Zmote glede obdavčitev plač: primerjava s sosedi (1. del)

Če je kakšno področje ekonomske politike, kjer se vsi poenotijo, so to visoke obremenitve dela oz. plač zaposlenih. Seveda ni dvoma, da so osebni prejemki davčno precej obremenjeni in ob ugodnejši javno-finančni situaciji bi bilo znižanje davčnih stopenj vsekakor smiselno. Vseeno pa je pri obravnavi te teme prisotno veliko demagogije in nepoznavanja dejanskega stanja. Podrobnejša analiza namreč pokaže, da se v tujini srečujejo s podobnimi razmerami, prav tako pa so davčne obremenitve tudi nekako upravičene, kar bi argumentirali v naslednjih treh tekstih. Verjamem, da se z navedbami marsikdo ne bo strinjal, ker se ne ujemajo z našim prepričanjem, a številke so pač takšne.

Najprej bi pogledali, kakšna je davčna obremenitev plač v Sloveniji v primerjavi s kako primerljivo državo. Lahko bi vzeli Hrvaško, a ker so tam davki še višji, izbor ni najbolj primeren. Vsekakor imajo nižje davke na plače v Singapurju ali na Japonskem, a ljudje morajo tam sami poskrbeti za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, da drugih socialnih prejemkov ne omenjamo. Zato smo pogledali nam najbližjo Avstrijo, glede katere najbrž dilem ni.

Naj seveda takoj na začetku poudarim, da to ni diskusija o višini plač, te so pač v Avstriji pomembno višje kot v Sloveniji. Zanima nas samo, kakšne so skupne davčne obdavčitve ob enakem strošku za delodajalca ali ob enakem neto prejemku. Koliko je na primer potrebno odvesti državi, če podjetje nameni zaposlenemu dva ali tri tisoč evrov, ali koliko je skupni strošek podjetja, če želi delavcu izplačati tisoč ali dva tisoč evrov na njegov račun.

Poglejmo najprej način obdavčevanja plač, ki je v obeh državah dokaj podoben (zanemarjamo razne podrobnosti in posebne olajšave, katere je težko primerjati). Od bruto plače pogodbeno dogovorjene med podjetjem in zaposlenim se najprej plačajo socialni prispevki (v Sloveniji 22,1 %, v Avstriji 18,2 %), od preostalega zneska se odbijejo razne olajšave (splošna, za otroke, za razne stroške ipd.) in tako dobljeni znesek je osnova za izračun dohodnine po davčni lestvici. Posameznik dobi torej neto plačo potem, ko se od bruto plače odštejejo prispevki in tako izračunana dohodnina, strošek za podjetje pa je bruto plača povečana še za socialne prispevke, ki jih plača delodajalec (V Sloveniji 16,1 %, v Avstriji 21,7 %).

Posameznih stopenj seveda ni smiselno primerjati, uporaben rezultat dobimo z izračunom celotnih stroškov plač in nato s primerjavo odstotka vseh davščin glede na neto prejemek posameznika. Pri primerjavi pa je za Slovenijo potrebno upoštevati tudi izplačilo dodatkov k plači. V povprečju slovenska podjetja izplačajo mesečno 260 evrov na zaposlenega kot nadomestilo za prehrano, za prevoz na delo ter regres. Gre za dodatke, ki so po kolektivni pogodbi obvezni, predvsem pa niso davčno obremenjeni (edino regres samo z dohodnino) in za večino predstavljajo neko dodatno plačo. V Avstriji sta sicer obvezni kar dve dodatni plači (božičnica in poletno izplačilo), a sta obdavčeni podobno kot redna plača, za prevoz na delo pa so upravičeni do olajšave pri dohodnini.

Pomembna razlika med obema sistemoma plač je še pri plačilu socialnih prispevkov, ki se v Avstriji ne plačujejo več, ko mesečna plača preseže 4.440 evrov bruto. Gre za tako imenovano socialno kapico, o kateri se v zadnjih letih veliko razpravlja tudi pri nas, a o njenih učinkih več v drugem prispevku na to temo.

Na osnovi vseh zakonskih opredelitev glede davkov na plače, smo torej izračunali plače, prišteli omenjene dodatke v Sloveniji in v spodnjem grafikonu je prikazano, kakšen je odstotek vseh davščin na neto prejemek zaposlenega v Avstriji in Sloveniji.

Prekinjena modra črta prikazuje odstotke davščin za redno plačo v Sloveniji, polna pa upošteva še dodatke, zaradi česar je dejanska stopnja obdavčitve neto prejemkov nižja. Zaradi omenjenega limita pri plačilu socialnih prejemkov, so visoke plače pri sosedih obdavčene precej manj (rdeča črta), a to velja samo za prejemke nad 2.500 evrov neto, katere prejema le kakih 2 % vseh zaposlenih. Večina zaposlenih v Sloveniji (95 %)  prejema plače manjše od 2 tisoč evrov neto, zato nas zanima predvsem ta del, ki je v drugem grafikonu prikazan nekoliko podrobneje.

Grafikon berem na sledeč način: če nek zaposlen prejme 1.700 evrov mesečno, mora podjetje k temu v Sloveniji plačati 92 % celotnih davščin (prispevki, dohodnina) v kolikor gre samo za redno plačo. Ko pa gledamo celotne prejemke (skupaj z dodatki), pa je davščin manj in sicer 74 %. Za isto neto izplačilo mora avstrijski delodajalec plačati državi še 86 % davščin. Ob upoštevanju vseh izplačil, ki jih prejme zaposleni, je torej davčna obremenitev v Avstriji za neto izplačila med 1.200 in 2.500 evrov mesečno celo višja kot v Sloveniji. Redna plača je sicer pri nas obdavčena nekaj več (prekinjena črta), a realnejša je primerjava vseh izplačil in po njej je obdavčitev v primerjavi z Avstrijo prej nižja, vsekakor ne višja za pretežni del zaposlenih.


Poglejmo obdavčitev še z drugega zornega kota in sicer kolikšno bi bilo neto izplačilo glede na skupni strošek delodajalca. Na spodnji osi je tako podatek o skupnem mesečnem strošku delavca, modra in rdeča črta pa potem prikazujeta višino neto prejemka zaposlenega v Sloveniji oz. Avstriji. Pri najnižjih plačah (takih sicer v Avstriji ni) je neto izplačilo pri nas višje, nato nekaj nižje in zopet višje (od 2.000 evrov stroška oz. 1.200 neto izplačila). Tako je vse do skupnega stroška 6 tisoč evrov, pri višjih plačah pa so zaradi omenjene omejitve plačila socialnih prejemkov, neto prejemki v Avstriji precej višji.

Rumena črta na tem grafikonu kaže, kolikšen del zaposlenih (kumulativno) prejema takšno plačo v Sloveniji (npr. 70 % ljudi manj od 2.200 evrov skupaj oz. 1.200 neto prejemka).  Na zgornjem grafikonu so stroški plač razporejeni v enakomernih zneskih (po 500 evrov), lahko pa vse zaposlene razporedimo v 20 skupin (po 5 % zaposlenih) in pogledamo podatke oz. obdavčitve za te skupine (enakomerna razporeditev glede na število zaposlenih). Zneski neto prejemkov za Slovenijo in Avstrijo so zopet prikazani z modro in rdečo črto, z rumenimi stolpci pa dodatno še razlika v evrih. Do 1.200 evrov je neto prejemek v Sloveniji ob istih skupnih stroških plač nekaj evrov nižji, nato pa višji do 80 evrov mesečno, razen seveda zopet pri najvišjih.

Vsi štirje grafikoni so mogoče že malo preveč zapleteni in namenjeni pozornejšemu bralcu. Vseeno pa je lepo razvidno, da je obdavčitev plač pri zaposlenih z neto prejemki do pribiližno dva tisoč evrov (in takih je pri nas 95 %) v Sloveniji dokaj podobna kot v Avstriji. Odstopanja so nekaj deset evrov, večinoma celo v korist zaposlenih pri nas (razen v razponu med 1.000 in 1.200 evrov neto). V boljšem položaju bi bilo ob uporabi avstrijske davčne zakonodaje le  30 tisoč najbolje plačanih zaposlenih, o pomenu tega pa več v naslednjem tekstu.

