Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno). Continue reading “Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.

O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse. Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel”

Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”

Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal. Continue reading “Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?”

Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov. Continue reading “Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga”

Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje. Continue reading “Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti”

Kaj naj naredimo z Adrio?

Da se poslovanje Adrie Airways tudi pod novimi lastniki ni izboljšalo, seveda ni neka posebna novica. Vse pogosteje prebiramo informacije o odpovedanih letih, pritožbah potnikov (zanimivo, da Zveza potrošnikov ob tem ugotavlja, da povečanja števila pritožb niso zaznali), nezadovoljstvo z razmerami izražajo tudi piloti, posebne pozornosti pa so bile v zadnjem času deležne tudi nekatere računovodske transakcije, s katerimi je vodstvo (lastnik) “popravljalo” bilančno sliko družbe.

Pri tem je zanimivo in tudi tipično, da je bila transakcija s prodajo blagovne znamke Adria Airways (krajše AA ali Adria) izpeljana v letu 2016 in v letnem poročilu tudi podrobno pojasnjena ter potrjena s strani revizorjev. Ko pa se dogajanja s kako družbo pričnejo zapletati, pa marsikatera poteza izpred let postane vprašljiva (odvisno od medijskega zanimanja). Adria je takrat drugi (povezani?) družbi prodala blagovno znamko, poknjižila 8 milijonov evrov dobička, vzporedno pa sklenila dogovor o njeni uporabi s plačilom licenčnine. Družba Adria je s tem izkazala boljšo kapitalsko ustreznost (več kapitala), na drugi strani pa več terjatev. Formalno je bila slika bilance boljša, vendar če ni dejanskega denarnega toka (priliva), si družba na daljši rok s tem ne more veliko pomagati. Poslovanje z izgubo lahko pokrije samo sveži denar ali povečana zadolžitev in slednje se v Adrii tudi dogaja. Continue reading “Kaj naj naredimo z Adrio?”

Je Slovenija res od upokojencev najbolj ogrožena država v EU?

Poročilo Evropske komisije (“The 2018 Ageing report“) prinaša za Slovenijo dramatično črno sliko prihodnosti. Poročilo Evropske komisije napoveduje, da naj bi se do leta 2070 delež izdatkov za pokojnine v BDP v Sloveniji povečal iz sedanjih 10,9% na 14,9 % BDP, kar bo največ med vsemi članicami EU. Drugače rečeno, med vsemi državami EU bodo Slovenijo upokojenci najbolj ogrožali. Toda je realnost res tako črna, kot nam jo napovedujejo ali gre spet za igro številk, zamešanih v čorbo katastrofičnih razmer?

Vsekakor ni nobenega dvoma, da bodo stroški starajočega prebivalstva v naslednjih letih in desetletjih v Sloveniji naraščali. Po vseh projekcijah se bo povečeval delež starejših prebivalcev (nad 65 let starosti), enako pa tudi razmerje med starejšo in delovno aktivno populacijo. Na drugi strani pa imamo danes v Sloveniji eno najnižjih stopenj zaposlitve starejših ljudi. Povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu 60-64 let je bila v Sloveniji 20,3 % (2017), povprečje EU je znašalo 42 %, na Švedskem skoraj 70 %. Podobna razmerja so tudi pri zaposlenosti v starostnem razredu 65-69 let (Slovenija 7,3 %, Švedska 23 %), precej nižjo zaposlenost pa imamo tudi v razredu 55-59 let.

Ti podatki kažejo smer, kje so spremembe najbolj nujne in tudi upravičene. Predvsem bomo morali doseči večjo zaposlenost starejšega prebivalstva, tako z zakonskimi spremembami z določitvijo višje upokojitvene starosti, kot tudi s spreminjanjem miselnosti pri zaposlovanju in z oblikovanjem delovnih mest za starejše generacije. Odveč so strahovi, da bo potrebno delati do osemdesetega leta in podobno, nujno pa bo dvigniti upokojitveno starost na 67 in čez desetletja še za kako leto več.

Ti premiki starostnih mej se mogoče slišijo zahtevni in obremenjujoči, a potrebno je upoštevati, da se prva zaposlitev v povprečju giblje pri 27-tih letih starosti in da je pričakovana življenjska doba že preko 87 let. V teh razmerah 67 let starosti za upokojitev pomeni tudi 40 let dela ter še vedno 20 let uživanja pokojnine (v povprečju seveda). Razumljivo to ne bo v celoti veljalo za zaposlene, ki bodo z delom pričeli v mlajših letih, prav tako tudi ne za vse poklice, a dvig produktivnosti, spremembe tehnologij in digitalizacija bodo prinesle tudi nove poklice ter delovna mesta za starejše.

Navedene spremembe v zaposlenosti starejših prinašajo tudi precejšnje spremembe v razmerju upokojenci / zaposleni. Danes imamo na 100 zaposlenih okoli 60 upokojencev, kar je predvsem posledica zgodnjega upokojevanja. Če bi na primer čez dvajset ali trideset let dosegli podobno stopnjo zaposlenosti starejših oseb, kot jo imajo danes na Švedskem, bi število upokojencev ne odstopalo veliko od današnjega razmerja. Najbrž ni nekega utemeljenega razloga, da ne bi tudi v Sloveniji v naslednjega pol stoletja prišli do podobne stopnje zaposlenosti, kot jo imajo že danes na Švedskem. In to v eni najbogatejših držav, kjer bi zaradi visokega življenjskega standarda pričakovali, da se ljudje upokojijo hitreje, vendar se ne.

Takšna hitra in poenostavljena ocena se glede na splošno sprejeto mnenje o kritičnosti slovenskih demografskih razmer morda zdi preveč optimistična, a poglejmo številke. Ob upoštevanju demografskih projekcij Eurostata (uradne projekcije gibanja prebivalstva za vse države EU) naj bi imeli čez dvajset let ob enaki stopnji zaposlenosti starejših, kot je danes na Švedskem, v Sloveniji 980 tisoč zaposlenih. Torej celo nekaj več kot v letu 2017, ki ga upoštevamo kot osnovo. Večja stopnja zaposlenih nad 55 let starosti bi namreč zagotovila več dodatne delovne sile, kot bi je izpadlo zaradi manjšega prirastka števila delovno aktivnih prebivalcev.

Upokojencev pa bi bilo le kakih 50 tisoč več. Kljub povečanju števila starejših nad 70 let za 167 tisoč, bi iz “bazena” prebivalcev v starosti 55 do 69 let lahko aktivirali dodatnih 110 tisoč zaposlenih – seveda ob pogoju, da dosežemo nivo zaposlenosti kot jo ima Švedska že danes. Res ne vidimo utemeljenega razloga, da nam z ustreznimi politikami in zavedanju resnosti demografske problematike tega ne bi uspelo. Čeprav bo razmerje med starejšimi in delovno aktivnimi čez 20 ali 40 let precej slabše, kot je danes, lahko s povečanjem zaposlenosti starejših ohranimo dokaj podobno razmerje med upokojenimi in zaposlenimi.

To je nekaj dokaj enostavno preverljivih in logičnih številk, ki kažejo, da razmere tudi na demografskem področju vendarle niso tako kritične, kot nas opozarjajo v Evropski komisiji. Seveda ob pogoju, da se tega zavedamo in da bomo v naslednjih desetletjih vodili temu ustrezno politiko, predvsem politiko postopnih korakov za večjo zaposlenost starejših.

Zaenkrat pa, kot rečeno, veljamo za najbolj kritično državo med vsemi članicami EU. In to slišimo od domačih strokovnjakov kot tudi od vseh tujih institucij, ki spremljajo naše ekonomske razmere. Kaj bi bil lahko razlog?

Verjetno je eden najbolj pomembnih in upoštevanih dokumentov s tega področja že omenjeno poročilo “The 2018 Ageing report“, pripravljen s strani Evropske komisije ob sodelovanju tudi naših predstavnikov. V njem so podrobno in obširno (na 406 straneh) predstavljeni vsi vidiki stroškov starajočega se prebivalstva za 27 članic s projekcijami do leta 2070. Kot eden končnih in najpomembnejših rezultatov vseh predpostavk in preračunov je podatek o deležu BDP, ki naj bi ga posamezna država čez 50 let namenjala za pokojnine. In poročilo pove, da naj bi zanje šlo v Sloveniji 14,9 % BDP ali največ med vsemi državami (Velika Britanija v poročilu ni zajeta). To je najbrž tudi razlog, da vsi analitiki, politiki in mediji izpostavljajo, da se bomo v naši državi srečali z največjimi javno-finančni težavami zaradi hitro starajočega prebivalstva. V spodnji sliki so podatki o gibanju višine izdatkov za pokojnine iz omenjene publikacije za nekaj izbranih držav in povprečje 27 članic EU.

Slika 1: Delež izdatkov za pokojnine v BDP v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

 

Vidimo, da naj bi se do leta 2025 v Sloveniji izdatki za pokojnine gibali okoli 11 % BDP, nato pa strmo naraščali na skoraj 16 % (2050), kasneje pa nekoliko upadli. Povprečje EU je danes nekaj višje, a tam rasti skoraj naj ne bi bilo, po 2040 pa naj bi se delež že začel relativno zniževati. Avstrij je že danes na 14% izdatkov BDP za pokojnine, kjer naj bi tudi ostala, Italiji pa naj bi izdatki narasli celo na 19 % BDP, vendar kasneje drastično upadli. Zanimiva je Hrvaška, kjer namenjajo danes za pokojnine celo nekaj več kot Slovenija, a v naslednjih 50-tih letih naj bi njihovi izdatki padli na le polovico slovenskih (!). Skupaj z baltskimi državami, kjer je gibanje podobno, spada tudi Hrvaška med “zvezde” javnih financ pri vprašanju stroškov za pokojnine. Vsaj po izračunih v tem dokumentu.

Ker gre za resno, strokovno in široko sprejeto poročilo, seveda ni primerno dvomiti v pravilnost teh izračunov. Visoke izdatke za pokojnine pač povezujemo s splošnim prepričanjem, da imamo tudi najslabše demografske trende med vsem državami EU. Tudi projekcije demografskih gibanj so pripravljene na nivoju Evropske komisije. Običajno se spremlja delež starejših (nad 65 let) v celotni populaciji ali glede na delež aktivne populacije (15 – 64 let). V drugi sliki je za iste države prikazan še podatek o deležu starejših. Tu pa vidimo, da bomo po deležu starejših (enaka sliko daje tudi razmerje starejši/delovno aktivni) čez 50 let celo pod povprečjem EU (!). Dobra polovica prebivalstva EU naj bi torej leta 2070 živela v državah, ki bodo imele večji delež starejših prebivalcev, kot bo ta v Sloveniji.

Slika 2: Delež prebivalcev starejših od 65 let v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

 

Podatki v obeh slikah si logično nasprotujejo. Kako naj bo v Sloveniji delež izdatkov za pokojnine za 1 odstotno točko višji kot v Italiji, če pa bo v Italiji delež starejšega prebivalstva (nad 65 let), ki bo dobival pokojnine, za 5 odstotnih točk višji kot v Sloveniji?! Ali še bolj dramatično, kako da bo Hrvaška, kjer naj bi bil leta 2070 delež starejšega prebivalstva za 3 odstotne točke višji kot v Sloveniji, za pokojnne namenjala manj kot polovico slovenskega deleža v BDP (za celih 8 odstotnih točk BDP manj)?! V teh številkah nekaj očitno ne »štima«.

Seveda bo v Sloveniji delež starejših v naslednjih desetletjih precej višji kot je danes in to zahteva ukrepanje. Vseeno pa primerjalno z drugimi državami ne bomo imeli prav nič bistveno slabše slike, čez 50 let bomo imelo celo nekaj boljšo od povprečja EU. Ti podatki nesporno kažejo, da v deležu starejših ne odstopamo v negativno smer.

Ker si podatki v obeh slikah logično nasprotujejo, je vsekakor na mestu osnovno vprašanje – zakaj naj bi potem imeli najvišji delež izdatkov za pokojnine, če pa bo delež starejšega prebivalstva pod podprečjem EU? In zakaj smo zato najbolj kritična država s tega vidika? Splošno sprejeto razumevanje je, da bo najslabši javno-finančni položaj naše države posledica bistveno višjega deleža starejših prebivalcev, kar pa očitno ne drži.

Razlog je torej nekje drugje, nekje vmes med deležem starejših (kjer smo povprečni) in deležem (relativnim zneskom) izdatkov za pokojnine (kjer smo najslabši). Višina izdatkov je namreč rezultat števila upokojencev in višine povprečne pokojnine. Torej moramo v izračunih odstopati pri večjem številu upokojencev glede na starejše ali zaposlene in/ali v projekciji relativno višje rasti pokojnin, kot to velja za druge države. Kot kaže podrobnejši vpogled v kalkulacije, smo do bistveno višjih izdatkov za pokojnine glede na druge države prišli predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, zaradi projekcij, da bomo imeli relativno še vedno več upokojencev (kljub enakemu deležu starejših kot v drugih državah). In drugič, ker smo predpostavili hitrejšo rast pokojnin.

Kot pojasnjujejo slovenski soavtorji poročila EK, je poročilo pripravljeno po enotni metodologiji, ta pa zapoveduje upoštevanje trenutno veljavne zakonodaje. Izračuni so torej narejeni ob predpostavki, da bo naslednjih 50 let v Sloveniji veljala enaka pokojninska zakonodaja, kot velja danes. In če 50 let ne bomo naredili nobenih sprememb, potem bo pač pričakovano število upokojencev močno poraslo, število zaposlenih pa se znižalo. V večini drugih državah naj bi že sprejeli ali imajo predvideno višanje upokojitvene starosti (marsikje jo zakon veže celo na pričakovano trajanje življenjske dobe), medtem ko v Sloveniji takih popravkov še nismo sprejeli.

Vendar če pogledamo v analizi upoštevano upokojitveno starost za posamezne države za naslednja desetletja, vidimo da je razlika večinoma le v podaljšanju upokojitvene dobe za 2 leti (na 67 let – kar je v osnutkih predvideno tudi pri nas). Pri Avstriji ostaja povprečna upokojitvena starost enaka kot pri nas, na Hrvaškem pa naj bi jo povečali za 2 leti šele čez 30 let. Odstopanja med državami torej niso velika, ne glede na to pa naj bi bilo število upokojencev v Sloveniji relativno precej višje.

Število upokojencev naj bi bilo v Sloveniji za kar dobrih 30 % višje kot bo število starejših ljudi (65+), medtem ko bo v povprečju EU višje le za 10 %, v Italiji pa naj bi bilo celo za 15 % nižje. V Italiji so denimo predvideli, da bodo leta 2070 delali vsi prebivalci do 70-tega leta starosti oz. upokojenci bodo samo ljudje stari nad 70 let (!), kar se je razumljivo odrazilo v precej nižjem strošku pokojnin. Pri nas pa naj bi bilo število prejemnikov pokojnin za 180 tisoč več kot prebivalcev, starejših od 65 let, torej kot da bodo pokojnino prejemali vsi nad 57 let starosti (to je sicer hipotetični izračun, ker imamo tudi družinske pokojnine, ki jih prejemajo otroci za že umrle ali prejemniki pokojnin, ki so v tujini).

Ta velika odstopanja kažejo, da metodologija najbrž le ni bila za vse države enaka, ali pa so v nekaterih državah predpostavke razumeli precej drugače (no, mi smo jih, kot običajno, zelo rigorozno, čeprav ne dvomiva, da formalno pravilno).

Pokojninske zakonodaje glede upokojitvene starosti v Sloveniji res še nismo spreminjali, ker je še vedno v teku uveljavljanje določil zadnjih sprememb iz 2013 (zato število upokojencev ostaja že pet let skoraj enako). Seveda bomo tudi pri nas postopno dvignili to starost, a ker je poročilo EK pripravljeno na obstoječi zakonodaji, to ni upoštevano. Še večja pa so druga, nepojasnjena odstopanja od izračunov za druge države in vse to se odraža v relativno precej večjem številu upokojencev v Sloveniji.

Drugi problem projekcije »previsokih pokojninskih izdatkov« pa je višina pokojnine. Ta v poročilu sicer ni nikjer eksplicitno navedena, vendar jo je na osnovi ostalih podatkov možno izračunati. Izračuni pokažejo, da je v Sloveniji predvidena relativno najvišja rast. Povprečna pokojnina naj bi se v 50 letih iz sedanjih 660 dvignila na 1.500 evrov mesečno (po stalnih cenah). Ta številka sicer ne pove veliko, zato je bolj nazoren prikaz, ki kaže višino povprečne pokojnine v razmerju do BDP na prebivalca.

V skladu s tem prikazom, naj bi se povprečna pokojnina v Sloveniji povečevala hitreje kot BDP na prebivalca (torej hitreje kot rast produktivnosti), in sicer iz današnjih 35% naj bi se povečala na 40 % BDP per capita. In to samo v Sloveniji, v vseh ostalih državah je implicitno predviden upad relativne pokojnine (glede na BDP na prebivalca).

Avtorji poročila zatrjujejo, da je to rezultat natančnih preračunov prehajanja ljudi v pokoj in zakonsko določenega usklajevanja pokojnin (60 % plače, 40 % inflacija). Slednji način usklajevanja se sicer numerično nikakor ne more odraziti v hitrejši rasti povprečne pokojnine kot BDP in nama ni jasno, kako so lahko to izračunali. Prav tako pa je kar težko verjetno, da bodo novi upokojenci tako močno dvignili povprečno izplačilo. Odmerni odstotki se namreč znižujejo (čeprav naj bi se deloma zvišali), podaljšalo se bo obdobje zajemanja povprečne plače v izračun, tako da takšni rezultati presenečajo in odpirajo nekaj dvoma v ustreznost teh izračunov.

Toda če je temu tako, potem bomo imeli najvišje izdatke za pokojnine zaradi relativno večje rasti pokojnin (življenjskega standarda upokojencev) in ne zaradi demografskih gibanj (!), če se bomo seveda res odločili in sprejeli takšno hitrejšo rast pokojnin.

Predvsem pa ta gibanja dajejo drugi del odgovora, zakaj naj bi bili naši pokojninski izdatki relativno višji od vseh drugih držav EU: tudi zato, ker je v izračunih za Slovenijo predvidena hitrejša rast pokojnin, kot to načrtujejo v drugih državah. Relativni položaj upokojencev naj bi se glede na splošno rast v ostalih državah v naslednjih desetletjih znižal (vsaj tako načrtujejo), samo v Sloveniji bi se izboljšal – in to seveda vodi v relativno višje izdatke za pokojnine.

Poročilo Evropske komisije torej kaže, da bodo izdatki za pokojnine čez 50 let med vsemi državami EU najbolj obremenjevali naše javne finance. Verjamemo, da je izračunani odstotek (15 % BDP) najbrž točen, posebno ker temelji na predpostavki, da vseh te 50 let ne bomo naredili nobene spremembe v pokojninski zakonodaji. A takšen podatek daje zelo slabe signale o naši javno-finančni vzdržnosti glede na druge države (in to je v mednarodnih primerjavah ter pri tako dolgoročnih napovedih še kako pomembno). Natančna analiza dobljenih rezultatov namreč kaže, da so bili v drugih državah pri načrtovanju precej bolj “fleksibilni” in upravičeno lahko podvomimo, da so narejeni ob enakih predpostavkah.

Po podatkih iz poročila naj bi bila povprečna pokojnina na Hrvaškem čez 50 let le 370 evrov ob današnjih 330 evrih, pri nas pa naj bi se dvignila iz 660 na 1.500 evrov! In če daš v projekcijo 50 let skoraj enake pokojnine, potem projekcije pokažejo, da bo imela Hrvaška razumljivo zgledne javne finance (podobno gibanje je tudi v baltskih državah, ki naj bi za pokojnine namenjale skoraj trikrat manj kot Slovenija)!

Izračunani relativno najvišji izdatki za pokojnine v Sloveniji torej ne izhajajo iz slabe demografske slike naše države (ta je popolnoma povprečna), temveč iz predpostavke nizke zaposlenosti ter precej hitrejše rasti pokojnin glede na BDP in glede na druge države. Če smo se res odločili za takšno politiko, potem je to potrebno tudi na glas povedati. A po izkušnjah iz drugih zgodb, smo tudi tu najbrž dosledno upoštevali vsa priporočila in usmeritve EK, druge države pa so bile bolj “fleksibilne”. Le zakaj so si pristojni hrvaški državni uradniki in uradniki v ostalih EU državah upali uporabiti »bolj fleksibilne« predpostavke kot naši uradniki? Kako si sicer razlagati predpostavko italijanskih uradnikov, da bodo dobivali pokojnine šele po 70-tem letu starosti ali hrvaških, da bodo imeli čez 50 let še vedno enako povprečno pokojnino?

Seveda se naši uradniki niso ukvarjali z drugimi državami, a najbrž bi koga le moralo zanimati, zakaj naj bi baltske države za pokojnine namenjale le okoli 5 % BDP, mi pa kar 15 %. Morda pa gre zgolj za potrebo, da se pri nas (spet) ustvarja katastrofični scenarij, s katerim bi upravičili posege v zakonodajo, ki bi denimo povišali upokojitveno starost ali še znižali odmerne odstotke? Če ja, se prvo – povišanje upokojitvene starosti čez 30 let na 67 ali 69 let – da doseči ob bistveno manj katastrofičnih napovedih.

Ravs za premoženje Banke Slovenije

anka Slovenije oz. centralna banka Republike Slovenije je ena njenih ključnih institucij. Osnovna naloge Banke Slovenije (BS) je oblikovanje in vodenje denarne politike države, vključno z izdajanjem denarja. Ta naloga je bila zelo pomembna v času samostojne denarne valute, po prevzemu evra 1.1.2007 pa izvaja denarno politiko v okviru in sestavi Evropske centralne banke (ECB). Poleg te osnovne naloge, skrbi tudi za nadzor in delovanje bančnega sistema ter deluje kot  banka bank in države. Tako kot imamo vsi račune pri bankah, jih imajo (poslovne) banke in država pri centralni banki.

Seveda ni namen, da bi v tem tekstu predstavljal nek celovit vpogled v delovanje in vlogo Banke Slovenije v finančnem sistemu države in celotnega evro območja. Ker pa se v zadnjem času pojavlja veliko idej, kaj vse bi lahko naredili s premoženjem BS, v nadaljevanju nekaj ključnih podatkov iz bilance stanja BS za zadnjih 25 let. Bilančna vsota Banke Slovenije se je januarja namreč povzpela že na skoraj 17 milijard evrov (stanje 31.12.2018, vir Bilten BS). To je seveda zelo velik znesek glede na 40 milijard premoženja vseh bank, kar spodbuja razne ideje o delitvi tega premoženja.

Kot povedano, imajo v BS svoje račune, vloge in depozite vse banke s sedežem v Sloveniji ter država Slovenija. Poleg teh virov oz. obveznosti, ima banka še obveznosti iz naslova izdanih bankovcev ter lastni kapital (vložek države) in vse skupaj je tistih 17 milijard evrov premoženja banke. To premoženje potem BS nalaga v razne finančne naložbe, doma in v tujini. v  skladu s politiko ECB. Teh 17 milijard seveda ni njenih, lastnih. Lastniškega vložka države je okoli 1,7 milijarde evrov (letno poročilo za 2018 še ni na voljo), vse ostalo pa so obveznosti banke do vlagateljev, vključno z obveznostmi za izdane bankovce.

Poglejmo najprej izdajo denarja (bankovcev), kot eno osnovnih nalog Banke Slovenije. Država je BS pooblastila, da izdaja denar v njenem imenu v takšnem obsegu, da sledi temeljnemu cilju, to je stabilnosti cen. Dokler smo imeli svojo valuto, tolar, je bila to njena neposredna funkcija. Na zadnji dan pred prevzemom evra (31.12.2006) je bilo v obtoku za 638 milijonov evrov tolarskih bankovcev (pretežno v bankovcih po 5 in 10 tisoč tolarjev, oziroma 20 in 40 evrov).

Izdaja denarja je za državo v bistvu najeto posojilo države pri imetnikih izdanih bankovcev brez plačila obresti. Bankovec za sto evrov, ki ga imamo v denarnici je pravzaprav potrdilo države (pogodba), da smo državi “posodili” neko realno premoženje. In konec leta 2006 je imela Banka Slovenije “sposojenih” 638 milijonov evrov. Za ta znesek je izdala potrdila v obliki bankovcev, denar pa posodila državi ali pa ga npr. deponirala v tujini. Zaradi tega se izdani bankovci (denar) v bilanci centralne banke vodijo kot obveznosti do imetnikov gotovine, sredstva pa potem banka plasira glede na razmere in potrebe. Tistega leta je imela BS poleg 779 milijonov lastnih sredstev (kapitala in rezerv) še 4,2 milijarde drugih obveznosti (predvsem vlog bank), skoraj vseh 5,6 milijard tako zbranih sredstev pa je plasirala v tujini.

S prevzemom evra 1.1.2007 ter zamenjavo tolarja z evri pa se je situacija precej spremenila. Pred tem smo imeli seveda točno evidenco, koliko denarja (tolarjev) je bil dano v obtok, nato pa smo postali samo del celotnega evro-območja, kjer seveda gotovina prosto prehaja. V skladu s pravili in principi delovanja Evropske centralne banke, se zato vsaki članici po ključu določi, koliko izdane gotovine odpade nanjo. In konec leta 2007 je Banka Slovenije v svoje bilance zapisala, da imamo za kar 2,95 milijarde evrov izdanih bankovcev, torej dobri 2 milijardi več, kot smo imeli tolarjev. Seveda mora biti bilanca izravnana in razlika se je vodila kot “neto terjatve iz naslova razdelitve evro bankovcev znotraj Evrosistema”.

“Premoženje” Banke Slovenije se je torej povečalo tudi za ti dve in pol milijarde, čeprav je šlo za obračunsko kategorijo. Presenečajo pa dogajanja z bankovci v obtoku po letu 2012. Na spodnji sliki je z rdečo črto prikazan omenjeni skok obsega izdanih bankovcev z vstopom v evro območje. Z modro črto prikazan obseg bankovcev v obtoku, če odštejemo omenjene obračunske terjatve oz. dodatne obveznosti iz alokacije bankovcev po ključu. Vzporedno pa je na grafu prikazano tudi gibanje BDP Slovenije (sorazmerno gibanje, desna skala).

Ves čas samostojne valute, je znašal obseg izdanih bankovcev okoli 3 % v primerjavi z BDP. Nekoliko se je znižal le dve, tri leta pred uvedbo evra, ko so ljudje že postopno menjali gotovino v evre. Do pomembne spremembe pa je prišlo po letu 2012, ko naj bi se obseg izdanih bankovcev povečal kar za 5-krat ob npr. 27 % rasti BDP. V letnem poročilu BS kakih pojasnil te rasti ni, razen navedb, da se je pač povečal obseg izdanih bankovcev. Verjetno je to tudi v povezavi s politiko ECB (kvantitativno sproščanje oz. odkupi papirjev s strani ECB), čeprav so med državami prisotne precejšnje razlike. Konec lanskega leta je tako obseg izdane gotovine (po ključu ECB +/- dodatne obveznosti ali terjatve) v Sloveniji znašal že blizu 16 % BDP. Nemčija jo ima še več, skoraj 20 % BDP (8,4 % po ključu plus dodatna alokacija) Italija pa na primer 9 % BDP. Velika izjema pa je Avstrija, ki ima prav tako za 8 % BDP izdanih bankovcev po ključu, a skoraj toliko terjatev – vendar pa ima ustrezno več drugih obveznosti znotraj eurosistema, tako da je bilančna vsota avstrijske centralne banke relativno višja od slovenske.

BS1.png

Druga pomembna funkcija, ki jo je imela Banka Slovenije v času samostojne valute, so bile obvezne rezerve, ki so jih imele poslovne banke pri njej, BS pa je ta sredstva plasirala v tujino. Takšno gibanje se lepo vidi na spodnjem grafikonu bilance stanja Banke Slovenije za zadnjih 25 let. Pod črto so viri sredstev banke (kapital in obveznosti), nad črto pa so podatki, kam je ta sredstva banka plasirala. Z modro črto je prikazana bilančna vsota banke, stolpci pa prikazujejo odnos do posameznega sektorja. Torej, koliko je imela država, banke ali tujina vlog v BS in kam je BS ta zbrana sredstva vložila, prav tako po sektorjih. Pri tem so odnosi s tujino zaradi večje preglednosti prikazane v neto znesku. Naložbe BS v tujini so torej zmanjšane za vloge tujine v BS, zaradi česar je seštevek stolpcev nižji od skupne bilančne vsote.

BS2

Do prevzema evra so poslovne banke postopno krepile rezerve v BS (vijoličasti stolpec), BS pa je vsa ta sredstva skupaj sredstvi države, iz izdanih bankovcev in kapitala, plasirala v tujini. Teh sredstev je bilo zadnja leta pred prevzemom evra že za okoli 7 milijard evrov. S prevzemom evra, pa so banke rezerve plasirale neposredno v tujino (ECB), BS je ta sredstva vodila kot obveznost do evrosistema in nato ponovno kot plasma v tujino. Zaradi tega se je odnos z domačimi sektorji takrat precej zmanjšal. Bilančna vsota BS se je sicer povečala tudi za dodatno izdane bankovce, kot je opisano zgoraj, a je BS ta presežek vodila kot terjatev do ECB zaradi česar sem jo tudi izločil. S to izločitvijo ter zaradi pobotanja odnosov s tujino, se je prikazane neto terjatve in obveznosti precej nižje od uradne bilančne vsote BS.

