Neenakost med ljudmi

V zadnjem zapisu sem predstavil nekaj podatkov iz zelo odmevne knjige Thomasa Pikettyja »Capital in 21. Century«. Čeprav je o neenakosti med ljudmi na voljo ogromno razprav in publikacij, bo mogoče ta knjiga sprožila kakšne spremembe v trendih povečevanja neenakosti v zadnjih desetletjih v svetu. Razumljivo pa se ob prebiranju hitro postavi vprašanje, kje pa je na tem področju Slovenija (naša država se v knjigi razumljivo ne omenja). Zato v nadaljevanju nekaj primerjav z razmerami pri nas.

Da se je  neenakost med prihodki in premoženjem Slovencev v obdobju po osamosvojitvi povečala, seveda ni nikakršnega dvoma. Drži tudi, da so razlike prevelike in cilj raznih gibanj in tudi vseh političnih strank je v smeri zmanjševanja prepada med bogatejšimi in revnim slojem. Ob tem pa je tudi res, da so razlike v dohodkovni neenakosti v Sloveniji kljub negativnim trendom praktično najmanjše med Evropskimi državami, kar pomeni skoraj na svetu (v državah na drugih kontinentih vemo, da so razslojevanja še večja). Seveda se s takšno ugotovitvijo večina ne bo strinjala, a takšni so pač uradni podatki Evropske unije.

Najprej nekaj o načinu spremljanja teh podatkov. Predvsem je potrebno najprej ločiti med distribucijo dohodkov in distribucijo premoženja, kar se pogosto pomeša (tudi video, ki je predstavljen v nadaljevanju, na to razliko posebej ne opozarja). Pri dohodkih gre namreč za zneske, ki jih prebivalci ali zaposlenci letno zaslužijo, torej gre za primerjavo letnih prejemkov posameznih skupin prebivalstva. Na drugi strani pa imamo distribucijo premoženja, torej vsega imetja (finančne naložbe, nepremičnine, premično premoženje), ki ga imajo ljudje na nek določen dan. Pri tem so seveda razlike med premoženjem praviloma bistveno večje kot pa razlike v letnih dohodkih med tistimi, ki zaslužijo več in ostalimi, ki manj ali nič. Letna plača nekoga ali neke skupine ljudi je lahko 10-krat ali tudi 100-krat večja kot od nekoga z minimalnimi prejemki, razlike v premoženjih pa so pravzaprav neskončne (na eni strani milijarde, na drugi nič ali celo neto dolg). Gre pač za dejstvo, da ljudje z nizkimi prihodki vse porabijo za tekoče življenje, premožnejšim pa del letnega zaslužka ostane in se kopiči skupaj z donosi na že ustvarjeno premoženje v preteklih letih. Tako premoženje, ki ga bogatejši za svoje sprotno življenje niti ne potrebujejo, lahko naraste tudi v milijardne številke (seveda ne v Sloveniji).

Za primerjavo podatkov o dohodkovni ali premoženjski neenakosti se lahko uporabljajo različni kazalci in način prikaza. Pogosto se uporablja Ginijev koeficient (ta meri odstotek prihodkov, ki so razdeljeni neenako, torej drugače, kot da bi dobili vsi enako) ali pa preprosta razmerja med dohodki skupine z največjimi prejemki in tistimi z najmanjšimi. Evropski statistični urad spremlja dohodkovno neenakost med državami s kvintilnimi koeficienti, torej razmerjem med letnimi dohodki 20 % ljudi z največjimi plačami ter 20 % ljudi, katerih prejemki so najnižji. V spodnji tabeli je na takšen način prikazan dohodkovna neenakost v Evropski uniji za leto 2009 in kot vidimo, je to razmerje v Sloveniji med vsemi državami najnižje. Če v Latviji zgornjih 20 % ljudi prejema kar 7,2-krat višje plače kot tistih 20 % z najnižjimi, je v Sloveniji to razmerje 1 proti 3,2, v povprečju EU pa blizu petkratnika.

Če lahko beremo, da so prejemki najbolje plačanih menedžerjev v ZDA tudi 100 ali 300-krat višji kot znašajo minimalne plače, je to razmerje v Sloveniji pri najvišji javno objavljeni  neto plači (direktor Krke) približno 1 proti 40. Že pri trideseti osebi na lestvici (tridesetem najbolje plačanem Slovencu glede na javno objavljene podatke) je to razmerje mogoče že blizu 10-kratnika, statistično pa se spremlja celotna skupina 10 ali 20 % najbolje plačanih ljudi in pri njih pa so razmerja glede na minimalno plačo že okoli ena proti tri, kot kaže prejšnja tabela.

Je pa seveda res, da takšen podatek kaže samo razmerje in da so prejemki najslabše plačanih ljudi v Sloveniji kar nekaj nižji kot v bogatejših in razvitejših državah – npr. v Nemčiji, kjer je sicer razmerje višje, 1 : 4,3. Do razlik prihaja zaradi tega, ker v Sloveniji ni veliko dobro plačanih ljudi, ker pač zgornjih 20 % zaposlenih kljub sicer drugačnemu mnenju, ne prejema nekih izjemnih prejemkov. Drugačna slika je pri sicer revnejših in manj razvitih državah kot Latvija, Romunija, Litva…, kjer pa se res srečamo s situacijo, da je poleg zaposlenih z nizkimi plačami na drugi strani kar precej velik sloj ljudi z dokaj visokimi prejemki.

Kot povedano, gre v gornjem primeru za podatke o distribuciji dohodkov, katere se statistično dokaj podrobno spremlja (podjetja so jih večinoma dolžna sporočati). Težje pa je pri pridobivanju podatkov o distribuciji premoženja. S tega vidika so vsekakor zanimivi podatki zbrani v omenjeni knjigi, do podobnih rezultatov pa so prišli tudi v analizi, ki je bila z anketiranjem v letih 2009-2010 pripravljena s strani ECB pod imenom The Eurosystem Household Finance and Consumption Survey. Zbrani podatki imajo vseeno precej omejitev, posebno zaradi nepripravljenosti ljudi, da posredujejo podatke, da razkrivajo svoje premoženje (posebno bogatejši).

Tudi ti podatki so  v omenjeni analizi prikazani v kvintilih (skupine po 20 % prebivalstva), a ne kot razmerja med posameznimi skupinami, ker bi bile številke visoke in manj pregledne. Grafikoni običajno prikazujejo, kolikšen delež celotnega bogastva ima posamezni premoženjski razred. Mogoče so ti podatki še bolj nazorni v obliki, kot je na spodnjem grafikonu, v katerem so prikazani podatki o distribuciji tako dohodkov kot tudi premoženja. Na spodnji osi je delež prebivalstva ali prejemnikov dohodkov, na navpični pa kumulativni delež premoženja oz. prihodkov. Enakomerno razdelitev (da imajo vsi enako premoženja ali enake plače) prikazuje črna linija, bolj ko se črte odmikajo od te »idealne« linije, večje so razlike med bogatimi in revnimi. Modra črta npr. kaže, da ima v ZDA 10 % prebivalstva (spodnja os) 70 % celotnega premoženja (leva os).

Vir: SURS za dohodke v Sloveniji, omenjeni video za ZDA, lastne ocene

Na grafikonu je z zeleno črto prikazana distribucija dohodkov v Sloveniji na osnovi podatkov višini prejemkov redno zaposlenih. 10 % najbolje plačanih zaposlenih tako prejme okoli 16 % neto vseh plač, na drugi strani pa npr. 30 % najslabše plačanih 24 %. Zaradi progresivnih davčnih stopenj je distribucija plačanih davkov in prispevkov nekoliko močnejša, saj prvih 10 % zaposlenih prispeva skoraj četrtino vseh davščin na plače, spodnja polovica pa le 30 %.

Z rdečo črto pa je prikazana ocena distribucije premoženja v Sloveniji na osnovi raznih informacij ter ocen o vrednosti nepremičnin, premičnin (predvsem avtomobili) ter lestvic finančnega premoženja možno sestaviti neko približno sliko. Po teh preračunih in ocenah ima najbogatejših 10 % prebivalstva (družin) okoli 37 % celotnega premoženja, pri čemer bi odstopanja ocenili na kakih +/- 5 odstotnih točk. Na drugi strani pa ima na primer revnejša polovica prebivalstva vsega dobrih 10 % celotnega premoženja.

Zadnja, modra črta pa prikazuje distribucijo premoženja v ZDA povzeta po omenjeni predstavitvi. Tam pa 10 % najbogatejšega sloja prebivalstva drži v rokah okoli 70 % vsega bogastva dežele (po podatkih Pikettyja je ta delež v Franciji ali Nemčiji okoli 60 %)., medtem ko ima revnejša polovica le kaka 2 odstotka Skoncentrirano je predvsem finančno premoženje (naložbe v podjetja), kjer je večina v rokah dokaj ozkega kroga ljudi. Tega premoženja v Sloveniji ni prav veliko in to je prvi razlog za manjša odstopanja. Drug pomemben razlog razlike med državama pa je lastništvo stanovanj in hiš. V Sloveniji namreč večina prebivalstva (preko 80 %) stanuje v lastnih objektih, medtem ko je v ZDA ter tudi drugih razvitih državah ta delež precej nižji (v Nemčiji in Avstriji stanuje več kot polovica ljudi v najemniških stanovanjih in hišah).

Pri tem pa je zanimiva še ena razlika med ZDA in Slovenijo. V eni izmed analiz (http://www.youtube.com/watch?v=QPKKQnijnsM) so opravili obširno anketo med prebivalstvom kako ocenjujejo neenakost med ljudmi. Rezultati kažejo, da povprečni Američan meni, da je pri njih bogastvo razdeljeno bolj pravično kot dejansko je (rumena črta), pravzaprav podobno kot je dejanska v Sloveniji. Američani torej ocenjujejo, da je bogastvo med ljudmi razdeljeno približno tako kot v Sloveniji, a realni podatki kažejo, da je bistveno bolj koncentrirano. Za Slovenijo analiz o percepciji bogastva nimamo, a glede na javno mnenje bi bila ocena lahko obratna. Da je za razliko od ZDA, Slovenci menijo, da je koncentracija bogastva precej večja, kot pa dejansko je.

Navedeni podatki bodo seveda takoj povzročili nestrinjanje in odklanjanje, saj se ne ujemajo s splošno sprejetimi pogledi na distribucijo premoženja v Sloveniji. In tudi drži, da so razlike prevelike in nesprejemljive in da je upravičena družbena akcija, ki bi neenakost zmanjšala. Vseeno pa analize kažejo, da je neenakost v Sloveniji manjša in manj izrazita, kot to velja za večino drugih držav. Posebno ker gre v prikazu za registrirane dohodke, ki so potem korigirani še s socialnimi prejemki, ki del teh razlik nadomestijo. A te nižje razlike med dohodkovnimi sloji niso posledica dejstva, da ne bi imeli prejemnikov z nizkimi dohodki (teh je vsekakor več kot npr. v Avstriji ali Nemčiji), temveč dejstva, da (vsaj po uradnih podatkih) ni veliko prejemnikov z visokimi dohodki.

Bine Kordež, 12.6.14

Razdelitev bogastva in dohodkov (po knjigi Capital in 21. Century)

V zadnjem času je ena najbolj odmevnih knjig s področja ekonomije vsekakor »Capital in 21. Century«  (avtor Thomas Piketty). Obravnava predvsem neenakost pri delitvi dohodkov in premoženja posameznih slojev prebivalstva. O tej temi sicer piše veliko avtorjev, a je omenjena knjiga dosegla daleč največji odmev in sprožila široke razprave, ki bodo mogoče imele vpliv tudi na spremembe ekonomskih politik. Gre za obsežen tekst (600 strani), ki vsebuje tudi velik nabor podatkov za zadnjih 300 let. Z njihovim preračunom lahko dobimo zanimiv vpogled v to tematiko, kar bi jih prikazali v nadaljevanju in sicer predvsem v obliki preglednejših grafikonov.

Kot najbolj ključna podatka v knjigi, bi mogoče izpostavili razdelitev prejemkov in obseg bogastva, kar prikazujeta prva dva grafikona:

Prvi kaže kolikšen delež dohodkov in premoženja prejema oz. poseduje 10 % najpremožnejših in najbolje plačanih ljudi v Franciji in Združenih državah Amerike. V zadnjih letih so namreč prisotne precejšnje razlike v gibanjih distribucije bogastva med ZDA in evropskimi državami s Francijo kot tipično državo. Vidimo, da desetina najbolje plačanih ljudi v Franciji prejema kako tretjino vseh prejemkov (od dela, torej plače ter od kapitala – dividende, obresti in podobno). Ta odstotek je zadnja desetletja precej enak, medtem ko se je v Ameriki po letu 1980 neenakost dokaj povečala. Še večje razlike pa so prisotne pri premoženju, ki ne zajema prihodkov enega leta kot prejšnji podatek, temveč celotno premoženje posameznikov, ki je seveda rezultat prejemkov vseh preteklih let. Najbogatejših 10 % Francozov ima tako v posesti preko 60 % celotnega premoženja njihovega prebivalstva (na začetku stoletja skoraj 90 %). Tudi pri koncentraciji bogastva vidimo, da se je v Ameriki v zadnjih desetletjih še povečala, saj ima najbogatejši sloj v rokah že preko 70 % vsega premoženja in ta delež še krepi.

