Premoženjska slika Slovenije glede na druge države

V enem od prejšnjih sestavkov smo pogledali gibanje javnega dolga Slovenije, ki se je zadnja leta seveda močno povečal. Ob tem smo predstavili strukturo dolga, ki nakazuje, da številke mogoče vseeno niso tako kritične kot o njih prebiramo vsak dan, prav tako pa se njegov obseg giblje na povprečju Evropske Unije (merjeno z odstotkom BDP). Poleg višine dolga pa je pa je za celotno finančno sliko države pomembno tudi s kakšnim premoženjem razpolaga. Zato bi pogledali obe strani bilance države (premoženje in dolg), dodatno pa podatke primerjali z nekaterimi razvitimi državami. Pogled na gibanja sto in več let nazaj vsekakor omogoča neko širšo oceno trenutnih dogajanj.

Continue reading “Premoženjska slika Slovenije glede na druge države”

Finančna pomoč države vzgoji otrok

Te dni je  bilo veliko razprave o plačevanju nadomestil za prevoze v šolo in na koncu se je (vsaj za dva meseca) denar našel. Ti izdatki gredo v sklop 2,1 milijarde raznih socialnih transferjev (otroški dodatki, štipendije, boleznine, nadomestila za porodniško, prehrano v šolah, prevoze, razlike v vrtcih in tako naprej), ki jih državljanom iz pobranih davkov zagotavlja proračun in druge javnofinančne blagajne. Ti izdatki so še do lani predstavljalo kar 80 % vsega zbranega DDV (lani 69 %). Večina tega gre najbrž na prave naslove, marsikaj pa tudi ne. Pri tem je zanimiva razporeditev sredstev, ki jih država namenja kot finančno pomoč staršem pri izdatkih za otroke.

Vemo, da so družine z nizkimi prejemki upravičene do izplačila otroškega dodatka. Prav tako so nam poznane tudi olajšave za otroke pri izplačilu plače. Da obstajajo, vemo iz vsakoletnega izpolnjevanja obrazcev za obračun plače, medtem ko konkretnih finančnih učinkov praktično skoraj nihče ne pozna.

Princip izplačevanja otroških dodatkov je seveda logičen. Manjše ko ima družina prejemke, večji so otroški dodatki, premožnejše družine pa do njih niso upravičene. Pri tem se je v zadnjih letih zaradi zlorab zelo »izboljšal« način ugotavljanja prejemkov, kjer ustrezne službe preverijo vse potencialne dohodke posameznikov. Tudi to je verjetno razlog, da se obseg izplačil proračuna za ta namen v zadnjih letih znižuje (2011: 294 milijone evrov, 2012 249 in 221 milijon lani). Ne glede na to pa velja, da starši z nizkimi plačami prejmejo otroški dodatek približno v višini kot kaže spodnji grafikon. Pri tem upoštevamo, kot da oba starša prejemata enako neto plačo, ko je navedena na grafikonu. Pogledali bi lahko tudi drugačne kombinacije plač, a princip izplačil je približno takšen. Če torej oba starša zaslužita mesečno po 900 evrov neto, bosta za dva otroka prejela 112 evrov otroškega dodatka (zneski so iz kriterijev izpred enega leta, a to ne vpliva veliko na prikaz).

S takšnim izplačevanjem torej država finančno pomaga manj premožnim staršem pri vzgoji otrok. Precej drugačna logika pa velja pri otroških olajšavah, za kar je potrebno pogledati princip izplačevanja plač. Pri obračunu plač se od bruto plače najprej odbije 22,1 % za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter še splošna olajšava, ki velja za vse prejemnike plač. Preostanek (poleg še nekih drugih olajšav) pa predstavlja davčno osnovo od katere se plačuje dohodnina po progresivnih stopnjah od 16 % do 50 % za najvišje prejemke.

In tu vstopi država še enkrat ter glede na število otrok, z olajšavo dodatno zniža davčno osnovo, od katere plačamo dohodnino. Vendar pa pri tem pridemo do zanimive situacije, o kateri razumljivo niso razmišljali poslanci, ko so kar tekmovali, kdo bi predlagal višje olajšave, a na žalost tudi ne strokovnjaki na ministrstvu za finance, ki take rešitve predlaga. Olajšave namreč znižujejo davčno osnovo – toda, če imaš minimalno plačo, davčne osnovo sploh nimaš in tudi ni kaj znižati. Drug efekt pa je v tem, da tisti z nizko plačo, plačujejo davek pod 16 % stopnji in potem zaradi otroške olajšave ne plačajo davka od osnove po tej stopnji. Nekdo v najvišjem davčnem razredu, pa ima seveda »popust« v višini 50 % od olajšave. Končni rezultat teh olajšav je torej takšen, da starši z minimalno plačo neke olajšave sploh nimajo, saj dohodnine tako na plačajo, starši z najvišjimi plačami, pa so deležni maksimalnega znižanja dohodnine in s tem višje neto plače. Ta učinek, ta finančna pomoč države se sicer neposredno na neki plačilni listi ne vidi (to je najbrž tudi razlog da je do tega prišlo), temveč posameznik zaradi olajšave plača manj dohodnine, kot bi jo sicer. Konkretne številke so na spodnjem grafikonu, prav tako v odvisnosti od višine neto plače obeh staršev.

