Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?

Nedolgo nazaj smo lahko na blogu JP Damijana brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva. S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

V razvitejših državah, predvsem v ZDA, v zadnjih desetletjih srednji razred resnično ni bil deležen učinkov gospodarske rasti. Pretežni del povečanega dohodka je pristal v rokah ozkega kroga najbolje plačanih in že tako premožnejših ljudi. A takšni trendi niso nujno predvsem posledica globalizacije in prenosa proizvodnih delovnih mest v tujino. Ne glede na prenos proizvodnje, so razvite države še vedno beležile gospodarsko rast. Seveda nižjo, a ta je posledica tudi višjega izhodišča. Z drugačno distribucijo dohodka, ponovno uvedbo progresivnejše obdavčitve, kot je veljala v prvih povojnih desetletjih in večjo vlogo države na področju regulacije in sociale, bi namreč lahko tudi srednji razred užival učinke omenjene gospodarske rasti.

Continue reading “Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?”

Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”

Je Slovenija res od upokojencev najbolj ogrožena država v EU?

Poročilo Evropske komisije (“The 2018 Ageing report“) prinaša za Slovenijo dramatično črno sliko prihodnosti. Poročilo Evropske komisije napoveduje, da naj bi se do leta 2070 delež izdatkov za pokojnine v BDP v Sloveniji povečal iz sedanjih 10,9% na 14,9 % BDP, kar bo največ med vsemi članicami EU. Drugače rečeno, med vsemi državami EU bodo Slovenijo upokojenci najbolj ogrožali. Toda je realnost res tako črna, kot nam jo napovedujejo ali gre spet za igro številk, zamešanih v čorbo katastrofičnih razmer?

Vsekakor ni nobenega dvoma, da bodo stroški starajočega prebivalstva v naslednjih letih in desetletjih v Sloveniji naraščali. Po vseh projekcijah se bo povečeval delež starejših prebivalcev (nad 65 let starosti), enako pa tudi razmerje med starejšo in delovno aktivno populacijo. Na drugi strani pa imamo danes v Sloveniji eno najnižjih stopenj zaposlitve starejših ljudi. Povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu 60-64 let je bila v Sloveniji 20,3 % (2017), povprečje EU je znašalo 42 %, na Švedskem skoraj 70 %. Podobna razmerja so tudi pri zaposlenosti v starostnem razredu 65-69 let (Slovenija 7,3 %, Švedska 23 %), precej nižjo zaposlenost pa imamo tudi v razredu 55-59 let.

Ti podatki kažejo smer, kje so spremembe najbolj nujne in tudi upravičene. Predvsem bomo morali doseči večjo zaposlenost starejšega prebivalstva, tako z zakonskimi spremembami z določitvijo višje upokojitvene starosti, kot tudi s spreminjanjem miselnosti pri zaposlovanju in z oblikovanjem delovnih mest za starejše generacije. Odveč so strahovi, da bo potrebno delati do osemdesetega leta in podobno, nujno pa bo dvigniti upokojitveno starost na 67 in čez desetletja še za kako leto več.

Ti premiki starostnih mej se mogoče slišijo zahtevni in obremenjujoči, a potrebno je upoštevati, da se prva zaposlitev v povprečju giblje pri 27-tih letih starosti in da je pričakovana življenjska doba že preko 87 let. V teh razmerah 67 let starosti za upokojitev pomeni tudi 40 let dela ter še vedno 20 let uživanja pokojnine (v povprečju seveda). Razumljivo to ne bo v celoti veljalo za zaposlene, ki bodo z delom pričeli v mlajših letih, prav tako tudi ne za vse poklice, a dvig produktivnosti, spremembe tehnologij in digitalizacija bodo prinesle tudi nove poklice ter delovna mesta za starejše.

Navedene spremembe v zaposlenosti starejših prinašajo tudi precejšnje spremembe v razmerju upokojenci / zaposleni. Danes imamo na 100 zaposlenih okoli 60 upokojencev, kar je predvsem posledica zgodnjega upokojevanja. Če bi na primer čez dvajset ali trideset let dosegli podobno stopnjo zaposlenosti starejših oseb, kot jo imajo danes na Švedskem, bi število upokojencev ne odstopalo veliko od današnjega razmerja. Najbrž ni nekega utemeljenega razloga, da ne bi tudi v Sloveniji v naslednjega pol stoletja prišli do podobne stopnje zaposlenosti, kot jo imajo že danes na Švedskem. In to v eni najbogatejših držav, kjer bi zaradi visokega življenjskega standarda pričakovali, da se ljudje upokojijo hitreje, vendar se ne.

Takšna hitra in poenostavljena ocena se glede na splošno sprejeto mnenje o kritičnosti slovenskih demografskih razmer morda zdi preveč optimistična, a poglejmo številke. Ob upoštevanju demografskih projekcij Eurostata (uradne projekcije gibanja prebivalstva za vse države EU) naj bi imeli čez dvajset let ob enaki stopnji zaposlenosti starejših, kot je danes na Švedskem, v Sloveniji 980 tisoč zaposlenih. Torej celo nekaj več kot v letu 2017, ki ga upoštevamo kot osnovo. Večja stopnja zaposlenih nad 55 let starosti bi namreč zagotovila več dodatne delovne sile, kot bi je izpadlo zaradi manjšega prirastka števila delovno aktivnih prebivalcev.

