Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga

Prodali smo še zadnjo državno banko in čas je, da naredimo nekakšno inventuro sanacije bank. Seveda bolj z vidika številk, pri komentiranju pa sem iz razumljivih razlogov bolj previden. K temu so me spodbudili tudi zadnji komentarji prodaje Abanke, saj so bili v medijih pogosto navedeni napačni podatki o vložkih v sanacijo bank in o povračilu sredstev. Značilnost poročanja je bila, da seveda napačnih navedb nihče ni popravljal – navedli so samo nov podatek ali pa še tega ne. To tudi kaže, da konkretne številke za večino (medijev in bralcev) niti niso pomembne, glavno, da se dovolj odmevno sliši.

V spodnji tabeli so podatki, koliko je država vložila v sanacijo bank ter kaj od tega je potem uspela unovčiti. Kot vemo, smo sanirali 4 državne banke, a v tabeli so navedeni podatki za Abanko skupaj z Banko Celje, ki se je leta 2015 pripojila Abanki in se potem tudi kot celota prodajala. Poleg teh državnih bank, pa so dodani še podatki o vložku države ob likvidaciji Factor banke in Probanke. Ob vsem dogajanju, se najpogosteje omenja sanacija bank v letu 2013 (Abanka in BC deloma šele v 2014) in takrat je država v štiri državne banke vložila 3,2 milijarde evrov (prvi stolpec). Zaradi slabega poslovanja in izgub, pa je država dokapitalizirala NLB in NKBM tudi že v letu 2011 in 2012 in sicer v skupni višini 838 milijonov evrov. Celotni vložek države v sanacijo državnih bank je bil torej 4,04 milijarde evrov, skupaj s pokritjem primanjkljaja za nadzorovano likvidacijo Factor banke in Probanke, pa okroglih 4,5 milijarde evrov. Continue reading “Koliko je sanacija bank prispevala k povečanju javnega dolga”

Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti

V teh dneh smo poslušali vznesene besede o novi investiciji v Revozu, o širitvi poslovanja in novih delovnih mestih ter tudi o državni pomoči takšnim naložbam. Če bi brskali po starih novicah, je bilo takšnih otvoritev nove proizvodnje in obiskov najvišjih predstavnikov države v preteklih dveh desetletjih v Revozu že kar nekaj. In ob vseh finančnih subvencijah do sedaj bi moral imeti Revoz danes precej več zaposlenih kot nekdaj. A glej – ko pogledamo podatke o poslovanju, je bilo število zaposlenih v lanskem letu celo nekoliko nižje kot pred desetimi leti.

Vsekakor je razveseljivo, da Revoz (Renault) ohranja proizvodni obrat tudi v Sloveniji, da zaposluje in daje delo tudi lokalnim dobaviteljem. Najbrž je tudi prav, da takšno poslovanje slovenska država podpira (t.j. finančno spodbuja), čeprav je to v neskladju s tržno logiko in pravili lojalne konkurence. Morda bi se družba brez te podpore iz Slovenije celo umaknila. Vseeno pa verjetno to dolgoletno finančno subvencijo nekoliko z zavistjo gleda veliko drugih naložbenikov v Sloveniji (domačih in tujih), ki svojo proizvodnjo dejansko širijo ter povečujejo število zaposlenih in to brez državnih subvencij. Poslovno okolje v naši državi pač ocenjujejo kot zanimivo in to je tudi osnovni razlog za ohranjanje in rast poslovanja v Sloveniji. Če pa uspejo od države pridobiti še kake dodatne ugodnosti, pa toliko bolje. Continue reading “Koliko subvencij dobi Revoz in koliko prispeva k BDP in zaposlenosti”

Ocena napovedanih sprememb davčne zakonodaje (II. del)

Na mizo smo dobili še drugi del paketa davčnih sprememb te vlade in verjetno tudi njen zadnji (glede na postopke ter sredino mandata ni za pričakovati, da bi v naslednjem letu pripravili še kake pomembnejše korekcije). Prve ideje in osnutke je vlada predstavila na začetku leta, nato pa so bile dokaj hitro sprejete spremembe pri regresu. Drugi del korekcij zakonodaje je že rezultat usklajevanj, zaradi česar bo verjetno v takšni obliki tudi sprejet, mogoče s kakimi manjšimi popravki.

Predlog je seveda takoj naletel na kritične odzive, da gre samo za kozmetične popravke zakonodaje – in pravzaprav je to res. Z dohodnino in prispevki od plač zberemo letno blizu 9 milijard evrov (2018), predlog pa ima za kakih 100 milijonov učinka (znižanja), kar predstavlja le dober odstotek. Vseeno pa je skupaj s korekcijo obdavčitve regresa skupno znižanje obdavčitve dela okoli 300 milijonov evrov. To je verjetno že kar zgornji limit, za kolikor si v tem trenutku vlada upa znižati davčne prilive.

Pri spremembah davčne zakonodaje so omejitve tako vzdržnost javnih financ ter tudi primerljivost z drugimi državami. Trenutna ugodna gospodarska gibanja omogočajo tudi še za sto ali dvesto milijonov večji izpad, vendar so tveganja gospodarskega obrata prevelika. Poleg tega pa je prav, da v ugodnih razmerah davkov preveč ne znižujemo, ker je to čas za ustvarjanje kake rezerve, tudi na prihodkovni strani. Seveda je ob tem takoj prisoten klasičen očitek o neracionalnosti države, a ne smemo pozabiti da ob omenjenih 9 milijardah prilivov, država samo za pokojnine, zdravstvo in socialo ljudem “vrne” 9,7 milijard.

Prav tako drži, da je celotna obdavčitev v Sloveniji približno na nivoju povprečja EU. Seveda so države z nižjimi stopnjami, a tudi s precej višjimi obremenitvam. Nekaj več je odstopanj pri davku na dobiček, kjer so prilivi v Sloveniji bistveno nižji – a bolj zaradi manjšega obsega kapitala, deloma pa tudi zaradi nižje obdavčitve kapitala, kot je povprečna stopnja v EU. Pri davčni obremenitvi plač pa pomembneje odstopamo le pri obdavčitvi najvišjih plač, kjer so obremenitve primerjalno res precej višje.

A v to si vsaj zaenkrat ni upala poseči nobena vlada. Gre za precejšnja sredstva saj npr. 20 tisoč najbolje plačanih ljudi (z zaslužki nad 5.000 evrov mesečno) prispeva preko milijarde evtov davščin od svojih prejemkov. Predvsem pa je v predlogih za omejitev plačevanja prispevkov nad neko višino plače veliko demagogije. Praviloma se izpostavljajo najbolj produktivni kadri, inženirji – a plače nad 5 tisoč evrov mesečno dobiva predvsem menedžerski sloj in to praviloma v večjih podjetjih, kjer drugih alternativ ni toliko. V privatnih, manjših družbah si seveda noben lastnik in/ali direktor ne izplačuje tako visoke plače, ker si morebitne višje prihodke lahko izplača na davčno bolj ugoden način. Tudi nekaj nižja obremenitev tega ne bi spremenila. Ko pa je diskusija o višini plače na primer direktorja NLB, pa so se dogovorili za 15 tisoč evrov neto mesečno in se najbrž prav veliko niso obremenjevali s tem, da NLB k temu plača vsak mesec še 25 tisoč evrov državi. To je verjetno tudi razlog, da ostaja tako kot je.

Predlagane spremembe zakonov s področja davkov razbremenjujejo plače za okoli 100 milijonov evrov in za podoben znesek obremenijo podjetja preko višjega davka na dobiček. S tem sledijo splošno sprejeti usmeritvi, da se še nekoliko razbremeni delo ter obremeni kapital. To je upravičeno, čeprav pa se seveda s tem ne bo kaj posebej “…krepila konkurenčnost poslovnega okolja, ohranilo vzdržno in stabilno gospodarsko okolje ter s tem gospodarska rast…”, kot predloge propagira finančno ministrstvo. Podjetniški sektor bo obremenjen pač nekoliko več, tistih 100 milijonov pa bodo dali v žep zaposleni in kakega (pozitivnega) vpliva na konkurenčnost naših podjetij to ravno nima – vseeno pa je takšno manjše prestrukturiranje davčnih bremen smiselno.

Pri obdavčitvi dobička se uvaja minimalna stopnja (prvotni predlog je bil 5 %, sedaj predlagajo 7 %), torej stopnja, po kateri bi moral plačati davek na dobiček vsako podjetje. Tudi tista podjetja, ki danes zaradi raznih olajšav, ki jih omogoča zakon, davka praktično ne plačujejo. To rešitev je začelo podpirati tudi gospodarstvo, ker pač večina družb plačuje davek po stopnji 19 % ali blizu te stopnje. Razumljivo imajo kar precej pripomb, če se povišuje splošna obdavčitev zaradi tega, ker nekaterim podjetjem davkov ni potrebno plačevati. Zato so prisotni tudi predlogi, da se davčne olajšave kar ukine in raje zniža splošno stopnjo na npr. 15 % (učinek na javne finance bi bil enak).

No, država predlaga nek kompromis in sicer z minimalno stopnjo 7 % ter dvigom splošne stopnje za eno odstotno točko (na 20 %). To je korak bližje večinski želji gospodarstva (če že mora izbirati med minimalno stopnjo in dvigom splošne stopnje), a ohranitev dosedanjih 19 % ob spodnji 10 % bi najbrž dobil še več podpore (vsi ti predlogi pomenijo približno podoben javno-finančni učinek). Vmesni predlog vlade je najbrž tudi rezultat pritiskov (pričakovanj) kakih večjih podjetij, ki danes močno koristijo investicijske in razvojne olajšave in tudi pretekle izgube. Seveda pa tudi želje, da se še naprej stimulira naložbene aktivnosti podjetij, čeprav ne več tako močno. Dejstvo je, da se podjetja ne odločajo za investicije in razvojne aktivnosti zaradi olajšav, temveč, ker jim tako narekuje trg. Z manjšo omejitvijo koriščenja olajšav, teh aktivnosti ne bo nič manj, vseeno pa je prav, da to država vsaj deloma podpira.

Kot rečeno, ima pri obdavčitvi prejemkov zaposlenih največji učinek razbremenitev regresa. Ob povprečnem izplačilu tisoč evrov je dobila večina zaposlenih v žep okoli 300 evrov več in dohodninski razred posameznika ni imel velikega vpliva. To seveda ob pogoju enakega izplačila. Verjetno pa je zaradi davčnih ugodnosti marsikatero podjetje izplačalo tudi več, tako da so učinki še višji. Kakšna bi bila izplačila, če ne bi uvedli tako visokih olajšav, ne bomo nikoli vedeli, a že ob enakem znesku regresa je država “izgubila” okoli 200 milijonov (700 tisoč prejemnikov regresa z okoli 300 evrov finančnega učinka). Zakaj je ministrstvo vztrajalo na oceni izpada dohodnine le v višini 92 milijonov evrov, mi ni jasno.

Pri predlogu sprememb dohodninske lestvice pa se ponovno srečujemo s težavo razporeditve davčnih razredov. Vemo, da jih imamo pet in glede na cilj razbremenitve srednjega razreda, znižujemo davčno stopnjo v drugem in tretjem razredu. Ali gre za psihološki učinek ali namenoma za tak predlog, ne vem – a zanemarja se, da se popravek drugega ali tretjega razreda v polni  meri odrazi šele pri dohodninskih zavezancih v četrtem in petem razredu. Po predlogu vlade bo tako večina srednje plačanih zaposlenih (med 1.300 in 2.000 evri bruto mesečne plače) dobila mesečno med 5 in 11 evrov večji priliv. Nato pa se bo učinek povečeval in 2 odstotka zaposlenih (20 tisoč najbolje plačanih) bo deležna polnega učinka predlaganih sprememb v višini 60 evrov mesečno, kot je prikazano v spodnji sliki.

