %, letos pa bo tudi za približno 7 %. Ponovno naj poudarim, da moramo za analize javnih financ spremljati nominalno, torej celotno rast BDP[1], ker tudi prihodke in izdatke proračunov spremljamo v nominalnih vrednostih. In ker davčne stopnje ostajajo na več ali manj enaki višini, tudi skupni prilivi (brez posebnih, izrednih postavk) približno sledijo tej skupni rasti dodane vrednosti, torej med 6 in 7 odstotki.

To velja za pobran DDV ter vse prispevke in davke iz plač in dobičkov. Pri plačah gre seveda za skupek povečanja plač (4 %) in števila zaposlenih (3 %). Pri tem nekaj bolj izstopa povečanje prilivov iz dohodnine, s katero se je v proračun Republike Slovenije letos do oktobra nateklo kar 15 % več sredstev kot lani v istem obdobju. Kljub popravkom dohodninske lestvice, je povprečna obremenitev plač letos vseeno nekaj višja kot lani, več je tudi dohodnine od prihodkov od kapitala, predvsem pa je država iz tega vira odrezala občinam manjši delež in proračunu je zato ostalo več. Konkretno, skupni prilivi iz naslova dohodnine so letos do oktobra 11 % višji, ker pa so od tega občine dobile le 6,4 % več kot lani, je pač proračun dobil skoraj 16 % več (ob enaki delitvi vseh prilivov iz dohodnine, bi letos dobile občine 40 milijonov več). Takšna delitev dohodnine med državo in občine nedvomno temelji na veljavni zakonodaji, a to je samo primer kaj se dogaja v tekočih gibanjih. Zanimivo namreč, koliko je bilo na drugi strani razprave, da bodo občine naslednje leto dobile 32 milijonov več povprečnine iz proračuna.

V negativno smer izstopa edino zbrana trošarina in sicer na goriva. Zaradi rasti nabavnih cen goriv, je država celo nekoliko znižala obremenitev cene s trošarinami in to so edini pomembnejši prilivi, ki so letos nižji kot lani. Ne glede na to, pa vsi redni prilivi v državnih proračun (brez dividend NLB in sredstev EU kot dve posebni postavki) letos višji nekaj preko 6 odstotkov, torej podobno kot rast BDP.

Na drugi strani pa je država skrbela, da redni izdatki niso porasli v povprečju za več kot 4 odstotke. To velja tako za plače javnih uslužbencev, za vse materialne stroške, socialne izdatke, subvencije ter pokojnine. Slednje se seveda ne plačujejo iz proračuna, a ker ima tudi ZPIZ preko 7 odstotkov več prilivov od prispevkov na plače, izplačila pokojnin pa so večja le za slabe 4 odstotke, je imel proračun pač toliko manj obveznosti do Zavoda za pokojninsko zavarovanje. Povprečna pokojnina je letos višja za 3 % in ker se število upokojencev skoraj ne povečuje[2], so izplačila pokojnin pač v omenjenih okvirih, torej okoli 100 milijonov evrov nižja od zbranih sredstev.

Na rednem delu proračuna (če bi tako poimenovali vse običajne proračunske prilive in odlive) smo torej s kar ustrezno politiko obvladovanja izdatkov ter nespremenjenimi davčnimi stopnjami zagotovili dodatnih skoraj 500 milijonov evrov presežka glede na lansko leto. Seveda moramo govoriti tudi o bodočih tveganjih in neugodnih demografskih gibanjih, a prav je tudi, da takšne ugodne razmere odkrito predstavimo. To pa je potem osnova za odločitve o vodenju proračunske politike v prihodnje:

 – ali bi bilo prav, da v ugodnih razmerah ustvarjamo ta presežek,

 – ali pa so to mogoče razmere, da bi znižali kake davčne obremenitve (stopnje)?

 – ali pa prostor, da kake izdatke povečamo (pokojnine na primer)?

Te dileme so seveda precej širša tema, ki zahteva posebno obravnavo. A izkušnje iz let pred krizo kažejo, da v takih razmerah kako večje zniževanje davčnih obremenitev najbrž ni nujno, da je ustvarjanje rezerve za slabše čase boljša alternativa. Takšna razmerja namreč pomenijo ustvarjanje rezerv na nivoju države, nižje davčne stopnje pa na nivoju posameznih podjetnikov in prebivalcev. Seveda pa lahko v teh okvirih kake stopnje prilagodimo in tudi kak odstotek več za pokojnine ne bi smel biti takšna težava (na tem delu je v zadnjih desetih letih prišlo do največjega izpada).