Upokojencev pa bi bilo le kakih 50 tisoč več. Kljub povečanju števila starejših nad 70 let za 167 tisoč, bi iz “bazena” prebivalcev v starosti 55 do 69 let lahko aktivirali dodatnih 110 tisoč zaposlenih – seveda ob pogoju, da dosežemo nivo zaposlenosti kot jo ima Švedska že danes. Res ne vidimo utemeljenega razloga, da nam z ustreznimi politikami in zavedanju resnosti demografske problematike tega ne bi uspelo. Čeprav bo razmerje med starejšimi in delovno aktivnimi čez 20 ali 40 let precej slabše, kot je danes, lahko s povečanjem zaposlenosti starejših ohranimo dokaj podobno razmerje med upokojenimi in zaposlenimi.

To je nekaj dokaj enostavno preverljivih in logičnih številk, ki kažejo, da razmere tudi na demografskem področju vendarle niso tako kritične, kot nas opozarjajo v Evropski komisiji. Seveda ob pogoju, da se tega zavedamo in da bomo v naslednjih desetletjih vodili temu ustrezno politiko, predvsem politiko postopnih korakov za večjo zaposlenost starejših.

Zaenkrat pa, kot rečeno, veljamo za najbolj kritično državo med vsemi članicami EU. In to slišimo od domačih strokovnjakov kot tudi od vseh tujih institucij, ki spremljajo naše ekonomske razmere. Kaj bi bil lahko razlog?

Verjetno je eden najbolj pomembnih in upoštevanih dokumentov s tega področja že omenjeno poročilo “The 2018 Ageing report“, pripravljen s strani Evropske komisije ob sodelovanju tudi naših predstavnikov. V njem so podrobno in obširno (na 406 straneh) predstavljeni vsi vidiki stroškov starajočega se prebivalstva za 27 članic s projekcijami do leta 2070. Kot eden končnih in najpomembnejših rezultatov vseh predpostavk in preračunov je podatek o deležu BDP, ki naj bi ga posamezna država čez 50 let namenjala za pokojnine. In poročilo pove, da naj bi zanje šlo v Sloveniji 14,9 % BDP ali največ med vsemi državami (Velika Britanija v poročilu ni zajeta). To je najbrž tudi razlog, da vsi analitiki, politiki in mediji izpostavljajo, da se bomo v naši državi srečali z največjimi javno-finančni težavami zaradi hitro starajočega prebivalstva. V spodnji sliki so podatki o gibanju višine izdatkov za pokojnine iz omenjene publikacije za nekaj izbranih držav in povprečje 27 članic EU.

Slika 1: Delež izdatkov za pokojnine v BDP v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

 

Vidimo, da naj bi se do leta 2025 v Sloveniji izdatki za pokojnine gibali okoli 11 % BDP, nato pa strmo naraščali na skoraj 16 % (2050), kasneje pa nekoliko upadli. Povprečje EU je danes nekaj višje, a tam rasti skoraj naj ne bi bilo, po 2040 pa naj bi se delež že začel relativno zniževati. Avstrij je že danes na 14% izdatkov BDP za pokojnine, kjer naj bi tudi ostala, Italiji pa naj bi izdatki narasli celo na 19 % BDP, vendar kasneje drastično upadli. Zanimiva je Hrvaška, kjer namenjajo danes za pokojnine celo nekaj več kot Slovenija, a v naslednjih 50-tih letih naj bi njihovi izdatki padli na le polovico slovenskih (!). Skupaj z baltskimi državami, kjer je gibanje podobno, spada tudi Hrvaška med “zvezde” javnih financ pri vprašanju stroškov za pokojnine. Vsaj po izračunih v tem dokumentu.

Ker gre za resno, strokovno in široko sprejeto poročilo, seveda ni primerno dvomiti v pravilnost teh izračunov. Visoke izdatke za pokojnine pač povezujemo s splošnim prepričanjem, da imamo tudi najslabše demografske trende med vsem državami EU. Tudi projekcije demografskih gibanj so pripravljene na nivoju Evropske komisije. Običajno se spremlja delež starejših (nad 65 let) v celotni populaciji ali glede na delež aktivne populacije (15 – 64 let). V drugi sliki je za iste države prikazan še podatek o deležu starejših. Tu pa vidimo, da bomo po deležu starejših (enaka sliko daje tudi razmerje starejši/delovno aktivni) čez 50 let celo pod povprečjem EU (!). Dobra polovica prebivalstva EU naj bi torej leta 2070 živela v državah, ki bodo imele večji delež starejših prebivalcev, kot bo ta v Sloveniji.

Slika 2: Delež prebivalcev starejših od 65 let v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

 

Podatki v obeh slikah si logično nasprotujejo. Kako naj bo v Sloveniji delež izdatkov za pokojnine za 1 odstotno točko višji kot v Italiji, če pa bo v Italiji delež starejšega prebivalstva (nad 65 let), ki bo dobival pokojnine, za 5 odstotnih točk višji kot v Sloveniji?! Ali še bolj dramatično, kako da bo Hrvaška, kjer naj bi bil leta 2070 delež starejšega prebivalstva za 3 odstotne točke višji kot v Sloveniji, za pokojnne namenjala manj kot polovico slovenskega deleža v BDP (za celih 8 odstotnih točk BDP manj)?! V teh številkah nekaj očitno ne »štima«.