Kot povedano na začetku, so navedeni izračuni precej presenetljivi, a večinoma kar točni (uporaba različnih olajšav bi dala nekaj spremenjene rezultate, a bistvenih odstopanj ne bi bilo). Tudi Avstrijci torej delo obdavčujejo dokaj podobno kot v Sloveniji, s podobnimi davčnimi stopnjami (40 % prispevkov, 50 % najvišja stopnja dohodnine). Ker pa imajo potem še višje prejemke, zberejo na prebivalca kar 10 tisoč evrov davkov od dela, mi pa le 4 (štiri) tisoč. Seveda bi si želeli nižje stopnje, a avstrijske razmere vseeno kažejo, da pri tem ne odstopamo od sosednjih držav (tudi v Italiji obdavčitve niso nič manjše). Zakaj pa je to nujno, pa v zadnjem (III.) delu vpogleda v obdavčevanja dela v Sloveniji.

Bine Kordež, 6.7.2014 >

Je res večina gospodarstva prezadolžena (2. del)

V prejšnjem tekstu smo ugotavljali, da je delež podjetij, ki se srečujejo s finančnimi problemi ter potrebo po prestrukturiranju dolgov v gospodarstvo precej nižji (10 do največ 20 %), kot je neko splošno gledanje. Seveda pa je v tem, sicer manjšem številu problematičnih podjetjih, koncentriran pretežni del bančnega dolga, zaradi česar je tudi nastal tako velik obseg slabih kreditov. In v teh podjetjih je vsekakor potrebna finančna sanacija.

Pri tem je seveda potrebno ugotoviti, katera podjetja imajo perspektivo, trg, produkte ter perspektivo za poslovanje in rast, če ne bi imela finančnih problemov oz. neustrezne strukture financiranja. Pri njih je sanacija smiselna. Vendar se to običajno napačno predstavlja, kot neko pomoč podjetju. Vsekakor to tudi je, vendar banke ne vstopajo (ne bi smele vstopati) v tak proces zaradi nekega altruizma, želje po pomoči, temveč zato, ker je proces sanacije tudi v ekonomskem interesu banke. Če ima podjetje trg in sposobnost pozitivnega poslovanja, potem je tudi za naložbe bank, sanacija bistveno boljša varianta kot stečaj podjetja. Vrednost premoženja delujočega podjetja je nedvomno precej večja, kot vrednost mrtvega podjetja. Posebno to velja v času krize, ko je trg nepremičnin in opreme praktično zamrl in iztržkov iz stečaja ni oz. so minimalni.

Finančna sanacija bi morala temeljiti predvsem na konverziji posojil v kapital ter razlastitev dotedanjih lastnikov. Pri tem je smiselno podjetje razbremeniti v čim večji meri, čim več konverzije. To za banke ne pomeni odpis kreditov temveč ustvarjanje pogojev podjetju za čim bolj neobremenjeno poslovanje in s tem večanje vrednosti premoženja ter posledično vrednosti vloženih bančnih sredstev. Finančno problematično podjetje namreč na trgu težko doseže ustrezne nabavne pogoje in prodajne rezultate in zato je slabši poslovni rezultat pogosto v veliki meri posledica finančnih omejitev. Predvsem pa se pozablja, da večino sredstev vloženih v podjetja, le-ta potrebujejo stalno (ob rasti celo še več). Zato mora biti prvenstveni cilj povečanje vrednosti tega premoženja ter ustrezni donosi in ne vračilo oz. umik, ki tako ali tako ni izvedljiv. Vsi finančni načrti (kot se radi delajo v prisilnih poravnavah) po katerih bo podjetje na primer v sedmih letih odplačalo bančna posojila, so praviloma v celoti nerealna.

Je pa ob tem potrebno opozoriti na eno pomembno dejstvo v zvezi s sanacijo bank in podjetij. Banke so bile dokapitalizirane z okoli 5 milijardami evrov, ker so bile v svojih bilancah prisiljene oblikovati za okoli 10 milijard evrov popravkov na svoje terjatve. Od tega se okoli 3 nanaša na  terjatve do podjetij v stečaju, milijarda to tujine, kakih šest preostalih milijard pa na terjatve še delujočih podjetij. Na drugi strani pa imajo podjetja te obveznosti v bilancah še vedno v polni višini. Gre v bistvu za tisti del bančnih posojil, na katera so banke oblikovale rezervacije (država ali tuji lastniki so jih je nadomestili), a jih še vedno terjajo od podjetij, le-ta pa so zaradi njih v finančnih težavah. Če bi jih teoretično banke podjetjem odpisala (seveda jih ne smejo), bi velik del omenjenih finančno problematičnih podjetij, svoje težave pravzaprav razrešil.

Govorimo torej več ali manj o istih zneskih. Podjetja imajo po analizi zadolženosti okoli 7 milijard presežnih kreditov (kreditov, ki presegajo višino vzdržnega dolga po bančnih kriterijih), banke pa so precejšen del teh kreditov v svojih bilancah že nadomestile, kar jim predvsem daje velike možnosti za aktivno razreševanje finančne problematike podjetij. V podjetjih torej ne gre za neke velike dodatne milijarde »luknje«, temveč za iste številke, samo z druge strani.

Poglejmo konkretno. Cimos ima 400 milijonov kreditov ob negativnem kapitalu, zaradi česar je v finančno nevzdržni situaciji. Na drugi strani pa so banke nanje oblikovale denimo 300 milijonov rezervacij (lastniki in država so banki to pokrili) in zato ima realno samo še 100 milijonov terjatev. Če bi ta popust prenesli naprej na Cimos, potem to podjetje finančnih problemov ne bi več imelo. Posredno smo torej s sanacijo bank vrednostno sanirali tudi finančno luknjo v gospodarstvu.

Seveda to ne pomeni, da bodo banke in DUTB podjetjem to odpisale oz. prenesle naprej. Njihov cilj, da svoje premoženje povečajo, da povrnejo kak del od vloženih sredstev in to z ustrezno obliko finančne sanacije tudi lahko dosežejo. Pomembno pa je, da ta odpis na bankah daje veliko manevrskega prostora bankam pri iskanju optimalnih rešitev. Ter drugo, da je s temi transakcijami reševanja bank šlo za popravke vrednosti na istih naložbah – na terjatvah bank ter na dolgovih podjetij. Ob tem pa ni odveč še enkrat ponoviti – z dokapitalizacijo bank se je reševalo deponente v bankah, da ne bi kaj izgubili, in ne direktorje bank ali dolžnike. Do izgub pa je prišlo, ker so banke menile, da je vrednost njihovih naložb nižja in v tem smislu bi bilo prav, da tako tudi postopajo.

———–

Drug trenutno ključen problem pri bankah pa je ocena, da banke kljub zadostnim kapitalskim virom niso pripravljene spremljati gospodarstva. Na te očitke iz gospodarstva (in politike) banke odgovarjajo, da za kreditiranje dobrih projektov ni ovir.

Banke imajo trenutno vsekakor zadostne vire za odobravanje kreditov. Prof. Ribnikar je enem svojih intervjujev: »Videti je, da vlada precejšnje nezaupanje. Večina bankirjev verjetno meni, da če se bodo podpisali pod neko posojilo, je lahko to čez pet let kriminalizirano.« Nedvomno drži, da so banke v trenutnih razmerah še veliko bolj previdne kot sicer. Vseeno pa bi bilo zanimivo pogledati, kje je sploh prostor za dodatno zadolževanje ob vsesplošni oceni o prezadolženosti.

V prejšnjem sestavku smo razdelili podjetja v tri skupine glede na finančno problematiko. Navedli smo, da tri četrtine dodane vrednosti gospodarstva ustvarijo podjetja, ki imajo dolga manj kot so najstrožji bančni kriteriji ali dolga sploh nimajo in ta podjetja nimajo nobenih ovir za najem dodatnega dolga nimajo. Glede na svoje finančne kazalce bi se pri bankah lahko dodatno zadolžila za celih 15 milijard sredstev (toliko jim »formalno« dopuščajo bilance in bančni kriteriji) in za skoraj polovico povečale svoje poslovanje. Samo za primerjavo – ta znesek je enak kot trenutno celotna vrednost bančnih kreditov. Kljub temu, da bi jim banke kredite zelo rade odobrile, izgleda, da ta podjetja kakih večjih potreb po financiranju sploh nimajo, saj so jim omejitve trg in tudi neka zdrava rast.

Pri zadnji, prezadolženi skupini podjetij, prostora za dodatno zadolževanje ni, ne glede na morebitne njihove želje. Glede na finančno strukturo bo pri večini potrebno celo finančno prestrukturiranje. Ostane torej samo še skupina delno finančno problematičnih podjetij (15%), kjer verjetno marsikje obstaja interes za dodatno financiranje, a so banke zaradi slabše finančne strukture previdne.

Če torej povzamemo – banke bi z veseljem odobrile sredstva finančno zdravim podjetjem, ki predstavljajo kar tri četrtine gospodarstva, vendar jih ta v glavnem ne iščejo. Objektivno upravičene so mogoče pripombe 15 % gospodarstva, ki so pri dodatnem financiranju omejena zaradi bistveno strožjih bančnih kriterijev kot so veljali do leta 2008 ter strahu pred novimi napakami in potencialnimi izgubami. Vendar je glede na dosedanje izkušnje, ta previdnost enostavno razumljiva. Spremembe v pristopu bank lahko pričakujemo šele s pomembnim izboljšanjem gospodarske klime. Pričakovanja po kreditiranju s strani zadnje skupine prezadolženih podjetij, pa seveda niso realna – verjetno pa jih je največ. Tu bodo potrebne drugačne poteze.

Pri razreševanju 10 do 20 % prezadolženih podjetjih (po kriteriju ustvarjene dodane vrednosti), kjer je koncentriran pretežni del problematičnih posojil, pa bi morali upoštevati dejstvo, da so za pomemben del teh posojil banke pravzaprav oblikovale rezervacije (in jih je država zaradi teh izgub dokapitalizirala). To pomeni, da v podjetjih ne gre za še eno »luknjo«, temveč za ista sredstva, a gledano s strani dolžnika. Vsekakor to daje prostor za optimalen način finančnega prestrukturiranja in sanacije, ohranitev podjetij in to brez dodatnih izgub za banke.

Poglejmo še enkrat Cimos. Njegove obveznosti so trenutno res večje kot celotno premoženje, a ta razlika bi bila ob negativnem scenariju reševanja samo še večja in upniki bi dobili manj. Ob nadaljevanju poslovanja pa podjetje na leto ustvari preko 100 milijonov dodane vrednosti, v celoti v izvozu (čisti neto priliv za Slovenijo). Kljub temu pa lahko zasledimo celo predloge za stečaj in očitke o razmetavanju denarja zanj. Ne znamo pogledati, da je teh 400 mio že v podjetju in gre za vprašanje kaj od te točke naprej

–        ali (s stečajem) zgubiti najmanj 300 mio od tega ter še 100 letnega zaslužka,

–        ali vložiti npr. dodatnih 50 mio (kot kredit, če bi obstoječa sredstva konvertirali) in podjetje finančno usposobiti, s čemer zadržimo zaslužke, povrnemo teh dodatnih 50 ter tudi povečamo vrednost že vloženih sredstev.

Nobena druga naložba ni tako donosna kot pravilen pristop pri finančni sanaciji. >

Je res večina gospodarstva prezadolžena? (1. del)

Če bi dobili danes vprašanje, kolikšen del gospodarstva se srečuje s finančnimi problemi, bi se večina odgovorov verjetno gibala med »vsaj polovica« in »tri četrtine«, marsikdo pa bi postavil še višji odstotek. Ob vsakodnevnih informacijah o slabih kreditih, prezadolženosti, težavah tega ali onega podjetja, je razumljivo posploševanje takega stanja kar na celotno gospodarstvo, seveda z nekaj redkimi izjemami (začenši s Krko, pa še kako tuje podjetje bi se našlo). Vsekakor ima veliko gospodarskih družb težave s financiranjem, z dobičkonosnostjo, z izplačevanjem primernih plač, ogromno jih je v postopkih prisilnih poravnav in stečajev – vseeno pa analize vseh podjetij pokažejo, da nabor podjetij, kjer se ne srečujejo s finančnimi problemi, ni tako majhen, pravzaprav je večji od vsakih pričakovanj. Verjetno boste kar težko verjeli, da podjetja, ki se srečujejo s finančnimi težavami, predstavljajo le kakih 15 % celotnega gospodarstva (!).

Zanima nas torej, koliko podjetij se srečuje s težavami pri financiranju in kakšen je njihov pomen za gospodarstvo kot celoto. Pri tem izhajamo iz podatkov gospodarskih družb za leto 2012 (za to leto so na voljo zadnje bilance po posameznih podjetij), pri čemer lahko s veliko gotovostjo trdimo, da ugotovitve odražajo tudi aktualno, trenutno stanje. Skupni rezultati podjetij za lansko leto takšne zaključke potrjujejo, saj je večina gospodarskih parametrov celo boljših (seveda pa bodo skeptiki takoj izbrskali tudi številke, ki so slabše kot leto poprej).

Pri ugotavljanju finančne trdnosti podjetij najpogosteje izračunavamo višino  finančnih obveznosti (posojil) glede na denarni tok podjetja (EBITDA). Najbolj standardni pristop pri izračunu zadolžitve je upoštevanje vseh finančnih obveznosti podjetja zmanjšanih za finančno premoženje (torej neto finančni dolg). Ta izračun predpostavlja, da je finančno premoženje podjetij (denar, depoziti, dana posojila) neka likvidnostna rezerva, ki jo podjetje lahko vsak čas aktivira. Na žalost pa konkretni podatki kažejo, da so dana posojila pri večini podjetij niso neke likvidnostne rezerve, temveč pogosto financiranje drugih podjetij, zaradi česar jih težje odštevamo od dolga. Drug pristop pa je z upoštevanjem samo vseh finančnih obveznosti do bank, brez medpodjetniškega financiranja. Kljub metodološkim razlikam, so končni izračuni po obeh kriterijih dokaj podobni, tako da so v nadaljevanju upoštevani samo bančni krediti (domačih in tujih bank), ki so vsebinsko primernejši kazalec.

Dodatno pa smo pri analizi vseh slovenskih gospodarskih družb (blizu 60 tisoč, ki so oddale bilančne podatke za leto 2012 na AJPES), ločeno prikazali družbe, ki jih uvrščamo med v finančni in nepremičninski sektor ter dodatno še DARS. Na družbi za avtoceste Republike Slovenije (DARS) je namreč preko desetina vseh bančnih kreditov gospodarstva in njena vključitev nekoliko zamegli celotno sliko. Finančne družbe (leasing, finančne holdinge ter podjetja, ki vlagajo v nepremičnine) pa obravnavamo ločeno, ker so kriteriji izračuna njihove zadolžitve drugačni, kot veljajo za ostalo gospodarstvo.

Preostala podjetja (95 % po številu), ki jih lahko opredelimo kot poslovne dejavnosti, pa smo nato razdelili v tri kategorije glede na višino zadolženosti. Kot merilo za razvrstitev smo upoštevali preje omenjeni celotni dolg posameznega podjetja do bank v primerjavi z njegovim denarnim tokov, torej z ustvarjenim dobičkom iz poslovanja povečanim za amortizacijo (EBITDA). Kot finančno neproblematično zadolžitev upoštevamo štirikratnik denarnega toka. Če torej lahko podjetje iz razpoložljivih prilivov denarja poplača celotne obveznosti do bank v prej kot štirih letih, potem je takšno podjetje finančno trdno in za banke zdravo. Dobili smo torej sledeče tri skupine podjetij:

–          najprej imamo podjetja za katera ocenjujemo, da niso finančno problematična, saj so ali brez kreditov ali pa imajo kredite nižje od zgoraj opredeljenega kriterija,

–          naslednja skupina bi bila delno finančno problematična podjetja, kamor smo uvrstili vse družbe s kazalcem med 4 in 10, torej vsa tista, ki bi celotni bančni dolg lahko odplačala najkasneje v desetih letih; gre sicer za delno rizična podjetja, ni pa nujno, da kreditov niso sposobna povrniti v dogovorjenih rokih,

–          in še zadnja skupina finančno problematičnih podjetij, kjer dolg presega denarni tok za več kot desetkrat ali pa sploh ne ustvarjajo pozitivnega denarnega toka, s katerim bi posojila lahko odplačali (poslujejo z izgubo).

Na spodnjem grafikonu smo tako prikazali, koliko posamezna zgoraj omenjena skupina podjetij predstavlja v celotnem gospodarstvu, kakšen je njen pomen pri posameznih gospodarskih kategorijah in kazalcih.

Izračunani podatki kažejo, da dejansko stanje gospodarstva precej odstopa od splošno sprejetih resnic. Glede na število podjetij drži, da ima kar tretjina vseh družb resne probleme s financiranjem. V tej skupini se tudi nahaja četrtina vseh najetih posojil, če pa prištejemo še delno finančno problematična podjetja, pa jih je v obeh skupinah kar polovica. Od skupaj 24,4 milijarde bančnega dolga konec leta 2012, ima torej finančni sektor 8,5 milijarde (od tega samo DARS 2,7), od preostalih 16 pa le 4 milijarde v podjetjih, kjer je zadolženost v okviru vseh bančnih kriterijev (seveda po kriterijih kot veljajo danes, v času gospodarske rasti so bila namreč merila odobritev kreditov v bankah popolnoma drugačna, manj stroga – zato je tudi nastal tak obseg problematičnih posojil).

Lahko pa problematiko bančnih posojil računamo tudi drugače, da nas zanima koliko je presežnih dolgov, torej dolgov, ki presegajo omenjeni štirikratnik. V tem primeru imamo od celotnega bančnega dolga približno tretjino v finančnem sektorju, tretjino je zdravega, tretjino celotnega dolga pa presežnega oz. problematičnega. Pri slednjem je mogoče zanimiv še podatek o strukturi glede na velikost podjetij. Vemo, da so v obravnavi (v medijih, v razgovorih, v preiskavah) praviloma samo velika podjetja, običajno celo samo nekaj najodmevnejših primerov. Dejansko pa je pri 100 največjih podjetij manj kot tretjina finančne problematike, druga tretjina med 1000 naslednjih največjih podjetij, preostanek pa pri vseh manjših. Okoli 5 milijard slabih posojil je v množici  podjetij, za katera praviloma nikoli ne boste slišali (pa je verjetno spornih zadev in osebnega okoriščanja v tem segmentu preje več).

Popolnoma drugačna struktura pa je glede deleža, ki jih ta podjetja prispevajo k skupnim rezultatom gospodarstva, kot je v odstotkih prikazano na spodnji sliki. Svetlo modra polja prikazujejo delež finančnega sektorja skupaj z DARS-om. V tem sektorju je sicer tretjina vseh bančnih posojil, vendar pa so s stališča rezultatov gospodarstva kot celote relativno manj pomembna.

Dodana vrednost (denarni tok povečan za stroške plač) je verjetno eden najbolj ključnih podatkov o dosežkih podjetij in podatki kažejo, da kar tri četrtine dodane vrednosti celotnega gospodarstva ustvarijo finančno trdna podjetja, podjetja, ki nimajo problemov s financiranjem. Ta finančno zdrava podjetja prispevajo nekaj manjši delež k celotnim prihodkom ali izvozu gospodarstva, a še vedno dve tretjini, zaposlenih pa imajo 63 % vseh. Ta podatek verjetno najbolj odstopa od splošnega mnenja o stanju naših podjetij.

Pomembna pa je tudi druga skupina, po formalnih bančnih kriterijev sicer lahko problematična, vendar konkretni spisek največjih podjetij iz te skupine nakazuje, da pri njih večjih problemov s financiranjem vseeno ni. V to skupino npr. štejemo Mercator, Gorenje, Luko Koper, Acroni, Impol, DrogoKolinsko, HIT, LIDL, BTC, Perutnino, Lesnino, Hidrio, Helios… Našteta in podjetja s podobno finančno strukturo sicer ne  bi mogla povečevati bančnega dolga, vendar večina nima pomembnejših problemov s servisiranjem tekočih obveznosti. To pomeni, da bi k podjetjem kjer bo potrebno določeno finančno prestrukturiranje mogoče lahko prišteli le nekaj podjetij iz te skupine (to je sicer groba ocena, a vsekakor točnejša, kot da jih štejemo v celoti kot prezadolžena podjetja).

Nesporno finančno problematična podjetja so iz tretje skupine, ki ustvarja npr. 7 % celotne dodane vrednosti. Ta podjetja so vsekakor potrebna finančne sanacije in prestrukturiranja obveznosti v obliko konverzije v kapital ter podaljšanja roka odplačil kreditov. Če bi k tem podjetjem prišteli še nekaj bolj zadolženih podjetij iz prejšnje skupine, dobimo skupno število problematičnih podjetij.

Vsi navedeni preračuni torej kažejo, da je v gospodarstvu Slovenije »le« kakih 10 % prezadolženih družb, kjer bo potrebno finančno prestrukturiranje ter mogoče še kakih 10 % takih, kjer dolg sicer presega stroge bančne kriterije, vendar vseeno večjih problemov z zagotavljanjem tekočega financiranja nimajo (navedeni so okvirni odstotki, ker so precej odvisni od izbranega kriterija oz. merila). Ta nesporno ugotovljen delež finančno zdravih ali »nezdravih« družb je seveda bistveno drugačen, kot je neko splošno prepričanje v javnosti in na žalost tudi v stroki. Da se s problemi financiranja ne srečujejo podjetja, ki ustvarijo med 80 ali celo do 90 odstotkov rezultatov celotnega gospodarstva (odvisno od kriterija), je za večino seveda presenetljivo, a podatki to nesporno potrjujejo (najbrž pa pri tem kar drži znan rek: »toliko slabše za podatke, če se ne ujemajo s splošno sprejetimi resnicami«).

Bine Kordež 21.6.2014 >

Neenakost med ljudmi

V zadnjem zapisu sem predstavil nekaj podatkov iz zelo odmevne knjige Thomasa Pikettyja »Capital in 21. Century«. Čeprav je o neenakosti med ljudmi na voljo ogromno razprav in publikacij, bo mogoče ta knjiga sprožila kakšne spremembe v trendih povečevanja neenakosti v zadnjih desetletjih v svetu. Razumljivo pa se ob prebiranju hitro postavi vprašanje, kje pa je na tem področju Slovenija (naša država se v knjigi razumljivo ne omenja). Zato v nadaljevanju nekaj primerjav z razmerami pri nas.

Da se je  neenakost med prihodki in premoženjem Slovencev v obdobju po osamosvojitvi povečala, seveda ni nikakršnega dvoma. Drži tudi, da so razlike prevelike in cilj raznih gibanj in tudi vseh političnih strank je v smeri zmanjševanja prepada med bogatejšimi in revnim slojem. Ob tem pa je tudi res, da so razlike v dohodkovni neenakosti v Sloveniji kljub negativnim trendom praktično najmanjše med Evropskimi državami, kar pomeni skoraj na svetu (v državah na drugih kontinentih vemo, da so razslojevanja še večja). Seveda se s takšno ugotovitvijo večina ne bo strinjala, a takšni so pač uradni podatki Evropske unije.

Najprej nekaj o načinu spremljanja teh podatkov. Predvsem je potrebno najprej ločiti med distribucijo dohodkov in distribucijo premoženja, kar se pogosto pomeša (tudi video, ki je predstavljen v nadaljevanju, na to razliko posebej ne opozarja). Pri dohodkih gre namreč za zneske, ki jih prebivalci ali zaposlenci letno zaslužijo, torej gre za primerjavo letnih prejemkov posameznih skupin prebivalstva. Na drugi strani pa imamo distribucijo premoženja, torej vsega imetja (finančne naložbe, nepremičnine, premično premoženje), ki ga imajo ljudje na nek določen dan. Pri tem so seveda razlike med premoženjem praviloma bistveno večje kot pa razlike v letnih dohodkih med tistimi, ki zaslužijo več in ostalimi, ki manj ali nič. Letna plača nekoga ali neke skupine ljudi je lahko 10-krat ali tudi 100-krat večja kot od nekoga z minimalnimi prejemki, razlike v premoženjih pa so pravzaprav neskončne (na eni strani milijarde, na drugi nič ali celo neto dolg). Gre pač za dejstvo, da ljudje z nizkimi prihodki vse porabijo za tekoče življenje, premožnejšim pa del letnega zaslužka ostane in se kopiči skupaj z donosi na že ustvarjeno premoženje v preteklih letih. Tako premoženje, ki ga bogatejši za svoje sprotno življenje niti ne potrebujejo, lahko naraste tudi v milijardne številke (seveda ne v Sloveniji).

Za primerjavo podatkov o dohodkovni ali premoženjski neenakosti se lahko uporabljajo različni kazalci in način prikaza. Pogosto se uporablja Ginijev koeficient (ta meri odstotek prihodkov, ki so razdeljeni neenako, torej drugače, kot da bi dobili vsi enako) ali pa preprosta razmerja med dohodki skupine z največjimi prejemki in tistimi z najmanjšimi. Evropski statistični urad spremlja dohodkovno neenakost med državami s kvintilnimi koeficienti, torej razmerjem med letnimi dohodki 20 % ljudi z največjimi plačami ter 20 % ljudi, katerih prejemki so najnižji. V spodnji tabeli je na takšen način prikazan dohodkovna neenakost v Evropski uniji za leto 2009 in kot vidimo, je to razmerje v Sloveniji med vsemi državami najnižje. Če v Latviji zgornjih 20 % ljudi prejema kar 7,2-krat višje plače kot tistih 20 % z najnižjimi, je v Sloveniji to razmerje 1 proti 3,2, v povprečju EU pa blizu petkratnika.

Če lahko beremo, da so prejemki najbolje plačanih menedžerjev v ZDA tudi 100 ali 300-krat višji kot znašajo minimalne plače, je to razmerje v Sloveniji pri najvišji javno objavljeni  neto plači (direktor Krke) približno 1 proti 40. Že pri trideseti osebi na lestvici (tridesetem najbolje plačanem Slovencu glede na javno objavljene podatke) je to razmerje mogoče že blizu 10-kratnika, statistično pa se spremlja celotna skupina 10 ali 20 % najbolje plačanih ljudi in pri njih pa so razmerja glede na minimalno plačo že okoli ena proti tri, kot kaže prejšnja tabela.

Je pa seveda res, da takšen podatek kaže samo razmerje in da so prejemki najslabše plačanih ljudi v Sloveniji kar nekaj nižji kot v bogatejših in razvitejših državah – npr. v Nemčiji, kjer je sicer razmerje višje, 1 : 4,3. Do razlik prihaja zaradi tega, ker v Sloveniji ni veliko dobro plačanih ljudi, ker pač zgornjih 20 % zaposlenih kljub sicer drugačnemu mnenju, ne prejema nekih izjemnih prejemkov. Drugačna slika je pri sicer revnejših in manj razvitih državah kot Latvija, Romunija, Litva…, kjer pa se res srečamo s situacijo, da je poleg zaposlenih z nizkimi plačami na drugi strani kar precej velik sloj ljudi z dokaj visokimi prejemki.

Kot povedano, gre v gornjem primeru za podatke o distribuciji dohodkov, katere se statistično dokaj podrobno spremlja (podjetja so jih večinoma dolžna sporočati). Težje pa je pri pridobivanju podatkov o distribuciji premoženja. S tega vidika so vsekakor zanimivi podatki zbrani v omenjeni knjigi, do podobnih rezultatov pa so prišli tudi v analizi, ki je bila z anketiranjem v letih 2009-2010 pripravljena s strani ECB pod imenom The Eurosystem Household Finance and Consumption Survey. Zbrani podatki imajo vseeno precej omejitev, posebno zaradi nepripravljenosti ljudi, da posredujejo podatke, da razkrivajo svoje premoženje (posebno bogatejši).

Tudi ti podatki so  v omenjeni analizi prikazani v kvintilih (skupine po 20 % prebivalstva), a ne kot razmerja med posameznimi skupinami, ker bi bile številke visoke in manj pregledne. Grafikoni običajno prikazujejo, kolikšen delež celotnega bogastva ima posamezni premoženjski razred. Mogoče so ti podatki še bolj nazorni v obliki, kot je na spodnjem grafikonu, v katerem so prikazani podatki o distribuciji tako dohodkov kot tudi premoženja. Na spodnji osi je delež prebivalstva ali prejemnikov dohodkov, na navpični pa kumulativni delež premoženja oz. prihodkov. Enakomerno razdelitev (da imajo vsi enako premoženja ali enake plače) prikazuje črna linija, bolj ko se črte odmikajo od te »idealne« linije, večje so razlike med bogatimi in revnimi. Modra črta npr. kaže, da ima v ZDA 10 % prebivalstva (spodnja os) 70 % celotnega premoženja (leva os).

Vir: SURS za dohodke v Sloveniji, omenjeni video za ZDA, lastne ocene

Na grafikonu je z zeleno črto prikazana distribucija dohodkov v Sloveniji na osnovi podatkov višini prejemkov redno zaposlenih. 10 % najbolje plačanih zaposlenih tako prejme okoli 16 % neto vseh plač, na drugi strani pa npr. 30 % najslabše plačanih 24 %. Zaradi progresivnih davčnih stopenj je distribucija plačanih davkov in prispevkov nekoliko močnejša, saj prvih 10 % zaposlenih prispeva skoraj četrtino vseh davščin na plače, spodnja polovica pa le 30 %.

Z rdečo črto pa je prikazana ocena distribucije premoženja v Sloveniji na osnovi raznih informacij ter ocen o vrednosti nepremičnin, premičnin (predvsem avtomobili) ter lestvic finančnega premoženja možno sestaviti neko približno sliko. Po teh preračunih in ocenah ima najbogatejših 10 % prebivalstva (družin) okoli 37 % celotnega premoženja, pri čemer bi odstopanja ocenili na kakih +/- 5 odstotnih točk. Na drugi strani pa ima na primer revnejša polovica prebivalstva vsega dobrih 10 % celotnega premoženja.

Zadnja, modra črta pa prikazuje distribucijo premoženja v ZDA povzeta po omenjeni predstavitvi. Tam pa 10 % najbogatejšega sloja prebivalstva drži v rokah okoli 70 % vsega bogastva dežele (po podatkih Pikettyja je ta delež v Franciji ali Nemčiji okoli 60 %)., medtem ko ima revnejša polovica le kaka 2 odstotka Skoncentrirano je predvsem finančno premoženje (naložbe v podjetja), kjer je večina v rokah dokaj ozkega kroga ljudi. Tega premoženja v Sloveniji ni prav veliko in to je prvi razlog za manjša odstopanja. Drug pomemben razlog razlike med državama pa je lastništvo stanovanj in hiš. V Sloveniji namreč večina prebivalstva (preko 80 %) stanuje v lastnih objektih, medtem ko je v ZDA ter tudi drugih razvitih državah ta delež precej nižji (v Nemčiji in Avstriji stanuje več kot polovica ljudi v najemniških stanovanjih in hišah).

Pri tem pa je zanimiva še ena razlika med ZDA in Slovenijo. V eni izmed analiz (http://www.youtube.com/watch?v=QPKKQnijnsM) so opravili obširno anketo med prebivalstvom kako ocenjujejo neenakost med ljudmi. Rezultati kažejo, da povprečni Američan meni, da je pri njih bogastvo razdeljeno bolj pravično kot dejansko je (rumena črta), pravzaprav podobno kot je dejanska v Sloveniji. Američani torej ocenjujejo, da je bogastvo med ljudmi razdeljeno približno tako kot v Sloveniji, a realni podatki kažejo, da je bistveno bolj koncentrirano. Za Slovenijo analiz o percepciji bogastva nimamo, a glede na javno mnenje bi bila ocena lahko obratna. Da je za razliko od ZDA, Slovenci menijo, da je koncentracija bogastva precej večja, kot pa dejansko je.

Navedeni podatki bodo seveda takoj povzročili nestrinjanje in odklanjanje, saj se ne ujemajo s splošno sprejetimi pogledi na distribucijo premoženja v Sloveniji. In tudi drži, da so razlike prevelike in nesprejemljive in da je upravičena družbena akcija, ki bi neenakost zmanjšala. Vseeno pa analize kažejo, da je neenakost v Sloveniji manjša in manj izrazita, kot to velja za večino drugih držav. Posebno ker gre v prikazu za registrirane dohodke, ki so potem korigirani še s socialnimi prejemki, ki del teh razlik nadomestijo. A te nižje razlike med dohodkovnimi sloji niso posledica dejstva, da ne bi imeli prejemnikov z nizkimi dohodki (teh je vsekakor več kot npr. v Avstriji ali Nemčiji), temveč dejstva, da (vsaj po uradnih podatkih) ni veliko prejemnikov z visokimi dohodki.