“Redni del proračuna” kaže torej letos ugodno sliko, dodatno pa so jo izboljšale še dividende NLB ter okoli 100 milijonov evrov manj izdatkov za obresti. Ministrstvo se sicer pohvali, da je to posledica “aktivnega upravljanja javnega dolga”, a gre preprosto za dejstvo, da postopno zapadajo obveznice izdane v času krize po 4 ali 5-odstotni obrestni meri, nove pa izdajamo po eno do dvoodstotni. Povprečna obrestna mera na dolg je tako padla iz 3,7 % na 2,7% in v naslednjih letih bo še upadala (nekje do leta 2021) – in to ne glede na morebiten postopen dvig tržnih obrestnih mer.

Bolj nepredvidljive pa so postavke proračuna o prejetih sredstvih iz EU ter s tem povezani izdatki za investicije. Nihajo predvsem prilivi iz kohezijskega in strukturnih skladov Evropske Unije. Lani je bilo zadnja dva meseca kar 200 milijonov več izdatkov za investicije kot neto prilivov iz EU (ti prilivi so potem prišli letos), kako pa bo letos, pa ni znano (na vladi sicer najbrž vedo). Če bo tudi letošnjega novembra in decembra podoben izpad, bo na koncu leta državni proračun izkazoval 650 milijonov evrov presežka, sicer pa še več. Večina proračunskih postavk je dokaj predvidljivih, ti dve lahko močno zanihata in to potem vpliva na končni rezultat proračuna.

Ker so torej v ostalem delu gibanja precej predvidljiva, pa toliko bolj presenečajo številke v sprejetem proračunu za letošnje leto. Posebno v povezavi z nedavnimi diskusijami na vladi o spremembah izvrševanja proračuna za naslednje leto. Vemo namreč, koliko energije je bilo potrebne za uskladitev nekaj milijonov evrov več ali manj pri določenih postavkah.

V lani sprejetem in še vedno veljavnem proračunskem načrtu za letošnje leto so namreč predvideli kar okoli 150 milijonov manj prilivov od DDV, preko 100 milijonov manj dohodnine ter 160 milijonov več odlivov za ZPIZ. Navedene tri postavke proračuna bodo po oceni letos najbrž izkazovale 400 milijonov boljši rezultat kot pa izhaja iz sprejetega proračuna (!). Celotni letošnji proračun bo verjetno izkazoval celo preko 600 milijonov evrov večji presežek kot so predvideli načrtovalci na ministrstvu – a niti besede ni bilo o tem ob debati o popravkih proračuna za naslednje leto (ZIPRS[3]).

V predlogu ZPIRS so samo zapisali, da je pri ” proračunskem načrtovanju potrebna previdnost, zaradi vse hitrejšega umirjanja gospodarske aktivnosti tako doma kot na mednarodnih trgih” in predlagali za nekaj deset milijonov popravkov navzgor in navzdol. Niti z enim stavkom pa niso navedli, da bo letošnji rezultat nekaj sto milijonov boljši kot so predvideli in najbrž bo tako tudi naslednje leto. Kljub “umirjanju rasti”, UMAR za 2019 načrtuje 6-odstotno nominalno rast BDP in ker davčne stopnje ostajajo enake, bo tudi prilivov okoli 6 % več. Dvig plač javnega sektorja, pokojnin in drugih izdatkov bo zopet kako odstotno točko ali dve manjši, nižje bo tudi plačilo obresti in proračunski presežek se bo dodatno povečal, kljub izpadu večine dividend od NLB. Lepo in prav! – a vseeno bi to lahko korektno povedali in predstavili, ne pa da vsako sprejemanje in popravljanje proračuna prikazujemo skoraj kot vojno stanje ter ponavljamo mantre o potrebnih strukturnih reformah in bližajoči se krizi.

Proračunske številke torej kažejo, da vsaj na kratki rok vodimo kar ustrezno javno-finančno politiko, ki se kaže v oblikovanju rezerv za zahtevnejše čase (z njimi bomo dodatno znižali javni dolg). Lahko bi sicer naredili tudi kak poseg v davčne stopnje na področjih, kjer je obremenitev res visoka – a kakšne večje razbremenitve ne bi bile smiselne, vsaj v času rasti ne. Kot rečeno, pa bi bili mogoče bolj upravičeni kaki popravki, npr. pri pokojninah. Ko se steka na državne račune nekaj sto milijonov evrov več prilivov, kot je bilo predvideno, bi 50 milijonov več za te namene (1 % dodatni dvig)  ali tudi nekaj več, res ne bi smelo biti taka težava. Sicer pa naj presežek kar nastaja (za vračilo dolga ali izjemoma kake smiselne naložbe v razvoj).

Za tiste, ki jih zanima kaka konkretna številka več, pa na koncu še povzetek ključnih proračunskih številk za zadnja leta (dve verziji prikaza, ker se slika slabše vidi, prenesena tabela pa je manj pregledna) .

PRORAČUN REPUBLIKE SLOVENIJE (v milijon evrih)
  2 0 1 6 2 0 1 7 2 0 1 8 2 0 1 8 razl. oc. – sprejet prorač.   povečanje v %
  ocena sprejet prorač. 16/17 17/18
davki na blago 5.384 5.674 5.934 5.789 145 5,4% 4,6%
dohodnina 1.029 1.100 1.265 1.149 116 6,9% 15,0%
davek na dobiček 599 766 840 812 28 27,8% 9,7%
ostali prihodki 794 858 1.107 806 301 8,0% 29,0%
SKUPAJ REDNI PRIHODKI 7.807 8.399 9.146 8.556 591   7,6% 8,9%
potrošnja države -5.627 -5.969 -6.019 -6.077 58 6,1% 0,8%
prisp. za pok. bl. -1.354 -1.226 -1.153 -1.319 166 -9,5% -6,0%
SKUPAJ REDNI ODHODKI -6.981 -7.196 -7.173 -7.396 223   3,1% -0,3%
OSNOVNI REZULTAT 826 1.203 1.974 1.160 814   45,7% 64,1%
neto sredstva iz EU 50 17 356 683 -327
investicije -528 -605 -818 -945 127 14,6% 35,2%
PRIMARNI PRIMANJ./PRESEŽEK 348 615 1.512 898 615      
neto stroški obresti -1.033 -941 -861 -847 -14 -8,9% -8,5%
PRIMANJ./PRES. PRORAČUNA -685 -326 652 51 601      
primanjkljaj proračuna v % BDP -1,7% -0,8% 1,4% 0,1%

 

 

[1] Realna rast BDP (po izločitvi rasti cen) je lani sicer znašala 4,8 %, letos pa bo verjetno vsaj 4,5 %.

[2] Učinki zadnje pokojninske reforme so se pričeli pravzaprav šele kazati. Povprečna starost ob upokojitvi se namreč počasi dviga proti 65. letu, kot je predvideno po zakonu in ta proces bo imel učinke še kar nekaj let.

[3] Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019

Javni sektor – koliko si ga lahko privoščimo ? (IV)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

 

V nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. V tokratnem nadaljevanju je poudarek na produktivnosti v javnem sektorju ter nekaj razmišljanj o tem, kako obsežen javni sektor si sploh lahko privoščimo. Continue reading “Javni sektor – koliko si ga lahko privoščimo ? (IV)”

Javni sektor – gibanje števila zaposlenih (III.)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. V drugem nadaljevanju pa je prikaz gibanja števila zaposlenih v javnem sektorju po letu 2005. Continue reading “Javni sektor – gibanje števila zaposlenih (III.)”

Koliko je manevrskega prostora za dvig plač v javnem sektorju?

Ponovno so se začela pogajanja o plačah javnega sektorja, ki bodo v naslednjih mesecih pogosto udarna novica dneva. Pogajalske skupine bodo imele “trdo delo”, čaka nas kakšna parcialna ali splošna stavka, nekaj izsiljevanj z ene in druge strani in na koncu nek dogovor. V tem času bomo lahko prebirali članke o visokih zahtevah sindikatov, o omejitvah pri proračunskih izdatkih, o zaostajanju plač zaposlenih v javnem sektorju in nujnosti vzpostavitve pravih razmerij med plačami. Seveda bosta obe strani s temi informacijami nekoliko manipulirali za boljšo pogajalsko pozicijo, točni podatki pa so tako ali tako vedno problem, pa še večine prav veliko niti ne zanimajo.