Seveda bo v Sloveniji delež starejših v naslednjih desetletjih precej višji kot je danes in to zahteva ukrepanje. Vseeno pa primerjalno z drugimi državami ne bomo imeli prav nič bistveno slabše slike, čez 50 let bomo imelo celo nekaj boljšo od povprečja EU. Ti podatki nesporno kažejo, da v deležu starejših ne odstopamo v negativno smer.

Ker si podatki v obeh slikah logično nasprotujejo, je vsekakor na mestu osnovno vprašanje – zakaj naj bi potem imeli najvišji delež izdatkov za pokojnine, če pa bo delež starejšega prebivalstva pod podprečjem EU? In zakaj smo zato najbolj kritična država s tega vidika? Splošno sprejeto razumevanje je, da bo najslabši javno-finančni položaj naše države posledica bistveno višjega deleža starejših prebivalcev, kar pa očitno ne drži.

Razlog je torej nekje drugje, nekje vmes med deležem starejših (kjer smo povprečni) in deležem (relativnim zneskom) izdatkov za pokojnine (kjer smo najslabši). Višina izdatkov je namreč rezultat števila upokojencev in višine povprečne pokojnine. Torej moramo v izračunih odstopati pri večjem številu upokojencev glede na starejše ali zaposlene in/ali v projekciji relativno višje rasti pokojnin, kot to velja za druge države. Kot kaže podrobnejši vpogled v kalkulacije, smo do bistveno višjih izdatkov za pokojnine glede na druge države prišli predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, zaradi projekcij, da bomo imeli relativno še vedno več upokojencev (kljub enakemu deležu starejših kot v drugih državah). In drugič, ker smo predpostavili hitrejšo rast pokojnin.

Kot pojasnjujejo slovenski soavtorji poročila EK, je poročilo pripravljeno po enotni metodologiji, ta pa zapoveduje upoštevanje trenutno veljavne zakonodaje. Izračuni so torej narejeni ob predpostavki, da bo naslednjih 50 let v Sloveniji veljala enaka pokojninska zakonodaja, kot velja danes. In če 50 let ne bomo naredili nobenih sprememb, potem bo pač pričakovano število upokojencev močno poraslo, število zaposlenih pa se znižalo. V večini drugih državah naj bi že sprejeli ali imajo predvideno višanje upokojitvene starosti (marsikje jo zakon veže celo na pričakovano trajanje življenjske dobe), medtem ko v Sloveniji takih popravkov še nismo sprejeli.

Vendar če pogledamo v analizi upoštevano upokojitveno starost za posamezne države za naslednja desetletja, vidimo da je razlika večinoma le v podaljšanju upokojitvene dobe za 2 leti (na 67 let – kar je v osnutkih predvideno tudi pri nas). Pri Avstriji ostaja povprečna upokojitvena starost enaka kot pri nas, na Hrvaškem pa naj bi jo povečali za 2 leti šele čez 30 let. Odstopanja med državami torej niso velika, ne glede na to pa naj bi bilo število upokojencev v Sloveniji relativno precej višje.

Število upokojencev naj bi bilo v Sloveniji za kar dobrih 30 % višje kot bo število starejših ljudi (65+), medtem ko bo v povprečju EU višje le za 10 %, v Italiji pa naj bi bilo celo za 15 % nižje. V Italiji so denimo predvideli, da bodo leta 2070 delali vsi prebivalci do 70-tega leta starosti oz. upokojenci bodo samo ljudje stari nad 70 let (!), kar se je razumljivo odrazilo v precej nižjem strošku pokojnin. Pri nas pa naj bi bilo število prejemnikov pokojnin za 180 tisoč več kot prebivalcev, starejših od 65 let, torej kot da bodo pokojnino prejemali vsi nad 57 let starosti (to je sicer hipotetični izračun, ker imamo tudi družinske pokojnine, ki jih prejemajo otroci za že umrle ali prejemniki pokojnin, ki so v tujini).

Ta velika odstopanja kažejo, da metodologija najbrž le ni bila za vse države enaka, ali pa so v nekaterih državah predpostavke razumeli precej drugače (no, mi smo jih, kot običajno, zelo rigorozno, čeprav ne dvomiva, da formalno pravilno).

Pokojninske zakonodaje glede upokojitvene starosti v Sloveniji res še nismo spreminjali, ker je še vedno v teku uveljavljanje določil zadnjih sprememb iz 2013 (zato število upokojencev ostaja že pet let skoraj enako). Seveda bomo tudi pri nas postopno dvignili to starost, a ker je poročilo EK pripravljeno na obstoječi zakonodaji, to ni upoštevano. Še večja pa so druga, nepojasnjena odstopanja od izračunov za druge države in vse to se odraža v relativno precej večjem številu upokojencev v Sloveniji.

Drugi problem projekcije »previsokih pokojninskih izdatkov« pa je višina pokojnine. Ta v poročilu sicer ni nikjer eksplicitno navedena, vendar jo je na osnovi ostalih podatkov možno izračunati. Izračuni pokažejo, da je v Sloveniji predvidena relativno najvišja rast. Povprečna pokojnina naj bi se v 50 letih iz sedanjih 660 dvignila na 1.500 evrov mesečno (po stalnih cenah). Ta številka sicer ne pove veliko, zato je bolj nazoren prikaz, ki kaže višino povprečne pokojnine v razmerju do BDP na prebivalca.

V skladu s tem prikazom, naj bi se povprečna pokojnina v Sloveniji povečevala hitreje kot BDP na prebivalca (torej hitreje kot rast produktivnosti), in sicer iz današnjih 35% naj bi se povečala na 40 % BDP per capita. In to samo v Sloveniji, v vseh ostalih državah je implicitno predviden upad relativne pokojnine (glede na BDP na prebivalca).

Avtorji poročila zatrjujejo, da je to rezultat natančnih preračunov prehajanja ljudi v pokoj in zakonsko določenega usklajevanja pokojnin (60 % plače, 40 % inflacija). Slednji način usklajevanja se sicer numerično nikakor ne more odraziti v hitrejši rasti povprečne pokojnine kot BDP in nama ni jasno, kako so lahko to izračunali. Prav tako pa je kar težko verjetno, da bodo novi upokojenci tako močno dvignili povprečno izplačilo. Odmerni odstotki se namreč znižujejo (čeprav naj bi se deloma zvišali), podaljšalo se bo obdobje zajemanja povprečne plače v izračun, tako da takšni rezultati presenečajo in odpirajo nekaj dvoma v ustreznost teh izračunov.

Toda če je temu tako, potem bomo imeli najvišje izdatke za pokojnine zaradi relativno večje rasti pokojnin (življenjskega standarda upokojencev) in ne zaradi demografskih gibanj (!), če se bomo seveda res odločili in sprejeli takšno hitrejšo rast pokojnin.

Predvsem pa ta gibanja dajejo drugi del odgovora, zakaj naj bi bili naši pokojninski izdatki relativno višji od vseh drugih držav EU: tudi zato, ker je v izračunih za Slovenijo predvidena hitrejša rast pokojnin, kot to načrtujejo v drugih državah. Relativni položaj upokojencev naj bi se glede na splošno rast v ostalih državah v naslednjih desetletjih znižal (vsaj tako načrtujejo), samo v Sloveniji bi se izboljšal – in to seveda vodi v relativno višje izdatke za pokojnine.

Poročilo Evropske komisije torej kaže, da bodo izdatki za pokojnine čez 50 let med vsemi državami EU najbolj obremenjevali naše javne finance. Verjamemo, da je izračunani odstotek (15 % BDP) najbrž točen, posebno ker temelji na predpostavki, da vseh te 50 let ne bomo naredili nobene spremembe v pokojninski zakonodaji. A takšen podatek daje zelo slabe signale o naši javno-finančni vzdržnosti glede na druge države (in to je v mednarodnih primerjavah ter pri tako dolgoročnih napovedih še kako pomembno). Natančna analiza dobljenih rezultatov namreč kaže, da so bili v drugih državah pri načrtovanju precej bolj “fleksibilni” in upravičeno lahko podvomimo, da so narejeni ob enakih predpostavkah.

Po podatkih iz poročila naj bi bila povprečna pokojnina na Hrvaškem čez 50 let le 370 evrov ob današnjih 330 evrih, pri nas pa naj bi se dvignila iz 660 na 1.500 evrov! In če daš v projekcijo 50 let skoraj enake pokojnine, potem projekcije pokažejo, da bo imela Hrvaška razumljivo zgledne javne finance (podobno gibanje je tudi v baltskih državah, ki naj bi za pokojnine namenjale skoraj trikrat manj kot Slovenija)!

Izračunani relativno najvišji izdatki za pokojnine v Sloveniji torej ne izhajajo iz slabe demografske slike naše države (ta je popolnoma povprečna), temveč iz predpostavke nizke zaposlenosti ter precej hitrejše rasti pokojnin glede na BDP in glede na druge države. Če smo se res odločili za takšno politiko, potem je to potrebno tudi na glas povedati. A po izkušnjah iz drugih zgodb, smo tudi tu najbrž dosledno upoštevali vsa priporočila in usmeritve EK, druge države pa so bile bolj “fleksibilne”. Le zakaj so si pristojni hrvaški državni uradniki in uradniki v ostalih EU državah upali uporabiti »bolj fleksibilne« predpostavke kot naši uradniki? Kako si sicer razlagati predpostavko italijanskih uradnikov, da bodo dobivali pokojnine šele po 70-tem letu starosti ali hrvaških, da bodo imeli čez 50 let še vedno enako povprečno pokojnino?

Seveda se naši uradniki niso ukvarjali z drugimi državami, a najbrž bi koga le moralo zanimati, zakaj naj bi baltske države za pokojnine namenjale le okoli 5 % BDP, mi pa kar 15 %. Morda pa gre zgolj za potrebo, da se pri nas (spet) ustvarja katastrofični scenarij, s katerim bi upravičili posege v zakonodajo, ki bi denimo povišali upokojitveno starost ali še znižali odmerne odstotke? Če ja, se prvo – povišanje upokojitvene starosti čez 30 let na 67 ali 69 let – da doseči ob bistveno manj katastrofičnih napovedih. >

Ravs za premoženje Banke Slovenije

anka Slovenije oz. centralna banka Republike Slovenije je ena njenih ključnih institucij. Osnovna naloge Banke Slovenije (BS) je oblikovanje in vodenje denarne politike države, vključno z izdajanjem denarja. Ta naloga je bila zelo pomembna v času samostojne denarne valute, po prevzemu evra 1.1.2007 pa izvaja denarno politiko v okviru in sestavi Evropske centralne banke (ECB). Poleg te osnovne naloge, skrbi tudi za nadzor in delovanje bančnega sistema ter deluje kot  banka bank in države. Tako kot imamo vsi račune pri bankah, jih imajo (poslovne) banke in država pri centralni banki.

