O izgubljenem desetletju in suhih kravah

Institucije, ki se ukvarjajo (tudi) z gospodarskimi napovedmi, nas vsake pol leta osrečijo z novimi ocenami rasti bruto domačega proizvoda in ocene so razumljivo vse točnejše, bolj ko se bližamo datumu objave dejanskih podatkov. Tako smo te dni dobili tudi novo projekcijo Banke Slovenije, ki za letos pričakuje 2,6-odstotno rast, potem ko so še spomladi napovedovali 2,2 odstotka rasti, lani jeseni pa vsega 1,3 odstotke. O tem, kakšno uporabno vrednost ima napoved, ki zgreši za polovico, bi seveda lahko razpravljali, a to ni namen tega zapisa. Veliko medijev je tudi kot naslovnico uporabilo sočasno izjavo predstavnice BS, da bomo z BDP na predkrizni ravni šele leta 2017. To podatek je postal pogosto citiran v smislu izgubljenega desetletja in vseh zaključkov, ki iz tega sledijo.

Vsekakor drži, da bo BDP Slovenije preračunan v primerljive številke predvidoma šele leta 2017 dosegel nivo, ki smo ga imeli že v letu 2008 in samo na osnovi teh številk je zaključek o izgubljenem desetletju oz. o desetih letih stagnacije, točen. Vseeno pa natančnejša analiza podatkov kaže nekoliko drugačno sliko in zaostanek mogoče ni tako velik. Poglejmo. Continue reading “O izgubljenem desetletju in suhih kravah”

Ali zajamčene minimalne plače res ogrožajo delovna mesta?

V zadnjem času so zopet aktualne razprave o minimalni plači. Tokrat ne o sami višini, temveč ali iz minimalno zagotovljene plače izločiti razne dodatke na delovnem mestu. Pobuda sindikatov je sicer logična, saj najslabše plačani delavci dejansko sploh ne dobijo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času (ponoči, ob nedeljah). Predlagano je, da bi imel vsak polno zaposlen pravico do 790 evrov minimalne plače, dodatki pa bi se k temu prišteli. Delodajalska stran tej spremembi seveda nasprotuje, saj naj bi »poslabšala konkurenčnost gospodarstva ter ogrozila številna delovna mesta« . Kot običajno navedena stališča niso podkrepljena s kakimi številkami, zato poglejmo nekaj konkretnih podatkov in ocen, kako bi ta dvig lahko vplival na rezultate gospodarstva. Continue reading “Ali zajamčene minimalne plače res ogrožajo delovna mesta?”

Izgubljeni milijoni in plače

Pred dnevi smo lahko skoraj v vseh medijih prebrali novico, da NLB prodaja 800-milijonski portfelj slabih terjatev. Razen povzetka sporočila banke, kakih komentarjev praktično ni bilo, saj gre za precej »strokovno« zadevo. Odločitev NLB je pravzaprav logična. Med skupnim premoženjem ima še vedno skoraj četrtino slabih posojil in s prodajo teh terjatev (po oceni gre za okoli šestino vseh terjatev bančne skupine NLB do gospodarstva) bi se ta kazalec pomembno izboljšal. Dodatno pa je na te terjatve v skladu s stresnimi testi najbrž oblikovala raje večje kot manjše popravke in z ugodno prodajo bi lahko realizirali celo kak dobiček (če bi jih prodali nad njihovo neto vrednostjo po izvedenih popravkih). Kljub tem ugodnim vplivom na položaj banke, pa transakcija vseeno odpira kar nekaj dilem. Continue reading “Izgubljeni milijoni in plače”

Kako kupiti NKBM za en evro … če nisi Slovenec

Med privatizacijskimi zgodbami je ena najbolj aktualnih vsekakor prodaja Nove kreditne banke Maribor d.d. (NKBM). V medijih smo tako zasledili informacijo, da naj bi banko kupil sklad Apollo za okoli 200 milijonov evrov, kar pa so odgovorni zanikali. Pomanjkanje javnih informacij (kar je v fazi pogajanj sicer razumljivo) sproža pri tako vroči temi dodatne špekulacije. In z njimi se samo krepijo ideološki tabori zagovornikov in nasprotnikov prodaje državnega premoženja. Tako levica prodajam nasprotuje, predvsem zaradi očitka o domnevni razprodaji, bolj pa ji je naklonjena desnica (vsaj del), ki v njej vidi prekinitev dosedanjih klientelističnih povezav. Značilno je tudi dejstvo, da se v krog nasprotnikov prodaje povezujejo predvsem starejše generacije, medtem ko mlajše v prodaji vidijo prekinitev dosedanje prakse slabega upravljanja državnih podjetij (ta oceno je sicer skupna vsem).

Vendar se v tem tekstu se ne bi opredeljeval do načelnih stališč glede prodaje državnega premoženja, predstavil pa bi nekaj zanimivih podatkov o finančnem položaju NKBM, kot jih lahko razberemo iz letnih poročil. Ti vsekakor nakazujejo neko drugačno vrednost banke, kot jih sicer lahko zasledimo v medijih, zaradi česar tudi nekoliko provokativen naslova teksta (o tem več na koncu). Continue reading “Kako kupiti NKBM za en evro … če nisi Slovenec”

Še malo o lastništvu Slovencev

V prejšnjem tekstu sem poskušal nekoliko osvetliti razloge, zakaj na eni strani prihaja do prodaje podjetij investitorjem iz tujine ter zakaj ni obratnih tokov, torej naložb slovenskih investitorjev v drugih državah. Kljub prisotnemu nasprotovanju precejšnjega dela javnosti ter nekaterih civilnih pobud, proces prodaje teče naprej, posebno intenzivno s strani bank (vključno s slabo banko), katerih odločitve so bolj avtonomne in manj pod pritiski javnega mnenja ali politike. Zato mogoče še nekaj dodatnih razlogov zakaj se takšni tokovi nadaljujejo. Continue reading “Še malo o lastništvu Slovencev”

O prodaji družbenega premoženja

Ob vseh komentarjih v zvezi s prodajo Laškega se vsekakor postavi tudi vprašanje, kaj je z nakupi oz. z naložbami Slovencev ali Slovenije v tujini. V današnjem globaliziranem svetu so prisotni močni mednarodni finančni tokovi in zato so naložbe Hrvatov, Čehov, Nemcev ali Nizozemcev tudi v Sloveniji pričakovane. Vendar pa vzporedno le še redko zasledimo novico o kaki naložbi slovenskih investitorjev v drugih državah. V obdobju konjunkture so sicer veliki sistemi (Mercator, Petrol, Telekom, Merkur, Tuš…) intenzivno vlagali v države bivše Jugoslavije, danes pa še tu teče bolj obraten proces. Zato se razumljivo postavlja vprašanje zakaj ni obojestranskih tokov. Odgovor sega seveda nekoliko bolj nazaj, v sam proces slovenske privatizacije. Continue reading “O prodaji družbenega premoženja”

Kaj dejansko prispeva k rasti bruto družbenega produkta Slovenije

Pred mesecem dni ste na teh straneh lahko prebrali članek o kvartalnem gibanju bruto družbenega produkta v Sloveniji ter kako iščem razloge, da ne bi verjeli podatku o že leto dni trajajoči gospodarski rasti. Pri tem smo samo na kratko omenili, da ima sicer uradno izkazovanje potrošne strukture BDP določene omejitve, a smo vseeno ostali na predstavitvi teh podatkov za zadnjih 15 let. Seveda so številke izračunane pravilno, v skladu s predpisano mednarodno metodologijo, a se običajno napačno tolmačijo (tudi pri uglednih strokovnjakih s področja ekonomije). Zato bi v nadaljevanju nekoliko podrobneje osvetlili ta prikaz BDP ter predstavili, kaj se je dejansko dogajalo z našo gospodarsko rastjo po letu 2000. Continue reading “Kaj dejansko prispeva k rasti bruto družbenega produkta Slovenije”

Kdo koristi učinke rasti BDP?