Če že govorimo o popravku plač srednjega razreda, potem bi bil verjetno bolj sprejemljiv na primer popravek spodnje stopnje dohodninske lestvice ki bi tudi srednjemu razredu prinesel vsaj enake učinke. Znižanje stopnje v prvem dohodninskem razredu iz 16 na 15 % bi prinesel večini okoli 11 evrov višji mesečni prejemek, finančni učinek na javne finance pa bi bil enak (okoli 100 milijonov evrov). Ta opcija je na sliki prikazana s prekinjeno rdečo črto. Glede na davčno obremenitev višjih prejemkov ima sicer tudi vladni predlog svojo logiko, a vsekakor ne sledi usmeritvi, da se popravlja položaj srednjega razreda. Razen če srednji razred razumemo zgornjih 2% ali 5 % najbolje plačanih.

Davki-final

Ob tem je zanimiv še učinek popravka splošne olajšave na 3.500 evrov letno. Tudi od te korekcije imajo največji ugodnosti najbolje plačane osebe. Kar 8 evrov mesečno, toliko kot “srednji” razred od vseh popravkov davčnih stopenj. Ta učinek se potem z zniževanjem plače zmanjšuje na nič pri plači 940 evrov. Uvedli pa so neko novo rešitev po kateri bi prejemnik minimalne plače (886 evrov) dobil 10 evrov več. A naslednje leto je minimalna plača 940 evrov bruto in ravno pri tej plači učinkov davčnih sprememb sploh ni (!). Seveda bo zaposleni z današnjo minimalno plačo 886 evrov dobil več, ko se mu bo dvignila na 940 evrov. Kdor pa takšno plačo že ima, pa spremembe zakonodaje na njegove neto prejemke ne bodo imele nikakršnega vpliva, ker dodatna olajšava ostaja enaka.

Dvomim, da je bil to namen zakonodajalca, še bolj pa, da bi ravno najslabše plačane izvzel iz ugodnosti, ki jih bo prinesla sprememba davčne zakonodaje. A današnji predlog je pač takšen, le da se teh učinkov neposredno ne vidi. Napisali so sicer, da se “…dodatna splošna olajšava spreminja tako, da se bo vsem dohodkom do višine 13.316,83 evrov priznalo linearno zmanjšanje dodatne splošne olajšave glede na višino skupnega dohodka s čimer se bo zagotovilo, da zaposleni zaradi zvišanja minimalne plače ne bodo na slabšem…”, a pojasnilo je precej zapleteno za razumevanje.

Kot je razumeti iz sporočil finančnega ministrstva, so predlagane spremembe rezultat usklajevanja med socialnimi partnerji in kakih večjih sprememb najbrž ni za pričakovati (kljub odprti javni razpravi do l. avgusta letos). Glede na že izvedeno znižanje obdavčitve regresa je težko pričakovati še kaka večja dodatna zniževanja davkov. Če pa pogledamo predlagane rešitve, pa bi vseeno vredno  še enkrat razmisliti:

  • da se minimalna stopnja davka na dobiček raje postavi višje, na 10 % in zadrži splošna stopnja 19 % (to bi večinski del gospodarstva podprl),
  • da se namesto popravka drugega in tretjega davčnega razreda, ki izboljšuje predvsem položaj najbolje plačanih, raje zniža najnižja stopnja, ki učinke bolj uravnoteži in daje večji poudarek srednje plačanim,
  • da bi pri najvišjih plačah mogoče vseeno uvedli nekaj omejitve pri prispevkih na plače za pokojninski del (npr. nad 5.000 evri) – to bi ne dvignilo neto prejemkov, bi pa nekoliko razbremenilo podjetja ter
  • dvignili tudi dodatno olajšavo, kar bi vsaj nekaj učinka prineslo tudi najslabše plačanim.

Ti predlogi so javno-finančno nevtralni, bi pa pomenilo nekoliko bolj pošteno prerazdelitev. >

Regres tudi za manj plačane

red časom sem v dveh člankih ocenjeval učinke, ki jih bo prinesla davčna razbremenitev regresa. Osnovna ugotovitev je bila, da bo ukinitev plačila dohodnine na regres do 100 % povprečne plače (torej za izplačilo regresa do okoli 1.700 evrov) prinesla največje koristi oz. učinke bolje plačanim zaposlenim. Ti namreč danes plačujejo dohodnino po mejni stopnji 34, 39 ali celo 50 % in s tem ko bodo oproščeni tega plačila, bo seveda njihov letni prejemek ustrezno višji. Ob predpostavki npr. 1.000 evrov regresa, bodo najbolje plačani prejeli kar 500 evrov več, zaposleni z minimalno plačo pa le dodatnih 160 evrov. Ti pač danes plačajo samo 16 % dohodnine in če to plačilo dohodnine ukineš, potem je učinek lahko samo teh 160 evrov.

Takšni učinki vpliva davčne razbremenitve regresa so sicer povzročili nekaj slabe volje in celo predlogov za drugačno davčno obravnavo bolje plačanih posameznikov. A nekdo z bruto mesečno plačo v višini npr. 11 tisoč evrov plača danes letno kar 40 tisoč evrov dohodnine in če jo bo po novem 39.500 evrov, najbrž ni tako narobe – glede na to, da nekdo z minimalno plačo danes vplača v celem letu le 400 evrov dohodnine. Zaradi teh razlogov tudi niso bile sprejete kake drugačne rešitve, ki bi poleg ostalega tudi močno zapletle zakonodajo in način izračuna. Continue reading “Regres tudi za manj plačane”

Kaj naj naredimo z Adrio?

