Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun

Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi korona virusa bo imela seveda ogromne posledice na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim “megazakonom” za omilitev njenih posledic, namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi in bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe.

Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bom sam predstavil predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih. Osnovne rešitve gredo v smer:

  • da se v celoti povrne stroške družbam za zaposlene na čakanju in sicer s tem, da država plača vse socialne prispevke, dodatno pa podjetju povrne tudi preostali del plače (skupaj z dohodnino); pri tem je pomembno, da ljudje na čakanju dobivajo 80 % plače, prav tako pa seveda ne bodo dobili nadomestila za prehrano in prevoz (slednjih stroškov sicer tudi nimajo),
  • pri zaposlenih, ki delajo, pa bo država poravnala vse prispevke za ZPIZ, delodajalec pa mora (obvezno?) iz svojega dohodka vsem zaposlenim izplačati 200 evrov, ki pa so v celoti neobdavčene (v povprečju bodo podjetja z oprostitvijo plačila prispevka dobila enkrat več kot jih bo stal omenjeni dodatek),
  • samozaposleni bodo dobili pomoč v višini 350 (marec) oz. po 700 evrov (apr/maj), dodatno pa so oproščeni še plačil vseh socialnih prispevkov (pogoj za oboje je, da dokažejo, da so prizadeti s krizo, kar je seveda včasih težko, na drugi strani pa tudi priložnost za izkoriščanje).
Continue reading “Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun”

Kako bo epidemija vplivala na proračun

Pričakovano zmanjšanje gospodarske aktivnosti ter stroški v zvezi s sanacijo razmer epidemije, bodo imeli razumljivo velik vpliv tudi na državni proračun oz. na javne finance. Seveda so vse ocene ta trenutek zelo nezanesljive, a poskusi izračuna učinkov vsekakor niso odveč, saj odpirajo finančni okvir v katerem bomo iskali rešitve. Pri tem izhajam tudi iz ocene različnih scenarijev upada BDP kot jih je sestavil prof. Damijan in na podoben način sem ocenil tudi pričakovane izpade prilivov v državne blagajne.

V prvi tabeli so tako ključne številke državnega proračuna za zadnji dve leti (zaradi primerjave), dve oceni za letošnje leto (osnovna in pesimistična), dodana pa je tudi kolona trenutno sprejetega proračuna za letošnje leto. Nato pa so izračunane še nominalne in odstotne razlike teh scenarijev glede na podatke lanskega leta. Struktura proračuna v tabeli je sicer nekoliko drugačna kot se običajno prikazuje. Najprej so osnovni davčni viri ter redni izdatki države za plače, material in socialne transferje. Pri teh postavkah je med leti manj nihanj in njihov rezultat je bolj predvidljiv. Nato pa so dodani učinki sredstev iz EU in investicije, kjer pa so prisotna večja letna odstopanja. Na osnovi tega je ugotovljen primarni proračunski rezultat, po odbitku obresti pa še končni proračunski presežek ali primanjkljaj države.

Continue reading “Kako bo epidemija vplivala na proračun”

Kaj prinaša nova koalicijska pogodba

V nadaljevanju je nekaj finančnih ocen o koalicijski pogodbi, katere so stranke trenutno že nove vlade podpisale pred mesecem dni in katere stališča so potem novi vladni ministri zagovarjali tudi na zaslišanjih. Čeprav so glede na trenutne razmere prioritete vlade popolnoma druge, prav tako pa bo velik del usmeritev počakal na umiritev razmer, pa vseeno lahko poskusimo oceniti predvidene ukrepe nove vlade tudi s finančnega vidika.

Pri ocenjevanju dela dosedanje vladne koalicije pod vodstvom Marjana Šarca smo najpogosteje brali očitek, da vlada ni sprejela nobenih strukturnih reform, da ni izkoristila ugodnih gospodarskih razmer za kakšne zahtevnejše spremembe, na drugi strani pa je delila “bombončke” v obliki dodatnih ugodnosti prebivalstvu. Ti očitki so pričakovano prihajali iz opozicijskih vrst, podobne ocene pa smo lahko spremljali tudi s strani preostalega medijskega prostora, ne glede na “barvo”.

Dejansko je bilo v zadnjih dveh letih sprejetih kar nekaj davčnih razbremenitev, dodatnih socialnih ugodnosti, pa tudi hitrejša rast plač v javnem sektorju. Učinki teh ugodnosti so ali bodo znašali (obremenjevali javne finance) v višini vsaj kakih 300, 400 mio EUR na letni ravni (odvisno od tega, kako jih izračunavamo). Seveda želi biti vsaka stranka in koalicija všečna ljudem in ugodne gospodarske razmere (višji proračunski prilivi) so vladi omogočili uveljavitev omenjenih ugodnosti. Tudi sam menim, da so bili ukrepi s stališča javnih financ upravičeni in dokaj uravnoteženi, seveda pa bi po mnenju nekaterih lahko dodali še kako ugodnost, drugi pa bodo raje zagovarjali znižanje davkov. Drži pa, da ni bilo sprejetih kakih reformnih ukrepov – a razen načelnih usmeritev, tako ali tako nihče ne navede točno s kakšnim ukrepom ali zakonom bi razrešil nekatere najbolj izpostavljene težave (denimo čakalne vrste v zdravstvu ali birokratizacijo in podobno).

In kaj v tem kontekstu prinaša koalicijska pogodba predvidoma novih vladnih partnerjev? Če pogledamo osnovne opredelitve, gre pravzaprav nadaljevanje dosedanje politike (tudi zato, ker nihče ne tvega kakšnih večjih premikov, niti ne ve, s kakšnimi konkretnimi zakonskimi spremembami bi to dosegli). Glavne usmeritve iz pogodbe bi lahko razdelili v dve skupini:

V svojih pisanjih praviloma analiziram samo številčne podatke, zato tudi tokrat nekaj o konkretnih finančnih učinkih predlaganih “bombončkov” nove vladne koalicije. Pri tem mi je bilo zanimivo, da v nobenih medijih nisem zasledil kakih tovrstnih ocen, niti dilem v vzdržnosti teh predlogov oz. očitkov o “kupovanju” volivcev.

Obljuba o dodatnem zvišanju pokojnin je po zadnjih podatkih o nižji gospodarski rasti manj zavezujoča. Nakazuje se namreč, da bomo letos težko presegli 2,5-odstotno gospodarsko rast, kar bi prineslo dodatno uskladitev pokojnin. Konkretni predlog obremenjuje javne finance za dodatnih 70 mio EUR letno (poleg okoli 40 mio EUR, kar je sprejela že prejšnja vlada). Glede na vse zaostanke pri usklajevanju pokojnin, bi bila ta korekcija upravičena tudi ob manjši gospodarski rasti, finančno pa ni tako problematična (posebno upoštevaje zaostajanje rasti pokojnin ter da večji izdatki za pokojnine pomenijo istočasno večjo potrošnjo in tudi več javno-finančnih prihodkov, tako da je neto učinek na proračun nižji).

Predlog hitrejše uskladitve odmernih odstotkov bi javne finance čez nekaj let dodatno obremenil za kakih 7 mio EUR letno. Tudi to ni kak večji znesek, seveda pa že obstoječi predlog postavlja nove moške upokojence v precej boljši položaj kot tiste, ki so se upokojili zadnja leta (vsa leta v pokoju bodo prejemali za kakšno desetino višjo pokojnino).

Ponovna uvedba seniorske olajšave “prevedeno” pomeni, da bi okoli 10 tisoč upokojencev z najvišjo pokojnino mesečno prejemalo nekaj deset evrov višji znesek. Proračun bi to obremenilo za okoli 2 mio EUR letno. Če je pri visokih pokojninah ta popravek ni pogojen, je pri dvigu najnižjih pokojnin do praga revščine, več previdnosti (“odvisno od proračunskih možnosti”). Dvig vseh starostnih pokojnin na najmanj 600 EUR bi javne izdatke obremenilo za preko 170 mio EUR letno. Seveda je veliko nižjih pokojnin tudi zaradi krajše delovne dobe in zanje minimum ne bi veljal, vseeno pa bi bila takšna uskladitev visok zalogaj.

Lani je bilo iz občinskih proračunov plačano 302 mio EUR za subvencioniranje vrtcev. Dodatno polno subvencioniranje vrtca za vse otroke bi verjetno pomenilo najmanj 100 mio EUR dodatnih javno-finančnih izdatkov.

Danes imamo pri finančni podpori za otroke sistem, po katerem slabše plačani dobivajo otroške dodatke (do okoli 100 EUR mesečno na otroka), bolje plačani pa zaradi olajšav za otroke pri plačilu dohodnine, za približno enak znesek višjo plačo. Te olajšave sicer veljajo za vse zaposlene, a slabše plačani že danes ne plačujejo dohodnine in zato jim te olajšave skoraj nič ne koristijo. Glede na takšno stanje, bi bilo vsekakor najbolj enostavno, da bi vsi otroci dobili kakih 100 EUR univerzalnega otroškega dodatka. Če bi to uvedli z istočasno ukinitvijo olajšav pri plači za otroke, večjih učinkov na javne finance pravzaprav ne bi bilo, sistem izplačila pa bi bil precej bolj enostaven. Seveda pa bi to pomenilo nekoliko nižje plače ljudi, ki danes koristijo te olajšave (povprečna plača bi se statistično znižala vsaj dober odstotek).

Predlagani dvig povprečnin za občine ima najbrž vsaj nekaj deset milijonov EUR učinka (za izračun ni na voljo dovolj podatkov). Enako velja za morebitno davčno razbremenitev dodatnih nagrad in izplačil, a kakršenkoli predlog že bo, bo najbrž tudi pomenil nekaj deset mio EUR zmanjšanja davčnih prilivov.

Pod oblikovanje konkurenčne trošarinske politike je verjetno mišljena sprostitev cen naftnih derivatov, kar je bila že dolgo želja gospodarskega ministr(stv)a, a je to finančno ministrstvo do sedaj blokiralo. To je od navedenih edini ukrep, ki bi javne finance nekoliko okrepil, predvsem pa zvišal dobičke naftnih družb, plačalo pa bi prebivalstvo (seveda pa bi potem prebivalci lahko izbirali, kje bodo za derivate plačevali več, kot argumentirajo zagovorniki sprostitve cen).

Zavod za zdravstveno zavarovanje je lani izplačalo 378 mio EUR boleznin za odsotnost preko 30 dni bolniške. Bolniška nad 30 dni predstavlja dobro polovico vse bolniške odsotnosti (6,5 delovnih dni povprečno na zaposlenega od skupnih 12 dni). Prvih 30 dni plačajo podjetja sama, ostalo pa gre iz zdravstvenega prispevka. Samo 10 dni premika iz bremena podjetij v breme ZZZS bi torej pomenil preko 100 mio EUR večje izdatke za ZZZS in dvig dosedanje skupne stopnje prispevkov ZZZS za 0,5 % (na 13,4 %). V povprečju to podjetja ne bi dodatno obremenilo, ker bi imela manj tekočih izdatkov za bolniške, seveda pa bi dodatno povečalo obseg javno-finančnih prihodkov in izdatkov.

Zanimiv pa je predlog, da bi posamezniki lahko dobili bolniško do 3 dni oz. skupaj 9 dni na leto brez kakega potrdila zdravnika. Predlog je sicer zamišljen dobronamerno, da se razbremeni administriranje, a odprto bo vprašanje, kako kontrolirati upravičenost odsotnosti. Verjetno ni potrebno navajati, kako hitro bi marsikdo izkoristil to možnost. Trenutno koristijo zaposleni v povprečju 5,5 bolniških dni v breme delodajalca na leto, s tem ukrepom pa bi dali zaposlenim “bianco” menico za koriščenje dodatnih 9 dni (!). Ocenjevanje koliko bi bilo zaradi tega več bolniške odsotnosti (in stroškov), je seveda čista špekulacija, a močno dvomim, da bi bil ostal obseg bolniške enak.

———

Tudi skoraj vsi navedeni konkretni predlogi iz druge skupine so torej vredni podpore (tudi s strani Levice najbrž ne bo zadržkov). Nekateri so sploh upravičeni ali celo nujni – a srečali se bomo z omejitvami javnih financ. Že sprejete ugodnosti v mandatu prejšnje vlade so kar precej posegli v javne finance, novi predlogi pa proračunsko sliko dodatno poslabšujejo. Med konkretnimi spremembami so navedene samo obremenitve proračuna in niti ene, ki bi povečala prilive ali znižala druge odlive. Mogoče je nekaj prostora med načelnimi usmeritvami (npr. racionalizacija in debirokratizacija javne uprave), a dosedanje izkušnje katerikoli vlade praviloma kakih večjih rezerv niso našle (tudi zloglasni ZUJF je pravzaprav samo zmanjšal omenjene ugodnosti, katere naj bi sedaj izboljšali).

Realizacija zapisanih obvez in dogovorov koalicijske pogodbe bo objektivno lahko javne finance samo dodatno obremenila (in odstopila od enega ključnih ciljev “znižanje javne porabe”). To bo še toliko težje, ker se bodo gospodarske razmere preje poslabšale kot obratno. A splošno poslabšane razmere v svetovni ekonomiji vse glasneje odpirajo vprašanja o upravičenosti strogih proračunskih omejitev in o nujnosti fiskalnih stimulansov. Mogoče je to celo prilika za večje trošenje. Posebno, ker bo temu težje nasprotovala tudi nasprotna stran (opozicija).

Za konec pa v spodnji tabeli še nekaj konkretnih številk, za katere namene smo lani porabili 18,97 milijarde EUR (39,5 % BDP) javnih izdatkov po konsolidirani bilanci javnega financiranja. O teh izdatkih je seveda vedno veliko načelnih debat, konkretnega pa bolj malo. Levo je struktura skupnih izdatkov, desno pa podrobneje še vsi transferi prebivalstvu vključno s pokojninami.

Razlogi za nižji proračunski presežek

Pred dnevi so bili objavljeni podatki o realizaciji proračuna Republike Slovenije za preteklo leto. Podatki so sicer predhodni, a končni rezultat se praviloma pomembneje nikoli ne razlikuje. Po podatkih ministrstva za finance je tako proračun lani izkazal 225 mio EUR presežka ali 0,3 % BDP. Ta številka je celo nekoliko višja od pričakovanj po zadnjih ocenah iz oktobra in sprejetem rebalansu, vseeno pa je presežek za dobrih 300 mio EUR nižji kot v letu poprej. Proračunski presežek v 2018 je bil rekorden do sedaj in je znašal 537 mio EUR. Pri tem je sicer potrebno navesti, da je omenjenih 537 mio EUR presežka podatek po tekočih evidencah ministrstva za finance. Po zaključku leta namreč statistični urad izračuna primanjkljaj ali presežek sektorja države v skladu z enotno metodologijo EU in ta uradni presežek je lani znašal 353 mio EUR (ta podatek je potem v vseh statističnih poročilih države).

Razumljivo je osnovno vprašanje, zakaj je bil lanski proračunski rezultat slabši. Odgovor je lahko pravzaprav zelo preprost. Država je v letu 2018 v primerjavi z lani prejela kar 270 mio EUR več dividend od NLB in Abanke, nekdaj državnih bank in to predstavlja glavno razliko v nižjem presežku ter tudi skupnih prihodkih proračuna. Brez upoštevanja teh prilivov so lani tako prihodki kot odhodki proračuna porasli približno podobno, kot je znašala nominalna rast BDP, medtem ko je rezultat leta 2018 dodatno izboljšalo omenjeno izplačilo dividend.

Continue reading “Razlogi za nižji proračunski presežek”

Pregled celotne obdavčitve prejemkov prebivalstva v Sloveniji – III. del

Povzetek prvih dveh delov

V prvem delu analize smo ugotavljali, da je obdavčitev prejemkov in naslova plač seveda progresivna in sicer med 32 in 42 % za večino zaposlenih, odstopajo le najvišji prejemki s tudi 60 % obdavčitvijo. Ko pa k temu dodamo še davke, ki jih plačamo ob potrošnji (DDV, trošarine) pa je naraščanje stopnje obdavčitve z večanjem plač precej manj izrazito. Ta izračun pa smo potem “popravili” še za plačilo prispevka za pokojninsko zavarovanje (seveda samot tisti del, ki bi bil potreben za izplačevanje pokojnine v višini 65 % neto plače do največ 2.000 evrov). Prispevek pokojnino za v bistvu pravzaprav neto prejemek, le da ga prejemamo po upokojitvi. Po tej korekciji se obdavčitve giblje med 32 in 38 % od skupnega prejemka, le pri desetini najbolje plačanih se na koncu dvigne tudi na 60 %.

Slika pa se spremeni, če k tej obremenitvi dodamo še obdavčitve iz naslova prejemkov iz kapitala.

Continue reading “Pregled celotne obdavčitve prejemkov prebivalstva v Sloveniji – III. del”

Pregled celotne obdavčitve prejemkov prebivalstva v Sloveniji – II. del

Povzetek prvega dela

Kadar obravnavamo nivo obdavčitve posameznikov, imamo praviloma vedno v mislih predvsem obdavčitev prejemkov iz dela. Pri tem pa zanemarjamo dejstvo, da državljani plačujemo tudi druge davščine. Država pobere veliko davkov z davki na potrošnjo (DDV, trošarine) ter z davki na premoženje. Če pogledamo plačilo vseh navedenih davkov skupaj, ugotovimo, da je razporeditev davčnih stopenj precej drugačna. Obdavčitev prejemkov iz dela je skoraj v vseh državah progresivna, davčne stopnje na vse prejemke skupaj pa s povečevanjem prejemkov večkrat celo padajo.

Takšni rezultati izhajajo iz raznih analiz tujih avtorjev (primeri za Francijo in ZDA v dokumentu “Can a Wealth Tax Work?” by Gabriel Zucman), medtem ko kakšnih podobnih izračunov za Slovenijo ni zaslediti. V pričujoči analizi smo poskušali skupni nivo obdavčitve izračunati tudi za Slovenijo in v prvem delu tega pregleda je predvsem prikaz obdavčitve potrošnje ter prejemkov iz dela, v nadaljevanju pa bi pogledali še skupno obdavčitev.

V prvem delu smo tako ugotovili, da so prejemki večine ljudi obdavčeni po stopnjah od 32 do 42 %, le zgornji odstotek najbolje plačanih ljudi plačuje davke tudi po 60 %.Ko pa smo k tej obdavčitvi dodali tudi davke, ki jih plačamo ob potrošnji naših zaslužkov, pa je bil progresivnost že precej nižja, saj se pri večini giblje v razponu med 48 in 55 %.

Continue reading “Pregled celotne obdavčitve prejemkov prebivalstva v Sloveniji – II. del”

Pregled celotne obdavčitve prejemkov prebivalstva v Sloveniji – I. del

Povzetek

V Sloveniji več ali manj prevladuje prepričanje, da imamo dokaj visoko in tudi močno progresivno davčno obremenitev dela. Poglobljene analize primerljivih držav vseeno kažejo, da je naša obdavčitev plač v pri večini zaposlenih dokaj podobna obdavčitvi v tujini. Res pa odstopamo navzgor pri obdavčitvi najvišjih plač. Ker nimamo uvedene omejitve plačevanja socialnih prispevkov (socialne kapice), so prejemki nad pet ali deset tisoč evri dokaj močno obdavčeni. Sicer nimamo veliko ljudi, katerih mesečni prihodki bi presegali te zneske, a pri najvišji obdavčitvi od dodatno izplačanega zneska upravičenec prejme le tretjino, ostalo nameni državi. Zato velja tudi ocena o visoki progresivnosti obdavčitve dela.

Čeprav ni dilem glede tega, pa pri tovrstnih ocenah zanemarjamo dejstvo, da državljani plačujemo tudi druge davščine. Država pobere veliko davkov z davki na potrošnjo (DDV, trošarine) ter z davki na premoženje. Ko pa pogledamo plačilo vseh navedenih davkov skupaj, pa ugotovimo, da davčne stopnje vseeno niso tako progresivne.

Pri davkih od potrošenega blaga je namreč značilno, da ljudje z nižjimi prejemki pretežni del tega potrošijo in plačajo polne davke, premožnejši pa za potrošnjo namenijo manjši del svojih prejemkov in še od tega precej v tujini. Velik del prihodkov jim namreč ostaja in te usmerjajo v razne naložbe ali varčevanje. Zaradi tega je delež teh davkov glede na njihove skupne prihodke precej nižji kot to velja za ljudi z nizkim plačami. Za kapitalske prihodke pa je značilno, da so obdavčeni precej nižje kot dohodki iz dela in ker te dohodke prejemajo predvsem ljudje iz zgornjega dela lestvice (najbogatejši), se jim povprečna davčna stopnja dodatno znižuje.

Continue reading “Pregled celotne obdavčitve prejemkov prebivalstva v Sloveniji – I. del”

Kaj nam prinaša letošnji proračun

Letošnji državni proračun bo imel sicer nižji presežek kot so znašali rekordni lanski rezultati, a še vedno solidnih 150 milijonov evrov (takšna je okvirna ocena ministrstva za finance, ki jo potrjujejo tudi dosedanja gibanja). Lanskih 537 milijonov presežka je bil tudi rezultat enkratnih dividend NLB (270 milijonov evrov) ter menda tudi zadržanih izplačil iz EU iz leta poprej. Teh dodatnih virov letos ni in pod črto bi naj brez tega letos torej v proračunu ostala približno podobna številka kot lani.

Seveda pa primerljiv končni rezultat ne pomeni nujno, da je tudi struktura prihodkov in odhodkov podobna. V tekočih gibanjih prihaja namreč do kar pomembnih sprememb, ki jih je verjetno zanimivo pogledati. V priloženi tabeli in komentarju je navedeno nekaj večjih odstopanj letošnjega leta od dogajanj v 2018, dodatno pa je še prikaz kakšne spremembe prinaša rebalans proračuna za naslednje leto. V 2020 naj bi bil proračunski presežek zopet višji in zanima nas od kje ti dodatni viri ali varčevalni ukrepi.

Continue reading “Kaj nam prinaša letošnji proračun”

Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

Continue reading “Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice”

Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”