Podatek o bruto družbenem produktu (BDP) vsekakor ne odraža vseh vidikov doseženega razvoja posamezne države ali blagostanja državljanov, kljub temu pa je daleč najbolj pogosto uporabljena ekonomska kategorija. Tako lahko informacija o enoodstotnem porastu ali upadu ustvarjene celotne dodane vrednosti neke družbe (kot tudi lahko opredelimo BDP) popolnoma spremeni pogled na uspešnost in razvojne perspektive te države. Za Slovenijo vemo, da je BDP vse do krize naraščal po povprečni stopnji okoli 4,5 % letno, danes pa je skoraj 10 % nižji kot je bil na vrhuncu leta 2008. To naj bi bil tudi glavni pokazatelj gospodarske (ne)uspešnosti naše države v zadnjih letih. Seveda pa lahko pa ta podatek pogledamo tudi s kakega drugega zornega kota, kar vodi do precej drugačnih zaključkov, o čemer več v nadaljevanju.

Continue reading “Kdo koristi učinke rasti BDP?”

So počitniške kapacitete res vedno poslovno nepotrebno premoženje?

Starejši se še dobro spomnimo termina »počitniške kapacitete« v katerih smo preživljali dopustniške dni. V sedemdesetih in osemdesetih letih praktično ni bilo večjega podjetja v Sloveniji, ki ne bi imelo počitniških objektov na hrvaški obali ter v domačih termalnih kopališčih, v katerih so letovali zaposleni po subvencioniranih cenah. S spremembo družbenega sistema ter tudi poslovnimi težavami podjetij je ta dejavnost začela odmirati, pogosto je bila obravnavana kot nek ostanek prejšnjega sistema, ki že zaradi tega ni mogla (smela) ostati. Danes ima sicer še kar nekaj podjetij ter tudi javnih zavodov objekte za letovanje, a njihovo število se vztrajno zmanjšuje. Kljub takšnemu trendu, mogoče vseeno nekaj pogledov na to dejavnost, tudi na argumente, ki govorijo v prid.

Continue reading “So počitniške kapacitete res vedno poslovno nepotrebno premoženje?”

Nekaj zanimivih podatkov o razvoju človeštva zadnjih 2000 let

Pred časom sem predstavil nekaj poudarkov iz trenutno zelo aktualne knjige Thomasa Pikettyja »Capital in 21st Century«, v kateri avtor obravnava predvsem neenakost med dohodki in premoženjem prebivalstva zadnjih 300 let. V knjigi pa je med drugim zbrano tudi precej podatkov o številu prebivalstva in družbenem produktu vse od leta 0, torej od začetka našega štetja. Kogar zanima dvatisočletna zgodovina našega planeta skozi ta dva kazalca njenega razvoja, lahko namesto prebiranja obsežne knjige v nadaljevanju pogleda nekaj teh podatkov. Gre seveda samo za nek splošen prikaz gibanj, neke dodatne informacije, brez namena predstaviti kakšno poglobljeno analizo.

V vseh prikazih bomo pogledali dva oz. tri osnovne podatke in sicer gibanje števila prebivalcev ter obseg bruto družbenega produkta (v skupni vrednosti in preračunano na prebivalca). Obseg družbenega produkta (BDP) oz. skupne letne dodane vrednosti je izražen v evrih ter preračunan na primerljivo kupno moč (purchasing power parity oz. standardni kazalec PPP). Tak preračun omogoča realno primerjavo dohodkov (zaslužkov oz. ustvarjene vrednosti) prebivalstva med obdobji ter med regijami. BDP je v tem primeru pravzaprav tudi odraz življenjskega standarda ljudi.

Za primerjavo naj navedemo, da je povprečni Slovenec leta 2012 ustvaril  23 tisoč evrov BDP letno v PPP oz. 1.700 evrov dodane vrednosti mesečno. Istega leta je bil primerljiv zaslužek povprečnega prebivalca sveta 760 evrov, v času Kristusovega rojstva (leto 0) pa 50 primerljivih evrov. Ob teh in vseh ostalih podatkih je pomembno še poudariti, da gre povsod za povprečja, medtem ko smo o distribuciji dohodkov in neenakost govorili drugje.

Na prvem grafikonu tako prikazujemo gibanje vseh treh kategorij skozi dvatisočletno zgodovino. Zaradi preglednosti so številke prikazane z logaritemsko razporeditvijo ter podrobneje za zadnja desetletja. Rumena črta kaže rast števila ljudi, ki trenutno presega 7 milijard, medtem ko naj bi jih bilo ob začetku našega štetja na vsem svetu kakih 230 milijonov. Naslednja stoletja kake večje rasti ni bilo in tisoč let kasneje je število višje le za 40 milijonov (0,02 % povprečna letna rast, zadnje desetletje 1,3 %, največ 1950-70 in sicer 1,9 % letno).

Svetovni družbeni produkt danes znaša 71 bilijonov (tisoč milijard) evrov ali 10 tisoč evrov na prebivalca, medtem ko naj bi bil pred dva tisoč leti le kakih 140 milijard ali toliko kot danes ustvari Danska ali Finska s 5 milijoni prebivalcev. Z rdečo črto pa je prikazano gibanje BDP na prebivalca v tisoč evrih, s svetlo modro pa je isti podatek zaradi lažje predstave preračunan na mesec. V času začetka našega štetja naj bi torej povprečni prebivalec sveta mesečno ustvaril 47 evrov dodane vrednosti (zaslužka), kar je seveda bistveno manj kot danes (757 evrov), a številka je vseeno precej podobna današnjemu izračunu za najrevnejše afriške države.

Zgornji grafikon je seveda preglednejši, ker je uporabljena logaritemska skala, vendar pa se potem ne vidi eksponentna rast števila ljudi na zemlji in ustvarjene vrednosti. Če te podatke prikažemo v dejanskih razmerjih ter tudi v dejanskem času (zgoraj in tudi v nadaljnjih tabelah je enak razmak za vseh prvih tisoč let in npr. za zadnjih dvajset), potem je slika precej drugačna in jo prikazujemo na spodnjem grafikonu. Tu se seveda vidi, da se prvih 1500 let prav veliko ni dogajalo in da je do ključnih premikov prišlo v zadnjih sto, dvesto letih (to dimenzijo razvoja seveda razpored časovnih obdobij na zgornji in vseh naslednjih slikah zanemari).

Sedaj pa poglejmo še strukturo prebivalstva in dohodkov za nekaj osnovnih področij (regij) sveta. Pogledali smo po celinah, katere smo dodatno razdelili na razvitejši in manj razviti del. Na spodnjem grafikonu je modrimi stolpci tako prikazan letni produkt na prebivalca v evrih s primerljivo kupno močjo (PPP) in seveda so razvidne velike razlike (od 3 tisoč letno v Indiji in Afriki do 41 tisoč v ZDA). Dodani so rumeni stolpci, ki odražajo velikosti regij po številu prebivalstva.