Kljub temu sem poskušal sestaviti nekoliko bolj poglobljeno analizo dosedanjih gibanju na tem področju ter tudi finančni prostor, ki ga pri teh izdatkih imamo. Ker gre za veliko podatkov sem v uvodnem tekstu izluščil glavne poudarke, podrobnejše argumentiranje posameznih navedb pa bom predstavil v petih nadaljevanjih. Continue reading “Koliko je manevrskega prostora za dvig plač v javnem sektorju?”

O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj

Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbi Home Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim programom kot ga imata pri nas Merkur ali Bauhaus. Njegove številke in dosežki impozantni, predvsem pa nudijo nekaj zanimivih primerjav z dogajanji pri nas. Zaradi tega v nadaljevanju prikazujem nekaj podatkov o njihovem poslovanju ter primerljive podatke za Slovenijo.

Njihova zgodovina je pravzaprav kratka. Ni še minilo štirideset let, ko so odprli prvo trgovino ter zaposlili nekaj sodelavcev (leta 1979), lani pa je njihov promet prvič presegel 100 milijard dolarjev – enako kot vse gospodarske družbe v Sloveniji skupaj (!). Na spodnjem grafikonu je z rdečo črto prikazano gibanje prihodkov od prodaje za družbo Home Depot v milijon dolarjih, z modro pa prihodki vseh slovenskih podjetij v milijon evrih. Le-ti so bili lani 94 milijone evrov ali 105 milijard dolarjev. Za pretekla leta prihodkov v Sloveniji nisem preračunaval v dolarje, ker nihanje tečajnega razmerja ne odraža dejanskega razmerja v obsegu prodaje oz. letnih spremembah prometa. Continue reading “O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj”

Plačamo v Sloveniji več ali manj davka od dobička?

Davčna obremenitev plač je verjetno ena najbolj pogostih tem s področja ekonomije v naši državi, precej bolj redka pa je diskusija o davku na dobiček oz. davku od dohodka pravnih oseb, kot se uradno imenuje. Če je pri obdavčitvi plač v Sloveniji dokaj poenoteno stališče o previsokih obremenitvah, pa pri davku na dobiček temu ni tako. Precejšen del politike ter tudi strokovnjakov namreč ocenjuje, da so davčne stopnje na dobiček v Sloveniji relativno nizke in zagovarja določen popravek navzgor. Na drugi strani pa imamo seveda tudi veliko zagovornikov obstoječe obdavčitve, seveda s podporo podjetniškega sektorja. Ti so mnenja, da davčna obremenitev kapitala v Sloveniji ni tako nizka in da bi zvišanje davčnih stopenj poslabšalo konkurenčnost našega gospodarstva. Zato je mogoče zanimivo pogledati, kje smo pravzaprav s obdavčitvijo glede na druge države EU ter tudi razmere v svetu. Continue reading “Plačamo v Sloveniji več ali manj davka od dobička?”

O podpovprečno plačanih

Podatek, da v Sloveniji skoraj dve tretjini zaposlenih prejema plačo pod povprečjem, sproža veliko zgražanja nad razmerami in pozivov za spremembo takšnega stanja. Pri tem se pogosto navaja, kako so bile razlike med plačami nekdaj drugačne, plače torej bolj “pravično” razdeljene. Kakor sicer ni nobenega dvoma, da mora biti cilj zviševanje plač vseh zaposlenih ter povečanje blagostanja državljanov, pa moramo vseeno sprejeti, da bo delež zaposlenih s prejemki pod povprečno plačo (na žalost) tudi naprej okoli 60 %. Ker so plače navzdol omejene, bo distribucija plač takšna, da bo delež zaposlenih s plačo pod povprečjem vedno krepko nad polovico. In čeprav se mogoče ne boste strinjali, takšen delež je bil tudi v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko imamo v zavesti bolj “enakopravno” porazdelitev plač. Tega podatka seveda nihče ne pozna, niti se ni o tem govorilo, po občutku pa je možno sprejemati različne (všečne) zaključke. Continue reading “O podpovprečno plačanih”