Presenetljivo, a pač tako, kot opredeljuje sprejeta zakonodaja – višjo kot imaš plačo, do večjih olajšav (manjšega plačila dohodnine) si upravičen. Sestavimo sedaj oba prejemka skupaj, koliko torej dobe starši po obeh naslovih (spodnji grafikon). Izračun preprosto pokaže, da v Sloveniji en otrok dobi približno 100 evrov državne pomoči ne glede na višino prejemkov staršev oz. socialni status. Če so revnejši preko otroškega dodatka, bogatejši pa bolj zakrito – preko nekaj višje neto plače kot v primeru, da otrok ne bi imeli.

Verjetno se boste strinjali, da takšen način državne pomoči ni ravno v smeri socialne pomoči finančno šibkejšem. Rešitve sta (vsaj) dve. Če vzamemo takšno izplačevanje kot dejstvo, potem je škoda vsake energije in dela pri zbiranju podatkov, temveč enostavno vsakemu otroku nakažimo mesečno 100 evrov. Tudi to ima pravzaprav svojo logiko. Do otrok je bolj pošteno, tisti z višjimi prejemki pa naj bodo raje bolj obdavčeni, kot da se v vsakem primeru njihovi otroci srečujejo z večjimi obvezami za plačilo.

Če vseeno menimo, da takšno izplačevanje ni ustrezno (kljub temu, da velja že vrsto let, pa temu nihče ne ugovarja), pa bi lahko npr. olajšave ukinili ter ta sredstva namenili za višje otroške dodatke. Pri tem je problem, da se te olajšave ne vidijo kot izdatek proračuna (seveda tudi ne kot prejemek v obliki hipotetično višje dohodnine). Druga opcija pa bi bila, da z olajšavo ne zniževali davčne osnove, temveč izračunano dohodnino. To bi bila kompromisna rešitev, po kateri bi imel vsi enaka upravičenja (ne glede na socialni status) in ne tako kot danes, ko imaš večje olajšave, višji ko ti je prejemek.

Vsekakor je ta primer zelo nazoren prikaz, kako strokovno obvladamo posamezne segmente naših javnih financ. Pove pa tudi marsikaj o socialni politiki ter politiki(h) nasploh.

Bine Kordež, 25.5.2014

Zakaj država skrbi za varčevalce v bankah

Verjetno se tudi sami večkrat sprašujete, kako lahko država tako hitro najde denar za sanacijo bank, za reševanje tajkunov (kot radi rečemo), na drugi strani pa se mesece in mesece ubada s posameznimi proračunskimi postavkami. Poglejmo samo koliko energije je bilo potrošeno glede nepremičninskega davka in pričakovanih ter potem izpadlih 200 milijonov evrov, ko pa na primer do 25. aprila ni uspela dokapitalizacija Banke Celje, pa je država naslednji dan zagotovila podobno vsoto. Ali kako sestavljamo proračun za posamezno leto, do tisoč evrov natančno vsako postavko, potem pa ti pridejo gospodje iz Londona in naračunajo še 3 milijarde bančnih izgub (glede na to, da smo jih plačali po 4 tisoč evrov človek/dan, so nekaj moral ugotoviti) in ta denar državna blagajna zagotovi. Zakaj ta denar zagotovimo kolikor je potrebno, deset dodatnih milijonov v šolstvo ali zdravstvo pa je vedno predmet široke razprave in upravičevanja?

Najprej o tem, kdo sploh dobi vložena sredstva v banke. Splošno mnenje seveda je, da s tem rešujemo tiste, ki so banko »zavozili«. Vendar ta denar ni namenjen ne za reševanje dolžnikov (ti morajo vrniti kolikor banke uspejo od njih izterjati z uporabo vseh sodnih postopkov), prav tako ne za nagrajevanje direktorjev bank, pa tudi ne za pomoč lastnikom bank. Tudi slednji so v procesu sanacije izgubili ves svoj vložek. Sredstva so namenjena bankam samo zato, da ne bi kak evro izgubili varčevalci in posojilodajalci, torej tisti, ki so bankam zaupali svoje prihranke oz. finančne presežke. Vsa sanacija bančnega sistema je samo sanacija premoženja, ki ga imajo v bankah vloženega posamezniki ter tudi podjetja in tuji posojilodajalci. Samo skrb, da vsi našteti ne bi utrpeli kakih izgub.

Seveda je razlog za nastanek izgub v kreditih, ki so jih banke odobravale komitentom, ki kasneje teh posojil niso mogli vrniti. A pri reševanju nastale situacije ne gre za nobeno pomoč tem komitentom, temveč samo za zagotavljanje potrebnih virov, da ne bi izgubljali deponenti v bankah.

Naslednje logično vprašanje je, zakaj državo skrbi, da ne bi ljudje in podjetja ter drugi posojilodajalci izgubili presežkov denarja, ki so jih vložili v banke. Kadar posameznik vložil svoja finančna sredstva v deleže ali delnice kake gospodarske družbe, pričakuje seveda višje donose, a hkrati tudi prevzema tveganje, da cena delnice pade. Možno je tudi, da podjetje propade in vlagatelj izgubi svoj celotni vložek. Če pa nalaga svoje prihranke, presežke v banko, so donosi (obresti) sicer precej nižji, vendar pa mu je zagotovljena varnost vloge in praviloma tudi danega posojila (v primeru Cipra se je zgodilo prvič, da so morali del izgub nositi tudi večji posojilodajalci, da torej država ni pokrila celotne izgube v bankah). V Sloveniji smo se odločili, da nihče od vlagateljev ne sme izgubiti ničesar in zato je bila potrebna tudi večja pomoč bankam.

Pri tem se sicer soočamo s problemom, ki je trenutno na ustavnem sodišču. V bankah imamo tri kategorije vlagateljev: lastnike, deponente oz. posojilodajalce ter še eno vmesno kategorijo – lastnike podrejenih obveznic, ki so načeloma posojilo, ob določenih pogojih pa se to posojilo obravnava kot kapital. Zaradi pomoči države svoj so deponenti vložek v celoti ohranili, medtem ko so lastniki bank vse izgubili, enako pa je v skladu s sprejetim zakonom celotno svoje premoženje izgubila tudi tretja skupina, lastniki podrejenih obveznic. Ob sanaciji bank v večini drugih držav temu ni bilo tako in sprejet je bil nek kompromis za to zadnjo skupino vlagateljev v banke, medtem ko smo jih pri nas po diktatu Evropske Unije v celoti izenačili z usodo lastnikov (da so svojo naložbo izgubili v celoti). Vsekakor je glede tega odprtih še veliko vprašanj in razplet je negotov.

Kakorkoli, država je s sanacijo bank poskrbela, da deponenti bank niso ničesar izgubili, medtem ko vlagatelji v lastniške naložbe ter tudi hibridne (spremenljive, podrejene) papirje prevzemajo tveganja v celoti (seveda so zato ob pozitivnih gibanjih nagrajeni tudi z višjimi donosi). Vseeno pa je naslednje vprašanje, zakaj državo tako skrbi, da ne bi prišlo do izgub pri bančnih deponentih, medtem ko so ostali naložbeniki prepuščeni samim sebi.

Bančni sistem poenostavljeno deluje tako, da imajo prebivalci, podjetja in druge institucije v bankah naložen denar, le-tega pa potem banke skoraj v celoti posodijo v obliki kreditov naprej – največ podjetjem, pa tudi prebivalstvu, drugim bankam, državi doma in v tujini. Le manjši vloženega denarja je plasiranega v rezervah, ki so dostopne vsak trenutek. Sistem seveda zagotavlja, da vsak deponent lahko vedno pride do svojih vloženih sredstev, ne pa vsi naenkrat. Ne, da tega premoženja ne bi bilo, temveč je vloženo v stanovanja, avtomobile, poslovne zgradbe, stroje, pač vsega kar so kreditojemalci kupili s sposojenimi sredstvi. In tega niti na dolgi rok, še manj v krajšem času ni mogoče pretvoriti nazaj v gotovino in izplačati vlagateljem. Ob tem pa morajo posamezni vlagatelji imeti vedno občutek, prepričanje in tudi možnost, da do svojih vloženih sredstev pridejo.

In to je ključni razlog, zakaj mora država skrbeti, da imajo vlagatelji v bančni sistem vedno polno zaupanje, da je njihov denar varen, da ga bodo vedno lahko dobili. Če bi to zaupanje padlo, če bi prišlo do panike in dvigovanja vloženih sredstev, pa to ne bi bilo izvedljivo[1]. Vseh vlog iz bančnega sistema ni možno potegniti, ker je večina teh sredstev »zamrznjenih« v naložbah kreditojemalcev, v omenjenih premičninah in nepremičninah. V takem primeru bi se finančni sistem države sesul in posledice bi bile katastrofalne za ekonomijo kot celoto. Celotna razvita ekonomija pač temelji na tem, da ima prebivalstvo praviloma velike finančne presežke (varčevanje), ti pa so več ali manj v celoti in za stalno vloženi v gospodarstvo ter s tem omogočajo produkcijo, delovna mesta in zaslužke. Nekdaj je bil več ali manj vsak sam lastnik svojih proizvajalnih sredstev (kolikor je kmet ustvaril, toliko je tudi vložil v svojo kmetijo), danes pa imamo na eni strani varčevalce in na drugi investitorje povezane preko bančnega sistema.

Država je bila torej  prisiljena bančni sistem in s tem vlagatelje v bankah sanirati (ohraniti njihovo premoženje nedotaknjeno), da zadrži zaupanje v denarni sistem in s tem delovanje celotne ekonomije.

Vseeno pa je ob teh vložkih v finančno sanacijo bank potrebno navesti še nekaj. Po dokapitalizaciji bomo dobili finančno zdrave banke z zadostnim kapitalom za pokritje morebitnih rizikov v bodoče. Nekdanji lastniki bank (tudi država) so svoje vložke izgubili, a novo vložena sredstva v banke predstavljajo kvaliteten kapital in tudi vrednost teh saniranih bank. Ob normalnem upravljanju bank in postopnem izboljševanju gospodarskih razmer, objektivno lahko pričakujemo, da je dolgoročna vrednost saniranih bank vsaj v višini vloženih sredstev. In ko se bo država odločila, da jih proda, bo današnje vložek lahko tudi več ali manj povrnila in znižala danes povečan javni dolg. Če pa se za prodajo ne bo odločila, pa je to njeno premoženje kot protiutež, protivrednost dolga na drugi strani premoženjske bilance. Imeli bomo sicer dolg, a tudi »hišo« v takšni vrednosti na drugi strani, katero lahko ob ugodni priliki unovčimo. Čeprav torej sanacijo bank danes vključujemo med odhodke in javni dolg, je značaj teh izdatkov vseeno precej drugačen kot tekoča potrošnja, saj gre na naložbo v premoženje, v neko (upajmo) dolgoročno vrednost.

Bine Kordež
2.5.2014


[1] Države imajo sicer tudi rezervne izhode, če bi do panike prišlo – preko tiskanja dodatnega denarja, posega mednarodnih denarnih institucij, a to so izhodi v zadnji sili. Pred tem je nujno storiti vse, da do panike ne pride.

Zvon in izgubljeni milijoni

Pojasnilo: »Na lokaciji, kjer se začasno nahajam, sicer nimam neposrednega dostopa do svetovnega spleta. Kljub temu pa lahko preko drugih medijev spremljam aktualna dogajanja in zato sem se odločil, da ob dodatni analizi in spremljanju raznih baz podatkov nadaljujem s pisanjem tekstov. Pri tem poskušam predstaviti predvsem vidike, ki se redkeje pojavljajo v medijih, dodatno pa se osredotočam na različne podatke in številke (kolikor jih uspem dobiti glede na omejitev brskanja po internetu), ki se jih večina komentatorjev običajno izogiba.

Kar pa se tiče kolesarskih izletov, pa imam na zalogi še kar nekaj poti in posnetkov, s katerimi nameravam dopolnjevati predstavitve na tekstu«

 

 

Odstop (odstavitev) dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov je ponovno odprla tudi vprašanje izgubljenih milijonov v cerkvenih skladih Zvon ena in Zvon dve. Brali smo lahko ogromno komentarjev o ozadjih, razlogih in odgovornosti, nekako v senci pa sta ostali dve tudi zelo ključni vprašanji. Kot prvo je zanimiv sam znesek, kjer smo lahko zasledili številke od 800 milijonov do 1,8 milijarde evrov, kot da je nekaj sto milijonov več ali manj popolnoma nepomembno. Prav tako pa se je le redko kdo ukvarjal z dilemo, kje naj bi ta denar pravzaprav bil – je bil ukraden, ga je kdo dobil, se je z njim kdo okoristil, ga je možno dobiti nazaj… ? Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj podatkov s tega zornega kota, ki bi moral biti v celotni zgodbi mogoče še najbolj pomemben.

Za lažje razumevanje dogajanj je potrebno poseči nazaj, v začetke slovenske razdelitvene privatizacije. Kot vemo smo kmalu po osamosvojitvi vsi državljani prejeli certifikate v vrednosti 100 do 400 tisoč takratnih tolarjev, s katerimi smo lahko pridobili neposredne lastniške deleže v večjih podjetjih, ki so bila na javni dražbi (Krka, Petrol ipd.), lahko smo jih vložili v podjetja, kjer smo bili zaposleni, lahko pa v investicijske sklade (PID-e), preko katerih smo postali posredni lastniki raznih podjetij. Vrednost vložka je bila odvisna od tega, kam smo svoj certifikat vložili, še bolj pa od tega, kdaj smo lastniški delež prodali, torej kdaj smo iz podjetja ali sklada izstopili. V Merkurju so npr. imetniki največjega certifikata (400.000 SIT) za svoj vložek ob prevzemu dobili skupaj okoli 23 tisoč evrov, investitorji v Peko ali Cimos izgubili vse, večina pa je s svojim vložkom lahko zaslužila nekje med 5 in 10 tisoč evrov, predvsem odvisno od časa prodaje.

Med ustanovitelji skladov, ki so nudili možnosti vlaganja certifikatov je bila tudi Krekova družba, ki je ob podpori cerkve in široke baze podpornikov zbrala za kakih 100 milijonov evrov certifikatov in z njimi na javnih dražbah kupila pomembna slovenska podjetja. Če bi ostali pri tem, bi vlagatelji delili usodo teh podjetij: vrednost njihovega vložka bi rasla v času konjunkture (do leta 2008), padala v času krize in zaslužek posameznika bi bil odvisen predvsem od tega, kdaj bi iz sklada izstopil oz. prodal delnice.

A upravljavci sklada, ki se je kasneje razdelil v dva in preimenoval v Zvon ena in Zvon dva so v času gospodarske rasti, optimističnih pričakovanj o nadaljnji rasti vrednosti podjetij ter presežnih finančnih sredstev, videli priložnost v dodatnih naložbah ter nakupih podjetij, seveda na kredit. In banke so jim na 100 milijonov kapitala radodarno odobrile še kakih 500 milijonov kreditov za svojo ekspanzijo v povečanje lastniških deležev in obvladovanje podjetij na eni strani (npr. Helios, Cinkarna, Mladinska knjiga, Rogaška, Abanka …), na drugi pa za nove naložbe, največ v telekomunikacijsko podjetje T-2, pa tudi za nekatere turistične projekte na Hrvaškem ter razna posojila.

Kdo je bil ključni akter takšne poslovne politike, kakšna je bila vloga upravljavcev oz. uprave sklada, koliko so pri tem sodelovali cerkveni dostojanstveniki, kot predstavniki lastnikov, kakšna je odgovornost bank, ki so take projekte brez zadržkov podprli, vloga svetovalnih družb (A.T. Kearney) in cenilcev z njihovimi pozitivnimi ocenami o vrednosti premoženja in perspektivah, se v tem tekstu seveda ne spuščam. A dejstvo je, da so vsi navedeni verjeli, da bo vrednost naštetih naložb sklada v prihodnosti rasla in vsi deležniki so v tem videli priložnost za zaslužek. Tako upravljavski organi, lastniki (cerkev, ki je postopno odkupila precejšen del lastniških deležev od malih delničarjev ter ostali mali delničarji, ki kljub ugodni ponudbi niso želeli prodati, ker so pričakovali še nadaljnjo rast) kot tudi banke, ki so videle dobičke iz naslova obresti. Danes seveda vsi navedeni o tem nič ne vedo, bili so zavedeni in spregledali so, da bi lahko z lepim zaslužkom svoj delež že prej prodali.

A prišla je kriza, za katero seveda navedeni niso krivi, in vrednost naložb, premoženja skladov je močno padla. Te naložbe bi lahko razdelili nekako v tri sklope. Najprej gre za naložbe v podjetja, kupljene po relativno visokih cenah, katerih vrednost se je v času krize precej znižala, a lahko zopet poraste. Podobno kot velja npr. za delnice Krke, če so bile kupljene po 120 evrov, danes pa so vredne le 50 evrov. Ključno pri tem je, kako je bil nakup financiran. Če so bile delnice kupljene z lastnimi viri, potem pač lastnik lahko čaka na ponovno rast in povečanje svojega premoženja, v primeru nakupa na kredit pa je vprašanje ali so kreditodajalci (banke) pripravljene čakati do morebitne ponovne rasti. Od skupne vrednosti naložb obeh skladov v višini 600 milijonov evrov (100 milijonov  začetnega kapitala in 500 milijonov bančnih kreditov – NLB, Gorenjska banka, Abanka, NKBM…) je bilo za te nakupe angažiranih približno 370 milijonov evrov, katerih vrednost je danes mogoče samo 100 milijonov.

Druga pomembna naložba je bila investicija v podjetje T2 in glede na kasnejša dogajanja (prisilno poravnavo), lahko ta projekt označimo kot zgrešeno poslovno odločitev v kateri sta sklada Zvon izgubila celotni vložek v višini okoli 150 milijonov evrov. Glede na vrednost gre vsekakor enega največjih propadlih projektov, ali pa je šlo samo za napačno predvidevanje ali so v ozadju še kakšni drugi razlogi, pa ni predmet tega zapisa.

Tretji del naložb pa so še nekatere druge investicije, prvenstveno turističnega značaja ter razna dana, a nevrnjena posojila (komu, iz javnih evidenc ni razvidno), katerih razloge, izgube in pot denarja je vsekakor smiselno preveriti. Okvirna ocena izgub na tem delu se giblje okoli 80 milijonov evrov.

Glede na navedeno razdelitev, so izgube iz prve skupine naložb nekje primerljive s podobnimi naložbami v podjetja ali nepremičnine v Sloveniji in tujini, kjer izgube izhajajo iz padca vrednosti premoženja (in katerega so pred tem prodajalci realizirali kot dobiček pri prodaji – kar se običajno nikoli ne izpostavi). Pri drugih dveh sklopih pa je odprtih dilem seveda več, a ne glede na to, dobimo skupni znesek izgube te zgodbe v višini kakih 450 do mogoče največ 500 milijonov evrov (vse številke so zaradi večje preglednosti zaokrožene, končni rezultat pa je odvisen od iztržka pri prodaji premoženja oz. stečajne mase).

In sedaj smo seveda pri vprašanju, od kod razlike med navedenimi številkami ter podatki o izgubah, ki se pojavljajo v javnosti v razponu med 800 milijonov do celo 1,8 milijarde evrov ter na drugi strani 27 milijonov, ki se beleži kot izguba Mariborske škofije.

Skupnih izgub oz. primanjkljaja je dejansko okoli 450 milijonov evrov, pri čemer je številka lahko za nekaj deset milijonov navzgor ali navzdol, odvisno od uspešnosti prodaje premoženja obeh skladov. Precej večje številke, ki se običajno nekritično in brez preverjanja pojavljajo v javnosti, pa so samo seštevek vseh prijavljenih terjatev v stečajno maso, ki pa se pogosto podvajajo ali pojavljajo celo večkrat. Denimo, da je neka banka dala 200 milijonov evrov kredita Zvonu ena, za ta kredit je tretja oseba dala garancijo, isti denar pa je Zvon ena posodil skladu Zvon dve. Zato je v stečajno maso sklada Zvon ena ta znesek prijavila banka, kot pogojno terjatev še garant, nato pa v stečajno maso Zvona dva še Zvon ena kot upnik. In tako dobimo skupaj 600 milijonov terjatev, čeprav gre za eno in isto terjatev v višini 200 milijonov. In ker se seveda 600 milijonov sliši in bere bolj vznemirljivo, vsi lepo ponavljajo to številko in tako lahko objavljene informacije o obveznostih v stečaju kake družbe tudi dva ali trikrat presežejo dejanske obveznosti. Na takšen način, z večkratnim seštevanjem istih terjatev, smo tudi v primeru Zvon prišli do skoraj dveh milijard izgub. A to glede na običajen način poročanja ter odgovornosti in natančnosti komentatorjev, pri nas to tako ni pomembno.

In kje se potem v teh številkah nahaja omenjenih 27 milijonov izgub Mariborske škofije? Celotno dejansko izgubo v približni višini 450 milijonov evrov najprej krijejo lastniki, ki so izgubili celotno vrednost svoje naložbe (škofija in mali delničarji, ki niso pravi čas – kljub ugodni prevzemni ponudbi v višini skoraj štirikratnika nominalne vrednosti – prodali svojih deležev in so pričakovali še več; denimo, da so bili pohlepni). Nato pa najprej navadni upniki, ki svojih terjatev nimajo zavarovanih ter na koncu še upniki, ki imajo svoje terjatev sicer zavarovane s premoženjem, a je to premajhno za celotno poplačilo. In mariborska škofija je izgubila vso vrednost naložbe v lastništvo sklada, ki ga je pridobila s prevzemno ponudbo ter še svoja posojila in garancije, ki jih je dodatno zagotovila za delovanje obeh skladov. Njen neposredni prispevek k pokrivanju skupne izgube naj bi bil torej omenjenih 27 milijonov, preostanek pa so izgubili mali delničarji (kakih 70 milijonov začetnega vložka) ter predvsem banke, ki so zagotovile posojila za navedene projekte. In tako približno lahko sestavimo celotno finančno sliko te zgodbe, znesek izgube ter kdo to izgubo nosi oz. pokriva.

Ostane nam še odgovor na vprašanje, kdo pa je ta denar, ki se danes kaže kot izguba, dobil, kdo je pri tej zgodbi profitiral (ne spuščam se v razpravljanje, kdo je za to odgovoren). Tisti del izgube, ki izhaja iz predrago kupljenih delnic podjetij (npr. Heliosa, Cinkarne, Mladinske knjige…), ima na drugi strani dobičke, ki so jih realizirali nekdanji lastniki teh podjetij s pravočasno prodajo svojih deležev. Prodali so jih pač bistveno dražje, kot bi bili njihovi deleži vredni danes, če do prodaje ne bi prišlo in bi bili še vedno lastniki. Vrednost teh izgub in zaslužkov na drugi strani je okoli 250 milijonov.

Drugi del izgub, ki izhaja iz slabih poslovnih odločitev, zgrešenih projektov (T2, turistične naložbe) pa na nasprotni strani nima nekih neposrednih »zaslužkarjev« kot to velja za prvi sklop izgub. Razen seveda, v kolikor pri teh slabih naložbah, projektih in danih posojilih ni šlo kje za kak dogovorjen posel načrtnega oškodovanja ali okoriščanja na račun družbe. Tega v javnih objavah, vsaj zaenkrat, nismo zasledili.

Do navedenih zaključkov in razlage obsega izgub, razlogov in ovrednotenja kdo je pri tem izgubil ter kdo profitiral, smo lahko prišli z nekoliko natančnejšo analizo javno objavljenih podatkov. Je pa seveda res, da je tak prikaz mnogo manj zanimiv in razburljiv ter da je zgodba zaradi pomanjkanja nekih celovitih informacij odličen poligon za takšne in drugačne spekulacije. In tako se običajno vsi komentarji osredotočijo na iskanja ozadij in stricev, namesto da bi predvsem natančno pogledali tok denarja in ugotovili ali je kdo res neupravičeno prejel kaka sredstva. Na žalost običajno izostaja ravno ta del pregleda.

Sam nisem kak zagovornik ali pristaš raznih teorij zarot in vidim sodelovanje tako cerkve kot lastnika, bank kot financerjev celotne zgodbe ter tudi preostalih malih delničarjev, ki niso želeli izstopiti, preprosto kot posledico optimističnega pričakovanja nadaljnje rasti gospodarstva, povečevanja vrednosti premoženja ter priložnosti za zaslužek (pohlep, če hočete). Ko pa je pričela vrednost premoženja (naložb) padati in propadati, pa so se soočili z izgubami. Lastniki (cerkev, mali delničarji) jih seveda trpijo sami, pri bančnih pa mora pogosto vstopiti tudi država (davkoplačevalci). A naj še enkrat ponovim – ne zato, da bi pomagala lastnikom ali bankam kot takim, temveč zato, da ne bi slučajno utrpeli izgub tisti, ki imajo v bankah naložen denar. Da ne bi tisti, ki  imajo svoje presežke denarja naložene v bankah, karkoli izgubili na vrednosti svojih naložb, saj bi v nasprotnem primeru padlo zaupanje v finančni sistem in bi lahko prišlo do sesutja celotne ekonomije. In vse dokapitalizacije bank so namenjene samo temu in tistim.

Bine Kordež

13.8.13

(Kordeževe članke na njegovem blogu objavlja uredništvo Drugega sveta)

Preprosto o varčevanju in dvigu DDV

Ob trenutnih proračunskih težavah ter dvigovanju davkov je seveda običajen komentar in pomislek, da pač požrešna država troši preveč. In če bi odpustila vse nepotrebne birokrate, ki nas tako samo obremenjujejo in so sami sebi v namen, ne bi bilo potrebe po dvigovanju davkov. Dodatno pa dvig davkov (DDV) zmanjšuje potrošnjo in posledično hromi gospodarstvo. Tudi na moje zapise dobim občasno kak tak komentar, ki ima seveda svojo logiko in tudi argumente. A država vseeno funkcionira drugače kot gospodinjstvo, zaradi česar so tudi ukrepi in posledice drugačne. O tem lahko seveda prebiramo razne razprave in strokovno podkrepljene analize, včasih pa ni odveč na problem pogledati tudi z drugega, bolj preprostega vidika – ki je mogoče še bolj nazoren, točen ter razumljiv. Continue reading “Preprosto o varčevanju in dvigu DDV”

Učinki dviga DDV

Ob oblikovanju nove vlade je eno najbolj izpostavljenih področij vsekakor dvig splošne stopnje davka na dodano vrednost. Ta dvig se je kot del ukrepov ekonomske politike pojavljal že prej, a je bila dosedanja vlada odločno proti – koliko zaradi ekonomskih razlogov, koliko pa zaradi tega, ker je bil to predlog »nasprotne« strani, ne bi špekuliral. Dokaj negativno splošno mnenje do zvišanja DDV je seveda razumljivo, saj dvigovanje davčnih obremenitev vsakdo težko sprejme. Dodatno pa razpravo o prednostih in slabostih dviga DDV trenutno obremenjuje še politična polarizacija zagovornikov in nasprotnikov tega ukrepa in hitro zmanjka prostora za neko realno, neobremenjeno oceno. Zato je mogoče zanimivo pogledati nekaj številk s tega področja. Continue reading “Učinki dviga DDV”

Odrešilnih 25 plus en glas

V strategijah prodaje državnega premoženja se najpogosteje pojavlja zahteva, naj država kot dosedanja lastnica zadrži vsaj 25 % lastništva plus en glas. V skladu z določili Zakona o gospodarskih družbah je za ključne odločitve na skupščini delničarjev potrebna tričetrtinska večina glasov in z omenjenim deležem lahko država prepreči sprejem sklepov, ki ji niso po godu. Načeloma to drži, a v praksi s takšnim deležem lastništva lahko samo nekoliko »nagaja« večinskemu lastniku pri izvajanju njegove strategije, pri čemer pa jo ta vloga precej stane. Continue reading “Odrešilnih 25 plus en glas”

Kje je denar iz slabih kreditov – drugič

Velike izgube v bančnem sektorju, slaba banka in iskanje krivcev za takšno stanje, bo verjetno še kar nekaj časa ena ključnih domačih zgodb. Pri tem je zanimivo, da pa skoraj nikoli ne zasledimo nekih resnejših analiz ali vsaj ocen, kje je ta izgubljeni denar. Zato bi poskušal v nadaljevanju predstaviti nekaj pogledov na to vprašanje. Pred tem pa še nekaj konkretnih številk o nastajanju bančnih terjatev. Da je bila posojilna aktivnost bank najmočnejša v letih pred začetkom krize, je seveda splošno znano, redkeje pa zasledimo dejanske podatke o odobrenih kreditih. Continue reading “Kje je denar iz slabih kreditov – drugič”

Kako so nastali slabi krediti in kdo je pri tem “profitiral”

V zadnjem prispevku sem poskušal predstaviti, zakaj so se slovenska podjetja za svoj razvoj financirala pretežno s posojilnimi viri. Dokler je bilo gospodarstvo v vzponu, temu nismo posvečali posebne teže, ne v podjetjih in tudi ne v bankah. Visoka zadolženost se namreč kot problem pokaže šele s padcem uspešnosti poslovanja in ne zaradi zadolženosti same kot take. Posojilni viri so dolgoročno pravzaprav cenejši kot kapital (obresti so praviloma nižje kot pa je pričakovana donosnost kapitala), a ob poslabšanju pogojev je obresti vseeno potrebno plačevati ter tudi vračati glavnico. Kapital pa prevzema rizike poslovanja in zato so ob uspešnem poslovanju donosi višji kot obresti, ob slabih rezultatih ali celo izgubi pa pač dobička ni, kot tudi ne kakih obveznosti za plačila lastniku. Continue reading “Kako so nastali slabi krediti in kdo je pri tem “profitiral””

Zakaj so slovenska podjetja prezadolžena

Da je sanacija bančnega sistem nujna, je seveda splošno sprejeto dejstvo in verjamem, da jo bomo izvedli, po kakršnikoli poti že. Kot pa sem pisal v zadnjem tekstu o učinkih reformnih ukrepov, pa to na žalost to ne bo veliko pripomoglo k zagonu gospodarske aktivnosti in povečanemu financiranju podjetij. Podjetja imajo namreč otežen dostop do dodatnih finančnih sredstev ali do podaljšanja obstoječih kreditnih linij zaradi svoje slabe finančne strukture in šibkih poslovnih rezultatov in ne zaradi pomanjkanja prostih finančnih sredstev na trgu. Zato je ključno vprašanje, kako izboljšati kapitalsko ustreznost podjetij, ki edina lahko okrepi podjetja za njihov nadaljnji razvoj. Continue reading “Zakaj so slovenska podjetja prezadolžena”