Kaj nam prinaša letošnji proračun

Letošnji državni proračun bo imel sicer nižji presežek kot so znašali rekordni lanski rezultati, a še vedno solidnih 150 milijonov evrov (takšna je okvirna ocena ministrstva za finance, ki jo potrjujejo tudi dosedanja gibanja). Lanskih 537 milijonov presežka je bil tudi rezultat enkratnih dividend NLB (270 milijonov evrov) ter menda tudi zadržanih izplačil iz EU iz leta poprej. Teh dodatnih virov letos ni in pod črto bi naj brez tega letos torej v proračunu ostala približno podobna številka kot lani.

Seveda pa primerljiv končni rezultat ne pomeni nujno, da je tudi struktura prihodkov in odhodkov podobna. V tekočih gibanjih prihaja namreč do kar pomembnih sprememb, ki jih je verjetno zanimivo pogledati. V priloženi tabeli in komentarju je navedeno nekaj večjih odstopanj letošnjega leta od dogajanj v 2018, dodatno pa je še prikaz kakšne spremembe prinaša rebalans proračuna za naslednje leto. V 2020 naj bi bil proračunski presežek zopet višji in zanima nas od kje ti dodatni viri ali varčevalni ukrepi.

Continue reading “Kaj nam prinaša letošnji proračun”

Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?

O učinkih letošnjih davčnih sprememb na plače sem napisal že tri tekste. V zadnjem zapisu sem izpostavil predvsem nelogičnost (vsaj po mojem mnenju), da so oktobrske spremembe zakonodaje vsem zavezancem dvignile neto prejemke vsem – razen tistim z 931 evri bruto plače, ki niso dobili niti centa več (!). Pričakoval sem, da bodo poslanci v postopku sprejemanja zakonodaje le opazili to nelogičnost, a se to ni zgodilo. Prevladalo je pojasnilo vlade, kako so zaradi v maju sprejete razbremenitve regresa profitirali tudi zaposleni z nižjimi plačami in zato naj bi bile aktualne spremembe ustrezne. Vsekakor drži, da je imela majska razbremenitev izplačila regresa zelo pozitiven vpliv na davčno razbremenitev in rešitev ocenjujem kot optimalno. Vseeno pa ne vem, zakaj so morali potem pri razbremenitvi plač popolnoma izpustiti zaposlene z najnižjimi dohodki.

Kot rečeno, je vlada v maju s široko podporo sprejela zakon, po katerem je izplačilo regresa do višine povprečne bruto plače (trenutno 1.725 evrov) v celoti neobdavčeno. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (leto 2017) je povprečen znesek regresa znašal 880 evrov, kar najbrž pomeni blizu tisoč evrov v letošnjem letu. Do sedaj so zaposleni od regresa plačevali dohodnino in sicer od 16% pa tudi do 50% (odvisno od davčnega razreda, v katerega so bili uvrščeni glede na višino prejemkov). Z ukinitvijo plačila dohodnine, so posamezniki ob predpostavki 1.000 evrov regresa, pridobili med 160 in 500 evri letno. Ker pa so se zaradi izključitve regresa dodatno znižali tudi skupni obdavčljivi dohodki, so zaposleni z nižjimi plačami pridobili nekaj tudi iz tega naslova. Kot je prikazano z rdečo črto v spodnji sliki, je učinek teh davčnih sprememb za večino zaposlenih tako znašal od 20 do 30 evrov preračunano na mesec. Ta ugodnost je bila za ljudi kar pomembna, pa tudi v proračunu bo izpada najbrž kar okoli 200 milijonov evrov letno.

Continue reading “Spremembe davčne zakonodaje: Zakaj niso razbremenili tistih okrog minimalne plače?”

Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov: ­

  • obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in cilj vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva, ­
  • drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačilo odvisna od dohodkov posameznika.

Continue reading “Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

Continue reading “Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele. Tako sem v prvem tekstu posvetil nekaj več pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP, v drugem pa predstavil nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanja BDP.

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele in v prvem posvetil predvsem nekaj pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP.

V drugem delu teksta pa dajem nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanje BDP. Seveda podatki izpred sto ali tudi več let nazaj za večino danes niso aktualni, a včasih se je le dobro malo zazreti tudi v zgodovino in poiskati kakšno primerjavo z današnjimi gibanji. V raznih bazah podatkov najdemo tudi gibanja v 19. stoletju, seveda samo za največje države. Že nekoliko bolj aktualne pa so seveda primerjave gibanj po koncu druge svetovne vojne in tudi to prikazujem v tem drugem delu članka. Gibanje BDP nekaterih držav v zgodovini

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)”

Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno). Continue reading “Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”

Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?

V povezavi s pred dnevi objavljenim tekstom o stroških sanacije bank se je v javnosti pojavilo kar nekaj vprašanj. Problematika je obsežna in kompleksna in v krajšem tekstu seveda ni možno predstaviti vseh vidikov. Zato v nadaljevanju še nekaj dodatnih pogledov na problematiko reševanja bank v Sloveniji.

Največ dilem je bilo glede vloge DUTB oz. slabe banke. Pri izračunu stroškov sanacije je nisem nikjer omenil in zato se razumljivo postavlja vprašanje, kako je na skupne stroške države vplival prenos terjatev na DUTB in unovčevanje. Na kratko – prenos slabih posojil na DUTB ni imel neposrednih učinkov na stroške sanacije bank, saj je prenosno (prodajno) vrednost DUTB bankam plačala. Unovčevanje teh terjatev na DUTB pa ima učinke na višino vložka države samo v primeru, če bo slaba banka do konca delovanja izkazala izgubo ali dobiček. Skupna izguba bi prispevek države k sanaciji bank povečala, dobiček pa zmanjšal. Continue reading “Koliko bo DUTB zmanjšal strošek sanacije bank?”

Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov. Continue reading “Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga”