Še nova dejstva o TEŠ

Pisanje o bloku 6 Termoelektrarne Šoštanj je pravzaprav dokaj hvaležna tema. Gre za enega izmed štirih, petih najbolj razvpitih in spornih projektov v samostojni Sloveniji, kjer ne moreš zgrešiti, če napišeš kaj negativnega. Avtocestni križ, bančna luknja s kasnejšo sanacijo bank, TEŠ 6, Patria in drugi tir so vsekakor zaznamovali medijsko in politično sceno zadnjih dvajset let – čeprav po finančni teži za Slovenijo niso bili niti slučajno tako pomembni, kaj šele usodni. Na življenje povprečnega Slovenca pač ne vpliva prav veliko ali je javni dolg 32 ali 29 milijard evrov. Vem, da takšen uvod takoj zbudi pomisleke ter zavračanja, a bojim se, da je s čisto finančnega vidika temu res tako.

Investicija v TEŠ 6, kot na kratko poimenujemo naložbo v šesti blok te termoelektrarne, upravičeno odpira veliko vprašanj ter pušča še več nepojasnjenih dilem. Tematika je tako obsežna in zahtevna, da do jasnih odgovorov najbrž nikoli ne bomo prišli. Tudi to pisanje kakih pojasnil seveda ne prinaša, predvsem glede na vse aktivnosti, preiskave in poročila, ki potekajo. Ob spremljanju raznih debat, pa se mi za dodatni pogled vseeno zdi smiselno pokazati dva zanimiva grafikona.

Na prvem je pregled proizvodnje in porabe električne energije v GWh za zadnjih dvajset let. Z debelejšo modro črto je prikazana skupna proizvodnja elektrike, pri čemer je upoštevana samo polovica proizvodnje Nuklearne krško (NEK). Druga polovica proizvedene elektrike v NEK pripada Hrvaški, kar se statistično zajema kot proizvodnja v Sloveniji ter nato izvoz. Za realno spremljanje celotnega dogajanja na področju električne energije v Sloveniji je zato bolj smiselno upoštevati samo slovenski del proizvodnje, tako kot je tudi prikazano na sliki.

teš-1

Kot vidimo, je skupna proizvodnja vsa leta postopno naraščala, čeprav z manjšimi nihanji. Najbolj stabilen vir je jedrska elektrarna, ki prispeva slabo četrtino elektrike, večja nihanja pa so pri hidroenergiji. Ta je seveda odvisna od vremenskih razmer in izjemno je bilo na primer leto 2014, ko je bila proizvodnja kar za polovico večja od dolgoletnih povprečij. Takrat je bila zato tudi nižja proizvodnja v termoelektrarnah, ki se najlažje prilagajajo potrošnji.

Skupno porabo elektrike v Sloveniji pa prikazuje rdeča črta. Ta je kontinuirano naraščala vse do nastopa krize v letu 2008, čemur proizvodnja ni sledila. Leta 2007 smo morali predvsem zaradi večjih potreb v industriji uvažati že 15 odstotkov potrebne energije. Z nastopom krize je industrija znižala porabo kar za tretjino (na obseg ostale potrošnje kriza ni vplivala) in skupna poraba je bila zopet približno usklajena s proizvodnjo. Manko lastne proizvodnje elektrike se je zaradi rasti porabe ponovno začel kazati v zadnjih letih, posebno v letih, ko so hidrološke razmere manj ugodne.

Iz grafikona je torej razvidno, da Termoelektrarna Šoštanj prispeva skoraj tretjino vse potrebne električne energije v Sloveniji. Če bi gledali po mesecih, je prispevek TEŠ-a lahko tudi skoraj polovica celotne proizvodnje (v najbolj kritičnem obdobju, ko ni vode, poraba pa je velika). Glede na razne analize mogoče ni bila izbrana ustrezna velikost (moč) agregata, mogoče bi dosegli podobne učinke s cenejšo obnovitvijo starejših agregatov, lahko da je bil tudi preplačan in vse to bodo še naprej ugotavljale pristojne institucije – v vsakem primeru pa ne moremo mimo dejstva, da je obratovanje Termoelektrarne Šoštanj eden treh ključnih stebrov slovenske energetike. Brez tega vira oz. te proizvodnje, bi bila Slovenija tudi polovično odvisna od uvoza, kar pa preprosto ni sprejemljivo. Obratovanje TEŠ je torej za energetsko oskrbo in varnost Slovenije nujna, dokler ne bomo zagotovili alternativnih virov.

Pri tem pa smo šibki saj drugih večjih virov ob danes poznanih tehnologijah preprosto nimamo. Nekaj prostora je še pri hidroenergiji, kjer se srečujemo z okoljskimi omejitvami. Do najbrž nujne nove nuklearne elektrarne tudi ne bomo prišli prej kot v dvajsetih letih (si predstavljate “cirkus” ob nekaj milijardni investiciji v novo nuklearko?). O vetrnih elektrarnah pa verjetno ni vredno izgubljati besed (v EU ta vir sicer zagotavlja kar desetino vse potrebne elektrike, na Danskem na primer skoraj polovico).

Perspektivno se še največ pričakuje od sončne energije, a šele z novimi tehnologijami zbiranja ter še bolj hranjenja te energije. Danes in še najbrž nekaj časa, ekonomsko ta vir ne more igrati večje vloge v zagotavljanju energetske oskrbe. Tudi v Evropski Uniji je delež proizvedene elektrike iz tega vira okoli 3 %, v Sloveniji pa je lani solarna energija pokrivala le 2,1 % celotne porabe (rumeno polje na grafikonu). Tisto kar je ob tem manj poznano, so subvencije. V Sloveniji bomo namreč v dobrih desetih letih namenili za subvencioniranje sončne energije kar okoli milijardo evrov in to za energijo, ki jo TEŠ proizvede v letu dni. Toliko dražje namreč plačujemo elektriko, da se pokrijejo stroški vlaganj v sončne celice.

Seveda o tej milijardi evrov čistih dodatnih stroškov niti slučajno ni toliko pisanja kot o vloženi milijardi v TEŠ. Če za TEŠ vedo najbrž res vsi Slovenci, za to milijardo praktično skoraj nihče. Ljudje pač vedo samo to, o čemer se piše – kar pa se ne omenja, pa kot da ne obstaja. Tudi o drugem tiru vemo skoraj vse. Da pa smo v obnovo proge Pragersko – Hodoš vložili skoraj pol milijarde (skoraj polovico predvidenega vložka za drugi tir), pa le redko kdo. Večina najbrž niti ne ve, kje točno ta proga v Sloveniji poteka.

Na drugem grafikonu pa je nekaj podatkov o poslovanju Termoelektrarne Šoštanj. Ob tem se pogosto navajajo podatki o ceni premoga (lignita), ki ga kot osnovno gorivo zagotavlja družba Premogovnik Velenje. Seveda je cena za rezultate TEŠ pomembna – a za celotni sistem HSE popolnoma irelevantna. Če je cena premoga nizka, je rezultat TEŠ-a seveda boljši, a ustrezno slabši rezultat Premogovnika, razumljivo pa velja tudi obratno. Ker sta obe družbi v 100-odstotni lasti Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) je za realno oceno poslovanja Šoštanja smiselno spremljati skupno bilanco obeh družb. V takšni obliki je tudi prikazana na spodnjem grafikonu.

V javnosti je seveda največ pozornosti deležen podatek o izgubi termoelektrarne. Poslovanje obeh družb skupaj je bilo do leta 2013 pozitivno, čeprav skromno (rumena črta na grafikonu), od zagona šestega bloka pa sistem posluje z izgubo nekaj deset milijonov evrov letno. Izjema je leto 2015, ko so zaradi slabih rezultatov poslovanja ponovno ocenili vrednost naložbe ter oblikovali dodatnih 400 milijonov evrov popravkov vrednosti. Takšni rezultati so razumljivo dodatni argument za kritiko naložbe v termoelektrarno, tudi za pozive za takojšnje zaprtje, kot občasno beremo.

teš-2

A za realno oceno rezultatov poslovanja Termoelektrarne Šoštanj skupaj s premogovnikom je bolj kot tekoči dobiček pomemben denarni tok, narodnogospodarsko pa dodana vrednost, ki jo družbi ustvarjata. Z dodano vrednostjo merimo dodatno ustvarjeni dohodek z neko dejavnostjo, razpoložljiv na porabo. Na nivoju celotne države je to BDP (bruto domači produkt), sestavljen pa je seveda iz dodane vrednosti, ustvarjene na nivoju družb, a tudi države v širšem smislu.

Ustvarjena dodana vrednost za obe družbi je na zgornjem grafikonu prikazana z rdečo črto in trenutno se giblje na nivoju okoli 150 milijonov evrov letno. Kljub siceršnji obračunski izgubi, družbi s prodajo elektrike ustvarita teh 150 milijonov evrov, kar se potem nameni za plače (zaslužke) zaposlenih v družbah (te so enkrat višje kot npr. v gostinstvu) in pri podizvajalcih (ocena), za vračilo posojil ter za plačilo davkov in okoljskih dajatev (emisijski kuponi – 27 milijonov evrov lani). Izpad v letih 2014 in 2015 je bil posledica prehoda na nov blok 6 in ugodnih hidroloških razmer v 2014, močan vpliv pa ima seveda tudi trenutno nižja cena elektrike. Ob cenah iz obdobja 2008-2014 bi bili današnji rezultati bistveno boljši, čeprav je tudi res, da je prodajna cena določena na nivoju HSE. Prekinitev delovanja elektrarne bi torej pomenil izpad teh 150 milijonov sredstev.

Veliko število analiz in preiskav nakazuje, da je bilo pri gradnji TEŠ 6 storjenih precej nepravilnosti in lahko samo upamo, da bodo doživele kak sodni epilog. Ne glede na to, pa je potrebno pri oceni poslovanja in upravičenosti termoelektrarne upoštevati:

  • da bi bila danes Slovenija brez obratovanja Termoelektrarne Šoštanj tako energetsko ogrožena, da si zaustavitve preprosto ne moremo dovoliti – brez tega vira bi nam primanjkovalo tudi več kot polovico potrebne električne energije,
  • ob tem pa TEŠ 6 kljub siceršnji izgubi ustvarja ogromno dodano vrednost (150 milijonov letno) in s tega vidika je delovanje narodnogospodarsko precej bolj upravičeno kot kako predčasno zapiranje,
  • glede na visok investicijski znesek bo sicer trajalo dlje, da se vložek povrne, a celotna naložba bo za državo na dolgi rok pozitivna in davkoplačevalcev ne bo obremenila – razen, če bi se odločili za zaprtje.

Takšno razmišljanje verjamem da zbudi veliko negativnih reakcij v prepričanju, da se s tem zagovarjajo slabe prakse. Z zapisom nikakor ne opravičujem napačnih, mogoče tudi koruptivnih potez, ki so se po mnenju večine Slovencev zgodile v Šoštanju. Tudi ne želim in ne morem ocenjevati upravičenosti te naložbe ter prednosti alternativnih scenarijev pred leti – a to je zgodovina s katero se bomo ukvarjali še dolgo. Če pa izhajamo iz trenutnega stanja, bi predčasno zaprtje elektrarne povzročilo veliko ekonomsko škodo in ogrozilo energetsko varnost države. Vsekakor je potrebno razčistiti, kaj se je v preteklosti dogajalo, ne smemo pa za dokazovanje nepravilnosti povzročiti še dodatne škode. In to je mogoče tudi neko novo dejstvo o TEŠ, čeprav je bralec najbrž pričakoval kaj drugega.

____________

Če koga zanimajo še dodatni statistični podatki o proizvodnji in porabi električne energije, je na spodnjih sliki prikaz povprečje Evropske Unije in nekaj bližjih držav (vir: Eurostat za leto 2016). Podatki so preračunani v kWh na prebivalca letno, tako da so primerljivi med državami. Stolpci pomenijo proizvodnjo in sicer strukturo po osnovnih virih. Poleg jedrske in hidro proizvodnje imamo še termoelektrarne (na premog, plin ali druga goriva) in na koncu sonce in veter kot vir. Z rdečim rombom pa je dodan podatek o porabi elektrike, prav tako na prebivalca letno. Če je poraba večja, razliko pokriva uvoz, sicer pa se presežek izvaža (Češka, Nemčija).

Teš-3.png

Struktura proizvodnje po državah je seveda dokaj različna. Franciji zagotavljajo jedrske skoraj tri četrtine elektrike, v Nemčiji pa termoelektrarne dve tretjini (od tega premog 40 %). V Avstriji je največji delež hidroenergije, v Italiji pa plinske termoelektrarne prispevajo skoraj polovico vseh potreb. V povprečju EU pa z nuklearkami pridobimo četrtino, s termoelektrarnami pa polovico (premog 20 %). Najbrž preseneča visoka poraba elektrike v Sloveniji, na nivoju najbolj razvitih držav. Odstopamo predvsem v porabi v industriji, kjer je preračunano na prebivalca potrošnja celo višja kot v Nemčiji (razlog je predvsem visoka poraba elektrike za proizvodnjo aluminija v Kidričevem). Seveda je tudi to lahko predmet nadaljnje diskusije, a naj bo dovolj

Zakaj toliko jamranja o proračunu za letos? Obeta se nam rekordni proračunski presežek v zgodovini Slovenije