To strukturo (števila ljudi in BDP) pa lahko preverimo tudi skozi čas. Na naslednjih dveh grafikonih vidimo kako se je spreminjala vloga oz. pomen posameznih regij v skupnem številu prebivalcev sveta.  Na prvem je gibanje števila ljudi, v drugem pa spremembe deležev v celotnem prebivalstvu sveta.  Zanimivi so mogoče podatki, da je bilo med tako oblikovanimi regijami:

–          po številu skoraj ves čas največ Kitajcev (tudi pred tisoč leti),

–          delež Evropejcev je začel upadati s prejšnjim stoletjem, do takrat pa rastel,

–          na začetku obravnavanega obdobja je bilo največ Indijcev,

–          prebivalstvo Severne Amerike je zraslo šele po preseljevanju v 19. stoletju.

Drug podatek, ki nas zanima, pa je razporeditev ustvarjenega družbenega produkta med regijami in gibanje strukture je razvidno iz spodnjega grafikona. Vidimo, kako je bil delež azijskih držav v ustvarjenem dohodku sveta do 18. stoletja dokaj visok, nato pa se je začel krepiti delež Evrope, proti koncu 19. stoletja pa še Severne Amerike. Takrat je Evropa že pričela postopno izgubljati svoj primat, v zadnjih desetletjih pa se vidi ponovna krepitev azijskih držav.

Gibanje deleža prebivalstva in ustvarjene dodane vrednosti je torej potekalo v precej različnih smereh, zato bi ta dva podatka poskusili še povezati. Ves svet smo razdelili na dva dela: razviti (Evropa vključno z Rusijo, Severna Amerika, Japonska, Avstralija) ter ostali, manj razviti del. Deleži prebivalstva obeh delov so na spodnjem grafikonu prikazani s svetlo modrim (razviti) in rumenim poljem. Delež prebivalstva tako opredeljenega razvitega dela je postopno naraščalo od slabe petine v letu nič, do tretjine ob prehodu v 20. stoletje, nato pa v sto letih zopet padlo nazaj na izhodišče (18 %). V prvih tisoč letih je bila podobna tudi struktura v ustvarjeni dodani vrednosti (v bogastvu), nato pa je razviti del postajal uspešnejši in razlika v družbenem produktu na prebivalca se je pričela povečevati.

Do konca 19. stoletja so bili razviti že štirikrat bolj učinkoviti, v 20. stoletju je razmerje naraslo že na 1 : 8 in razviti so s četrtino prebivalstva ustvarjali že skoraj tri četrtine svetovnega BDP. Šele v zadnjih dveh desetletjih pa so se trendi obrnili. Razlog je predvsem v hitri gospodarski rasti držav Skupine BRICS, saj je povprečna letna stopnja rasti manj razvitega dela sveta dosegla 5,5 %, v razvitih državah pa padla na 2 %. Sicer navidezno majhna razlika, je v dobrih dvajsetih letih razmerje BDP na prebivalca znižalo na petkratnik, obseg družbenega produkta obeh tako opredeljenih delov sveta pa se je izravnal.


Ostane nam še zadnji pogled na gibanje BDP na prebivalca po posameznih regijah vse od začetka našega štetja. Za časa rimskega cesarstva naj bi bila Evropa nekoliko »v prednosti« (v okvirčku so podrobnejši podatki do leta 1800), nato pa je bil življenjski standard prebivalstva dolga leta precej podoben (seveda povprečja regij, ne govorimo o izjemnih razlikah med sloji prebivalstva v tem fevdalnem času). Po letu 1800 pa sta v uspešnosti odskočili Zahodna Evropa in Severna Amerika, po letu 1950 še Japonska. Od takrat nekaj hitrejše stopnje rasti od povprečja beleži tudi Vhodna Evropa z Rusijo in ter Južna Amerika, po letu 1990 pa seveda najbolj odstopa Kitajska.


To je torej nekaj, za kakega bralca zanimivih informacij o razvoju človeštva zadnjih dva tisoč let. Pri tem naj ponovim, da je bila ambicija teksta samo v predstavitvi teh podatkov brez kakih dodatnih komentarjev, ocen ali pojasnjevanja razlogov in posledic takšnih gibanj.

Bine Kordež, 23.7.2014 >