O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.

O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse. Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel”

O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj

Pred dnevi sem zasledil članek o ameriški družbi Home Depot. Gre za največjega trgovca s tehničnim blagom na svetu, s podobnim programom kot ga imata pri nas Merkur ali Bauhaus. Njegove številke in dosežki impozantni, predvsem pa nudijo nekaj zanimivih primerjav z dogajanji pri nas. Zaradi tega v nadaljevanju prikazujem nekaj podatkov o njihovem poslovanju ter primerljive podatke za Slovenijo.

Njihova zgodovina je pravzaprav kratka. Ni še minilo štirideset let, ko so odprli prvo trgovino ter zaposlili nekaj sodelavcev (leta 1979), lani pa je njihov promet prvič presegel 100 milijard dolarjev – enako kot vse gospodarske družbe v Sloveniji skupaj (!). Na spodnjem grafikonu je z rdečo črto prikazano gibanje prihodkov od prodaje za družbo Home Depot v milijon dolarjih, z modro pa prihodki vseh slovenskih podjetij v milijon evrih. Le-ti so bili lani 94 milijone evrov ali 105 milijard dolarjev. Za pretekla leta prihodkov v Sloveniji nisem preračunaval v dolarje, ker nihanje tečajnega razmerja ne odraža dejanskega razmerja v obsegu prodaje oz. letnih spremembah prometa. Continue reading “O podjetju, večjem kot vsa slovenska skupaj”

Bo tudi Merkur hrvaški ?

Objava novice o prodaji Merkurja v začetku septembra niti ni zbudila kakega zanimanja javnosti. Vsekakor je bila večje presenečenje informacija, da naj bi se za Merkur zanimala hrvaška družba Pevec. Informacije so še dokaj skope, nepotrjene, a poglejmo kaj se pravzaprav prodaja in predvsem, zakaj do takšnih nakupov prihaja.

Zeleno-rumena blagovna znamka Merkur ostaja v Sloveniji še vedno sinonim za prodajo tehničnega blaga. Prav tako se še vedno se tudi povezuje s kvaliteto, čeprav manj kot nekdaj. Prodajni program Merkurja je bil vedno precej širok, širši kot je značilna za trgovce s tovrstnim programov iz tujine. V Skupino Merkur je namreč spadal tudi Big bang, vodilni slovenski trgovec z zabavno in gospodinjsko elektroniko s katerim je Merkur obvladal preko polovico tega trga. Drugi prodajni program, ki se je prav tako preoblikoval v samostojno podjetje v sklopu Merkurja, pa je bila prodaja metalurških izdelkov (pločevina, žice in cevi iz jekla) pod imenom Mersteel. Dodatna specifičnost Merkurja je bil tudi velik obseg prodaje pravnim osebam (podjetjem, obrtnikom), kjer so ustvarili celo nekaj več zaslužka kot pri prodaji končnim potrošnikom. Takšna usmeritev je omogočila, da je Merkur na vrhuncu (leta 2008) s skupaj 5.000 zaposlenimi ustvaril blizu 1,3 milijarde evrov prodaje, kar bi ga še danes uvrstilo na četrto mesto med slovenskimi skupinami podjetij. Continue reading “Bo tudi Merkur hrvaški ?”