Da se poslovanje Adrie Airways tudi pod novimi lastniki ni izboljšalo, seveda ni neka posebna novica. Vse pogosteje prebiramo informacije o odpovedanih letih, pritožbah potnikov (zanimivo, da Zveza potrošnikov ob tem ugotavlja, da povečanja števila pritožb niso zaznali), nezadovoljstvo z razmerami izražajo tudi piloti, posebne pozornosti pa so bile v zadnjem času deležne tudi nekatere računovodske transakcije, s katerimi je vodstvo (lastnik) “popravljalo” bilančno sliko družbe.

Pri tem je zanimivo in tudi tipično, da je bila transakcija s prodajo blagovne znamke Adria Airways (krajše AA ali Adria) izpeljana v letu 2016 in v letnem poročilu tudi podrobno pojasnjena ter potrjena s strani revizorjev. Ko pa se dogajanja s kako družbo pričnejo zapletati, pa marsikatera poteza izpred let postane vprašljiva (odvisno od medijskega zanimanja). Adria je takrat drugi (povezani?) družbi prodala blagovno znamko, poknjižila 8 milijonov evrov dobička, vzporedno pa sklenila dogovor o njeni uporabi s plačilom licenčnine. Družba Adria je s tem izkazala boljšo kapitalsko ustreznost (več kapitala), na drugi strani pa več terjatev. Formalno je bila slika bilance boljša, vendar če ni dejanskega denarnega toka (priliva), si družba na daljši rok s tem ne more veliko pomagati. Poslovanje z izgubo lahko pokrije samo sveži denar ali povečana zadolžitev in slednje se v Adrii tudi dogaja. Continue reading “Kaj naj naredimo z Adrio?”

Je Slovenija res od upokojencev najbolj ogrožena država v EU?

Poročilo Evropske komisije (“The 2018 Ageing report“) prinaša za Slovenijo dramatično črno sliko prihodnosti. Poročilo Evropske komisije napoveduje, da naj bi se do leta 2070 delež izdatkov za pokojnine v BDP v Sloveniji povečal iz sedanjih 10,9% na 14,9 % BDP, kar bo največ med vsemi članicami EU. Drugače rečeno, med vsemi državami EU bodo Slovenijo upokojenci najbolj ogrožali. Toda je realnost res tako črna, kot nam jo napovedujejo ali gre spet za igro številk, zamešanih v čorbo katastrofičnih razmer?

Vsekakor ni nobenega dvoma, da bodo stroški starajočega prebivalstva v naslednjih letih in desetletjih v Sloveniji naraščali. Po vseh projekcijah se bo povečeval delež starejših prebivalcev (nad 65 let starosti), enako pa tudi razmerje med starejšo in delovno aktivno populacijo. Na drugi strani pa imamo danes v Sloveniji eno najnižjih stopenj zaposlitve starejših ljudi. Povprečna stopnja zaposlenosti v starostnem razredu 60-64 let je bila v Sloveniji 20,3 % (2017), povprečje EU je znašalo 42 %, na Švedskem skoraj 70 %. Podobna razmerja so tudi pri zaposlenosti v starostnem razredu 65-69 let (Slovenija 7,3 %, Švedska 23 %), precej nižjo zaposlenost pa imamo tudi v razredu 55-59 let.

Ti podatki kažejo smer, kje so spremembe najbolj nujne in tudi upravičene. Predvsem bomo morali doseči večjo zaposlenost starejšega prebivalstva, tako z zakonskimi spremembami z določitvijo višje upokojitvene starosti, kot tudi s spreminjanjem miselnosti pri zaposlovanju in z oblikovanjem delovnih mest za starejše generacije. Odveč so strahovi, da bo potrebno delati do osemdesetega leta in podobno, nujno pa bo dvigniti upokojitveno starost na 67 in čez desetletja še za kako leto več.

Ti premiki starostnih mej se mogoče slišijo zahtevni in obremenjujoči, a potrebno je upoštevati, da se prva zaposlitev v povprečju giblje pri 27-tih letih starosti in da je pričakovana življenjska doba že preko 87 let. V teh razmerah 67 let starosti za upokojitev pomeni tudi 40 let dela ter še vedno 20 let uživanja pokojnine (v povprečju seveda). Razumljivo to ne bo v celoti veljalo za zaposlene, ki bodo z delom pričeli v mlajših letih, prav tako tudi ne za vse poklice, a dvig produktivnosti, spremembe tehnologij in digitalizacija bodo prinesle tudi nove poklice ter delovna mesta za starejše.

Navedene spremembe v zaposlenosti starejših prinašajo tudi precejšnje spremembe v razmerju upokojenci / zaposleni. Danes imamo na 100 zaposlenih okoli 60 upokojencev, kar je predvsem posledica zgodnjega upokojevanja. Če bi na primer čez dvajset ali trideset let dosegli podobno stopnjo zaposlenosti starejših oseb, kot jo imajo danes na Švedskem, bi število upokojencev ne odstopalo veliko od današnjega razmerja. Najbrž ni nekega utemeljenega razloga, da ne bi tudi v Sloveniji v naslednjega pol stoletja prišli do podobne stopnje zaposlenosti, kot jo imajo že danes na Švedskem. In to v eni najbogatejših držav, kjer bi zaradi visokega življenjskega standarda pričakovali, da se ljudje upokojijo hitreje, vendar se ne.

Takšna hitra in poenostavljena ocena se glede na splošno sprejeto mnenje o kritičnosti slovenskih demografskih razmer morda zdi preveč optimistična, a poglejmo številke. Ob upoštevanju demografskih projekcij Eurostata (uradne projekcije gibanja prebivalstva za vse države EU) naj bi imeli čez dvajset let ob enaki stopnji zaposlenosti starejših, kot je danes na Švedskem, v Sloveniji 980 tisoč zaposlenih. Torej celo nekaj več kot v letu 2017, ki ga upoštevamo kot osnovo. Večja stopnja zaposlenih nad 55 let starosti bi namreč zagotovila več dodatne delovne sile, kot bi je izpadlo zaradi manjšega prirastka števila delovno aktivnih prebivalcev.

Upokojencev pa bi bilo le kakih 50 tisoč več. Kljub povečanju števila starejših nad 70 let za 167 tisoč, bi iz “bazena” prebivalcev v starosti 55 do 69 let lahko aktivirali dodatnih 110 tisoč zaposlenih – seveda ob pogoju, da dosežemo nivo zaposlenosti kot jo ima Švedska že danes. Res ne vidimo utemeljenega razloga, da nam z ustreznimi politikami in zavedanju resnosti demografske problematike tega ne bi uspelo. Čeprav bo razmerje med starejšimi in delovno aktivnimi čez 20 ali 40 let precej slabše, kot je danes, lahko s povečanjem zaposlenosti starejših ohranimo dokaj podobno razmerje med upokojenimi in zaposlenimi.

To je nekaj dokaj enostavno preverljivih in logičnih številk, ki kažejo, da razmere tudi na demografskem področju vendarle niso tako kritične, kot nas opozarjajo v Evropski komisiji. Seveda ob pogoju, da se tega zavedamo in da bomo v naslednjih desetletjih vodili temu ustrezno politiko, predvsem politiko postopnih korakov za večjo zaposlenost starejših.

Zaenkrat pa, kot rečeno, veljamo za najbolj kritično državo med vsemi članicami EU. In to slišimo od domačih strokovnjakov kot tudi od vseh tujih institucij, ki spremljajo naše ekonomske razmere. Kaj bi bil lahko razlog?

Verjetno je eden najbolj pomembnih in upoštevanih dokumentov s tega področja že omenjeno poročilo “The 2018 Ageing report“, pripravljen s strani Evropske komisije ob sodelovanju tudi naših predstavnikov. V njem so podrobno in obširno (na 406 straneh) predstavljeni vsi vidiki stroškov starajočega se prebivalstva za 27 članic s projekcijami do leta 2070. Kot eden končnih in najpomembnejših rezultatov vseh predpostavk in preračunov je podatek o deležu BDP, ki naj bi ga posamezna država čez 50 let namenjala za pokojnine. In poročilo pove, da naj bi zanje šlo v Sloveniji 14,9 % BDP ali največ med vsemi državami (Velika Britanija v poročilu ni zajeta). To je najbrž tudi razlog, da vsi analitiki, politiki in mediji izpostavljajo, da se bomo v naši državi srečali z največjimi javno-finančni težavami zaradi hitro starajočega prebivalstva. V spodnji sliki so podatki o gibanju višine izdatkov za pokojnine iz omenjene publikacije za nekaj izbranih držav in povprečje 27 članic EU.

Slika 1: Delež izdatkov za pokojnine v BDP v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

 

Vidimo, da naj bi se do leta 2025 v Sloveniji izdatki za pokojnine gibali okoli 11 % BDP, nato pa strmo naraščali na skoraj 16 % (2050), kasneje pa nekoliko upadli. Povprečje EU je danes nekaj višje, a tam rasti skoraj naj ne bi bilo, po 2040 pa naj bi se delež že začel relativno zniževati. Avstrij je že danes na 14% izdatkov BDP za pokojnine, kjer naj bi tudi ostala, Italiji pa naj bi izdatki narasli celo na 19 % BDP, vendar kasneje drastično upadli. Zanimiva je Hrvaška, kjer namenjajo danes za pokojnine celo nekaj več kot Slovenija, a v naslednjih 50-tih letih naj bi njihovi izdatki padli na le polovico slovenskih (!). Skupaj z baltskimi državami, kjer je gibanje podobno, spada tudi Hrvaška med “zvezde” javnih financ pri vprašanju stroškov za pokojnine. Vsaj po izračunih v tem dokumentu.

Ker gre za resno, strokovno in široko sprejeto poročilo, seveda ni primerno dvomiti v pravilnost teh izračunov. Visoke izdatke za pokojnine pač povezujemo s splošnim prepričanjem, da imamo tudi najslabše demografske trende med vsem državami EU. Tudi projekcije demografskih gibanj so pripravljene na nivoju Evropske komisije. Običajno se spremlja delež starejših (nad 65 let) v celotni populaciji ali glede na delež aktivne populacije (15 – 64 let). V drugi sliki je za iste države prikazan še podatek o deležu starejših. Tu pa vidimo, da bomo po deležu starejših (enaka sliko daje tudi razmerje starejši/delovno aktivni) čez 50 let celo pod povprečjem EU (!). Dobra polovica prebivalstva EU naj bi torej leta 2070 živela v državah, ki bodo imele večji delež starejših prebivalcev, kot bo ta v Sloveniji.

Slika 2: Delež prebivalcev starejših od 65 let v izbranih državah EU (%)

Vir: The 2018 Ageing report, Evropska komisija

 

Podatki v obeh slikah si logično nasprotujejo. Kako naj bo v Sloveniji delež izdatkov za pokojnine za 1 odstotno točko višji kot v Italiji, če pa bo v Italiji delež starejšega prebivalstva (nad 65 let), ki bo dobival pokojnine, za 5 odstotnih točk višji kot v Sloveniji?! Ali še bolj dramatično, kako da bo Hrvaška, kjer naj bi bil leta 2070 delež starejšega prebivalstva za 3 odstotne točke višji kot v Sloveniji, za pokojnne namenjala manj kot polovico slovenskega deleža v BDP (za celih 8 odstotnih točk BDP manj)?! V teh številkah nekaj očitno ne »štima«.

Seveda bo v Sloveniji delež starejših v naslednjih desetletjih precej višji kot je danes in to zahteva ukrepanje. Vseeno pa primerjalno z drugimi državami ne bomo imeli prav nič bistveno slabše slike, čez 50 let bomo imelo celo nekaj boljšo od povprečja EU. Ti podatki nesporno kažejo, da v deležu starejših ne odstopamo v negativno smer.

Ker si podatki v obeh slikah logično nasprotujejo, je vsekakor na mestu osnovno vprašanje – zakaj naj bi potem imeli najvišji delež izdatkov za pokojnine, če pa bo delež starejšega prebivalstva pod podprečjem EU? In zakaj smo zato najbolj kritična država s tega vidika? Splošno sprejeto razumevanje je, da bo najslabši javno-finančni položaj naše države posledica bistveno višjega deleža starejših prebivalcev, kar pa očitno ne drži.

Razlog je torej nekje drugje, nekje vmes med deležem starejših (kjer smo povprečni) in deležem (relativnim zneskom) izdatkov za pokojnine (kjer smo najslabši). Višina izdatkov je namreč rezultat števila upokojencev in višine povprečne pokojnine. Torej moramo v izračunih odstopati pri večjem številu upokojencev glede na starejše ali zaposlene in/ali v projekciji relativno višje rasti pokojnin, kot to velja za druge države. Kot kaže podrobnejši vpogled v kalkulacije, smo do bistveno višjih izdatkov za pokojnine glede na druge države prišli predvsem zaradi dveh razlogov. Prvič, zaradi projekcij, da bomo imeli relativno še vedno več upokojencev (kljub enakemu deležu starejših kot v drugih državah). In drugič, ker smo predpostavili hitrejšo rast pokojnin.

Kot pojasnjujejo slovenski soavtorji poročila EK, je poročilo pripravljeno po enotni metodologiji, ta pa zapoveduje upoštevanje trenutno veljavne zakonodaje. Izračuni so torej narejeni ob predpostavki, da bo naslednjih 50 let v Sloveniji veljala enaka pokojninska zakonodaja, kot velja danes. In če 50 let ne bomo naredili nobenih sprememb, potem bo pač pričakovano število upokojencev močno poraslo, število zaposlenih pa se znižalo. V večini drugih državah naj bi že sprejeli ali imajo predvideno višanje upokojitvene starosti (marsikje jo zakon veže celo na pričakovano trajanje življenjske dobe), medtem ko v Sloveniji takih popravkov še nismo sprejeli.

Vendar če pogledamo v analizi upoštevano upokojitveno starost za posamezne države za naslednja desetletja, vidimo da je razlika večinoma le v podaljšanju upokojitvene dobe za 2 leti (na 67 let – kar je v osnutkih predvideno tudi pri nas). Pri Avstriji ostaja povprečna upokojitvena starost enaka kot pri nas, na Hrvaškem pa naj bi jo povečali za 2 leti šele čez 30 let. Odstopanja med državami torej niso velika, ne glede na to pa naj bi bilo število upokojencev v Sloveniji relativno precej višje.

Število upokojencev naj bi bilo v Sloveniji za kar dobrih 30 % višje kot bo število starejših ljudi (65+), medtem ko bo v povprečju EU višje le za 10 %, v Italiji pa naj bi bilo celo za 15 % nižje. V Italiji so denimo predvideli, da bodo leta 2070 delali vsi prebivalci do 70-tega leta starosti oz. upokojenci bodo samo ljudje stari nad 70 let (!), kar se je razumljivo odrazilo v precej nižjem strošku pokojnin. Pri nas pa naj bi bilo število prejemnikov pokojnin za 180 tisoč več kot prebivalcev, starejših od 65 let, torej kot da bodo pokojnino prejemali vsi nad 57 let starosti (to je sicer hipotetični izračun, ker imamo tudi družinske pokojnine, ki jih prejemajo otroci za že umrle ali prejemniki pokojnin, ki so v tujini).

Ta velika odstopanja kažejo, da metodologija najbrž le ni bila za vse države enaka, ali pa so v nekaterih državah predpostavke razumeli precej drugače (no, mi smo jih, kot običajno, zelo rigorozno, čeprav ne dvomiva, da formalno pravilno).

Pokojninske zakonodaje glede upokojitvene starosti v Sloveniji res še nismo spreminjali, ker je še vedno v teku uveljavljanje določil zadnjih sprememb iz 2013 (zato število upokojencev ostaja že pet let skoraj enako). Seveda bomo tudi pri nas postopno dvignili to starost, a ker je poročilo EK pripravljeno na obstoječi zakonodaji, to ni upoštevano. Še večja pa so druga, nepojasnjena odstopanja od izračunov za druge države in vse to se odraža v relativno precej večjem številu upokojencev v Sloveniji.

Drugi problem projekcije »previsokih pokojninskih izdatkov« pa je višina pokojnine. Ta v poročilu sicer ni nikjer eksplicitno navedena, vendar jo je na osnovi ostalih podatkov možno izračunati. Izračuni pokažejo, da je v Sloveniji predvidena relativno najvišja rast. Povprečna pokojnina naj bi se v 50 letih iz sedanjih 660 dvignila na 1.500 evrov mesečno (po stalnih cenah). Ta številka sicer ne pove veliko, zato je bolj nazoren prikaz, ki kaže višino povprečne pokojnine v razmerju do BDP na prebivalca.

V skladu s tem prikazom, naj bi se povprečna pokojnina v Sloveniji povečevala hitreje kot BDP na prebivalca (torej hitreje kot rast produktivnosti), in sicer iz današnjih 35% naj bi se povečala na 40 % BDP per capita. In to samo v Sloveniji, v vseh ostalih državah je implicitno predviden upad relativne pokojnine (glede na BDP na prebivalca).

Avtorji poročila zatrjujejo, da je to rezultat natančnih preračunov prehajanja ljudi v pokoj in zakonsko določenega usklajevanja pokojnin (60 % plače, 40 % inflacija). Slednji način usklajevanja se sicer numerično nikakor ne more odraziti v hitrejši rasti povprečne pokojnine kot BDP in nama ni jasno, kako so lahko to izračunali. Prav tako pa je kar težko verjetno, da bodo novi upokojenci tako močno dvignili povprečno izplačilo. Odmerni odstotki se namreč znižujejo (čeprav naj bi se deloma zvišali), podaljšalo se bo obdobje zajemanja povprečne plače v izračun, tako da takšni rezultati presenečajo in odpirajo nekaj dvoma v ustreznost teh izračunov.

Toda če je temu tako, potem bomo imeli najvišje izdatke za pokojnine zaradi relativno večje rasti pokojnin (življenjskega standarda upokojencev) in ne zaradi demografskih gibanj (!), če se bomo seveda res odločili in sprejeli takšno hitrejšo rast pokojnin.

Predvsem pa ta gibanja dajejo drugi del odgovora, zakaj naj bi bili naši pokojninski izdatki relativno višji od vseh drugih držav EU: tudi zato, ker je v izračunih za Slovenijo predvidena hitrejša rast pokojnin, kot to načrtujejo v drugih državah. Relativni položaj upokojencev naj bi se glede na splošno rast v ostalih državah v naslednjih desetletjih znižal (vsaj tako načrtujejo), samo v Sloveniji bi se izboljšal – in to seveda vodi v relativno višje izdatke za pokojnine.

Poročilo Evropske komisije torej kaže, da bodo izdatki za pokojnine čez 50 let med vsemi državami EU najbolj obremenjevali naše javne finance. Verjamemo, da je izračunani odstotek (15 % BDP) najbrž točen, posebno ker temelji na predpostavki, da vseh te 50 let ne bomo naredili nobene spremembe v pokojninski zakonodaji. A takšen podatek daje zelo slabe signale o naši javno-finančni vzdržnosti glede na druge države (in to je v mednarodnih primerjavah ter pri tako dolgoročnih napovedih še kako pomembno). Natančna analiza dobljenih rezultatov namreč kaže, da so bili v drugih državah pri načrtovanju precej bolj “fleksibilni” in upravičeno lahko podvomimo, da so narejeni ob enakih predpostavkah.

Po podatkih iz poročila naj bi bila povprečna pokojnina na Hrvaškem čez 50 let le 370 evrov ob današnjih 330 evrih, pri nas pa naj bi se dvignila iz 660 na 1.500 evrov! In če daš v projekcijo 50 let skoraj enake pokojnine, potem projekcije pokažejo, da bo imela Hrvaška razumljivo zgledne javne finance (podobno gibanje je tudi v baltskih državah, ki naj bi za pokojnine namenjale skoraj trikrat manj kot Slovenija)!

Izračunani relativno najvišji izdatki za pokojnine v Sloveniji torej ne izhajajo iz slabe demografske slike naše države (ta je popolnoma povprečna), temveč iz predpostavke nizke zaposlenosti ter precej hitrejše rasti pokojnin glede na BDP in glede na druge države. Če smo se res odločili za takšno politiko, potem je to potrebno tudi na glas povedati. A po izkušnjah iz drugih zgodb, smo tudi tu najbrž dosledno upoštevali vsa priporočila in usmeritve EK, druge države pa so bile bolj “fleksibilne”. Le zakaj so si pristojni hrvaški državni uradniki in uradniki v ostalih EU državah upali uporabiti »bolj fleksibilne« predpostavke kot naši uradniki? Kako si sicer razlagati predpostavko italijanskih uradnikov, da bodo dobivali pokojnine šele po 70-tem letu starosti ali hrvaških, da bodo imeli čez 50 let še vedno enako povprečno pokojnino?

Seveda se naši uradniki niso ukvarjali z drugimi državami, a najbrž bi koga le moralo zanimati, zakaj naj bi baltske države za pokojnine namenjale le okoli 5 % BDP, mi pa kar 15 %. Morda pa gre zgolj za potrebo, da se pri nas (spet) ustvarja katastrofični scenarij, s katerim bi upravičili posege v zakonodajo, ki bi denimo povišali upokojitveno starost ali še znižali odmerne odstotke? Če ja, se prvo – povišanje upokojitvene starosti čez 30 let na 67 ali 69 let – da doseči ob bistveno manj katastrofičnih napovedih. >

Reforma davka od dobička: Bolje je ohraniti splošno stopnjo 19% in uvesti minimalno stopnjo 10%

Pri davku na dobiček (davek od dohodka pravnih oseb – DDPO) imamo v Sloveniji zanimivo situacijo. Na eni strani ugotavljamo, da je povprečna efektivna stopnja davka (torej dejansko plačani davek glede na izkazani dobiček) med najnižjimi v Evropi. Zaradi tega so upravičeni očitki, da je kapital v Sloveniji prenizko obdavčen. Posebno glede na splošno prepričanje, da pa je delo obdavčeno nadpovprečno. Na drugi strani pa okoli polovica podjetij plačuje davek po stopnji med 17 in 20 %, kar je primerljivo z davčno obremenitvijo v drugih državah. Ti podjetniki zato težko sprejemajo stalne očitke o prenizki obdavčitvi kapitala, še posebej ko potem pri izplačilu dividend odtegnejo še dodatnih 25 % davka.

Splošna davčna stopnja davka na dobiček je z 19 odstotki dejansko blizu povprečja EU. So države, kjer je stopnja še kako odstotno točko višja, a tudi države, ki imajo kako točko nižjo obremenitev, povprečje za EU pa je 21,1 % (vir: KPMG, global tax rates). Ob tej splošni stopnji pa smo pred leti v Sloveniji uvedli precej širokogrudne olajšave pri obračunu davka. Tako podjetja lahko znižajo davčno osnovo zaradi investicij, za naložb v raziskave in razvoj (in opremo), za izgube preteklih let ter nekatere druge namene. Zaradi tega petina podjetij davka skoraj ne plača, četrtina pa po efektivni stopnji med 5 in 15 %. Koristniki teh olajšav znižajo skupno zbran davek, ki je v letu 2017 tako znašal le še 12,6 % glede na izkazan celotni dobiček po računovodskih predpisih (podatki so sicer samo za gospodarske družbe, ki pa vplačajo 90 % vsega davka na dobiček). Continue reading “Reforma davka od dobička: Bolje je ohraniti splošno stopnjo 19% in uvesti minimalno stopnjo 10%”

Dileme glede prave ocene višine bančne luknje

Glede na odprto javno razpravo o predlogu Zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic (“podrejencev” na kratko), lahko v naslednjih mesecih pričakujemo kar veliko vroče debate na to temo. Pri oceni sanacije bank v letu 2013 ter načinu obravnave podrejencev sta se izoblikovala nekako dva “tabora”:
­ na eni strani je dokaj ozka skupina ljudi, ki je bila vpeta v takratne postopke pri sanaciji bank, katero seveda zagovarja – čeprav se, razumljivo, skoraj nihče ne upa izpostaviti,
­ precej širša (in vplivna) pa je druga skupina, predvsem upravičencev in njihovih odvetnikov, ki opozarja na vse nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v procesu vrednotenja bančnega portfelja in ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank in katere naj bi vodile do vprašljive potrebe po sanaciji (dokapitalizaciji) bank, predvsem pa v nepotreben odpis podrejenih obveznic.

Seveda imamo potem še tretjo, največjo skupino in sicer večino državljanov Slovenije, ki bo ta spor in argumente spremljala naslednja leta. Ta skupina vsebine niti ne razume preveč, a bo v primeru upravičenosti vloženih tožb podrejencev, zahtevani znesek (denimo 500 milijonov evrov) tudi poravnala. Spremljamo sicer razpravo, ali bi morebitni upravičeni zahtevek lahko poravnala Banka Slovenije ali proračun, a na koncu bo breme padlo na državo v širšem smislu ali na davkoplačevalce, kot radi rečemo. A pri tem je potrebno korektno navesti, da se seveda položaj (standard) posameznega državljana zaradi tega (če poravnava bo ali ne) ne bo kaj posebno spremenil. Ali je javni dolg 32,0 ali 32,5 milijarde evrov, kakega vpliva na življenje državljana Slovenije nima. Continue reading “Dileme glede prave ocene višine bančne luknje”

Moramo res prodati naše banke za kakršnokoli ceno?

Država Slovenija je lansko leto prodala 60-odstotkov lastniškega deleža v NLB, letos pa naj bi do konca junija v skladu z zavezami EU zaključila tudi prodajo Abanke. Okoli same sanacije bank v letu 2013 ter tudi prevzetih obvezah za prodajo in še bolj o nujnosti izpolnjevanja teh obvez oz. možnostih za drugačen dogovor, je seveda veliko odprtih dilem. A v tem tekstu ne bi pisal o njih, temveč prikazal samo nekaj podatkov o vrednostih in vrednotenju bank. Vemo, po kakšni ceni smo uspeli prodati NLB, za Abanko pa so zaenkrat zbrane neobvezujoče ponudbe potencialnih kupcev in o višini iztržka lahko samo sklepamo.

Za realno oceno in primerjavo o doseženih cenah slovenskih bank bi morali pregledati trg podobno velikih, torej relativno majhnih bank in ta analiza je bila v postopku prodaje najbrž pripravljena. Manjše banke dosegajo glede na svoje rezultate pač nižje vrednosti, kot to velja za velike banke in bančne konglomerate. Vseeno pa je zanimivo pogledati vrednosti bank, ki se prodajajo v Sloveniji, in jih primerjati z vrednostmi, ki jih na finančnem trgu EU in ZDA dosegajo največje banke iz teh držav. V spodnjih tabelah in primerjavah je nekaj podatkov o poslovanju in tržni vrednosti bank, ki kotirajo na borzah – in borzne vrednosti so seveda najbolj točen pokazatelj vrednosti bank.

Continue reading “Moramo res prodati naše banke za kakršnokoli ceno?”

Učinki davčnih sprememb – drugič

Pred dnevi sem v komentarju predvidene davčne reforme predstavil, kako bodo predlagane spremembe dohodninske lestvice vplivale na plačo posameznika. Dodatno pa tudi, kakšne bi bile alternativne variante, ki bi bolj sledile ciljem, ki jih je ministrstvo izpostavilo. Ob tem sem omenil tudi učinke sprememb pri regresu ter kapitalski obdavčitvi, čeprav nekaj manj podrobneje. Težava pri takšnih ocenah je, da vedno težko zajamejo celovite učinke popravkov, kar smo lahko zasledili pri množici komentarjev zadnje dni. Zato bom v nadaljevanju predstavil skupne učinke, ki jih na prejemke zaposlenih prinaša omenjeni predlog MF.

Na začetku na kratko ponavljam ugotovitve, ki sem jih podrobneje predstavil v dosedanjih člankih na to temo. Popravki davčne obremenitve dela namreč izhajajo iz splošno sprejete predpostavke, da je delo pri nas bistveno preveč obdavčeno glede na kapital. Primerjave z drugimi državami EU so pokazale, da temu ni tako. Seveda so države s precej nižjo obdavčitvijo dela, a tudi države z bistveno višjo in bolj progresivno obdavčitvijo, medtem ko smo mi približno v sredini. Res pa je, da je obdavčitev dobičkov podjetij (ne kapitalskih prejemkov posameznikov) pri nas v povprečju kar nekaj nižja kot to velja za večino drugih držav. A to velja za povprečno obremenitev. Približno polovica podjetij pravzaprav plačuje davek po stopnji, ki je značilna tudi za davčne obremenitve dobička v EU, povprečje pa znižuje druga polovica podjetij, ki zaradi visokih olajšav davka praktično ne plačuje ali samo nekje do 15-odstotne stopnje. Continue reading “Učinki davčnih sprememb – drugič”