O vprašljivih nasvetih Evropske komisije

V povezavi s sporno sanacijo bank se danes pogosto pojavlja očitek o nekritičnem sprejemanju takratnih priporočil Evropske komisije. Beremo kako smo s strani tretjerazrednih birokratov dobivali usmeritve, ki smo jim brez zadržkov sledili in jih vključevali v naš pravni red. Kako točna in obvezna so bila navodila in koliko je bilo naše servilnosti, seveda ne bomo nikoli vedeli – a zanimivo, kako smo pogumni pri ocenah za nazaj, pri aktualnih ocenah pa so priporočila iz Evrope še vedno nekaj »svetega« o čemer se ne dvomi. Ob sprejemanju proračuna za prihodnje leto smo tako zopet dobili opozorilo, kako naj bi se kljub večinoma ugodnim kazalcem, pomikali v smer povečanih tveganj. Celo »naša« komisarka Bulčeva, sicer zadolžena za transport, izpostavlja težave javnofinančnih gibanj Slovenije. Nedvomno teh ni malo, a mogoče vseeno nekaj poudarkov, ki kažejo tudi drugo, pozitivnejšo plat položaja naše države in o katerih le redkokdaj kaj preberemo ter večini ljudi niso poznane. Continue reading “O vprašljivih nasvetih Evropske komisije”

Kako nas prehitevajo

Pred časom smo lahko prebrali kolumno uglednega avtorja o zaostanku Slovenije v gospodarskem razvoju in prehitevanju s strani nekaterih nekdanjih vzhodnih držav. Za podkrepitev teze avtor navede nekaj statističnih podatkov in sicer, da naj bi Estonija v zadnjih 20 letih svoj BDP povečala kar za 570 odstotkov, Češka na primer za 240 odstotkov, Slovenija pa le za 129 odstotkov. Da je bil padec našega domačega proizvoda v času krize kar nekaj višji kot v primerljivih državah, seveda ni nobenega dvoma in vsesplošni konsenz je tudi v ugotovitvi, da je to posledica predvsem neustrezne ekonomske politike v širšem smislu. Ne glede na to poenotenje, pa je pri navajanju številk vseeno potrebno uporabiti točne in primerljive podatke. Omenjeni podatki so namreč nominalne stopnje rasti BDP, ki seveda ne odražajo dejanskih razlik med državami in so v tem pogledu zavajajoče. Zato v nadaljevanju nekaj konkretnih statističnih podatkov o gibanju bruto domačega proizvode Slovenije v primerjavi z nekaterimi drugimi državami (vir je Eurostat in OECD). Torej samo prikaz gibanj, brez namena kakih poglobljenih komentarjev. Continue reading “Kako nas prehitevajo”

Kako smo reševali slovenske in nemške banke

Tako kot spremljamo nasprotne pozicije Grčije in upnikov pri iskanju rešitve za nastalo situacijo, so enako ali še bolj razdeljeni tudi komentarji in ocene teh dogajanj. Pri tem je vse bolj glasna ter tudi z več podpore stran, ki kritično gleda na nepopustljivost Grkov pri uvedbi reform (kot se razlaga sporni element dogovora). Ljudem je pač bližja razlaga, da mora vsak sam plačati za svoje zmote in dolgove, ne pa da to pričakuje od drugih. To je seveda logično, a druga stran poskuša dokazati, da način »reševanja« Grčije in njenih dolgov ni v nadaljnjem stiskanju, varčevanju in odrekanju ljudi, ker se je že do sedaj to izkazalo kot neučinkovito. Če bi dodatno znižanje plač in pokojnin Grkov omogočilo vračilo njihovih dolgov (kar je pravzaprav osnovna skrb vseh upnikov in ne položaj Grčije kot takšne), potem bi bilo to verjetno upravičeno. A dosedanja gibanja kažejo, da je tovrstna politika samo še dodatno zmanjšala možnost, da bi Grki svoj dolg poravnali. Za še en pogled na nastale razmere, je mogoče zanimiva primerjava razvoja dogodkov v Grčiji in pri nas. Continue reading “Kako smo reševali slovenske in nemške banke”

Še malo o slovenski pomoči Nemčiji (oprostite, Grčiji)

Nek posplošen in prevladujoč pogled na dogajanja v Grčiji bi bil, da so Grki dolga leta živeli preko svojih možnosti, se zaradi tega močno zadolžili, sedaj pa iščejo način, kako bi se teh dolgov znebili. V proces reševanja nastalih razmer je kot članica evrske skupine vstopila tudi Slovenija ter prevzela financiranje dela dolga. Glede na to, so popolnoma razumljivi odgovori ljudi na vprašanje ali morajo Grki vrniti svoj dolg: seveda! Če moramo sami varčevati ali naj ob tem dajemo odpustke svojim dolžnikom, da bodo lahko zapravljali naprej? Takšno razmišljanje je vsekakor logično, pričakovano in tudi upravičeno, vseeno pa so pri tej nesrečni zgodbi ni vse tako enoznačno. O tem sem sicer podrobneje pisal v tekstu pred tremi tedni, tokrat pa mogoče še dva ključna poudarka, sicer poenostavljena, a najbolj značilna. Continue reading “Še malo o slovenski pomoči Nemčiji (oprostite, Grčiji)”

Kaj se skriva v grškem dolgu

Zmaga stranke Siriza na volitvah v Grčiji je pri nas, kot običajno, odprla tudi diskusijo med zagovorniki »leve« in »desne« opcije. Na eni strani imamo levičarje, ki vidijo v tej zmagi prelom z dosedanjo neučinkovito ekonomsko politiko, prevlado kapitala ter prvi korak k ustavitvi socialnega razpada države (Grčije in tudi širše). Druga opcija pa opozarja na nevarnost poenostavljenega gledanja na prevzete obveznosti ter nerealnost pričakovanja, da bo nekdo tretji skrbel za tvoje dolgove in življenje preko svojih zmožnosti. Sam se izogibam načelnim ocenam, posebno v tako zapleteni situaciji, v kateri nekega enostavnega recepta rešitve ni na vidiku. Vseeno pa je zanimivo pogledati nekaj konkretnih številk o dosedanjih dogajanjih in na njihovi osnovi so mogoče neki zaključki bolj logični. Continue reading “Kaj se skriva v grškem dolgu”

Pomoč in “pomoč”

Nedavno smo na isti dan lahko prebrali dve podobni, a po nekaterih podrobnostih, zelo različni novici. Ruski predsednik Putin je med južnoameriško turnejo obiskal Kubo, nemška kanclerka Merklova pa se je za nekaj ur ustavila v Dubrovniku in prisostvovala srečanju treh predsednikov Zahodnega Balkana (Srbije, Hrvaške, Slovenije). Oba predstavnika velikih gospodarskih sil sta seveda izrazila vso podporo omenjenim državam, pohvalila njihove aktivnosti in prizadevanja, pri konkretnih dejanjih pa je njun obisk izzvenel precej različno. Zato poglejmo, kako se lahko pomoč razlikuje od »pomoči«. Continue reading “Pomoč in “pomoč””

Pomoč in “pomoč”

Nedavno smo na isti dan lahko prebrali dve podobni, a po nekaterih podrobnostih, zelo različni novici. Ruski predsednik Putin je med južnoameriško turnejo obiskal Kubo, nemška kanclerka Merklova pa se je za nekaj ur ustavila v Dubrovniku in prisostvovala srečanju treh predsednikov Zahodnega Balkana (Srbije, Hrvaške, Slovenije). Oba predstavnika velikih gospodarskih sil sta seveda izrazila vso podporo omenjenim državam, pohvalila njihove aktivnosti in prizadevanja, pri konkretnih dejanjih pa je njun obisk izzvenel precej različno. Zato poglejmo, kako se lahko pomoč razlikuje od »pomoči«. Continue reading “Pomoč in “pomoč””

O varčevalcih nekdanje Ljubljanske banke

V teh dneh smo lahko prebrali veliko zapisov o razsodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je Slovenija dolžna poravnati obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke v državah nekdanje skupne države. Pri tem lahko na eni strani prebiramo komentarje o napačnih odločitvah politike in oseb, ki so se o tem pogajali in odločali, na drugi strani pa pojasnila udeležencev, da drugačne rešitve niso bile mogoče ter da gre za nepravično sodbo. Kakorkoli, Slovenija bo morala te obveznosti sedaj poravnati, pa naj se s tem strinjamo ali ne. Vseeno pa mogoče v nadaljevanju nekaj dodatnih pogledov in pojasnil, kaj se je s temi bančnimi vlogami sploh dogajalo, kakšne možnosti smo imeli ter kdo bi bil lahko krivec za takšen razplet.

V bivši Jugoslaviji so morale banke večji del zbranih deviz od prebivalstva deponirati v Narodni banki Jugoslavije. V svojih blagajnah so imele devize za tekoče poslovanje in izplačevanje dvigov, ostalo pa so vodili kot terjatev do centralne banke. Te devize so bile seveda potrošene za plačila obveznosti celotne države do tujine in sistem je deloval, dokler se ne bi vsi (ali tudi velik del) varčevalcev odločilo za dvig. To sicer velja tudi v današnjem času, saj banke vložena sredstva posodijo naprej in jih brez pomoči centralne banke in mednarodnih finančnih institucij ne bi mogla vrniti, če bi prišlo do pospešenega dvigovanja. Vendar pa je razlika v tem, da imajo danes banke obveznosti do varčevalcev pokrite s premoženjem (terjatvami), v Jugoslaviji pa prav veliko rezerv ni bilo. Vsekakor precej manj kot obveznosti do varčevalcev, pa še te so postale dobesedno predmet »kraje« med republikami, ko je začela država razpadati.

Ob osamosvojitvi smo se tako soočili z dejstvom, da teh sredstev praktično ni, ljudi pa kljub temu nismo mogli pustiti brez svojega premoženja v bankah. Zato je bil takrat v vodstvu države sprejet sklep, da bo Slovenija prevzela obveznosti za poplačilo varčevalcev v svoje  breme. To sicer ni pomenilo, da jih je tisti trenutek izplačala (takšnih rezerv niti nismo imeli), temveč samo priznala in garantirala, da bodo izplačane. S tem so umirili nervozo ljudi in pritiska na izplačilo v bankah niti ni bilo več. Država je samo »poknjižila« svojo obveznost do bank, povečala javni dolg, sredstva pa so pravzaprav ostala v bankah in prebivalci so pravzaprav zaradi zaupanja začeli denar v banke zopet prinašati (že v letu 1993 so bile za 500 milijonov višje vloge kot leto poprej).

Seveda pa je imela Ljubljanska banka v času skupne države podružnice tudi v drugih republikah (Zagreb, Sarajevo), druge republike pa tudi svoje hčerinske banke v Sloveniji (Jugobanka, Beogradska banka). Zaradi tega je bilo aktualno vprašanje, katere obveznosti bo Slovenija pokrila. Odločili smo se za tako imenovan teritorialni princip in sicer, da bomo pokrili vse obveznosti bank in podružnic, ki imajo sedež v Sloveniji. Opredelili smo se torej za opcijo, da pokrijemo vse vloge Slovencem na našem ozemlju (tudi v bankah v lasti drugih republik), ne pa obveze podružnic Ljubljanske banke v Zagrebu in Sarajevu. Sprejeli smo Ustavni zakon in ustanovili Novo Ljubljansko banko, ki naj ne bi imela nič z obvezami v podružnic drugih republikah.

Pravno bi bilo sicer korektno, da bi Slovenija prevzela vse obveznosti Ljubljanske banke ne glede na lokacijo in prepustila reševanje vlog ljubljanske podružnice Jugobanke ali Beogradske banke Srbiji. Seveda pa ni bilo politično sprejemljivo, da bi pustili na »cedilu« slovenske varčevalce drugih bank in reševali Hrvate in Bosance, ki so prinesli denar v »našo« banko pri njih. Predvideli smo pač, da bodo te obveze razrešili v njihovih državah, tako kot smo jih mi v Sloveniji.

Povedano je sicer precej poenostavljeno, brez navajanja vseh pravnih aspektov, a v bistvu je šlo točno za to dilemo. Zavedati se moramo, da je bil razpad istočasno tudi prehod v drug družbeni in pravni sistem, da je šlo za izločitev iz skupne države in v takih razmerah je bilo pač potrebno sprejemati odločitve in ni bilo časa, da bi proučili vse potencialne možnosti ter nevarnosti. Ni bilo ne prakse, ne izkušenj.

Na žalost pa se niso ne na Hrvaškem, ne v Bosni in Hercegovini odločili za pokritje obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke in začel se je dolgoletni pravni boj z zaključkom prejšnji teden. Seveda smo za nazaj vsi pametni in glede na razplet danes vemo, kakšne poteze bi morali sprejeti pred leti, a preprosto s(m)o pričakovali, da bo odločitev drugačna in naši pogajalci so »stavili« na to karto. Zanašali smo se na dejstvo, da smo obveznosti v Sloveniji pokrili in bo sodnike to prepričalo, a pri tako zapleteni tematiki ne moremo biti nikoli sigurni v uspeh (to velja tudi za mejno vprašanje, čeprav smo še tako prepričani v svoj prav). Vsekakor ni bil razlog takšne odločitve v tem, da leta 1992 nismo imeli sredstev (tudi slovenskim varčevalcem nismo vrnili, niti ne bi mogli).

Vsekakor pa smo imeli priložnosti, da bi tudi glede tega vprašanja v kasnejših letih dosegli kak kompromis, posebno v povezavi z zaščito ostalih interesov Slovenije v drugih republikah (npr. počitniške kapacitete, naše terjatve) in s tem umaknili z dnevnega reda izredno občutljivo vprašanje varčevalcev. To bi bila daleč najboljša rešitev, saj bi si s priznanjem teh obveznosti lahko na drugi strani preko poslovnih odnosov in okrepljenega trgovanja povrnili velik del vložka.

Za nek tak dogovor pa na žalost v naši državi ni bilo nikoli posluha, politične volje ter predvsem poguma. Si predstavljate reakcije opozicije, medijev, javnosti, če bi se nekdo dogovoril in pred desetimi ali dvajsetimi leti priznal teh takrat 250 milijonov obveznosti? Mislim, da bi bil hitro označen kot narodni izdajalec – posebno s strani tistih, ki danes naštevajo krivce, ki navajajo posameznike, ki naj pred leti ne bi bili pripravljeni sprejeti kompromisa ali preprosto prevzeti obveznosti za poplačilo teh obveznosti. Na žalost je najlažje, da se nič ne odločiš, kot pa tvegaš nevarnost, da se odločiš napačno (in to je danes prisotno še bolj). Predvsem pa za takšne in podobne zgrešene politične odločitve, ki so ključen razlog za trenutno stanje v Sloveniji seveda nihče ne odgovarja (niti moralno). Zato je politiki tudi v interesu, da se obsodi nekaj deset gospodarstvenikov in bankirjev in s tem računa, da je spisek krivcev zaključen.

In še o vplivu teh obveznosti na naše javne finance. Pri tem je predvsem potrebno izpostaviti, da ima ta obveznost precej drugačen značaj kot npr. 500 milijonov evrov več pokojnin, plač javnih uslužbencev, državnih investicij ali tudi nadomestil za izbrisane. Vsi omenjeni proračunski izdatki pomenijo tudi domačo potrošnjo in precejšen del teh izdatkov se potem vrne v dodatnih proračunskih prihodkih. Seveda se to ne vidi neposredno in zato teh izdatkov nikoli pravilno ne ovrednotimo. Še v nobenem proračunu zaradi povečanja izdatkov nismo povečali prihodkov – enako kot pri varčevanju nikoli ne ocenimo, koliko bodo rezi pri izdatkih vplivali na manjše prihodke.

Pri poravnavi obveznosti do varčevalcev nekdanjih republik pa bo šlo več ali manj za čisti odliv sredstev. Glede na ocene višine poplačila, katere se gibljejo med pol in milijardo evrov to pomeni npr. toliko kot 5 % višje pokojnine naslednjih deset let. A za slednje se bo kot lev boril Erjavec, obveznosti do nekdanjih varčevalcev pa bomo pripisali k skupnemu javnemu dolgu Republike Slovenije in plačevali letno kakih 20 ali 30 milijonov evrov dodatnih obresti na izdane obveznice. Seveda pa bo to poplačevanje kar zahteven tehnični postopek, vključno z vsemi zapuščinskimi postopki, kar bo vsekakor zavleklo končno izplačilo. Upajmo le, da to ne bo razlog za še kakšen ukor s strani Evrope.

Bine Kordež, 20.7.214

Izgubljeni milijoni

V času, ko na eni strani seštevamo milijone in milijarde evrov, ki jih bo potrebno nameniti za sanacijo bančnega sistema, na drugi pa se pogajamo za vsak milijon, ki bi ga lahko privarčevali v zdravstvu ali šolstvu, je seveda jeza ljudi popolnoma razumljiva. Kot je tudi razumljivo spraševanje ali bo za takšno stanje kdo odgovarjal ali se vsaj pokesal, kot je nedavno zapisal komentator v Delu »za napake, ko so banke metale posojila tajkunom in gradbincem tako rekoč z lopato brez ustreznih zavarovanj«. Mnenje o takratnih dogajanjih in nepravilnostih je danes seveda absolutno poenoteno in dilem ni. Poslovne in politične odločitve iz obdobja pred krizo se pač odražajo v današnji slabi gospodarski situaciji, vseeno pa sta ob tem zanimiva dva vidika, ki se v teh razpravah le redko pojavita. Continue reading “Izgubljeni milijoni”

Ciprska zgodba in kdo bi moral plačati izgube

V zadnjih dneh je najpogosteje obravnavana tema v finančnem svetu vsekakor Ciper in predlagana obdavčitev depozitov v tamkajšnjih bankah. Kakorkoli je seveda ta predlog precejšen precedens v dosedanjih način reševanja bančne problematike, vseeno ne moremo mimo dejstva, da predstavlja ciprsko gospodarstvo manj kot dva promila skupnega gospodarstva evrskega območja. Torej toliko, kot je vloga kake newyorške četrti v celotni ekonomiji Združenih držav, kar vsekakor kaže na krhkost funkcioniranja in predvsem reševanja problemov v celotni Evropski Uniji ter še posebej v Evro skupini.

O dogajanjih in reševanjih ciprskega problema je bilo seveda že ogromno napisanega, vseeno pa mogoče še nekaj zanimivih dodatnih podatkov in kak manj običajen pogled na to temo. Continue reading “Ciprska zgodba in kdo bi moral plačati izgube”