Seveda ni namen, da bi v tem tekstu predstavljal nek celovit vpogled v delovanje in vlogo Banke Slovenije v finančnem sistemu države in celotnega evro območja. Ker pa se v zadnjem času pojavlja veliko idej, kaj vse bi lahko naredili s premoženjem BS, v nadaljevanju nekaj ključnih podatkov iz bilance stanja BS za zadnjih 25 let. Bilančna vsota Banke Slovenije se je januarja namreč povzpela že na skoraj 17 milijard evrov (stanje 31.12.2018, vir Bilten BS). To je seveda zelo velik znesek glede na 40 milijard premoženja vseh bank, kar spodbuja razne ideje o delitvi tega premoženja.

Kot povedano, imajo v BS svoje račune, vloge in depozite vse banke s sedežem v Sloveniji ter država Slovenija. Poleg teh virov oz. obveznosti, ima banka še obveznosti iz naslova izdanih bankovcev ter lastni kapital (vložek države) in vse skupaj je tistih 17 milijard evrov premoženja banke. To premoženje potem BS nalaga v razne finančne naložbe, doma in v tujini. v  skladu s politiko ECB. Teh 17 milijard seveda ni njenih, lastnih. Lastniškega vložka države je okoli 1,7 milijarde evrov (letno poročilo za 2018 še ni na voljo), vse ostalo pa so obveznosti banke do vlagateljev, vključno z obveznostmi za izdane bankovce.

Poglejmo najprej izdajo denarja (bankovcev), kot eno osnovnih nalog Banke Slovenije. Država je BS pooblastila, da izdaja denar v njenem imenu v takšnem obsegu, da sledi temeljnemu cilju, to je stabilnosti cen. Dokler smo imeli svojo valuto, tolar, je bila to njena neposredna funkcija. Na zadnji dan pred prevzemom evra (31.12.2006) je bilo v obtoku za 638 milijonov evrov tolarskih bankovcev (pretežno v bankovcih po 5 in 10 tisoč tolarjev, oziroma 20 in 40 evrov).

Izdaja denarja je za državo v bistvu najeto posojilo države pri imetnikih izdanih bankovcev brez plačila obresti. Bankovec za sto evrov, ki ga imamo v denarnici je pravzaprav potrdilo države (pogodba), da smo državi “posodili” neko realno premoženje. In konec leta 2006 je imela Banka Slovenije “sposojenih” 638 milijonov evrov. Za ta znesek je izdala potrdila v obliki bankovcev, denar pa posodila državi ali pa ga npr. deponirala v tujini. Zaradi tega se izdani bankovci (denar) v bilanci centralne banke vodijo kot obveznosti do imetnikov gotovine, sredstva pa potem banka plasira glede na razmere in potrebe. Tistega leta je imela BS poleg 779 milijonov lastnih sredstev (kapitala in rezerv) še 4,2 milijarde drugih obveznosti (predvsem vlog bank), skoraj vseh 5,6 milijard tako zbranih sredstev pa je plasirala v tujini.

S prevzemom evra 1.1.2007 ter zamenjavo tolarja z evri pa se je situacija precej spremenila. Pred tem smo imeli seveda točno evidenco, koliko denarja (tolarjev) je bil dano v obtok, nato pa smo postali samo del celotnega evro-območja, kjer seveda gotovina prosto prehaja. V skladu s pravili in principi delovanja Evropske centralne banke, se zato vsaki članici po ključu določi, koliko izdane gotovine odpade nanjo. In konec leta 2007 je Banka Slovenije v svoje bilance zapisala, da imamo za kar 2,95 milijarde evrov izdanih bankovcev, torej dobri 2 milijardi več, kot smo imeli tolarjev. Seveda mora biti bilanca izravnana in razlika se je vodila kot “neto terjatve iz naslova razdelitve evro bankovcev znotraj Evrosistema”.

“Premoženje” Banke Slovenije se je torej povečalo tudi za ti dve in pol milijarde, čeprav je šlo za obračunsko kategorijo. Presenečajo pa dogajanja z bankovci v obtoku po letu 2012. Na spodnji sliki je z rdečo črto prikazan omenjeni skok obsega izdanih bankovcev z vstopom v evro območje. Z modro črto prikazan obseg bankovcev v obtoku, če odštejemo omenjene obračunske terjatve oz. dodatne obveznosti iz alokacije bankovcev po ključu. Vzporedno pa je na grafu prikazano tudi gibanje BDP Slovenije (sorazmerno gibanje, desna skala).

