Kaj nam prinaša letošnji proračun

Letošnji državni proračun bo imel sicer nižji presežek kot so znašali rekordni lanski rezultati, a še vedno solidnih 150 milijonov evrov (takšna je okvirna ocena ministrstva za finance, ki jo potrjujejo tudi dosedanja gibanja). Lanskih 537 milijonov presežka je bil tudi rezultat enkratnih dividend NLB (270 milijonov evrov) ter menda tudi zadržanih izplačil iz EU iz leta poprej. Teh dodatnih virov letos ni in pod črto bi naj brez tega letos torej v proračunu ostala približno podobna številka kot lani.

Seveda pa primerljiv končni rezultat ne pomeni nujno, da je tudi struktura prihodkov in odhodkov podobna. V tekočih gibanjih prihaja namreč do kar pomembnih sprememb, ki jih je verjetno zanimivo pogledati. V priloženi tabeli in komentarju je navedeno nekaj večjih odstopanj letošnjega leta od dogajanj v 2018, dodatno pa je še prikaz kakšne spremembe prinaša rebalans proračuna za naslednje leto. V 2020 naj bi bil proračunski presežek zopet višji in zanima nas od kje ti dodatni viri ali varčevalni ukrepi.

Continue reading “Kaj nam prinaša letošnji proračun”

So omejitve kreditov res potrebne?

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročil ukrep Banke Slovenije s katerim so zaostrili pogoje kreditiranja fizičnih oseb. V Banki so bili pozorni predvsem na relativno visoko rast potrošniških kreditov (11 % letno), izpostavili pa so tudi skrb, da se kreditojemalci ne bi preveč zadolžili. Omejili so namreč višino obroka posojila glede na višino plače. Kreditojemalcu mora ostati najmanj minimalna plača, v primeru skrbi za otroke, pa še več. Tudi Banka Slovenije opozarja na pričakovano ohlajanje gospodarstva in s tem povečana tveganja (možnost izgube službe, znižanje plače), zaradi česar naj bi bili ljudje bolj previdni pri zadolževanju.

Osnovna naloga Banke Slovenije (BS) je stabilnost finančnega sistema. To izvaja preko nadzora bank, katere morajo skrbeti za varno in skrbno poslovanje. Največja tveganja izhajajo prevelikega kreditiranja in neupoštevanja bonitet kreditojemalcev. To področje zato BS redno pregleduje, usmerja in postavlja tudi omejitve. Verjetno se lahko strinjamo z oceno BS, da odobravanje potrošniških kreditov na dobo 10 let in več najbrž ni nujno in prinaša določena tveganja v primeru zasuka gospodarskih gibanj. Tudi pretirana višina posojilnega obroka lahko ogrozi odplačevanje posojila, če bi se čez leta razmere poslabšale.

Continue reading “So omejitve kreditov res potrebne?”

Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?

O učinkih letošnjih davčnih sprememb na plače sem napisal že tri tekste. V zadnjem zapisu sem izpostavil predvsem nelogičnost (vsaj po mojem mnenju), da so oktobrske spremembe zakonodaje vsem zavezancem dvignile neto prejemke vsem – razen tistim z 931 evri bruto plače, ki niso dobili niti centa več (!). Pričakoval sem, da bodo poslanci v postopku sprejemanja zakonodaje le opazili to nelogičnost, a se to ni zgodilo. Prevladalo je pojasnilo vlade, kako so zaradi v maju sprejete razbremenitve regresa profitirali tudi zaposleni z nižjimi plačami in zato naj bi bile aktualne spremembe ustrezne. Vsekakor drži, da je imela majska razbremenitev izplačila regresa zelo pozitiven vpliv na davčno razbremenitev in rešitev ocenjujem kot optimalno. Vseeno pa ne vem, zakaj so morali potem pri razbremenitvi plač popolnoma izpustiti zaposlene z najnižjimi dohodki.

Kot rečeno, je vlada v maju s široko podporo sprejela zakon, po katerem je izplačilo regresa do višine povprečne bruto plače (trenutno 1.725 evrov) v celoti neobdavčeno. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (leto 2017) je povprečen znesek regresa znašal 880 evrov, kar najbrž pomeni blizu tisoč evrov v letošnjem letu. Do sedaj so zaposleni od regresa plačevali dohodnino in sicer od 16% pa tudi do 50% (odvisno od davčnega razreda, v katerega so bili uvrščeni glede na višino prejemkov). Z ukinitvijo plačila dohodnine, so posamezniki ob predpostavki 1.000 evrov regresa, pridobili med 160 in 500 evri letno. Ker pa so se zaradi izključitve regresa dodatno znižali tudi skupni obdavčljivi dohodki, so zaposleni z nižjimi plačami pridobili nekaj tudi iz tega naslova. Kot je prikazano z rdečo črto v spodnji sliki, je učinek teh davčnih sprememb za večino zaposlenih tako znašal od 20 do 30 evrov preračunano na mesec. Ta ugodnost je bila za ljudi kar pomembna, pa tudi v proračunu bo izpada najbrž kar okoli 200 milijonov evrov letno.

Continue reading “Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?”

Kako se je spreminjalo lastništvo slovenskih podjetij

Z leti se v Sloveniji vse bolj krepi delež podjetij v tuji lasti. To je seveda pričakovana posledica internacionalizacije gospodarstva ter seveda tudi privatizacijskih procesov, ki so potekali v državah z nekdaj državno ali družbeno lastnino. V Sloveniji je bil za razliko od drugih vzhodnih držav ta proces predvsem v začetku nekaj počasnejši, a se je tudi pri nas v zadnjih letih delež tujcev opazno povečal. Značilno pa je, da se pri tem redko pojavljajo kakšne bolj natančne ocene, tako o deležu, še bolj pa o razlogih za te procese, kjer je sploh veliko posploševanja. Zato v nadaljevanju mogoče nekaj podrobnejših podatkov o trenutnem stanju lastništva gospodarskih družb ter tudi kako so ti procesi potekali.

Pri tem naj izpostavim, da v povečevanju deleža tujega lastništva ni nič spornega, niti nič drugačno kot to velja za druge države. S stališča uspešnosti poslovanja so družbe v tuji lasti v povprečju celo nekaj boljše, čeprav je to precej široka tema, ki ne predmet tokratnega članka. Težavo vidim mogoče bolj v tem, da z zmanjševanjem deleža lastništva domačih oseb ni zaznati kakega povečevanja naložb Slovenije (slovenskih državljanov) v tujini. Na žalost je proces bolj enosmeren in Slovenci smo lastništvo nad nekdaj pretežnim delom domače ekonomije preusmerili v potrošnjo, depozite ali neproduktivne naložbe.

Continue reading “Kako se je spreminjalo lastništvo slovenskih podjetij”

Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov: ­

  • obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in cilj vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva, ­
  • drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačilo odvisna od dohodkov posameznika.

Continue reading “Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele. Tako sem v prvem tekstu posvetil nekaj več pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP, v drugem pa predstavil nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanja BDP.

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele in v prvem posvetil predvsem nekaj pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP.

V drugem delu teksta pa dajem nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanje BDP. Seveda podatki izpred sto ali tudi več let nazaj za večino danes niso aktualni, a včasih se je le dobro malo zazreti tudi v zgodovino in poiskati kakšno primerjavo z današnjimi gibanji. V raznih bazah podatkov najdemo tudi gibanja v 19. stoletju, seveda samo za največje države. Že nekoliko bolj aktualne pa so seveda primerjave gibanj po koncu druge svetovne vojne in tudi to prikazujem v tem drugem delu članka. Gibanje BDP nekaterih držav v zgodovini

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)”

Ali v Sloveniji res zaostajamo z rastjo BDP?

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države. Prikazuje nivo življenjskega standarda državljanov, torej blagostanja – seveda samo v ekonomskem smislu. Na zadovoljstvo in srečo ljudi vplivajo še drugi dejavniki, ki jih sicer pogosto zasledimo v raznih preglednicah in razvrstitvah držav, a se bolj redko uporabljajo. Podatek o gospodarski rasti države (realnem povečanju BDP) je pač najpogosteje citiran podatek. Metodologija izračuna je danes dokaj natančno določena in tudi enotna za vse države, kar nekdaj ni bilo. Kljub temu pa imamo na voljo izračune tudi za sto ali dvesto let nazaj in za marsikoga je zanimiv tudi pogled v preteklost (kljub objektivnim omejitvam teh številk – a Piketty je posegel tudi dva tisoč let nazaj).

Continue reading “Ali v Sloveniji res zaostajamo z rastjo BDP?”

Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?

Nedolgo nazaj smo lahko na blogu JP Damijana brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva. S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

V razvitejših državah, predvsem v ZDA, v zadnjih desetletjih srednji razred resnično ni bil deležen učinkov gospodarske rasti. Pretežni del povečanega dohodka je pristal v rokah ozkega kroga najbolje plačanih in že tako premožnejših ljudi. A takšni trendi niso nujno predvsem posledica globalizacije in prenosa proizvodnih delovnih mest v tujino. Ne glede na prenos proizvodnje, so razvite države še vedno beležile gospodarsko rast. Seveda nižjo, a ta je posledica tudi višjega izhodišča. Z drugačno distribucijo dohodka, ponovno uvedbo progresivnejše obdavčitve, kot je veljala v prvih povojnih desetletjih in večjo vlogo države na področju regulacije in sociale, bi namreč lahko tudi srednji razred užival učinke omenjene gospodarske rasti.

Continue reading “Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?”

Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno). Continue reading “Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”