Drug grafikon pa kaže celotno premoženje Francozov v obliki primerjave z njihovim letnim dohodkom (BDP). Podatki segajo kar 300 let nazaj, ko je bilo tega premoženja za kakih 7 letnih zaslužkov celotne države, potem je predvsem zaradi vojn in kriz v začetku prejšnjega stoletja precej padlo (na trikratnik) ter predvsem v zadnjih desetletjih zopet pričelo naraščati. Pri tem je zanimiva sprememba strukture tega premoženja, ki je bilo včasih predvsem v vrednosti zemlje, v zadnjih letih pa je naraščala predvsem vrednost objektov (hiš). Pod ostalo zajemamo predvsem finančno premoženje (delnice, deleže, vloge, posojila, naložbe v sklade in podobno).

V taki obliki je v knjigi nanizano ogromno podatkov, a večina samo v relativni (primerjalni) obliki, medtem ko konkretnih številk skoraj ni. Ker te posamezniku veliko več povedo, sem s kombinacijo različnih tabel izračunal nominalne vrednosti dohodkov in premoženja skozi obravnavano obdobje in sicer za Francijo (za Francoze) za katere je navedenih največ podatkov. Te številke so precej podobne tudi v drugih razvitih zahodnih državah, o primerjavah s Slovenijo pa kdaj drugič

Najprej smo preračunali zgornje podatke o premoženju in sicer za koliko evrov ima v lasti povprečni Francoz. Zadnji podatki kažejo, da je tega premoženja okoli 150 tisoč evrov ali desetkrat več kot kakih petdeset let nazaj (podatki so v realno primerljivih evrih). V tem času je naraščala predvsem vrednost hiš (od 10 na 100 tisoč evrov), medtem ko je finančno premoženje raslo počasneje. Spremembe v 250-letnem obdobju pred tem so bile precej manjše. Dvesto let je trajalo, da se je premoženje povprečnega Francoza povečalo od slabih deset na trideset tisoč evrov, nato pa v času krize in svetovnih vojn ponovno padlo na dobrih deset.

Te podatke lahko pogledamo še kot premoženje vsega prebivalstva in sicer nekoliko podrobneje za nekdanja leta (zaradi hitre rasti v zadnjem času, so zneski izpred 200 let na grafikonu komaj vidni). Trenutno imajo Francozi preko 10 tisoč milijard evrov vsega premoženja, graf pa prikazuje, kakšno vrednost premoženja so imeli tudi v 19. in 18. stoletju. Zanimiv je npr. podatek o vrednosti zemlje, ki je v nominalnem znesku ves čas dokaj podobna (okoli 200 milijard).

 

 

Prejšnji grafikon je prikazoval premoženje povprečnega Francoza, zato smo upoštevajoč podatke o koncentraciji bogastva izračunali še zneske različnih slojev ljudi, na čemer je tudi glavni poudarek knjige. Rdeča linija kaže premoženja povprečnega Francoza kot smo opredelili zgoraj, nato pa smo izračunali povprečje za deset odstotkov najbogatejših (vijoličasta črta). Vidimo, da ima danes pripadnik te skupine kar za milijon evrov premoženja, še petdeset let nazaj pa desetkrat manj. Zaradi še večje koncentracije bogastva konec 19. stoletja, pa so takrat imeli nominalno celo več.

Ko odštejemo premoženje najbogatejših, pa lahko preostanek razdelimo na 90 % ostalega prebivalstva in njihovo povprečno premoženje prikazuje črna črta. Če ima torej danes povprečen Francoz 150 tisoč premoženja, ga ima povprečen »pripadnik« ostalih 90 % prebivalstva kakih 65 tisoč, nekdaj pa vidimo, da le par tisoč.


Ker obstajajo tudi podatki o najbogatejšem odstotku ter tisočinki njihovih državljanov, smo izračunali tudi premoženje slednjih in ga prikazali s svetlo modro linijo . Teh 65 tisoč najbogatejših Francozov (tisočinka) ima v rokah povprečno 10 milijonov (na začetku prejšnjega stoletja so imeli že skoraj podobno vrednost, le da jih je bilo takrat po številu skoraj pol manj).

Kot je omenjeno na začetku lahko pri neenakosti prebivalstva obravnavamo njihovo premoženje ali pa tekoče dohodke. Le-ti so izračunani iz BDP in celotni povprečni dohodek državljana Francije je v 2010 tako znašal 2.246 evrov mesečno. V dobrih petdesetih letih se je povečal kar za petkrat, pred tem pa so za takšno povečanje potrebovali 250 let (od 100 evrov v letu 1700 na 500 v 1950). Tudi tu smo pogledali povprečne prejemke 10 % najbolje plačanih in ti danes znašajo 7.400 evrov mesečno. Preostalih 90 % prebivalstva pa dobiva v povprečju na mesec 1.700 evrov (rumeno oz. zeleno polje še kaže, kolikšen del prejemkov izvira iz naslova kapitala, torej premoženja, ter kolikšen iz naslova dela).

Kot navedeno na začetku, namen tega teksta ni bila neka predstavitev ugotovitev in zaključkov omenjene knjige ter posledic povečevanja neenakosti v delitvi dohodkov in premoženja, ker bi to zahtevalo več prostora. Z grafikoni je prikazanih samo nekaj zanimivih podatkov o premoženju in prejemkih različnih slojev državljanov Francije skozi čas. Za Slovenijo takšnih časovnih vrst seveda ni na voljo, aktualni podatki pa kažejo precej manjšo razslojenost tako bogastva kot prejemkov (kljub drugačnemu prepričanju). Zato so seveda razlike po izločitvi najpremožnejših 10 % (njihovi deleži niso tako visoki) precej nižje kot to velja za povprečja.

Bine Kordež 1.6.2014

Kdaj so pravzaprav nastali slabi krediti

Slabi krediti, izgubljen denar v slovenskih bankah so danes verjetno eden največjih problemov naše ekonomije, pravzaprav kar slovenske družbe kot celote (glede na vpletenost v vse pore našega življenja). Zaradi njihove sanacije se je enormno povečal slovenski javni dolg, obremenilo davkoplačevalce ter znižala gospodarska rast in blaginja prebivalstva. Znesek problematičnih (slabih) kreditov se je povzpel na preko 10 milijard evrov in del tega so banke pokrile s svojim kapitalom, dodatno pa je z dokapitalizacijo državnih bank in poroštvi vstopila tudi država.

V svojih poročilih Banka Slovenije (Poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepih, december 2013) na sledeč povzema razloge za takšno stanje: »Gospodarska recesija je razkrila pomanjkljivosti upravljanja s tveganji bank v obdobju visoke konjunkture. Ob krčenju prihodkov in naraščajočih izgubah podjetij je začel naraščati obseg nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev z zamudami nad 90 dni ali razvrščenih v najnižja bonitetna razreda (D in E) je do oktobra 2013 dosegel 20,9%, oziroma 9,5 milijard evrov.«

Takšna, splošno sprejeta interpretacija je sicer točna – zaradi poslabšanih pogojev poslovanja in prevelikega obsega posojil, veliko podjetij ni bilo več sposobno servisirati bančnih obveznosti in vsak dan več kreditov je razvrščenih med slaba posojila. Vseeno pa gre pri tem za en pomemben vidik, ki se praviloma nikoli ne omenja.

Če nekoliko natančneje analiziramo bilance podjetij ugotovimo, da ne gre v tolikšni meri za poslabšanje poslovanja gospodarskih družb. Mnogo večji vpliv na današnji obseg slabih kreditov ima na eni strani sprememba kriterijev po katerih banke odobravajo in  presojajo kvaliteto posojil, na drugi pa prekinitev nekdanje prakse rednega obnavljanja in podaljševanja zapadlih posojil. Seveda se s takšno interpretacijo odgovorni v bankah, revizorji in nadzorniki ne bi strinjali, saj postavlja pod vprašanje kvaliteto njihovega dela, a poglejmo konkretne številke.

Omenjena desetmilijardna izguba pri posojilih temelji na današnjih ocenah revizorjev, bančnih regulatorjev ter opravljenih stresnih testih mednarodno priznanih in ustrezno cenjenih institucij (mislim tudi na nagrajevanje teh gospodov po 4.000 evrov za njihov delovni dan, kot lahko razberemo iz poročila Banke Slovenije o teh stroških). Kot ključni kriterij za odobravanje ter oceno tveganosti obstoječih posojil in zadolženosti podjetij, se poleg neplačevanja trenutno najbolj izpostavlja denarni tok posojilojemalca. Ves dolg nad praviloma 4-kratnikom EBITDA (dobička pred obračunom obresti in amortizacije ali drugače povedano, letno razpoložljivimi sredstvi za odplačevanje kreditov) že opredelimo kot problematičen kredit. Po tem merilu je danes v gospodarstvu (po zadnjih razpoložljivih bilancah na dan 31.12.2012 in do kakšnih večjih sprememb od takrat ni prišlo) kar blizu 15 milijard po različnih poimenovanjih problematičnih, spornih, slabih, presežnih kreditov. In razumljivo so prisotne dileme, dvomi, vprašanja, kako je lahko prišlo do tako visokega obsega teh kreditov, kaj je temu razlog, kakšne so posledice ter seveda tudi, kdo je temu kriv in zato odgovoren.

Za iskanje odgovora je potrebno pogledati, kakšni so bili kriteriji presoje odobravanja in ocene tveganja kredita v času pospešenega najemanja kreditov v slovenskem gospodarstvu. V času med 2002 in 2008 so namreč vse gospodarske družbe povečale skoraj za štirikrat povečale obveznosti do bank (od 8 na 30 milijard evrov). Iz tega obdobja tudi izvirajo praktično vsi krediti, ki se danes opredeljujejo kot slabi ali rizični. In leta 2008, ko je bil obseg posojil najvišji, blizu 30 milijard evrov, je bilo po takratnih kriterijih in ocenah vseh pristojnih institucij, v slovenskem gospodarstvu le dobra milijarda evrov slabih posojil.

V tistem obdobju so se kredite odobravali ali presojali glede na vrednost premoženja, ki se je s tem kreditom kupovalo. Prvenstveno se je torej gledala vrednost nepremičnin ali finančnih naložb in če je bil kredit s tem premoženjem pokrit, potem se je tako posojilo obravnavalo kot kvalitetna bančna naložba. Ne glede na že dokaj visoke cene tako nepremičnin kot delnic (v šestih letih od 2002. leta so se cene nepremičnin podvojile, delnic pa početverile), je bilo splošno pričakovanje, da bodo rasle še naprej in s tem omogočile dodatno zavarovanje kreditov. Zaradi takih ocen, so banke odobravale tudi kredite »ena za ena«, torej brez pologa za 100 % vrednosti kupljenega premoženja in takšna praksa je bila v zadnjih letih pred nastopom krize dokaj pogosta tudi v tujini (in se potem odrazila v velikih izgubah). Takšno prepričanje in ocenjevanje je bilo prisotno pri vseh vključenih v procese kreditiranja in temu ni nihče nasprotoval (od vodstev v podjetjih in bankah – domačih in tujih, do vseh uglednih tudi tujih revizorskih hiš ter državnih regulatorjev in nadzornikov, tujih finančnih institucij, vključno z ekonomsko stroko in organi oblasti).

Da je temu tako, da so do leta 2008 veljali popolnoma drugačni kriteriji za presojo problematičnosti ali varnosti kredita, potrjujejo analize poslovanja gospodarskih družb za ves čas od leta 2002, ko se je pričela pospešena aktivnost odobravanja kreditov s strani bank, domačih in tujih.

Na spodnjem grafikonu prikazujemo, kaj se je dogajalo s krediti, če bi jih ves čas od leta 2002 presojali po današnjih kriterijih. Če postavimo mejo tveganosti na faktorju 10 (torej ves dolg nad 10-kratnikom denarnega toka je problematičen), potem je danes takih kreditov za okoli 10 milijard ali okoli četrtina vseh, a podobna številka je bila že tudi leta 2009, le da so bili takrat vsi akterji prepričani in ocenjevali, da ti krediti niso problematični. Na grafikonu je lepo razvidno kakšna je bila uradna ocena slabih kreditov po takrat veljavnih kriterijih sprejetih s strani vseh odgovornih institucij (rumeni stolpci) in kakšna je razlika do obsega slabih kreditov po današnjih merilih (rdeči stolpci). Nominalno je bila v začetnih letih razlika seveda manjša zaradi manjšega obsega skupnih kreditov, a delež tako izračunanih je bil več ali manj celotno obdobje enak, okoli četrtino, tudi v najboljših letih.

Vir: bilance gospodarskih družb Slovenije, AJPES; Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Drug kriterij za presojo kvalitete bančnih posojil, pa je seveda redno odplačevanje zapadlih obveznosti. Nekdaj, do leta 2008 so se krediti večinoma res pravočasno odplačevali kljub sicer podobni bilančni strukturi kot jo beležimo sedaj. Tudi ta sposobnost podjetij je bila do leta 2008 pogojena z drugimi razlogi, ne z uspešnostjo poslovanja. Natančna analiza vseh gospodarskih družb namreč pokaže, da so se krediti vračali večinoma z najemanjem novih ali podaljševanjem obstoječih. Glede na strukturo financiranja, morajo slovenska podjetja letno vrniti približno 40 % vseh najetih posojil pri bankah, vendar je bilo kar 85 % vseh teh posojil vrnjenih z obnovitvijo ali odobritvijo novih.

Pretežni del posojilnih obveznosti potrebuje gospodarstvo dolgoročno, stalno in zato jih lahko pravočasno odplačuje le z odobravanjem novih posojil. Vemo na primer, da se zaloge običajno financirajo s kratkoročnimi posojili, ki vsako leto zapadejo. A vemo tudi (vsaj nekdaj smo), da te zaloge podjetje potrebuje stalno, kar pomeni, da tudi kredit zanje. In če se tok teh novih posojil ustavi, kot se je uveljavila bančna praksa po letu 2008, potem vse več podjetij ni sposobno odplačevanja. Gre v bistvu za zelo podobno prakso kot to velja tudi za državni dolg. Tudi Nemčija, kot gospodarsko najbolj uspešna in stabilna država, ni v zadnjih petdesetih letih odplačala niti evra svojega javnega dolga (2,1 tisoč milijard evrov) drugače, kot z najemom novih posojil oz. novih izdaj obveznic. In to velja tudi za najbolj uspešna podjetja v tujini. Večina posojil se vrača z najemanjem novih in če zaradi poslabšanih poslovnih rezultatov podjetju to onemogočimo, zaide samo še v toliko večje probleme in nelikvidnost.

Če torej povzamemo, so današnji slabi krediti v pretežni meri rezultat poslovne prakse do leta 2008, ko so se krediti redno podaljševali ter odobravali in ocenjevali pretežno na osnovi vrednosti premoženja (nepremičnin, finančnih naložb), ki se je kupovalo s temi krediti in ne na osnovi denarnega toka, kot je kriterij za oceno kreditov danes. Takratno prakso so sprejemali tako v podjetjih kot bankah, prav tako pa so se z njo strinjale tudi vse institucije, tako domače kot tuje, ki so pregledovale in dajale pozitivno oceno bilanc podjetij in bank (mislim na vse revizorje, nadzorni organi v Banki Slovenije, državni regulatorji ter ekonomska stroka, ki je sodelovala pri pripravi poslovnih načrtov in investicijskih projektov). Nedvomno so bili ob tem tudi posojila katerih razlog za odobritev je bil mogoče kaka drugačna intervencija ter osebna korist in taki primeri so razumljivo predmet preiskave, a večina vseh danes ugotovljenih slabih kreditov izhaja omenjene splošne poslovne prakse. Če bi nadzorne institucije že takrat uporabljale današnje kriterije presoje, bi večino teh slabitev morali oblikovati že v obdobju 2002 – 2008, kot so bili praktično tudi vsi danes problematični krediti odobreni, a tega ni nihče zahteval niti tako ocenjeval. Danes pa se iste osebe sprašujejo, zakaj so nastali slabi krediti in kdo je zanje kriv.

Bine Kordež

12.4.2014

Je sprejemanje nerealnih proračunov namensko ali posledica napak

V izhodiščih predloga rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2013 piše, da je sprememba potrebna zaradi poslabšanih makroekonomskih razmer v primerjavi z napovedmi v času priprave. Če bi rebalans pripravljale iste osebe kot so trenutno veljavnega, potem bi takšno pojasnilo še lahko razumeli. V trenutnih razmerah pa bi bilo prav zapisati, da so bile nekatere ključne postavke tudi v času sprejemanja popolnoma nerealne. Ali je bilo tako sprejeto namenoma (za boljši vtis, za »zavajanje« koga, mogoče zaradi kakšnih upravičenih razlogov, ki jih ne poznamo), ali nevede, po napaki – ne bi ugibal. Dejstvo pa ostaja, da so nekateri predvideni prihodki in izdatki brez realne podlage in zahtevajo prilagoditev oz. rebalans. Poglejmo samo tri postavke, katerih odstopanje dosega milijardo evrov. Continue reading “Je sprejemanje nerealnih proračunov namensko ali posledica napak”

Ukrepi vlade – izjave in dejanske poteze

V Sobotni prilogi Dela smo lahko prebrali obširnejši intervju premierke Alenke Bratušek o politiki in dosežkih njene vlade v prvih stotih dneh. Med drugim poskuša predstaviti tudi razlike do potez prejšnje vlade Janeza Janše. V danih razmerah seveda kakih pomembnejših razlik ne more biti. Katerakoli vlada bi morala pač nadaljevati z ukrepi iz standardnega nabora potez, ki jih pričakuje zunanje okolje – od krčenja proračunskih izdatkov, sanacije bank do nekaterih popravkov obstoječe zakonodaje »pod kapo« tako imenovanih strukturnih reform. Obstajajo sicer tudi alternativne opcije reševanja razmer, ki ne gredo v smeri zaostrovanja sprejetih ukrepov in radikalnega varčevanja, temveč predvsem v smeri pospešitve gospodarstva. Vendar tega najbrž ne bi podprlo zunanje okolje oz. naši upniki, prav tako pa kritične mase za manjka tudi doma – gre pač za smeri reševanja, ki so dovoljene (in izvedljive) samo velikim in vplivnim. Continue reading “Ukrepi vlade – izjave in dejanske poteze”

Preprosto o varčevanju in dvigu DDV

Ob trenutnih proračunskih težavah ter dvigovanju davkov je seveda običajen komentar in pomislek, da pač požrešna država troši preveč. In če bi odpustila vse nepotrebne birokrate, ki nas tako samo obremenjujejo in so sami sebi v namen, ne bi bilo potrebe po dvigovanju davkov. Dodatno pa dvig davkov (DDV) zmanjšuje potrošnjo in posledično hromi gospodarstvo. Tudi na moje zapise dobim občasno kak tak komentar, ki ima seveda svojo logiko in tudi argumente. A država vseeno funkcionira drugače kot gospodinjstvo, zaradi česar so tudi ukrepi in posledice drugačne. O tem lahko seveda prebiramo razne razprave in strokovno podkrepljene analize, včasih pa ni odveč na problem pogledati tudi z drugega, bolj preprostega vidika – ki je mogoče še bolj nazoren, točen ter razumljiv. Continue reading “Preprosto o varčevanju in dvigu DDV”

Diners d.o.o. in podobne zgodbe

Dogajanja z družbo Diners Club d.o.o. je pravzaprav ena tipičnih zgodb, ki so se in ki se dogajajo v Sloveniji. Ne opredeljujem se o poslovnem modelu podjetja, niti osebno ne poznam nikogar od vpletenih, a na osnovi bilančnih podatkov lahko ocenimo dogajanja v preteklosti. Podjetje je imelo zanimivo poslovno priložnost, precejšnje možnosti za rast in za izbran model poslovanja je potrebovalo tudi precejšnja finančna sredstva. Ob tem pa lastnik kakih večjih lastnih virov ni imel in običajno tudi ni bil zainteresiran da v podjetje spustiti druge lastnike, na drugi strani pa so bile banke pred nastopom krize pripravljene podpreti projekte s posojilnimi viri ne glede na obseg lastniških virov. Continue reading “Diners d.o.o. in podobne zgodbe”

Je slika res tako črna?

Ekonomska situacija v Sloveniji seveda ni dobra. Vseeno pa tudi ni tako slaba, kot se običajno predstavlja v medijih in kot nas vidijo v tujini. V aktualnih ocenah razmer vse pogosteje prevladajo drugi vidiki kot pa konkretne številke. Pomembnejša je psihologija, zaupanje kot pa dejanske razmere. Zato je mogoče zanimivo izpostaviti nekaj ključnih podatkov in kazalcev, po katerih bi bila lahko ocena pomembno drugačna. Continue reading “Je slika res tako črna?”

Napovedi gospodarskih gibanj

V teh dneh so vsi mediji z največjimi črkami ali velikimi besedami povzeli napovedi gospodarskih gibanjih Urada za makroekonomske analize Republike Slovenije (UMAR). Urad namreč dvakrat letno, spomladi in jeseni, pripravi analizo gospodarskih razmer in oceni bodoča gibanja. Njihova ocena naj bi bila ključna pri pripravi ekonomskih politik vlade. Kvaliteta napovedi je seveda v njihovi pravilnosti, kako točno ocenijo bodoča dogajanja v gospodarstvu in zato nas zanima, kako so se do sedaj uresničevale. Continue reading “Napovedi gospodarskih gibanj”

Odrešilnih 25 plus en glas

V strategijah prodaje državnega premoženja se najpogosteje pojavlja zahteva, naj država kot dosedanja lastnica zadrži vsaj 25 % lastništva plus en glas. V skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah je za ključne odločitve na skupščini delničarjev potrebna tričetrtinska večina glasov in z omenjenim deležem lahko država prepreči sprejem sklepov, ki ji niso po godu. Načeloma to drži, a v praksi s takšnim deležem lastništva lahko samo nekoliko »nagaja« večinskemu lastniku pri izvajanju njegove strategije, pri čemer pa jo ta vloga precej stane. Continue reading “Odrešilnih 25 plus en glas”