Ves čas samostojne valute, je znašal obseg izdanih bankovcev okoli 3 % v primerjavi z BDP. Nekoliko se je znižal le dve, tri leta pred uvedbo evra, ko so ljudje že postopno menjali gotovino v evre. Do pomembne spremembe pa je prišlo po letu 2012, ko naj bi se obseg izdanih bankovcev povečal kar za 5-krat ob npr. 27 % rasti BDP. V letnem poročilu BS kakih pojasnil te rasti ni, razen navedb, da se je pač povečal obseg izdanih bankovcev. Verjetno je to tudi v povezavi s politiko ECB (kvantitativno sproščanje oz. odkupi papirjev s strani ECB), čeprav so med državami prisotne precejšnje razlike. Konec lanskega leta je tako obseg izdane gotovine (po ključu ECB +/- dodatne obveznosti ali terjatve) v Sloveniji znašal že blizu 16 % BDP. Nemčija jo ima še več, skoraj 20 % BDP (8,4 % po ključu plus dodatna alokacija) Italija pa na primer 9 % BDP. Velika izjema pa je Avstrija, ki ima prav tako za 8 % BDP izdanih bankovcev po ključu, a skoraj toliko terjatev – vendar pa ima ustrezno več drugih obveznosti znotraj eurosistema, tako da je bilančna vsota avstrijske centralne banke relativno višja od slovenske.

BS1.png

Druga pomembna funkcija, ki jo je imela Banka Slovenije v času samostojne valute, so bile obvezne rezerve, ki so jih imele poslovne banke pri njej, BS pa je ta sredstva plasirala v tujino. Takšno gibanje se lepo vidi na spodnjem grafikonu bilance stanja Banke Slovenije za zadnjih 25 let. Pod črto so viri sredstev banke (kapital in obveznosti), nad črto pa so podatki, kam je ta sredstva banka plasirala. Z modro črto je prikazana bilančna vsota banke, stolpci pa prikazujejo odnos do posameznega sektorja. Torej, koliko je imela država, banke ali tujina vlog v BS in kam je BS ta zbrana sredstva vložila, prav tako po sektorjih. Pri tem so odnosi s tujino zaradi večje preglednosti prikazane v neto znesku. Naložbe BS v tujini so torej zmanjšane za vloge tujine v BS, zaradi česar je seštevek stolpcev nižji od skupne bilančne vsote.

BS2

Do prevzema evra so poslovne banke postopno krepile rezerve v BS (vijoličasti stolpec), BS pa je vsa ta sredstva skupaj sredstvi države, iz izdanih bankovcev in kapitala, plasirala v tujini. Teh sredstev je bilo zadnja leta pred prevzemom evra že za okoli 7 milijard evrov. S prevzemom evra, pa so banke rezerve plasirale neposredno v tujino (ECB), BS je ta sredstva vodila kot obveznost do evrosistema in nato ponovno kot plasma v tujino. Zaradi tega se je odnos z domačimi sektorji takrat precej zmanjšal. Bilančna vsota BS se je sicer povečala tudi za dodatno izdane bankovce, kot je opisano zgoraj, a je BS ta presežek vodila kot terjatev do ECB zaradi česar sem jo tudi izločil. S to izločitvijo ter zaradi pobotanja odnosov s tujino, se je prikazane neto terjatve in obveznosti precej nižje od uradne bilančne vsote BS.

Z nastopom krize leta 2008 pa so se razmerja pričela spreminjati. Do sanacije banke (2013) je tako BS precej sredstev vložila v domače banke. Po sanaciji in kapitalski okrepitvi državnih bank, pa so se pričele povečevati vloge (presežki) bank in tudi prosta likvidna sredstva države, ki jih proračun drži pri BS. Skupaj z močno povečanim obsegom izdanih bankovcev, so se viri BS od leta 2013 podvojili (od 7,5 na blizu 17 milijard evrov), kar pa BS vložila v nakup vrednostih papirjev države Slovenije.

Država in banke imajo pri BS svoje račune, na katerih držijo tekoča likvidna sredstva ter tudi kake tekoče presežke. Ti viri BS so konec lanskega leta znašali 7,1 milijarde evrov, dodatno pa ima BS še 1,9 milijarde lastnih sredstev (kapital in rezerve – podatek po Biltenu BS) in 7,2 milijarde obveznosti iz naslova izdanih bankovcev. Od skupaj tako seštetih 16,4 milijard evrov (brez virov iz tujine, ki jih zopet plasira v tujino), ima tako že skoraj polovico v državnih papirjih, razliko pa pretežno v tujini (nekaj sicer tudi v bankah).

Bilančna vsota BS je zadnja leta torej res močno porasla, a to zaradi močno povečanega obsega izdanih bankovcev ter tudi visokih presežkov bank in države. Ne gre za neko zavestno kopičenje sredstev po odločitvi BS, temveč BS samo sprejema presežke bank in države in jih poleg virov iz naslova izdanih bankovcev plasira v tujino ali vrednostne papirje države Slovenije (drugo je vprašanje, če je potrebno toliko likvidnih rezerv države). Celotno premoženje BS tako trenutno znaša 36 % BDP (33,5 % v 2017). Vseeno pa je ta znesek primerjalno s sosednjimi državami nižji. Bilančna vsota avstrijske centralne banke je leta 2017 znašala 39 %, nemške in italijanske pa prek 50 % BDP. Tudi po deležu kapitala ne odstopamo, saj ga ima BS 11 % bilančne vsote, v omenjenih državah pa se giblje med 8 in 14 %.

Obseg sredstev, ki jih upravlja Banka Slovenije se je zadnja leta res močno povečal, a je še vedno relativno precej nižji kot v nekaterih primerjanih državah. Banke in država imajo pač večje presežke sredstev, ki so jih po zakonu dolžne držati v BS. So pa ta sredstva tudi dokaj volatilna, saj je država denimo januarja svoj vložek še povečala (na 4,8 milijarde), a ga februarja znižala za več kot polovico. Do največjih sprememb pa je prišlo pri izdaji bankovcev v obtoku. Kot povedano, naj bi se ti zadnja leta povečali kar za 5-krat. Znesek izdanih bankovcev v obtoku v Sloveniji znaša tako že 15,6 % BDP. Seveda pa je to dodatni vir sredstev BS in to ji omogoča, da v bistveno večji meri kreditira državo Slovenijo. Banka Slovenije financira danes tako že blizu četrtino celotnega javnega dolga države Slovenije, še pet let nazaj pa praktično nič. S povečanimi viri (ki izhajajo iz veljavne zakonodaje), Banka Slovenije torej pomemben del sredstev nalaga nazaj v državo, v vrednostne papirje Republike Slovenije.

Seveda ima Banka Slovenije tudi kar pomembno lastno premoženje, blizu 1,6 milijarde evrov kapitala in rezerv po stanju na dan 31.12.2017. Banka Slovenije seveda samostojno razpolaga z lastnim premoženjem, je neodvisna in organi banke niso vezani na sklepe ali navodila državnih organov (določila Zakona o Banki Slovenije). Vseeno pa tudi velja, da je Banka Slovenije v izključni državni lasti in da je ta kapital last države v širšem smislu. Zato BS presežke prihodkov namenja v državni proračun in v zadnjih 20 letih je bilo tega za skupaj 430 milijonov evrov. Vzporedno pa je tudi BS pomembno okrepila svoj kapital, za 1,3 milijarde v istem obdobju. Če je nujno, da vse to drži v rezervah, pa bi težko ocenjeval. V vsakem primeru pa bi morala biti uporaba teh rezerv predmet dogovora med ministrom za finance in guvernerjem v smislu iskanja najbolj optimalnih rešitev za državo. Kot rečeno, gre le za premoženje države in državljanov v širšem smislu in ne za last ene ali druge institucije. >

Moramo res prodati naše banke za kakršnokoli ceno?

Država Slovenija je lansko leto prodala 60-odstotkov lastniškega deleža v NLB, letos pa naj bi do konca junija v skladu z zavezami EU zaključila tudi prodajo Abanke. Okoli same sanacije bank v letu 2013 ter tudi prevzetih obvezah za prodajo in še bolj o nujnosti izpolnjevanja teh obvez oz. možnostih za drugačen dogovor, je seveda veliko odprtih dilem. A v tem tekstu ne bi pisal o njih, temveč prikazal samo nekaj podatkov o vrednostih in vrednotenju bank. Vemo, po kakšni ceni smo uspeli prodati NLB, za Abanko pa so zaenkrat zbrane neobvezujoče ponudbe potencialnih kupcev in o višini iztržka lahko samo sklepamo.

Za realno oceno in primerjavo o doseženih cenah slovenskih bank bi morali pregledati trg podobno velikih, torej relativno majhnih bank in ta analiza je bila v postopku prodaje najbrž pripravljena. Manjše banke dosegajo glede na svoje rezultate pač nižje vrednosti, kot to velja za velike banke in bančne konglomerate. Vseeno pa je zanimivo pogledati vrednosti bank, ki se prodajajo v Sloveniji, in jih primerjati z vrednostmi, ki jih na finančnem trgu EU in ZDA dosegajo največje banke iz teh držav. V spodnjih tabelah in primerjavah je nekaj podatkov o poslovanju in tržni vrednosti bank, ki kotirajo na borzah – in borzne vrednosti so seveda najbolj točen pokazatelj vrednosti bank.

Continue reading “Moramo res prodati naše banke za kakršnokoli ceno?”

Je pred vrati nova kriza?

Nedvomno  so trenutne mednarodne gospodarske (in politične) razmere dokaj nepredvidljive. V preteklih desetletjih smo imeli kljub nihanjem vseeno občutek, da stvari potekajo po nekih tirnicah, v nekem, vsaj zakulisnem dogovarjanju med državami. Zaradi tega je prisotno tudi več dilem in strahov, kakšna bodo gospodarska gibanja v bodoče. Zelo močan je namreč še spomin na zadnjo krizo pred desetimi leti in pričakovane so razne napovedi o še globljih padcih gospodarske aktivnosti v svetu.

Na drugi strani pa je tudi res, da nobena resna institucija za naslednji dve, tri leta (običajen horizont napovedi), ne predvideva kakega globalnega padca. Napovedi gospodarske rasti so res nekaj nižje, nihče pa ne govori o denimo 5-odstotnem padcu ali kaj podobnega. Razlika med 0.2 ali 1.2 odstotkov rasti je sicer velika, realno pa na ekonomski položaj (standard) ljudi nima velikega vpliva. Seveda, dokler gledamo samo ekonomski vidik. Na žalost pa takšne, sicer minimalne spremembe vplivajo na obnašanje ljudi in to se potem lahko odrazi v večjih neugodnih posledicah. Continue reading “Je pred vrati nova kriza?”

Še malo o javnem sektorju – mednarodne primerjave (VII)

V objavljenih člankih sem ugotavljal, da je število zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja v Sloveniji sicer pod povprečjem Evropske Unije, glede na nivo razvitosti pa je skupno število približno primerljivo z drugimi državami. Značilno je namreč, da imajo države z višjim BDP na prebivalca, praviloma tudi več zaposlenih v dejavnostih javnega sektorja (zdravstvo, šolstvo, javna uprava) in njihovo število v Sloveniji približno “ustreza naši stopnji razvoja”. Navedbo dajem v narekovaje, ker bi seveda lahko razpravljali, koliko podatek o BDP na prebivalca odraža stopnjo razvitosti države, a to ni namen tega teksta.

V izvornem tekstu sem seveda predstavljal predvsem podatke o zaposlenih in izdatkih za opravljanje tovrstnih dejavnosti, nisem pa se posvečal učinkovitost teh zaposlenih. Glede tega vemo, da je splošna ocena precej negativna, čeprav nekih celovitih primerjav z drugimi državami nimamo. To je seveda področje, kjer imajo subjektivne ocene večjo težo in to raje prepuščam drugim. Ker pa sem dobil pobude, da bi poleg podatkov o številu zaposlenih v javnem sektorju, pripravil še nekaj primerjav izdatkih za njihove plače v BDP, v nadaljevanju dodajam tudi ta vidik. Continue reading “Še malo o javnem sektorju – mednarodne primerjave (VII)”

O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj

Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbi Home Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim programom kot ga imata pri nas Merkur ali Bauhaus. Njegove številke in dosežki impozantni, predvsem pa nudijo nekaj zanimivih primerjav z dogajanji pri nas. Zaradi tega v nadaljevanju prikazujem nekaj podatkov o njihovem poslovanju ter primerljive podatke za Slovenijo.

Njihova zgodovina je pravzaprav kratka. Ni še minilo štirideset let, ko so odprli prvo trgovino ter zaposlili nekaj sodelavcev (leta 1979), lani pa je njihov promet prvič presegel 100 milijard dolarjev – enako kot vse gospodarske družbe v Sloveniji skupaj (!). Na spodnjem grafikonu je z rdečo črto prikazano gibanje prihodkov od prodaje za družbo Home Depot v milijon dolarjih, z modro pa prihodki vseh slovenskih podjetij v milijon evrih. Le-ti so bili lani 94 milijone evrov ali 105 milijard dolarjev. Za pretekla leta prihodkov v Sloveniji nisem preračunaval v dolarje, ker nihanje tečajnega razmerja ne odraža dejanskega razmerja v obsegu prodaje oz. letnih spremembah prometa. Continue reading “O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj”

Kako smo reševali Grčijo

Pred nekaj dnevi smo lahko prebrali vznesene članke o tem, kako je Grčiji uspelo prebroditi najtežji del krize. Poleg pohval odrekanju in prizadevanju Grkov, je bila v novicah izpostavljena predvsem ogromna pomoč, ki jo je Evropska Unija (članice evrske skupine) nudila tej državi. Pristop večine medijev (tudi naših) je bil predvsem v prikazu velikega žrtvovanja in pomoči s strani EU Grkom, ki so dolga leta živeli preko svojih zmožnosti. Torej pomoči “lenim” Grkom, kot je na osnovi medijskih sporočil zaključil povprečni bralec.

Seveda je zgodba z Grčijo in njenim dolgom precej bolj kompleksna, recimo kar drugačna. Pri tem bi na začetku vseeno poudaril, da zapis ne opravičuje in zagovarja politike, ki jo je izvajala Grčija vse do nastopa krize, kljub temu pa je potrebno dogajanje pogledati celoviteje, z več zornih kotov. Izpostavil bi predvsem tri stvari. Continue reading “Kako smo reševali Grčijo”

Koliko nas bo čez 60 let?

Da se v Sloveniji povečuje delež starejšega prebivalstva, seveda ni nobenega dvoma. Prav tako se lahko strinjamo, da to pomeni v bodoče več izdatkov za pokojnine ter zdravstveno varstvo. Država bo morala pri vodenju ekonomske in socialne politike ta dejstva upoštevati ter sprejemati ustrezne ukrepe. Značilno pa je tudi, da se v vseh izjavah in publikacijah redno pojavljajo ocene, da naj bi bili ti trendi v Sloveniji med najbolj kritičnimi v Evropi, kar zahteva še dodatne ukrepe. Analiza uradnih podatkov o predvidenih demografskih gibanjih v Evropski Uniji pa pokaže, da naj razmere v Sloveniji vseeno ne bi odstopale tako močno od povprečja EU. Bojim se, da so takšne ocene in ustrahovanja običajno rezultat samo prepisovanja ocen drugih, ne pa poglobljenega preverjanja dejanskih podatkov.

Seveda so projekcije kakšno bo gibanje števila in strukture prebivalstva čez 40 ali 60 let precej nezanesljive. Kakor sicer lahko delamo napovedi za leto 2060 ali 2080, lahko ob tem vseeno pomislimo, koliko so bile zanesljive napovedi po koncu prve svetovne vojne za gibanje števila prebivalstva v letu 1960 ali 1980. A ker nas zanima tudi položaj Slovenije glede na ostale države Evropske Unije, so takšne projekcije vseeno uporabne za oceno ali se bo pri nas starostna struktura poslabševala hitreje ali počasneje od drugih držav. Za kakršnekoli ocene s tega področja se praviloma uporabljajo projekcije Evropskega statističnega urada, ki so za vse države pripravljene po neki enotni metodologiji in torej vsaj približno primerljive. Continue reading “Koliko nas bo čez 60 let?”