Z nastopom krize leta 2008 pa so se razmerja pričela spreminjati. Do sanacije banke (2013) je tako BS precej sredstev vložila v domače banke. Po sanaciji in kapitalski okrepitvi državnih bank, pa so se pričele povečevati vloge (presežki) bank in tudi prosta likvidna sredstva države, ki jih proračun drži pri BS. Skupaj z močno povečanim obsegom izdanih bankovcev, so se viri BS od leta 2013 podvojili (od 7,5 na blizu 17 milijard evrov), kar pa BS vložila v nakup vrednostih papirjev države Slovenije.

Država in banke imajo pri BS svoje račune, na katerih držijo tekoča likvidna sredstva ter tudi kake tekoče presežke. Ti viri BS so konec lanskega leta znašali 7,1 milijarde evrov, dodatno pa ima BS še 1,9 milijarde lastnih sredstev (kapital in rezerve – podatek po Biltenu BS) in 7,2 milijarde obveznosti iz naslova izdanih bankovcev. Od skupaj tako seštetih 16,4 milijard evrov (brez virov iz tujine, ki jih zopet plasira v tujino), ima tako že skoraj polovico v državnih papirjih, razliko pa pretežno v tujini (nekaj sicer tudi v bankah).

Bilančna vsota BS je zadnja leta torej res močno porasla, a to zaradi močno povečanega obsega izdanih bankovcev ter tudi visokih presežkov bank in države. Ne gre za neko zavestno kopičenje sredstev po odločitvi BS, temveč BS samo sprejema presežke bank in države in jih poleg virov iz naslova izdanih bankovcev plasira v tujino ali vrednostne papirje države Slovenije (drugo je vprašanje, če je potrebno toliko likvidnih rezerv države). Celotno premoženje BS tako trenutno znaša 36 % BDP (33,5 % v 2017). Vseeno pa je ta znesek primerjalno s sosednjimi državami nižji. Bilančna vsota avstrijske centralne banke je leta 2017 znašala 39 %, nemške in italijanske pa prek 50 % BDP. Tudi po deležu kapitala ne odstopamo, saj ga ima BS 11 % bilančne vsote, v omenjenih državah pa se giblje med 8 in 14 %.

Obseg sredstev, ki jih upravlja Banka Slovenije se je zadnja leta res močno povečal, a je še vedno relativno precej nižji kot v nekaterih primerjanih državah. Banke in država imajo pač večje presežke sredstev, ki so jih po zakonu dolžne držati v BS. So pa ta sredstva tudi dokaj volatilna, saj je država denimo januarja svoj vložek še povečala (na 4,8 milijarde), a ga februarja znižala za več kot polovico. Do največjih sprememb pa je prišlo pri izdaji bankovcev v obtoku. Kot povedano, naj bi se ti zadnja leta povečali kar za 5-krat. Znesek izdanih bankovcev v obtoku v Sloveniji znaša tako že 15,6 % BDP. Seveda pa je to dodatni vir sredstev BS in to ji omogoča, da v bistveno večji meri kreditira državo Slovenijo. Banka Slovenije financira danes tako že blizu četrtino celotnega javnega dolga države Slovenije, še pet let nazaj pa praktično nič. S povečanimi viri (ki izhajajo iz veljavne zakonodaje), Banka Slovenije torej pomemben del sredstev nalaga nazaj v državo, v vrednostne papirje Republike Slovenije.

Seveda ima Banka Slovenije tudi kar pomembno lastno premoženje, blizu 1,6 milijarde evrov kapitala in rezerv po stanju na dan 31.12.2017. Banka Slovenije seveda samostojno razpolaga z lastnim premoženjem, je neodvisna in organi banke niso vezani na sklepe ali navodila državnih organov (določila Zakona o Banki Slovenije). Vseeno pa tudi velja, da je Banka Slovenije v izključni državni lasti in da je ta kapital last države v širšem smislu. Zato BS presežke prihodkov namenja v državni proračun in v zadnjih 20 letih je bilo tega za skupaj 430 milijonov evrov. Vzporedno pa je tudi BS pomembno okrepila svoj kapital, za 1,3 milijarde v istem obdobju. Če je nujno, da vse to drži v rezervah, pa bi težko ocenjeval. V vsakem primeru pa bi morala biti uporaba teh rezerv predmet dogovora med ministrom za finance in guvernerjem v smislu iskanja najbolj optimalnih rešitev za državo. Kot rečeno, gre le za premoženje države in državljanov v širšem smislu in ne za last ene ali druge institucije.