Kako bi nam OECD podražil knjige

Pred dnevi smo dobili Študijo OECD o preoblikovanju obdavčitve dela v Sloveniji. Vemo, da je pri nas splošno sprejeto stališče, da je delo preveč davčno obremenjeno, kar naj bi zmanjševalo tako neto prejemke ljudi kot tudi konkurenčnost gospodarstva. V iskanju ustreznejših rešitev je Ministrstvo za finance angažiralo tudi strokovnjake OECD, ki bi pri tem iskanju pomagali s svojimi pogledi in rešitvami. Vsekakor se lahko strinjamo, da je nek neobremenjen pogled vedno dobrodošel, pri čemer je že ministrstvo poudarilo, da ne gre za predlog prihodnjih ukrepov, temveč njihove navedbe mišljene bolj kot temelj za nadaljnjo konstruktivno razpravo. Vseeno pa ministrstvo ob tem tudi izpostavlja, da študija predstavlja ustrezno izhodišče za prihodnje politike na področju obdavčitve dela ter da so predlagane usmeritve precej usklajene z razmišljanji našega ministrstva za finance. V tem smislu, pa je odprtih kar nekaj dilem o primernosti predlaganih usmeritev oz. ugotovitev strokovnjakov OECD. Continue reading “Kako bi nam OECD podražil knjige”

Realnost predvolilnih obljub

Prva predvolilna soočenja kažejo, da bodo na ekonomskem področju igrala pomembno vlogo predvsem tri teme: javni dolg, demografska gibanja in obdavčitev plač. Po mnenju prvakov strank gre za kritična področja naše ekonomije, kjer dosedanje ukrepanje izvršilne oblasti ni bilo ustrezno. Predvsem pa obljubljajo ukrepe oz. poteze, s katerimi bodo ta področja uredili in jih naredili znosnejše. Seveda so vse tri naštete teme pomembne, vseeno pa stanje ni niti slučajno tako kritično kot se izpostavlja, prav tako pa realno tudi ne moremo pričakovati kakih korenitih potez, ki bi razmere pomembno spremenile. Continue reading “Realnost predvolilnih obljub”

Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino

V teh dneh smo lahko zasledili pomembno drugačne argumente proti previsoki obdavčitvi plač kot smo jih bili vajeni do sedaj. Predstavljeni so bili s strani direktorja kluba slovenskih podjetnikov, zaradi česar takšno stališče lahko razumemo tudi kot pogled podjetniškega sektorja. V Sloveniji je sicer teza o premočno obdavčitvi plač postala kar nekakšen aksiom, ki se ga ponavlja na vseh ravneh. Ker pa so vse večkrat prisotni tudi drugačni pogledi na obdavčevanje dela, je bila logično pričakovana tudi drugačna argumentacija za znižanje davkov na plače, predvsem na najvišje.

Do sedaj smo torej najpogosteje poslušali, da so v Sloveniji visoke plače obdavčene nadpovprečno in da nam zato visoko izobraženi kadri bežijo v tujino. Pri tem so se navajali primeri, da dobi pri nas posameznik s 7.500 evrov bruto plače “kar” 300 evrov manjši neto znesek. To naj bi bil razlog, da razvojni inženirji bežijo v tujino ter argument, da je obdavčitev najvišjih plač potrebno znižati. Kot prvo je potrebno navesti, da sedem tisoč evrov ali več v Sloveniji zasluži le okoli 4.000 ljudi in med njimi tovrstnih inženirjev vsekakor ni veliko, če sploh kakšen. Predvsem pa se verjetno strinjamo, da zaradi 300 evrov razlike nihče ne bo šel živet in delat na primer v Nemčijo ali Anglijo, če ne bodo obstajali tudi drugi razlogi. Ključni povod za odločitev za službo v tujini so bolj druge priložnosti, mogoče sploh možnost zaposlitev ali delo, ki ga doma ne dobijo. V kolikor pa je razlog samo finančni vidik, pa mora biti plača še enkrat višja ali vsaj za polovico. To pa ni odvisno od davčne obremenitve, temveč od pripravljenosti (in sposobnosti) delodajalca za tako visoko plačilo. Continue reading “Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino”