Se gospodarstvo res pregreva ?

Presenetljivo visoko gospodarsko rast v prvem kvartalu letošnjega leta (5,3 odstotke) poleg nadaljevanja rasti izvoza, poganja tudi krepitev domače potrošnje. To je najbolj enostavno, a tudi točno pojasnilo povečevanja domače dodane vrednosti. Do težav pa hitro pridemo, ko želimo to rast podrobneje obrazložiti s številkami. Brali smo namreč, da sta domača potrošnja in investicije k tej rasti prispevali 4,5 odstotne točke – kar pomeni, da bi za prispevek izvoza k skupni rasti ostalo le 0,8 odstotne točke. Ker pa je izvoz naraščal še precej hitreje kot domača potrošnja, za skoraj desetino, to najbrž ne bo držalo. Zato nekaj dodatnih pogledov in številk za tistega, ki ni zadovoljen samo s prvim stavkom ocene gospodarskih gibanj. Continue reading “Se gospodarstvo res pregreva ?”

Je bilo leto 2016 rekordno – drugič

V prejšnjem tekstu predstavljeni podatki o poslovanju gospodarskih družb Slovenije so seveda samo en delček celotne slike in namen pisanja ni bila neka celovitejša analiza uspešnosti naših podjetij. Z dodatnimi podatki sem želel samo pokazati, da slika o poslovanju najbrž ni tako slaba kot bi lahko zaključili samo iz gibanja dobička (kar je izpostavil AJPES). Gibanja so dejansko ugodnejša, posebno če relativiziramo leti 2007 in 2008, ko so rezultati v pretežni meri temeljili na zadolževanju in dolgoročno niso bili vzdržni. Vsekakor pa tudi drži, da smo v zadnjem desetletju veliko izgubili in ob ustreznejši ekonomski politiki bi bili rezultati lahko pomembno boljši.

Na blogu JP Damijana so bile na isti članek izpostavljene določene dileme in mogoče je smiselno, da določene poudarke pogledamo še z nekoliko širšega vidika. Tako še enkrat prikazujem grafikon v katerega sem vključil še dva kazalca uspešnosti ter tudi leti 2007 in 2008. Ožja kot je kategorija spremljanja rezultata, večja so nihanja. Poleg izkaza neto čistega dobička je prikaz neto dobička pred popravki vrednosti naložb vseeno boljši pokazatelj uspešnosti poslovanja (to prikazuje dodatna rdeča črta). Tu se lepo vidi, kako smo v letih 2007 in 2008 dobičke napihnili s prevrednotenim premoženjem (takrat je bil izkazani dobiček višji), kasneje pa so ti popravki dobiček zniževali. Continue reading “Je bilo leto 2016 rekordno – drugič”

Je bilo leto 2016 rekordno?

Pred nekaj dnevi je AJPES objavil prve rezultate poslovanja gospodarskih družb Slovenije. Izvedeli smo sicer samo nekaj ključnih podatkov, medtem ko bo celotno poročilo kot običajno verjetno objavljeno sredi maja. Rezultati so seveda v skladu s pričakovanji precej boljši kot v letu poprej. Ob nekaj večjih prihodkih od prodaje, je dodana vrednost porasla za 7 %, končni rezultat poslovanja pa je celo 70 % višji kot v letu 2015.

Kot enega ključnih podatkov je AJPES izpostavil gibanje neto čistih dobičkov (dobički vseh podjetij po plačilu davkov ter zmanjšanju za vse izgube). Ti so v lanskem letu znašali 3,2 milijarde evrov, kar pa je še vedno manj od rekordnega leta 2007. Gibanje za teh zadnjih deset let je AJPES prikazal tudi v obliki grafikona in sicer rumena črta na spodnji sliki. Ta in podobni podatki se praviloma uporabljajo pri dokazovanju teze o “izgubljenem desetletju” Slovenije, da torej še vedno nismo ulovili nekdanjih dosežkov. Continue reading “Je bilo leto 2016 rekordno?”

Todorić in nenadni izbruh panike ali trenutek, ki loči junaka od bedaka

Še leto, ne, pol leta nazaj je bil Ivica Todorić, lastnik in predsednik uprave Agrokorja, eden najbolj zaželenih in cenjenih ljudi na Hrvaškem, danes pa bi lahko skoraj rekli, da je državni sovražnik (zločinec) številka ena. Kaj se je v tem času zgodilo s podjetjem? V formalnem smislu nič. Bilanca Skupine Agrokor niso danes nič drugačne kot so bile pred letom ali dvema, obseg posojil je že dve leti na približno enaki višini. Teh posojil danes sicer ne more vrniti v rokih, vendar to ni mogel niti pred dvema, niti pred petimi leti, a je družba uspešno poslovala in banke so jo brez zadržkov spremljale. Kaj se je torej zgodilo, kaj je tako spremenilo pogled in oceno sposobnosti družbe, ki bi bila brez posebnega zakona verjetno že na poti v stečaj? Continue reading “Todorić in nenadni izbruh panike ali trenutek, ki loči junaka od bedaka”

Kako bi Američani reševali Cimos (primer General Motors)

Predvsem bliskovito, pragmatično ter brez hipokrizije in histerije.

Pred dnevi smo lahko slišali, kako naj bi vsaka slovenska družina prispevala že 500 evrov za reševanje Cimosa. To je zopet ena od izjav, ki na čim bolj slikovit in preprost način usmerjajo javno mnenje. Cimos je postal nekakšno torišče, na katerem krešejo različna mnenja o vlogi države, državni pomoči, ohranjanju delovnih mest, nacionalnem interesu in podobno. In takšna medijska izpostavljenost primera je za družbo samo slabo, saj so odgovorni toliko bolj previdni pri svojih (ne)odločitvah. Zaradi tega je danes položaj Cimosa slabši kot pred osmimi leti brez odgovornega za to dolgotrajno kalvarijo. Mogoče je zanimivo primerjati, kako so se reševanja avtomobilske industrije lotili v Združenih državah Amerike. Podatki so večinoma povzeti po članku “Auto Industry Bailout (GM, Ford, Chrysler); Was the Big 3 Bailout Worth It)”. Continue reading “Kako bi Američani reševali Cimos (primer General Motors)”

Grozi Agrokorju zaradi zadolženosti propad?

… Ne, razen, če bi ga banke “reševale po slovensko” – kot Cimos.

Agrokor je tipičen primer, kako lahko nekoliko bolj zadolžena družba hitro zaide v velike težave, če izgubi zaupanje okolja, predvsem upnikov. Sredstva, ki jih podjetje najame za financiranje naložb v zgradbe, opremo ali zaloge, lahko vrne na daljši rok iz dobičkov. A ker ta sredstva potrebuje stalno, običajno vrača zapadla posojila z najemanjem novih (tudi Nemčija ali ZDA svoj ogromni javni dolg vračata z vsakoletnim najemanjem novih posojil). Dokler posojilojemalci v družbo (državo) zaupajo, dokler ji verjamejo, da posojila lahko vrne, se posojila obnavljajo oz. najemajo nova in vračajo stara. S kakimi negativnimi informacijami ali upadom dobičkonosnosti družbe, pa se banke prestrašijo, niso več pripravljene odobravati novih posojil in družba brez njih zelo težko poravna zapadle obveznosti. Ne gre torej za neko veliko spremembo v samem poslovanju, saj tudi finančno “zdrave” družbe ne morejo posojil preprosto kar vrniti – ključna razlika je v tem, da tega od njih nihče ne pričakuje (tudi od Združenih držav Amerike ne). Continue reading “Grozi Agrokorju zaradi zadolženosti propad?”

Ali res rešujemo Cimos?

Cimos je v zadnjih dneh zopet polnil časopisne stolpce, tokrat zaradi pogajanj s Hrvati glede obveznosti do njihove Družbe za sanacijo bank. Ponovno smo lahko brali o nevarnosti stečaja družbe, o veliki državni pomoči in nasploh o težavah s katerimi se Cimos srečuje že kar nekaj let. Osnovna nit množice člankov je bila sicer vseeno v prizadevanjih tako uprav družbe, lastnikov ter tudi najvišjih predstavnikov vlade, da se ta pomembna družba ohrani aktivna in nadaljuje svoje poslovanje. Kot običajno, se vidi perspektiva samo v prodaji tujim lastnikom, ki naj bi menda edini znali zagotoviti uspešen razvoj družbe. Razumljivo bodo poskrbeli tudi za dobičkonosno poslovanje, saj se nihče ne odloča za vstop v naša podjetja iz ljubezni. Ne dvomim, da bo novi italijanski lastnik (verjetno bo do realizacije dogovorjene pogodbe o prodaji prišlo) ponovno vzpostavil sloves uspešne družbe. Nekdanji položaj Cimosa vsekakor daje dobre obete. Nisem pa prepričan, da je bila za današnje lastnike (DUTB ter ekonomsko predvsem banke) to najboljša in edina rešitev, kot se nam poskuša ves čas predstaviti. Continue reading “Ali res rešujemo Cimos?”

Izgubljenih pol milijarde v Stožicah

»V stožiški luknji poniknilo pol milijarde. Med prerekanimi terjatvami je potegnila kratko prav Mestna občina Ljubljana; zastaralo ji je za skoraj 35 milijone evrov« je bil tipični napovednik poročanja medijev o poteku stečajnega postopka na družbo Grep, izvajalcem del športnih in trgovskih objektov v Stožicah. Takšna informacija običajnemu bralcu pove, da je bilo z izgradnjo Stožic izgubljeno (ukradeno?) 500 milijonov evrov in da je Občina Ljubljana pri tem izgubila največ. Takšen je pač običajni pristop k oblikovanju medijskega sporočila, ki želi bralcu predstaviti šokantno novico in ki ga dejstva ne zanimajo preveč (korektna analiza zahteva seveda več časa, napora ter tudi znanja, česar pa piscem pogosto zmanjka). Zato poglejmo konkretne številke, ki kažejo precej drugačno sliko. Pri tem izhajam samo iz javno objavljenih informacij, medtem ko se v druga ozadja ne spuščam, tudi ker jih ne poznam. Continue reading “Izgubljenih pol milijarde v Stožicah”

O največji napaki slovenske osamosvojitve

»Privatizacija državnega (družbenega) premoženja je največja napaka slovenske osamosvojitve« smo na zadnjem posvetu ob obletnici priznanja Slovenije slišali iz ust uglednih predstavnikov naše države in takšna ocena bo najbrž stalnica vseh posvetov in zapisov o poteh in stranpoteh našega samostojnega razvoja še dolga leta. S privatizacijo so mišljeni predvsem spodleteli menedžerski prevzemi ter nasploh prehod nekdanjega družbenega lastništva v (pretežno) privatne roke. Takšno prepričanje, razumljivo, ne dopušča nobenega dvoma, ne v javnosti in medijih, kot priročno jo je sprejela politika in tudi stroka nima interesa za kako poglobljeno analizo.

Vsekakor so vse aktivnosti pri spremembah lastništva imele precejšnje posledice za celotno družbo. Tako zaradi izgub pri samem financiranju zgrešenih prevzemov, kot tudi posledic, ki so jih zaradi tega utrpele prevzete družbe. Stroka bi sicer lahko natančneje raziskala, koliko so k temu prispevali sami prevzemi, koliko pa napačne odločitve pri reševanju nastale situacije povezane z nastopom krize – a kot rečeno, interesa za to ni veliko, ker je družbeni konsenz glede tega poglavja naše zgodovine pač sprejet. Sam sem seveda močno vpleten v te procese in moje mnenje je zaradi tega nedvomno obremenjeno in najbrž tudi deloma pristransko (sicer nič manj kot mnenje ostalih piscev – le da na nasprotni strani), a na drugi strani imam enega boljših pregledov dogajanja, podkrepljen tudi s konkretnimi številkami. Continue reading “O največji napaki slovenske osamosvojitve”

Kdo je služil pri prodaji Heliosa

Prodaja Heliosa Japoncem s strani avstrijskih lastnikov je v začetku decembra vzdignila veliko prahu, ki pa se je kot običajno, kmalu polegel. Vstop strateškega lastnika z Daljnega Vzhoda lahko ocenimo kot dober obet za nadaljnji razvoj družbe, posebno če se bodo uresničile napovedi o oblikovanju centra za prodor japonskega koncerna v Evropo. Razumljivo pa je informacija o prodajni vrednosti 570 milijonov evrov, kolikor naj bi avstrijski lastniki iztržili pri prodaji, potem ko so družbo v letu 2014 odkupili od slovenskih lastnikov za 145 milijonov, povzročila precej razburjenja. Večina jeznih komentarjev je izhajala iz domnevnega 400-milijonskega zaslužka Avstrijcev, kar seveda ni točna primerjava, prav tako pa je težko pritrditi »opravičevanju« premiera, da je šlo za popolnoma drugačno družbo. V večini komentarjev je šlo za pavšalne ocene, zato poskušajmo v nadaljevanju nekaj podrobneje pogledati, kaj so Avstrijci kupili in kaj prodali. Continue reading “Kdo je služil pri prodaji Heliosa”