NLB in Turki

V teh dneh lahko spremljamo kako stranke kar tekmujejo, katera se bo bolj zavzela za “zaščito slovenskega premoženja na Hrvaškem”. Vsekakor jih pri tem vodijo dobri nameni, če pa se ti ujemajo še z željami ljudstva, pa je to v volilnem času še toliko bolj pomembno. Težava pa je, da veliko uglednih (ustavno)pravnih strokovnjakov opozarja, da takšno rokohitrsko sprejemanje ustavnega zakona ni najbolj primerna pot. Predvsem pa obstaja bojazen, da kakšne koristi od tega zakona ne bo.

Ob vsej vehemenci pri pravičniškem nastopanju strankarskih prvakov, mi je prišla na misel ena izmed zgodb Frana Milčinskega, seveda o slavnih Butalcih. Obnovimo. Continue reading “NLB in Turki”

Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino

V teh dneh smo lahko zasledili pomembno drugačne argumente proti previsoki obdavčitvi plač kot smo jih bili vajeni do sedaj. Predstavljeni so bili s strani direktorja kluba slovenskih podjetnikov, zaradi česar takšno stališče lahko razumemo tudi kot pogled podjetniškega sektorja. V Sloveniji je sicer teza o premočno obdavčitvi plač postala kar nekakšen aksiom, ki se ga ponavlja na vseh ravneh. Ker pa so vse večkrat prisotni tudi drugačni pogledi na obdavčevanje dela, je bila logično pričakovana tudi drugačna argumentacija za znižanje davkov na plače, predvsem na najvišje.

Do sedaj smo torej najpogosteje poslušali, da so v Sloveniji visoke plače obdavčene nadpovprečno in da nam zato visoko izobraženi kadri bežijo v tujino. Pri tem so se navajali primeri, da dobi pri nas posameznik s 7.500 evrov bruto plače “kar” 300 evrov manjši neto znesek. To naj bi bil razlog, da razvojni inženirji bežijo v tujino ter argument, da je obdavčitev najvišjih plač potrebno znižati. Kot prvo je potrebno navesti, da sedem tisoč evrov ali več v Sloveniji zasluži le okoli 4.000 ljudi in med njimi tovrstnih inženirjev vsekakor ni veliko, če sploh kakšen. Predvsem pa se verjetno strinjamo, da zaradi 300 evrov razlike nihče ne bo šel živet in delat na primer v Nemčijo ali Anglijo, če ne bodo obstajali tudi drugi razlogi. Ključni povod za odločitev za službo v tujini so bolj druge priložnosti, mogoče sploh možnost zaposlitev ali delo, ki ga doma ne dobijo. V kolikor pa je razlog samo finančni vidik, pa mora biti plača še enkrat višja ali vsaj za polovico. To pa ni odvisno od davčne obremenitve, temveč od pripravljenosti (in sposobnosti) delodajalca za tako visoko plačilo. Continue reading “Zakaj visoko izobraženi kadri odhajajo v tujino”

So Švedski zdravstveni delavci bolj produktivni?

Na teh straneh sem v zadnjem času predstavil kar nekaj podatkov o položaju javnega sektorja. Na žalost se javni sektor običajno ocenjuje na osnovi posameznih ekscesov in tako se vsa Slovenija ukvarja predvsem s ceno nekega zdravstvenega materiala, le malo pa je celovitih ocen stanja. Zadnje zahteve po kar precejšnjem dvigu plač javnih uslužbencev pa so to splošno mnenje seveda še nekoliko zaostrile. Nasprotovanju prevelikim dodatnim obremenitvam se razumljivo pridružuje tudi gospodarstvo oz. njihov predstavnik – Gospodarska zbornica Slovenije. V zadnjem zapisu (Sobotna priloga Dela) smo tako lahko prebrali kar nekaj novih argumentov, ki opozarjajo na prevelike apetite zaposlenih v javnem sektorju, kar naj bi ogrožalo tako vzdržnost javnih financ kot tudi konkurenčnost našega gospodarstva.