Zanimivo, kako se aktualna priprava (rebalans) proračuna za letošnje leto v medijih označuje kot najtrši oreh aktualne koalicije. Seveda je sestavljanje proračuna vedno zahtevna zadeva. Interesov in potreb je veliko, vsako ministrstvo bi si rado zagotovilo čim več sredstev – a vseeno bi si upal trditi, da so imeli finančni ministri do sedaj vedno bistveno bolj zahtevno delo kot letos. Pred dnevi sem pisal o ugodnem zaključku lanskega proračunskega leta in podobne sladke skrbi nas čakajo tudi v letošnjem. Prav zanimivo bo videti, s kakšnim presežkom bo ministrstvo “upalo” javno nastopiti, ko bo sprejelo rebalans do sedaj veljavnega proračuna. Za leto 2019 je v uradnih dokumentih finančnega ministrstva še vedno podatek o 53 milijonih evra presežka, torej znesek oz. proračun, ki je bil sprejet (ocenjen) jeseni 2017. Ta dokument je namreč sedaj predmet obravnave in spreminjanja.

Podobno kot sem pred letom dni dokaj natančno ocenil lansko proračunsko leto, sem poskusil realno oceniti tudi letošnje.

Objektivno lahko letos pričakujemo okoli 1,7 milijarde evrov primarnega presežka (3,5 % BDP) in skupni proračunski presežek v višini okrog 850 mio evrov (1.7 % BDP), kar je seveda daleč najboljši rezultat v zgodovini samostojne Slovenije.

Kljub povečani nestabilnosti v svetu ter skrbeh glede morebitne nove krize, za letos in tudi drugo leto kakih ocen o zlomu ekonomije vseeno ni slišati. Gospodarska rast naj bi bila v Sloveniji po mnenju vseh institucij sicer nekaj nižja, a še vedno realno blizu 4 odstotke, nominalno pa okoli 6 odstotkov. Za proračunsko načrtovanje je namreč pomembnejša nominalna rast, ker se ta odraža v rasti potrošnje, plač, dobičkov ter posledično v rasti davčnih prihodkov in izdatkov države za plače, pokojnine in material. To so tudi ključne postavke proračuna, ki so tudi v veliki meri predvidljive. Continue reading “Zakaj toliko jamranja o proračunu za letos? Obeta se nam rekordni proračunski presežek v zgodovini Slovenije”

Kako se na skrit način povečuje obdavčitev dela

V sprejetem in še vedno veljavnem proračunu Republike Slovenije za letošnje leto je predvidenih tudi 1.150 milijonov evrov prihodkov od dohodnine oz. 4,5 % več kot leto poprej. Dejanska gibanja do oktobra kažejo, da bo letos teh prilivov v proračun kar za 1.270 milijonov evrov, torej okoli 120 milijonov več od načrtov oz. preko 15 % več kot lansko leto. Kaj je bil razlog za tako zgrešeno načrtovanje – napake ali zavestno prikazovanje nižjih prihodkov za zmanjševanje apetitov proračunskih porabnikov, ne bi ugibal. Vsekakor pa je najbrž zanimivo pogledati zakaj je prišlo do tako močnega povečanja prihodkov iz dohodnine v državni proračun. Če že drugega ne, mogoče za vsaj bolj točno oceno za leto 2019. Continue reading “Kako se na skrit način povečuje obdavčitev dela”

Javni sektor – prostor za rast plač (VI.)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V nadaljevanju sem nato v treh člankih predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. Dotaknil sem se tudi produktivnosti v javnem sektorju v povezavi z vplivom na višino plač. Nato sem prikazal nekaj natančnejših podatkov o dosedanjem gibanju plač v JS, v zadnjem tekstu pa predstavljam predvsem možnosti, ki jih imamo pri dogovoru o bodočem gibanju plač. Continue reading “Javni sektor – prostor za rast plač (VI.)”

Javni sektor – koliko si ga lahko privoščimo ? (IV)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

 

V nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, nato pa analiziral gibanje ter obseg števila zaposlenih v javnem sektorju glede na druge države. V tokratnem nadaljevanju je poudarek na produktivnosti v javnem sektorju ter nekaj razmišljanj o tem, kako obsežen javni sektor si sploh lahko privoščimo. Continue reading “Javni sektor – koliko si ga lahko privoščimo ? (IV)”

Koliko delovnih mest bomo izgubili zaradi dviga minimalne plače

Predlog zakona o spremembah (beri: povišanju) minimalne plače v naslednjih letih je pričakovano povzročil burne odzive delodajalske strani. Gospodarska zbornica predlogu očita, da gre v proceduro mimo dogovora na ekonomsko socialnem svetu, predvsem pa, da je “enako nevaren, kot je bil pred letom dni”. Z zvišanjem minimalne plače naj bi bili še manj zanimivi za tuje in domače vlagatelje, pravijo. Nedvomno dviganje stroškov, tudi stroškov dela poslabšuje dobičkonosnost podjetij, vseeno pa so tako katastrofična opozorila nepotrebna. Sam jih ocenjujem bolj kot taktično potezo, da ne bi takšna in podobna zviševanja plač (ali davčnih stopenj na primer) “prelahko” prešla parlamentarno odločanje in povzročila dodatne želje in pričakovanja. Continue reading “Koliko delovnih mest bomo izgubili zaradi dviga minimalne plače”

Javni sektor – gibanje števila zaposlenih (III.)

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so bili izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

V prvem nadaljevanju sem predstavil nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. V drugem nadaljevanju pa je prikaz gibanja števila zaposlenih v javnem sektorju po letu 2005. Continue reading “Javni sektor – gibanje števila zaposlenih (III.)”

Priložnosti za dogovore o plačah javnega sektorja (II.)

 

V uvodnem tekstu sem predstavil osnovne ugotovitve glede gibanja zaposlenih in plač v javnem sektorju. Na osnovi analize sem tudi ocenil kakšne možnosti imajo pogajalske skupine vlade in sindikatov ko se pogajajo o plačah javnega sektorja za naslednji dve leti. V tem prvem tekstu so izpostavljeni samo osnovni poudarki, v dodatnih člankih pa poskušam podrobneje predstaviti ter argumentirati posamezne ugotovitve.

 

V prvem nadaljevanju je nekaj definicij, kar javni sektor sploh zajema, iskal pa sem tudi odgovor ali je število zaposlenih v javnem sektorju primerljivo z razmerami v evropskih državah. Continue reading “Priložnosti za dogovore o plačah javnega sektorja (II.)”

Koliko je manevrskega prostora za dvig plač v javnem sektorju?

Ponovno so se začela pogajanja o plačah javnega sektorja, ki bodo v naslednjih mesecih pogosto udarna novica dneva. Pogajalske skupine bodo imele “trdo delo”, čaka nas kakšna parcialna ali splošna stavka, nekaj izsiljevanj z ene in druge strani in na koncu nek dogovor. V tem času bomo lahko prebirali članke o visokih zahtevah sindikatov, o omejitvah pri proračunskih izdatkih, o zaostajanju plač zaposlenih v javnem sektorju in nujnosti vzpostavitve pravih razmerij med plačami. Seveda bosta obe strani s temi informacijami nekoliko manipulirali za boljšo pogajalsko pozicijo, točni podatki pa so tako ali tako vedno problem, pa še večine prav veliko niti ne zanimajo.

Kljub temu sem poskušal sestaviti nekoliko bolj poglobljeno analizo dosedanjih gibanju na tem področju ter tudi finančni prostor, ki ga pri teh izdatkih imamo. Ker gre za veliko podatkov sem v uvodnem tekstu izluščil glavne poudarke, podrobnejše argumentiranje posameznih navedb pa bom predstavil v petih nadaljevanjih. Continue reading “Koliko je manevrskega prostora za dvig plač v javnem sektorju?”

O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj

Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbi Home Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim programom kot ga imata pri nas Merkur ali Bauhaus. Njegove številke in dosežki impozantni, predvsem pa nudijo nekaj zanimivih primerjav z dogajanji pri nas. Zaradi tega v nadaljevanju prikazujem nekaj podatkov o njihovem poslovanju ter primerljive podatke za Slovenijo.

Njihova zgodovina je pravzaprav kratka. Ni še minilo štirideset let, ko so odprli prvo trgovino ter zaposlili nekaj sodelavcev (leta 1979), lani pa je njihov promet prvič presegel 100 milijard dolarjev – enako kot vse gospodarske družbe v Sloveniji skupaj (!). Na spodnjem grafikonu je z rdečo črto prikazano gibanje prihodkov od prodaje za družbo Home Depot v milijon dolarjih, z modro pa prihodki vseh slovenskih podjetij v milijon evrih. Le-ti so bili lani 94 milijone evrov ali 105 milijard dolarjev. Za pretekla leta prihodkov v Sloveniji nisem preračunaval v dolarje, ker nihanje tečajnega razmerja ne odraža dejanskega razmerja v obsegu prodaje oz. letnih spremembah prometa. Continue reading “O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj”