Nove ideje o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov: ­

  • obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in cilj vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva, ­
  • drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačilo odvisna od dohodkov posameznika.

DZZ je bilo pred dolgimi leti vzpostavljeno kot nekakšno nadomestilo lastnega prispevka koristnikov zdravstvenih storitev in temeljilo naj bi na prostovoljni odločitvi posameznika ali se zavaruje ali ne. Danes pa ljudje to doplačilo razumejo bolj kot del obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), saj jim je brez plačila DZZ močno prikrajšano (skoraj onemogočeno) koriščenje zdravstvenih storitev iz OZZ. Zato so tudi skoraj vsi dodatno zavarovani.

Ker se je DZZ praktično preoblikovalo v dodatno obvezno zavarovanje je upravičen očitek, ali je ta sredstva res potrebno zbirati preko zasebnih zavarovalnic z vso drago infrastrukturo in ali ne bi tega denarja lahko pobral kdo drug na cenejši način. Kot alternativa se običajno navaja predvsem povezava z OZZ in zbiranje preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ali preko FURS-a. Zasebne zdravstvene zavarovalnice (Vzajemna, Adriatic, Triglav) naj bi sicer imele tudi vlogo pri racionalnejši porabi tega denarja v zdravstvu, a uporabniki tega ne vidijo.

Drug najbolj izpostavljeni očitek plačevanja DZZ pa je nominalno enak znesek plačila DZZ za vse zavarovance. To se običajno ponazarja s primerom, da pri upokojencu s 400 evri pokojnine pomeni to skoraj desetino mesečnega prejemka, pri nekomu s 5 tisoč evri plače pa zanemarljiv znesek. Predlagane rešitve na različne načine vzpostavijo odvisnost zneska plačila DZZ z višino prejemkov zavarovanca, kar je seveda bolj solidarno in socialno.

Značilnost večine predlogov pa je v tem, da izpostavljajo predvsem zgornja dva problema, ki sta najbolj očitna in ljudem blizu. Manj pa govorijo o obsegu zbranega denarja in katera skupina ljudi bi po novem to plačala. Danes namreč okoli 40 % vsega prispevka plačajo upokojenci (približno 200 od 500 milijonov, če zaokrožujemo). Ker gredo predlogi pretežno v smer povečanja obveznega zavarovanja kot najbolj enostavne spremembe zbiranja sredstev ter tudi najcenejše, ostaja odprto, kdo bi po novem plačeval obstoječi prispevek upokojencev. Povečanje obveznega zavarovanja namreč bremeni samo aktivno populacijo (zaposlene in/ali podjetja) in opredeliti moramo tudi nadomestni vir za dosedanji znesek plačila upokojencev.

Različne možnosti sprememb dosedanjega zbiranja DZZ

Pri tem imamo tri možnosti:

1. Njihov prispevek lahko pokrijemo z dodatnim povečanjem OZZ, a to bi preneslo vse breme na aktivno populacijo oz. podjetniški sektor, na drugi strani pa dokaj razbremenilo upokojence. Opustitev plačevanja DZZ bi zanje pomenilo enako kot skoraj 5 % povprečno povečanje pokojnin, pri nižji pokojnini seveda še precej več. To je sicer všečna in glede na zaostajanje pokojnin v preteklih letih tudi opravičljiva rešitev. Vemo pa, koliko napora je potrebnega že za kak odstotek dodatnega usklajevanja pokojnin, ta sprememba pa bi pomenila kar 5 % izboljšanja dohodkovnega položaja upokojencev. Predvsem pa bi morali dodatno obremeniti aktivno populacijo (zaposlene) in večina bi morala plačevati več, kar vsekakor ne bi bilo sprejeto.

2. Lahko bi ta prispevek pokril proračun – to je sicer možno, a dvomim, da bi v teh razmerah javne finance obremenili še za teh dodatnih 200 milijonov evrov,

3. Možno pa je, da bi ta sredstva še vedno plačevali upokojenci. Namesto enotnega zneska (35 evrov), lahko tudi v sorazmerju z višino pokojnine in neposrednim odtegljajem od pokojnine ter nakazilom od ZPIZ na ZZZS. A teh variant zaenkrat ni. Tudi zato, ker obstoječi predlogi eksplicitno sploh ne omenjajo izpada prispevka upokojencev, vprašljivi pa so tudi pravni vidiki takšnega zbiranja. Današnji način zbiranja se obravnava kot plačilo zavarovanja z ustrezno regulativo in najbrž ni možno kar zneske neke odtegovati od pokojnin in prenakazovati med zavodi.

Ključna težava pri iskanju sprememb zbiranja dosedanjih 500 milijonov evrov (kolikor dobi danes zdravstvo iz DZZ), je torej kako zagotoviti manjkajočih 200 milijonov prispevka upokojencev. Pri plačevanju DZZ aktivne populacije je težav manj, saj je dvig obstoječega prispevka za OZZ lažje izvedljiv, možna pa je tudi drugačna distribucija. Danes za zdravstvo sicer plačujemo 6,36 % ob bruto plače in to zaposleni kot odbitek od bruto plače, dodatno pa še delodajalci v enaki višini.

Glede na navedena izhodišča, nekoliko podrobneje poglejmo, kakšni so konkretni zneski ter učinki nekaterih, do sedaj izoblikovanih predlogov sprememb. Obravnavali bi pet variant:

0. obstoječi sistem plačevanja OZZ v višini 6,36 % od plače plus DZZ v višini 35 evrov mesečno,

1. predlog Levice po katerem bi dvignili prispevek zaposlenih za 1 odstotno točko, ter prispevek delodajalcev za 1,6 odstotne točke,

2. varianta, da bi se dvignil samo prispevek zaposlenih (za 2,8 odstotne točke, da “ulovimo” isti znesek prispevka za zdravstvo),

3. varianta, da se prispevek zaposlenih za OZZ ne upošteva kot odbitna postavka za izračun dohodnine (predlog, ki ga v zadnjem času predstavlja dr. Keber),

4. sprememba dohodninske lestvice, ki bi prinesla podobne učinke kot predlog pod 4.

Ministrstvo za zdravstvo je po poročilih medijev predstavilo tudi predlog, da bi DZZ zbiral ZZZS (prva faza), kar naj bi pocenilo zbiranje, a s stališča zneskov in distribucije je enak kot obstoječ (točka 1). Nekdanji minister dr. Keber zagovarja varianto, da bi plačevanje OZZ izvzeli kot olajšavo pri obračunu dohodnine, kot naj bi bil primer v nekaterih drugih državah. V tem primeru bi bila zbrana sredstva za zdravstvo še vedno enaka, a država bi zbrala več dohodnine, katero bi kot dodaten vir namenila za financiranje zdravstva (izpad dosedanjega plačevanja DZZ). V bistvu je tak predlog popolnoma enak kot če bi npr. povečali stopnje dohodninske lestvice na obstoječo osnovo, kar je simulirano v varianti 5.

Vpliv sprememb na javne finance

V spodnji tabeli so prikazani učinki posameznih variant na javne finance in plače in sicer na osnovi okvirnih podatkov za letošnje leto. Zdravstvo iz naslova DZZ trenutno prejema okoli 500 milijonov evrov (po odbitku stroškov zavarovalnic), povprečna plača pa znaša 1.100 evrov (zaokroženo).

Po predlogu Levice (prva varianta) bi povečali obe stopnji, kar bi nadomestilo dosedanji DZZ, od česar bi zaposleni prispevali nekaj preko 100 milijonov (višji prispevek in posledično nižje plače), podjetniški sektor okoli 200 milijonov (višji prispevki), razliko (200 milijonov) pa proračun preko nižje dohodnine, nižjega davka na dobiček ter dodatnih stroškov zaposlenih v javnem sektorju (teh dodatnih obremenitev za javne finance ni v tabeli).

Kot druga varianta se pojavlja predlog, da bi povečali samo OZZ zaposlenih. Za nadomestitev DZZ bi ga morali dvigniti za 2,8 odstotne točke. Zdravstvo bi torej dobilo nadomestna sredstva preko OZZ, a proračun bi izgubil blizu 150 milijonov dohodnine, precejšen pa bi bil tudi učinek na neto plače. Te bi se v povprečju znižale kar za 3,2 %, kakšen pa bi to vplivalo na položaj posameznika, pa v slikah v nadaljevanju.

Uvedba predloga dr. Kebra po katerem bi obvezne prispevke zaposlenih za zdravstveno varstvo ne upoštevali pri izračunu dohodnine bi bila seveda najbolj preprosta. Zbiranje DZZ bi ukinili, pri izračunu plač pa bi bila izračunana dohodnina preprosto večja. A težava je v tem, da bi na ta način zbrali le dobrih 300 milijonov evrov več dohodnine (to bi proračun nakazal ZZZS), proračun pa bi moral dodati še 200 milijonov iz drugih virov (za upokojence?). Seveda pa bi tudi to pomenilo precej nižje povprečne plače (čeprav bi bili slabše plačani na boljšem, ker ne bi več plačevali DZZ). To pomembno poruši določena razmerja v družbi, pomeni pa tudi višji nivo obdavčitve plač.

Kot četrto varianto sem dodal še opcijo, po kateri bi iste učinke kot po tretji varianti dosegli z drugačno dohodninsko lestvico . Ta sprememba je še bolj enostavna, a enako kot vse ostale zahtevajo poleg tega popravke še okoli 200 milijonov prispevka proračuna, kar lahko razumemo, da država pač pokrije prispevek upokojencev.

Zaposleni pa bi preko večjega prispevka (v eni ali drugi obliki) v bistvu pokrili to, kar danes plačajo z enakim zneskom DZZ, le da bi bila distribucija drugačna. Odstopa edino predlog Levice, kjer namesto zaposlenih, za okoli 200 milijonov obremenijo podjetniški sektor. Da bi predlogi zahtevali takšno dodatni prispevek javnih financ (in podjetniškega sektorja pri predlogu Levice), seveda nihče od predlagateljev ne želi preveč poudarjati.

Vpliv sprememb na dohodek posameznika

Sedaj pa poglejmo še, kakšna bi bila distribucija tega prispevka po različnih variantah.

Na prvi sliki je najprej prikazano, za koliko bi se znižala plača posamezniku po navedenih štirih variantah, če bi ukinili plačilo DZZ (ta je prikazan s črno črto na nivoju 35 evrov). Po večini predlogov bi se najslabšim plačanim plača znižala le za nekaj evrov, z višanjem plač pa so vplivi vse večji. Za zaposlene tudi z višjimi plačami bi bila najbolj ugodna varianta Levice, ker ta predlog 200 milijonov prenese na podjetniški sektor. Pri ostalih variantah pa se vse deli samo med zaposlene in kar nižje plačani plačajo manj, morajo bolje plačani toliko več. Zaradi tega bi bili vsi z bruto plačo nad 2 tisoč evri (četrtina zaposlenih) na slabšem, saj bi se jim plača znižala več kot znaša današnji prispevek za DZZ.

Neto učinek se lepše vidi na drugi sliki, ki kaže kdo bi bil pri posamezni varianti na boljšem (nad osnovo oz. črno črto) in kdo na slabšem (pod črto). Kot rečeno bi se po predlogu Levice plača znižala za več kot je današnji prispevek za DZZ samo zaposlenim s plačami nad 6.000 evrov, vsi ostali zaposleni ter upokojenci pa bi bili na boljšem – seveda s tem, da 200 milijonov izpada pokrije proračun, 200 milijonov pa podjetja. Pri ostalih variantah pa bi najbolje plačani plačali tudi 300 evrov več kot danes, zaposleni s plačo tisoč evrov pa bi bili za 25 evrov mesečno na boljšem.

 

Poglejmo te zadnje podatke še v obliki odstotka od neto plače. Ta prikaz pomeni, za koliko bi se dohodkovni položaj posameznika izboljšal ali poslabšal. Celotni učinek sprememb plačevanja DZZ bi za zaposlene z nižjimi plačami pomenil enako kot dvig plač za tri, štiri odstotke, nekomu s 5 tisoč bruto plače, pa bi se po zadnjih dveh variantah dohodek za tri odstotke znižal. Razen po predlogu Levice, bi bil položaj zaposlenih s povprečno ali nekaj višjo plačo približno podoben kot je danes. DZZ ne bi več plačevali, a njihova plača bi bila za 35 evrov nižja. Čeprav gre za enak znesek, to ljudje najbrž ne bi sprejeli enako.

To so vsekakor učinki, ki jih je potrebno imeti pred očmi, ko ocenjujemo eno ali drugo varianto – čeprav jih v nobenem predlogu ne boste videli. Niti distribucije glede na višino plače kot je prikazano na zadnjih slikah, niti skupnih finančnih učinkov v zgornji tabeli. Dokaj poenoteno je mnenje, da je obstoječi način zbiranja drag. Upravičeni so tudi očitki na enak znesek plačila DZZ ne glede na dohodkovni položaj posameznika. Vseeno pa je ob iskanju drugačnih rešitev potrebno imeti na mizi tako učinke na javne finance, podjetniški sektor ter tudi položaj posameznika. Spreminjanje dohodkovnega položaja za +/- 5 % ni tako zanemarljiv poseg in terja ustrezen premislek.

Nekaj dodatnih podatkov o višini zdravstvenega prispevka

Kogar pa zanima še nekaj konkretnih podatkov o višini plačanih prispevkov za zdravstvo, pa še dve sliki. Na prvi so skupni zneski obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (brez prispevka delodajalca) glede na višino bruto plače po posameznih variantah. Danes tudi najslabše plačani prispevajo za zdravstvo mesečno blizu 100 evrov (6,36 % OZZ od plače ter 35 evrov DZZ), nekdo z npr. 8 tisoč plače pa skupaj 540 evrov (črna črta na sliki). Po novem bi slabše plačani namenjali za zdravstvo 60 do 80 evrov, pri 8 tisoč bruto plače pa po 3. in 4. varianti tudi kakih 10-krat več (po predlogu Levice skoraj enako kot danes). Upoštevaje celotni prispevek za zdravstvo (tudi prispevek delodajalca), pa bi npr. nekdo s tisoč evri bruto plače namenjal za zdravstvene storitve 137 evrov, drugi z 10 tisoč plače pa 1.587 (danes je to razmerje 10-kratnik).

Ali bi z zadnjimi variantami prešli že v preveliko razlikovanje pri plačilih zdravstvenega zavarovanja, je seveda vedno lahko stvar razprave in pogledov. Vsekakor je veliko zagovornikov, da naj pač tisti z višjimi dohodki plačajo več, upravičene pa so dileme, da so mogoče 5 ali 10-kratne razlike v plačilu za isto zdravstveno storitev le prevelike. Če pa te zgornje zneske plačila za zdravstveno zavarovanje (zopet, brez prispevka delodajalca) preračunamo glede na neto plačo posameznika, pa dobimo spodnjo sliko. Vidimo, da se danes znesek plačila dejansko znižuje od 14 % pri minimalni plači na 13 % pri najbolje plačanih. Predlog Levice bi začetno obremenitev spustil na 10 %, torej razbremenil predvsem šibkejše, pri najbolje plačanih pa razlik ne bi bilo veliko. Zadnji dve varianti pa mnogo bolj posežeta v obremenitev višjih plač. Tu bi prispevek predstavljal kar preko 18 % neto plače. Takšen prikaz najbrž daje dodatne vpoglede v obravnavano tematiko. Distribucija plačila med posamezniki je pač stvar nekega družbenega konsenza, pravila pri tem ni.

 

Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice

Prejšnji četrtek je vlada potrdila predloge sprememb davčnih zakonov, o katerih so potekala usklajevanja že vse od pomladi. Takrat je bil hitro sprejet prvi del s katerim so razbremenili regres, sedaj pa dobivamo še drugi del davčnih sprememb. Predlogi so bili sprejeti z oceno, da gre bolj za “kozmetične popravke”, a verjetno je to še največ, za kolikor lahko v teh razmerah znižamo davčne obremenitve dela. Celotni učinek na javne finance (in dohodkovni položaj posameznikov) bo preko 300 milijonov evrov, bistveno več od tega pa bi že načenjalo vzdržnost državne blagajne.

Očitki so seveda tudi na to, kateri segment prebivalstva (katere dohodkovne razrede) močneje razbremenjujemo, a tu je še lažje kritizirati kot najti rešitev, ki bi bila sprejemljiva za vse. Teh dobrih 300 milijonov evrov pomeni približno 30 evrov na zaposlenega mesečno. Po spremembi zakonov bo večina tudi dobila tolikšen dodatni dohodek, razen 100 tisoč najbolje plačanih, ki dobijo več. Nekateri bi dali več slabše plačanim, drugi podpirajo dvig dohodkov srednjega razreda (karkoli si že kdo predstavljamo pod tem), a v evrih so največ pridobili tisti s plačami nad 2.500 evrov bruto. To so seveda nominalne spremembe, v odstotkih pa bo po uveljavitvi celotne zakonodaje večina dobila med 3 in 4 odstotke višje neto prejemke.

Continue reading “Davčna reforma izrazito v korist tistim z višjimi dohodki, za tiste spodaj pa drobtinice”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele. Tako sem v prvem tekstu posvetil nekaj več pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP, v drugem pa predstavil nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanja BDP.

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo ali ne (3)”

Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države, čeprav seveda samo v ekonomskem pogledu. Gre za zelo obširno tematiko, ki jo lahko obravnavamo z različnih vidikov. Ko sem želel nekoliko natančneje pogledati, kako je bilo z rastjo BDP Slovenije zadnjih 25 let, sem se odločil, da to gibanje predstavim v nekaj širšem kontekstu. Zato je nastal nekaj daljši članek, ki sem ga razdelil v tri dele in v prvem posvetil predvsem nekaj pozornosti dilemam glede prikazovanja oz. izračuna BDP.

V drugem delu teksta pa dajem nekaj zgodovinskega vpogleda v gibanje BDP. Seveda podatki izpred sto ali tudi več let nazaj za večino danes niso aktualni, a včasih se je le dobro malo zazreti tudi v zgodovino in poiskati kakšno primerjavo z današnjimi gibanji. V raznih bazah podatkov najdemo tudi gibanja v 19. stoletju, seveda samo za največje države. Že nekoliko bolj aktualne pa so seveda primerjave gibanj po koncu druge svetovne vojne in tudi to prikazujem v tem drugem delu članka. Gibanje BDP nekaterih držav v zgodovini

Continue reading “Ali z rastjo BDP v Sloveniji zaostajamo (2)”

Ali v Sloveniji res zaostajamo z rastjo BDP?

Bruto domači proizvod (BDP) se kljub precejšnjim omejitvam, še vedno uporablja kot najbolj običajen pokazatelj razvitosti posamezne države. Prikazuje nivo življenjskega standarda državljanov, torej blagostanja – seveda samo v ekonomskem smislu. Na zadovoljstvo in srečo ljudi vplivajo še drugi dejavniki, ki jih sicer pogosto zasledimo v raznih preglednicah in razvrstitvah držav, a se bolj redko uporabljajo. Podatek o gospodarski rasti države (realnem povečanju BDP) je pač najpogosteje citiran podatek. Metodologija izračuna je danes dokaj natančno določena in tudi enotna za vse države, kar nekdaj ni bilo. Kljub temu pa imamo na voljo izračune tudi za sto ali dvesto let nazaj in za marsikoga je zanimiv tudi pogled v preteklost (kljub objektivnim omejitvam teh številk – a Piketty je posegel tudi dva tisoč let nazaj).

Continue reading “Ali v Sloveniji res zaostajamo z rastjo BDP?”

Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?

Nedolgo nazaj smo lahko na blogu JP Damijana brali članek o izgubljanju delovnih mest v industriji ZDA na račun globalizacije oz. prenosa delovnih mest v države s cenejšo delovno silo. Načeloma naj bi bilo to slabo za Ameriko, čeprav smo lahko v drugem članku brali o širših vidikih posledic globalizacije. Globalizacija je namreč prinesla tudi veliko pozitivnih učinkov, predvsem za revnejši del planeta, kar je ponazorjeno z znano “slonovo” krivuljo (po Milanoviću). Relativno najslabše naj bi jo odnesel srednji razred razvitega sveta, ki čuti posledice prenosa delovnih mest ter tudi konkuriranja s strani slabše plačanih. To naj bi bil tudi razlog Trumpovega pritiska in trgovinske vojne s Kitajsko, s katero naj bi omejil prodor izdelkov tuje cenene delovne sile in uničevanje domačega gospodarstva. S širšimi vidiki in posledicami globalizacije se seveda lahko strinjamo, lahko pa k zapisanemu dodamo še nekaj pogledov.

V razvitejših državah, predvsem v ZDA, v zadnjih desetletjih srednji razred resnično ni bil deležen učinkov gospodarske rasti. Pretežni del povečanega dohodka je pristal v rokah ozkega kroga najbolje plačanih in že tako premožnejših ljudi. A takšni trendi niso nujno predvsem posledica globalizacije in prenosa proizvodnih delovnih mest v tujino. Ne glede na prenos proizvodnje, so razvite države še vedno beležile gospodarsko rast. Seveda nižjo, a ta je posledica tudi višjega izhodišča. Z drugačno distribucijo dohodka, ponovno uvedbo progresivnejše obdavčitve, kot je veljala v prvih povojnih desetletjih in večjo vlogo države na področju regulacije in sociale, bi namreč lahko tudi srednji razred užival učinke omenjene gospodarske rasti.

Continue reading “Je res samo globalizacija kriva za zmanjšanje zaposlenosti v industriji?”

Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Te dni je parlamentarna stranka Levica presenetila s predlogom zakona o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Pravzaprav to ne bi smelo biti presenečenje, saj je bil takšen dogovor že ob sklenitvi koalicijskega sporazuma, ministrstvo pa obljublja prvi predlog šele sredi naslednjega leta. Predlog je seveda požel veliko medijskega zanimanja, a bolj v smislu, kaj takšen predlog (ultimat, kot pravijo) pomeni za aktualno koalicijo, medtem ko kakšnih resnih ocen predloga niti ni bilo.

Levica je predstavila samo osnovno poanto zakona in sicer, da se ukine plačevanje dodatnega zdravstvenega zavarovanja, to pa v enaki višini nadomesti s povečanjem prispevnih stopenj delodajalcev in delojemalcev (1 odstotno točko več za zaposlene in 1.6 odstotne točke več za delodajalce). S strani delodajalske strani pa je bil seveda takojšen odziv, da na nadaljnje povečevanje davčnih obremenitev podjetniški sektor ne more pristati. Pa tudi ministrstvo za zdravstvo se je odzvalo negativno. Opozarja, da bi s tem preveč obremenili aktivno prebivalstvo in dvignili stroške dela.

Seveda pa nismo slišali nobenih konkretnih številk, kako bi ta velika sprememba vplivala na javne finance in položaj posameznika – razen predloga Levice, da bo večina ljudi na boljšem, “posledic na proračun pa ne bo” (tako piše v predlogu). Zato podajam nekaj hitrih, a dokaj realnih številk in ocen (številke so zaokrožene, a zadoščajo za okvirno oceno). Continue reading “Kako ekonomsko smiseln je predlog stranke Levice glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja”

O perspektivah notranjega lastništva (drugič)

Na zadnji članek o perspektivah notranjega lastništva, se je na blogu JP Damijana razvila zanimiva diskusija. Zaradi tega sem prejšnji članek še nekoliko razširil in v nadaljevanju podajam nekaj dodatnih pogledov na obravnavano tematiko.

Predvsem bi izpostavil eno ključno tezo, ki nam sicer ni všeč, a menim, da je dokaj točna. Dolgoročni lastniki so v glavnem
­ takšni, ki jim ta naložba predstavlja presežek sredstev, torej denar, ki ga ne rabijo za tekoče življenje,
­ ali pa posamezniki, katerim je razpolaganje z lastniškimi deleži v neki obliki omejeno in zato do takrat tudi ostajajo lastniki (manjši podjetniki tu niso zajeti, ker je njihov lastniški položaj drugačen).

Glede prvih ni dilem. To je pač tisti ozki krog najbolj premožnih ljudi, ki obvladujejo pretežni del svetovne ekonomije. Tega premoženja za svoje življenje sploh ne potrebujejo, saj imajo še druge dohodke ali pa jim že običajne dividende zadoščajo. Zaradi teh razlogov kot lastniki tudi ostajajo, občasno edino zamenjajo kake deleže.

Če pa lastniške deleže pridobijo ljudje, ki večinoma sestavljajo mesec z mescem, pa bodo svoj lastniški delež ob prvi večji potrebi in ugodni priliki prodali. In to se nam je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer so bili na začetku delničarji vsi prebivalci Slovenije, po dvajsetih letih pa imamo le še nekaj družb z razpršenim notranjim lastništvom, ostale pa so bile kupljene s strani domačih ali tujih naložbenikov. No, poleg ozkega kroga lastnikov imamo še nekaj širši krog delničarjev, ki rezervno premoženje vlagajo v javne delniške družbe ali sklade, a tu gre za čiste finančne investitorje brez povezave z družbo.

Notranji lastniki so dlje časa “vztrajali” samo v družbah, kjer je bilo trgovanje z delnicami omejeno ali niso imeli primernega izhoda (Iskra Emeco, Kovinoplastnika Lož, ETI Izlake…), a na koncu so tudi v teh družbah zaposleni in upokojenci svoje delež prodali tujim investitorjem. Za podobno zaprte družbe pa bi lahko ocenili tudi nekdanje družbeno lastništvo, kjer so bili zaposleni na nek način lastniki svojih podjetij (tako so jih razumeli), seveda pa deležev niso mogli prodati.

Vsekakor so sheme notranjega lastništva kot ESOP za podjetja dobrodošle, a praviloma je to “dodatek” glavnemu lastniku in zaposleni deležev ne morejo prosto prodajati. Namen je, da so bolj povezani z družbo, da participirajo tudi na dobičku družbe in zato bolj zavzeti, a niso glavni lastnik družbe.

Ideja po kateri so vsi zaposleni postali lastniki družb in to pretežni z željo, da bi tako tudi ostalo, pa se na žalost v Sloveniji (in tudi drugje) ni izšla. Večina ljudi je svoje deleže ob prvi večji potrebi prodala in v družbe so vstopili investitorji s presežnimi sredstvi, ki jih nato še plemenitijo. In s tem se ustvarja ozek krog najbogatejših ljudi sveta, ki so jim te naložbe čisti presežek, ki ga nikoli ne bodo porabili – a ravno zato to premoženje ostaja v podjetjih. Če bi ga razdelili med ljudi, bi se ti pač hitro umaknili. O tem sem dodatno pisal v tekstu “Ali je IKEA socialistično podjetje?” https://damijan.org/2017/03/30/je-ikea-socialisticno-podjetje/, kjer mogoče odpiram še neko dodatno dimenzijo tega bogastva in koncentracije kapitala.

Omenil pa bi še drugi vidik naše privatizacije, ki si ga prav tako nočemo priznati. Dejstvo je, da so bili več ali manj vsi nakupi s strani domačih lastnikov izpeljani na kredit, katerega je ali naj bi potem odplačala kupljena družba sama. Seveda z uspešnim poslovanjem v naslednjih letih (z dividendami, z neposrednim odplačevanjem najetega posojila v primeru prenosa kredita na družbo samo ali z ustrezno višjimi plačami). Lastni vložki so bili minimalni, ker ljudje iz prejšnjega sistema kakih večjih denarjev niso prinesli To velja tako za nakupe s strani zaposlenih (Domel), za uspešne domače prevzemne zgodbe (npr. Impol, TAB Mežica, Kolektor…) ali za prevzeme “tajkunov” (no, teh kaže, da jih je bilo tako le kakih deset). Je takšen način odplačevanja nakupa s strani družbe “izčrpavanje”? Načeloma ne, če so le rezultati družbe tako dobri in če je bila nakupna cena primerno nizka. In po tem modelu so bili izpeljani praktično vsi prevzemi s strani domačih investitorjev.

In kje je potem bistvena razlika med “uspešnimi” in “tajkunskimi” prevzemi? Več ali manj samo v višini kupnine. Če je bila ta bistveno višja, kot so jo opravičili kasnejši rezultati poslovanja (ti so bili nižji tudi zaradi nastopa krize), potem prevzem ni uspel in zgodba se je preselila med osovražene “tajkunske” prevzeme. V nasprotnem primeru pa med uspešne zgodbe, ki so k sreči v Sloveniji prevladovale (le da se za večino niti ne ve oz. ni predmet medijske obravnave).

A pri tej razliki je vseeno potrebno povedati še drugo stran prevzema. Za približno tretjinski delež Domela je država dobila 4 milijone evrov (dejansko iz sredstev kupljene družbe), katerega vrednost so delničarji po desetih letih uspešnega poslovanja dvignili na denimo 25 milijonov. Za podoben delež pa smo v Merkurju državi (širše gledano) plačali 150 milijonov evrov in to se glede na kasnejše poslovanje (tudi zaradi krize), ni izšlo. Da, narejena je bila velika napaka pri oceni vrednosti družbe in takratnih pričakovanj gospodarskega razvoja in denimo, da smo ceno tega v različnih oblikah deloma plačali. A država je pred tem teh 150 milijonov vštela med svoje prihodke. In tu se je tudi odražala ključna razlika med uspešnimi in neuspešnimi prevzemi. V mislih imam seveda samo osnovni princip načina prevzema, ne posameznih spornih dejanj, ki so se pojavljali pri eni ali drugih prevzemih.

Dodal bi še to, da ravno zaključujem podroben (individualen) pregled lastništva, razlogov in poteka privatizacije ali nastanka tisoč največjih gospodarskih družb, ki predstavljajo blizu 60 % vse dodane vrednosti slovenskega gospodarstva (ostala so pretežno manjša, na novo ustanovljena s strani domačih ali tudi tujih oseb). Iz tega sem tudi črpal podatke za nekaj navedenih ocen, podrobnejšo sliko pa bom predstavil v kakem naslednjem članku. Menim, da gre za zanimiv in pomemben pregled slovenske tranzicije, ki pokaže precej drugačno sliko od splošnega prepričanja. A na žalost, podatki redko koga še zanimajo. Kak zapis, kako je bilo pokradenih in odnesenih v tujino na desetine milijard evrov, je za ljudi mnogo bolj zanimiv – čeprav je popolnoma zgrešen.
>

Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva (drugič)”

O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel

Podjetje Domel iz Železnikov je vsekakor eden najbolj uspešnih primerov delavskega lastništva v Sloveniji. Po začetni privatizaciji družbe z lastniškimi certifikati in odkupi leta 1996, so zaposleni leta 2006 odkupili tudi vse preostale lastniške deleže ter vse do danes ostajajo edini lastniki družbe. Družba je v zadnjih desetih letih podvojila obseg poslovanja ter tudi močno izboljšala uspešnost, tako da se danes uvršča med dvajset največjih slovenskih podjetij v domači privatni lasti s preko tisoč zaposlenimi.

K uspešni poslovni zgodbi je najbrž prispevalo tudi razpršeno lastništvo zaposlenih, ki preko svoje lastniške udeležbe čutijo večjo odgovornost do družbe. Zaposleni kot solastniki te vloge ne razumejo kot dodatne možnosti za zaslužke ali višje plače, temveč kot še večjo odgovornost za razvoj in nadaljnja vlaganja. Zaradi tega se Domel pogosto pojavlja kot primer dobre prakse. Continue reading “O perspektivah notranjega lastništva – primer družbe Domel”

Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo

red dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

V spodnjem grafikonu je prikaz pričakovane življenjske dobe prebivalstva nekaterih držav vse od leta 1970. Poleg nekaterih večjih evropskih držav, je dodana še Avstrija in Slovaška ter seveda Združene države Amerike. Leta 1970 rojeni Slovenec je tako pričakoval, da bo živel 69 let, medtem ko se danes lahko nadeja, da bo dočakal 81 let (84 ženske, 78 let moški). Če je bilo pričakovanje pred petdesetimi leti pomembno nižje od obravnavanih držav, smo se danes skoraj izenačili z razvitejšimi evropskimi državami. Kot je razvidno iz zadnje slike, nekaj daljše življenje lahko pričakujejo predvsem v mediteranskih ter skandinavskih državah, odstopa pa tudi Japonska. Vir za vse izračune in slike v tem tekstu je statistika OECD. Continue reading “Slovenska učinkovitost zdravstva je primerjalno dokaj dobra, ustreza ravni izdatkov za zdravstvo”