Seveda ni nobenega dvoma, da je gospodarstvo motor našega nadaljnjega razvoja in njegova uspešnost tudi vir za porast blagostanja celotnega prebivalstva. Vseeno pa se pri tem zanemarja vloga in pomen gospodarskih dejavnosti, ki se v pretežni meri izvajajo v okviru javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo in sociala ter javna uprava). Zbornica namreč ugotavlja, da naj bi za zaposlene pri opravljanju omenjenih storitev v Sloveniji namenjali kar petino več denarja kot v sosednjih državah. Po njenih besedah naj bi bila tudi produktivnost pri opravljanju teh storitev za kar polovico nižja kot na primer v skandinavskih državah in razumljivo tudi bistveno nižji nivo storitev. Continue reading “So Švedski zdravstveni delavci bolj produktivni?”

So zahteve javnega sektorja po dvigu plač upravičene?

Pred dnevi sem objavil komentar argumentov gospodarstva proti dvigu plač javnih uslužbencev. Zahteve sindikatov javnega sektorja po dvigu plač za menda 10 in 15 odstotkov so seveda nerealne in neizvedljive, čeprav pa številke kažejo, da jo do določenega zaostajanja plač v tem segmentu zaposlenih vseeno prišlo. Za lažje razumevanje zahtev, prikazujem v nadaljevanju nekaj konkretnih podatkov, kaj se je v Sloveniji dogajalo s plačami zadnjih nekaj let ter tudi o gibanju števila zaposlenih. Pri tem gre za statistične podatke o povprečjih, ki razumljivo ne odražajo celotne problematike, vseeno pa nekaj več kot pa samo pavšalne številke, ki jih dnevno spremljamo. Nekaj težav je tudi s številom javnih uslužbencev, ki jih različne statistike merijo na različne načine. V tekstu je uporabljen uradni podatek SURS-a o številu zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju. Continue reading “So zahteve javnega sektorja po dvigu plač upravičene?”

O argumentih proti zvišanju plač javnega sektorja

Visoka pričakovanja in zahteve za dvig plač javnega sektorja, so razumljivo sprožile tudi veliko nasprotovanja. Tako smo v medijih lahko prebrali kar nekaj argumentov s katerim je Gospodarska zbornica dokazovala, da so zahteve neupravičene, da je masa plač v javnem sektorju celo previsoka glede na sposobnosti našega gospodarstva. Srž takšnega razmišljanja se skriva pravzaprav v izjavi gospodarskega ministra, da “v vladi poteka ustvarjalni konflikt proizvodnega in potrošnega sektorja” (Delo, 3.2.2018). Poglejmo to izjavo in nekaj argumentov GZS nekoliko podrobneje.

Po mnenju ministra ter tudi večine gospodarstvenikov, imamo torej gospodarske dejavnosti, ki proizvajajo, ustvarjajo, na drugi strani pa dejavnosti, ki ta ustvarjen dohodek trošijo, zapravljajo. Ker največji del javnega sektorja predstavljajo zaposleni v izobraževanju in zdravstvu, takšno razmišljanje pomeni, da lahko zaposleni v šolah, bolnicah ali tudi na policiji in občini zaslužijo (potrošijo) toliko, kolikor gospodarstvo ustvari. Takšno sklepanje seveda ima svojo logiko, ampak je temu res tako? Continue reading “O argumentih proti zvišanju plač javnega sektorja”

Siva ekonomija in blaginja prebivalstva

Po mnenju večine je siva ekonomija eden večjih problemov v družbi in vse države sprejemajo ukrepe, da bi bil njen delež čim manjši. Pod sivo ekonomijo razumemo gospodarsko oz. pridobitno dejavnost od katere udeleženci ne plačujejo davkov. Za urejene države je značilno, da se plačujejo davki od vsakega opravljenega dela ter od vsake potrošnje in s temi zbranimi davki se plačuje zadovoljevanje skupnih potreb vsega prebivalstva od pokojnin, sociale, zdravstva in šolstva do policije, sodstva in parlamenta. Čeprav analize kažejo, da ponekod siva ekonomija tudi dopolnjuje legalno dejavnost in lajša socialne stiske, jo v vseh sistemih preganjajo, ker je tako moralno kot pravno nesprejemljiva. Continue reading “Siva ekonomija in blaginja prebivalstva”

Boljši predlog dviga minimalne plače

Predlog povečanja minimalne plače za 4,7 odstotka je te dni seveda sprožil pričakovane reakcije. Pri tem mogoče še najbolj presenečajo izjave, ki jih slišimo s strani članov vlade, ki nakazujejo, da predlog še ni usklajen. Če se pravilno spomnim, se je že pred meseci poskušalo s socialnimi partnerji doseči dogovor o višini letošnjega povečanja minimalne plače. Ker do tega ni prišlo, je ministrica za delo prišla s svojim predlogom, s katerim bo poskušala prepričati socialne partnerje ter predvsem druge člane vlade, da ta predlog sprejmejo in potrdijo. Continue reading “Boljši predlog dviga minimalne plače”

Še malo o izgubljenem desetletju

Na temo izgubljenega desetletja sva z Damijanom na njegovem blogu imela kar nekaj tekstov v katerih sva izpostavila nekoliko različne poudarke. Sam sem praviloma bolj optimističen in zaradi določenih pozitivnih premikov vseeno nekoliko skeptičen do izraza “izgubljeno desetletje”. Glede na standardne podatke ter običajno negativne ocene aktualnih razmer, pa se večina (če ne kar vsi) vsekakor bolj strinja z navedbami Damijana o tem, da je bilo preteklo desetletje v ekonomskem smislu za Slovenijo “izgubljeno”. Pri tem bi vseeno izpostavil, da termin “izgubljeno desetletje” seveda ni nek enoznačen ekonomski pojem in razumeli ga bomo vedno na različne načine. Continue reading “Še malo o izgubljenem desetletju”

O izgubljenem desetletju

V času pričakovanja novega leta ter obračunov za nazaj, beremo veliko pregledov ekonomskega razvoja Slovenije. Ena izmed stalnic je vsekakor ocena o izgubljenem desetletju ter o tem, da smo glede na druge države danes približno tam, kjer smo bili že v letu pred krizo. Vsekakor ni nobenega dvoma, da smo v tem času zaradi precej napačnih odločitev marsikaj zamudili ter tudi, da še vedno zaostajamo za povprečjem Evropske Unije. Vseeno pa je potrebno tako dosežke kot zaostanke korektno ovrednotiti, predvsem zaradi boljših odločitev v prihodnosti. Zato v nadaljevanju dva poudarka o naši rasti ter standardu prebivalstva. Pri tem sicer nekoliko ponavljam določene navedbe, ki sem jih že izpostavljal, a tako kot se ponavljajo napačne ocene, ni odveč predstavljati tudi alternativni pogled. Continue reading “O izgubljenem desetletju”

Izogibanje davka brez davčnih oaz

Tovarna pralnih praškov Zlatorog Maribor je bila ena prvih slovenskih družb prevzeti s strani tujih investitorjev. Kupec je bil mednarodni koncern Henkel, ki je v Sloveniji ustanovil podjetje že leta 1990 in nadaljeval proizvodnjo v obratih Zlatoroga. Nedavno je zaokrožila informacija, da so v slovenski družbi močno zmanjšali obseg poslovanja ter dobiček in seveda me je zanimalo, kaj se s to družbo dogaja. Dejansko so še leta 2014 izkazovali kar 54 milijonov evrov celotnega dobička in plačali 8,8 milijona davka od dobička, lani pa je dobiček padel na slabih 12 milijonov evrov in slovenskemu proračunu so plačali kar 7 milijonov evrov manj. So se poslabšali pogoji poslovanja, zmanjšal obseg ali kaj drugega? Poglejmo. Continue reading “Izogibanje davka brez davčnih oaz”