Bine Kordež, 12.6.14 >

Razdelitev bogastva in dohodkov (po knjigi Capital in 21. Century)

V zadnjem času je ena najbolj odmevnih knjig s področja ekonomije vsekakor »Capital in 21. Century«  (avtor Thomas Piketty). Obravnava predvsem neenakost pri delitvi dohodkov in premoženja posameznih slojev prebivalstva. O tej temi sicer piše veliko avtorjev, a je omenjena knjiga dosegla daleč največji odmev in sprožila široke razprave, ki bodo mogoče imele vpliv tudi na spremembe ekonomskih politik. Gre za obsežen tekst (600 strani), ki vsebuje tudi velik nabor podatkov za zadnjih 300 let. Z njihovim preračunom lahko dobimo zanimiv vpogled v to tematiko, kar bi jih prikazali v nadaljevanju in sicer predvsem v obliki preglednejših grafikonov.

Kot najbolj ključna podatka v knjigi, bi mogoče izpostavili razdelitev prejemkov in obseg bogastva, kar prikazujeta prva dva grafikona:

Prvi kaže kolikšen delež dohodkov in premoženja prejema oz. poseduje 10 % najpremožnejših in najbolje plačanih ljudi v Franciji in Združenih državah Amerike. V zadnjih letih so namreč prisotne precejšnje razlike v gibanjih distribucije bogastva med ZDA in evropskimi državami s Francijo kot tipično državo. Vidimo, da desetina najbolje plačanih ljudi v Franciji prejema kako tretjino vseh prejemkov (od dela, torej plače ter od kapitala – dividende, obresti in podobno). Ta odstotek je zadnja desetletja precej enak, medtem ko se je v Ameriki po letu 1980 neenakost dokaj povečala. Še večje razlike pa so prisotne pri premoženju, ki ne zajema prihodkov enega leta kot prejšnji podatek, temveč celotno premoženje posameznikov, ki je seveda rezultat prejemkov vseh preteklih let. Najbogatejših 10 % Francozov ima tako v posesti preko 60 % celotnega premoženja njihovega prebivalstva (na začetku stoletja skoraj 90 %). Tudi pri koncentraciji bogastva vidimo, da se je v Ameriki v zadnjih desetletjih še povečala, saj ima najbogatejši sloj v rokah že preko 70 % vsega premoženja in ta delež še krepi.

Drug grafikon pa kaže celotno premoženje Francozov v obliki primerjave z njihovim letnim dohodkom (BDP). Podatki segajo kar 300 let nazaj, ko je bilo tega premoženja za kakih 7 letnih zaslužkov celotne države, potem je predvsem zaradi vojn in kriz v začetku prejšnjega stoletja precej padlo (na trikratnik) ter predvsem v zadnjih desetletjih zopet pričelo naraščati. Pri tem je zanimiva sprememba strukture tega premoženja, ki je bilo včasih predvsem v vrednosti zemlje, v zadnjih letih pa je naraščala predvsem vrednost objektov (hiš). Pod ostalo zajemamo predvsem finančno premoženje (delnice, deleže, vloge, posojila, naložbe v sklade in podobno).

V taki obliki je v knjigi nanizano ogromno podatkov, a večina samo v relativni (primerjalni) obliki, medtem ko konkretnih številk skoraj ni. Ker te posamezniku veliko več povedo, sem s kombinacijo različnih tabel izračunal nominalne vrednosti dohodkov in premoženja skozi obravnavano obdobje in sicer za Francijo (za Francoze) za katere je navedenih največ podatkov. Te številke so precej podobne tudi v drugih razvitih zahodnih državah, o primerjavah s Slovenijo pa kdaj drugič

Najprej smo preračunali zgornje podatke o premoženju in sicer za koliko evrov ima v lasti povprečni Francoz. Zadnji podatki kažejo, da je tega premoženja okoli 150 tisoč evrov ali desetkrat več kot kakih petdeset let nazaj (podatki so v realno primerljivih evrih). V tem času je naraščala predvsem vrednost hiš (od 10 na 100 tisoč evrov), medtem ko je finančno premoženje raslo počasneje. Spremembe v 250-letnem obdobju pred tem so bile precej manjše. Dvesto let je trajalo, da se je premoženje povprečnega Francoza povečalo od slabih deset na trideset tisoč evrov, nato pa v času krize in svetovnih vojn ponovno padlo na dobrih deset.

Te podatke lahko pogledamo še kot premoženje vsega prebivalstva in sicer nekoliko podrobneje za nekdanja leta (zaradi hitre rasti v zadnjem času, so zneski izpred 200 let na grafikonu komaj vidni). Trenutno imajo Francozi preko 10 tisoč milijard evrov vsega premoženja, graf pa prikazuje, kakšno vrednost premoženja so imeli tudi v 19. in 18. stoletju. Zanimiv je npr. podatek o vrednosti zemlje, ki je v nominalnem znesku ves čas dokaj podobna (okoli 200 milijard).

 

 

Prejšnji grafikon je prikazoval premoženje povprečnega Francoza, zato smo upoštevajoč podatke o koncentraciji bogastva izračunali še zneske različnih slojev ljudi, na čemer je tudi glavni poudarek knjige. Rdeča linija kaže premoženja povprečnega Francoza kot smo opredelili zgoraj, nato pa smo izračunali povprečje za deset odstotkov najbogatejših (vijoličasta črta). Vidimo, da ima danes pripadnik te skupine kar za milijon evrov premoženja, še petdeset let nazaj pa desetkrat manj. Zaradi še večje koncentracije bogastva konec 19. stoletja, pa so takrat imeli nominalno celo več.

Ko odštejemo premoženje najbogatejših, pa lahko preostanek razdelimo na 90 % ostalega prebivalstva in njihovo povprečno premoženje prikazuje črna črta. Če ima torej danes povprečen Francoz 150 tisoč premoženja, ga ima povprečen »pripadnik« ostalih 90 % prebivalstva kakih 65 tisoč, nekdaj pa vidimo, da le par tisoč.


Ker obstajajo tudi podatki o najbogatejšem odstotku ter tisočinki njihovih državljanov, smo izračunali tudi premoženje slednjih in ga prikazali s svetlo modro linijo . Teh 65 tisoč najbogatejših Francozov (tisočinka) ima v rokah povprečno 10 milijonov (na začetku prejšnjega stoletja so imeli že skoraj podobno vrednost, le da jih je bilo takrat po številu skoraj pol manj).

Kot je omenjeno na začetku lahko pri neenakosti prebivalstva obravnavamo njihovo premoženje ali pa tekoče dohodke. Le-ti so izračunani iz BDP in celotni povprečni dohodek državljana Francije je v 2010 tako znašal 2.246 evrov mesečno. V dobrih petdesetih letih se je povečal kar za petkrat, pred tem pa so za takšno povečanje potrebovali 250 let (od 100 evrov v letu 1700 na 500 v 1950). Tudi tu smo pogledali povprečne prejemke 10 % najbolje plačanih in ti danes znašajo 7.400 evrov mesečno. Preostalih 90 % prebivalstva pa dobiva v povprečju na mesec 1.700 evrov (rumeno oz. zeleno polje še kaže, kolikšen del prejemkov izvira iz naslova kapitala, torej premoženja, ter kolikšen iz naslova dela).

Kot navedeno na začetku, namen tega teksta ni bila neka predstavitev ugotovitev in zaključkov omenjene knjige ter posledic povečevanja neenakosti v delitvi dohodkov in premoženja, ker bi to zahtevalo več prostora. Z grafikoni je prikazanih samo nekaj zanimivih podatkov o premoženju in prejemkih različnih slojev državljanov Francije skozi čas. Za Slovenijo takšnih časovnih vrst seveda ni na voljo, aktualni podatki pa kažejo precej manjšo razslojenost tako bogastva kot prejemkov (kljub drugačnemu prepričanju). Zato so seveda razlike po izločitvi najpremožnejših 10 % (njihovi deleži niso tako visoki) precej nižje kot to velja za povprečja.

Bine Kordež 1.6.2014 >

Finančna pomoč države vzgoji otrok

Te dni je  bilo veliko razprave o plačevanju nadomestil za prevoze v šolo in na koncu se je (vsaj za dva meseca) denar našel. Ti izdatki gredo v sklop 2,1 milijarde raznih socialnih transferjev (otroški dodatki, štipendije, boleznine, nadomestila za porodniško, prehrano v šolah, prevoze, razlike v vrtcih in tako naprej), ki jih državljanom iz pobranih davkov zagotavlja proračun in druge javnofinančne blagajne. Ti izdatki so še do lani predstavljalo kar 80 % vsega zbranega DDV (lani 69 %). Večina tega gre najbrž na prave naslove, marsikaj pa tudi ne. Pri tem je zanimiva razporeditev sredstev, ki jih država namenja kot finančno pomoč staršem pri izdatkih za otroke.

Vemo, da so družine z nizkimi prejemki upravičene do izplačila otroškega dodatka. Prav tako so nam poznane tudi olajšave za otroke pri izplačilu plače. Da obstajajo, vemo iz vsakoletnega izpolnjevanja obrazcev za obračun plače, medtem ko konkretnih finančnih učinkov praktično skoraj nihče ne pozna.

Princip izplačevanja otroških dodatkov je seveda logičen. Manjše ko ima družina prejemke, večji so otroški dodatki, premožnejše družine pa do njih niso upravičene. Pri tem se je v zadnjih letih zaradi zlorab zelo »izboljšal« način ugotavljanja prejemkov, kjer ustrezne službe preverijo vse potencialne dohodke posameznikov. Tudi to je verjetno razlog, da se obseg izplačil proračuna za ta namen v zadnjih letih znižuje (2011: 294 milijone evrov, 2012 249 in 221 milijon lani). Ne glede na to pa velja, da starši z nizkimi plačami prejmejo otroški dodatek približno v višini kot kaže spodnji grafikon. Pri tem upoštevamo, kot da oba starša prejemata enako neto plačo, ko je navedena na grafikonu. Pogledali bi lahko tudi drugačne kombinacije plač, a princip izplačil je približno takšen. Če torej oba starša zaslužita mesečno po 900 evrov neto, bosta za dva otroka prejela 112 evrov otroškega dodatka (zneski so iz kriterijev izpred enega leta, a to ne vpliva veliko na prikaz).

S takšnim izplačevanjem torej država finančno pomaga manj premožnim staršem pri vzgoji otrok. Precej drugačna logika pa velja pri otroških olajšavah, za kar je potrebno pogledati princip izplačevanja plač. Pri obračunu plač se od bruto plače najprej odbije 22,1 % za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter še splošna olajšava, ki velja za vse prejemnike plač. Preostanek (poleg še nekih drugih olajšav) pa predstavlja davčno osnovo od katere se plačuje dohodnina po progresivnih stopnjah od 16 % do 50 % za najvišje prejemke.

In tu vstopi država še enkrat ter glede na število otrok, z olajšavo dodatno zniža davčno osnovo, od katere plačamo dohodnino. Vendar pa pri tem pridemo do zanimive situacije, o kateri razumljivo niso razmišljali poslanci, ko so kar tekmovali, kdo bi predlagal višje olajšave, a na žalost tudi ne strokovnjaki na ministrstvu za finance, ki take rešitve predlaga. Olajšave namreč znižujejo davčno osnovo – toda, če imaš minimalno plačo, davčne osnovo sploh nimaš in tudi ni kaj znižati. Drug efekt pa je v tem, da tisti z nizko plačo, plačujejo davek pod 16 % stopnji in potem zaradi otroške olajšave ne plačajo davka od osnove po tej stopnji. Nekdo v najvišjem davčnem razredu, pa ima seveda »popust« v višini 50 % od olajšave. Končni rezultat teh olajšav je torej takšen, da starši z minimalno plačo neke olajšave sploh nimajo, saj dohodnine tako na plačajo, starši z najvišjimi plačami, pa so deležni maksimalnega znižanja dohodnine in s tem višje neto plače. Ta učinek, ta finančna pomoč države se sicer neposredno na neki plačilni listi ne vidi (to je najbrž tudi razlog da je do tega prišlo), temveč posameznik zaradi olajšave plača manj dohodnine, kot bi jo sicer. Konkretne številke so na spodnjem grafikonu, prav tako v odvisnosti od višine neto plače obeh staršev.

Presenetljivo, a pač tako, kot opredeljuje sprejeta zakonodaja – višjo kot imaš plačo, do večjih olajšav (manjšega plačila dohodnine) si upravičen. Sestavimo sedaj oba prejemka skupaj, koliko torej dobe starši po obeh naslovih (spodnji grafikon). Izračun preprosto pokaže, da v Sloveniji en otrok dobi približno 100 evrov državne pomoči ne glede na višino prejemkov staršev oz. socialni status. Če so revnejši preko otroškega dodatka, bogatejši pa bolj zakrito – preko nekaj višje neto plače kot v primeru, da otrok ne bi imeli.

Verjetno se boste strinjali, da takšen način državne pomoči ni ravno v smeri socialne pomoči finančno šibkejšem. Rešitve sta (vsaj) dve. Če vzamemo takšno izplačevanje kot dejstvo, potem je škoda vsake energije in dela pri zbiranju podatkov, temveč enostavno vsakemu otroku nakažimo mesečno 100 evrov. Tudi to ima pravzaprav svojo logiko. Do otrok je bolj pošteno, tisti z višjimi prejemki pa naj bodo raje bolj obdavčeni, kot da se v vsakem primeru njihovi otroci srečujejo z večjimi obvezami za plačilo.

Če vseeno menimo, da takšno izplačevanje ni ustrezno (kljub temu, da velja že vrsto let, pa temu nihče ne ugovarja), pa bi lahko npr. olajšave ukinili ter ta sredstva namenili za višje otroške dodatke. Pri tem je problem, da se te olajšave ne vidijo kot izdatek proračuna (seveda tudi ne kot prejemek v obliki hipotetično višje dohodnine). Druga opcija pa bi bila, da z olajšavo ne zniževali davčne osnove, temveč izračunano dohodnino. To bi bila kompromisna rešitev, po kateri bi imel vsi enaka upravičenja (ne glede na socialni status) in ne tako kot danes, ko imaš večje olajšave, višji ko ti je prejemek.

Vsekakor je ta primer zelo nazoren prikaz, kako strokovno obvladamo posamezne segmente naših javnih financ. Pove pa tudi marsikaj o socialni politiki ter politiki(h) nasploh.

Bine Kordež, 25.5.2014 >

Še o obrestih na javni dolg

V zadnjem tekstu o javnem dolgu, je bilo prikazanih nekaj manj običajnih pogledov na slovenski javni dolg. Ob tem so bile na kratko predstavljene še obresti, ki jih dejansko plačujemo na javni dolg in katere se razlikujejo od obrestnih mer, o katerih višini smo zadnji dve leti poslušali praktično vsak dan. Ker je višina obresti, ki jih plačujemo za naše zadolžitve ključnega pomena, mogoče še nekaj zanimivih podatkov o tem.

Na naslednjem grafikonu je tako z rdečo črto prikazana realizirana obrestna mera na naš javni dolg, torej tista  po kateri dejansko plačujemo obresti. črna pa kaže dosežene višino obrestnih mer po kateri se trguje z našimi obveznicami na finančnih trgih. Kot vidimo, so z vstopom v Evropsko Unijo v letu 2004 močno padle in se s 4 % letno praktično izenačile z obrestno mero, ki so jo trgi priznavali na Nemške obveznice (vijoličasta črta).


Z nastopom krize v letu 2008 pa je prišlo do precejšnje razlike v gibanjih. Cena nemškega zadolževanja je še naprej upadala in zadnji dve leti se giblje med enim in dvema odstotkoma nominalno, realno pa je že od leta 2011 okoli ničle. To je seveda posledica nemške ekonomske moči ter tudi posledica ukrepov ECB, ki je zniževala izhodiščno obrestno mero na evrov. Na drugi strani pa so obrestne mere na naše obveznice v letu 2011 poletele navzgor (pri gibanjih na borzi to pomeni, da so cene naših obveznic padle in iz teh cen se potem izračunajo obrestne mere, po katerih se trguje).

Zaradi nestabilne ekonomske situacije v Sloveniji so finančni trgi našo državo začeli uvrščati med najbolj problematične evropske države in cena obveznic je bila temu primerna. Dve leti se je tako gibala med 6 in 7 odstotkov, dokler se ni v začetku letošnjega leta zopet vrnila na nivoje pod 4 odstotki. Razlogi naj bi bile predvsem poteze ekonomske politike na področju sanacije bank, čeprav do kakšnih večjih sprememb v gospodarskem okolju ni prišlo. Kljub temu so te spremembe finančni trgi ocenili kot pomembne premike v izvajanju gospodarskih reform, ki naj bi Slovenijo popeljale iz krize. Dejansko pa se razmere v letih 2011 in 2012 niso zaostrile tako močno, da bi opravičevale tako visok dvig premij za tveganje, kot se je zgodil. Enako pa v letu 2013 tudi ni bilo pomembnejših premikov na bolje, ki bi pogojevali takšno izboljšanje percepcije finančnih trgov. Že davnega leta 1934 je Keynes zapisal, da gre pri teh ocenah v veliki meri za lepotno tekmovanje. Finančni investitorji ocenjujejo, kako všeč jim je neka država. Pri tem jih ne zanimajo toliko sami fundamenti (javne finance in javni dolg), pač pa percepcija, ki jo imajo o ekonomski politiki neke države.

Tako v Sloveniji kot tudi v Nemčiji torej velja, da so ta dnevna nihanja obrestnih mer odraz trgovanja med imetniki državnih obveznic ter njihove percepcije o tveganosti države, dejanska obremenitev javnih financ posamezne države pa temelji na obrestnih merah po kateri so izdajali svoje obveznice. V spodnji tabeli so prikazani podatki, kakšne so bile dejanske obrestne obremenitve za obe državi v letih 2012 – 2012:

Kot vidimo, so se obremenitve za Slovenijo v omenjenih treh letih gibale na nivoju okoli 3,5 odstotka (to je prikazano v zgornjem grafikonu z »realizirano obrestno mero«), medtem ko je Nemčija plačevala obresti le po približno pol odstotka nižji obrestni meri.

Dodatno pa je na prejšnjem grafikonu prikazan še en podatek in sicer realna realizirana obrestna mera za javni dolg Slovenije. Nominalno višino realiziranih obrestnih mer smo popravili za letno inflacijo (december/december) za področje držav z evrom in dobili realno obrestno obremenitev našega proračuna. Obresti nad to stopnjo v bistvu predstavljajo vračilo glavnice, saj se je za ta znesek znižal javni dolg merjeno v realni vrednosti. Tako izračunana realna obrestna mera na slovenski javni dolg se je v zadnjih letih gibala med enim in dvema odstotkoma, pred tem pa med 3 in 4 odstotke. Do porasta v zadnjem letu je prišlo zaradi statistično ugotovljene nižje inflacije, kar seveda tudi dviga realne obrestne mere.

Obrestne mere na zadolževanje države Slovenije so torej v obdobju 2011-2013 sicer močno porasle, vendar to ni veliko vplivalo na dejanske stroške obresti na naš javni dolg. Te so odvisne od obrestnih mer po katerih so bile prodane obveznice v času njihove izdaje in javnofinančni podatki kažejo, da zadolževanje Slovenije v teh letih dejansko ni bilo veliko dražje od stroškov, ki jih je imela z javnim dolgom Nemčija. Te razlike so plastično prikazane na spodnjem grafikonu. Svetlo modro polje kot razlika med rdečo (Slovenija) in modro črto (Nemčija) prikazuje obrestno diferenco za obrestne mere, ki se dosegajo na finančnih trgih. Konkretno razliko v stroških zadolževanja med Slovenijo in Nemčijo (po podatkih iz zgornje tabele), pa prikazuje rumeno področje. To je seveda neprimerljivo ožje in kažejo kako je pomembna politika zadolževanja ter ustrezni »timing« oz. pravi čas izdaje obveznic.


Bine Kordež, 18.5.2014 >

O javnem dolgu malo drugače

V Sloveniji smo se v zadnjih petih letih močno zadolžili, dolg se je povečal od 22 % BDP na skoraj 80 %. Zadolžili smo štiri ali celo pet bodočih generacij, ki bodo odplačevale obveznosti, ki so jih nekateri povzročili z neodgovornim ravnanjem. Vsakemu Slovencu od dojenčka naprej so naprtili preko 12 tisoč evrov dolga. Samo zadnje leto je neodgovorna vlada najela preko 10 milijard evrov za polnjenje bančnih lukenj. Če vam takšne navedbe zadoščajo za oblikovanje mnenja o javnem dolgu, potem z branjem lahko zaključite. Če pa vas mogoče vseeno zanima, kaj konkretno se skriva za temi številkami, kaj je bil razlog zanje in kakšno obremenitev predstavljajo, pa nekaj podatkov in ocen v nadaljevanju.

Seveda drži, da smo bili do leta 2008 ena izmed najmanj zadolženih držav Evropske Unije (le na tretjini povprečja vseh držav) in da smo se v zadnjih petih letih skoraj približali evropskemu povprečju, kjer je bil porast zadolževanja precej manj izrazit (od 62 % na 85 % v letu 2012). Le malo držav je povečalo dolg za toliko odstotnih točk, kot nam je to uspelo v Sloveniji, drži pa tudi, da je kar nekaj držav, kjer je delež dolga še precej večji kot v Sloveniji. V tabeli samo nekaj podatkov o teh gibanjih za štiri države in EU kot celoto.

Vir: Eurostat

Tudi nominalno, preračunano na prebivalca, smo s našimi 12 tisoč evri konec lanskega leta, seveda še precej pod povprečjem Evrope (ta znaša 22 tisoč evrov leta 2012). Seveda pa ima na primer še višjih 26 tisoč evrov dolga vsakega Nemca, vsekakor drugačno težo kot naših 12 tisoč. Ne samo, da so Nemci v drugačnem finančnem položaju, njihov dolg se tudi drugače obravnava. Če si moramo v Sloveniji ta denar sposoditi, najeti posojilo (izdati obveznice) in prepričati vlagatelje, v nemške državne obveznice druge države pravzaprav spravljajo svoje rezerve (tudi Slovenija). Seveda so tudi Nemci ta denar potrošili za svoje potrebe, za pokrivanje proračunskih primanjkljajev v preteklih letih in ga ne bi mogli vrniti. A od njih tega niti nihče ne zahteva. Dodatno jih nagrajujemo še z realno negativno obrestno mero, kar pomeni, da Nemčije ta dolg finančno (stroškovno) sploh ne obremenjuje, vrniti pa jim ga tako ni potrebno in ostaja kot devizne rezerve drugih držav ter seveda tudi domačih in tujih investitorjev s presežki denarnih sredstev. Vse to za Slovenijo seveda ne velja in na naš dolg moramo plačevati višje obrestne mere, vedno pa bo tudi prisotna razprava o vračilu teh sposojenih sredstev.

Zgornji podatki so seveda poznani, manj pa je informacij o strukturi našega javnega dolga, dolga države Slovenije. V spodnjem grafikonu smo pogledali za kakšen namen se je država v zadnjih petih letih (2009-2013) zadolževala, torej iz česa se sestoji javni dolg, ki po stanju 31.12.2013 znaša 25,3 milijarde evrov ali 71,8 % bruto družbenega proizvoda.

Razloge za zadolževanje bi lahko razdelili v tri glavne kategorije:

1. »Začetni dolg« iz leta 2008 je znašal 8,4 milijarde evrov ali 22,5 % BDP. Gre za dolg, ki v pretežni meri izvira še iz nekdanje skupne države. Formalno je sicer naraščal od osamosvojitve naprej, a izkazana rast je le posledica postopnega priznavanja dolga in vključevanja v naše evidence. V času vse do leta 2008 so bile javne finance Slovenije več ali manj usklajene in do nekega povečevanja zadolženosti ni prihajalo, glede na BDP se je pravzaprav celo postopno zniževal.

Pri javnem dolgu praviloma govorimo samo celotni zadolžitvi države, na drugi strani pa ima država tudi določene finančne rezerve, depozite v bančnem sektorju. Zato lahko izračunavamo tudi »neto javni dolg države«, ki ga opredelimo kot celotni dolg zmanjšan za bančne depozite. Le-ta je v začetnem letu 2008 znašal 6,1 milijarde evrov (država je imela takrat na računih v bankah in Banki Slovenije 2,3 milijarde sredstev). Za oceno realnega gibanja dolga lahko torej spremljamo tudi ta neto dolg, ki je mogoče celo boljši odraz zadolžitve, a se ga v strokovnih krogih praviloma ne spremlja. Celotni dolg je pač tudi posledica odločitve, koliko denarja ima država na bančnih računih (podoben pristop je tudi v podjetniškem sektorju, kjer praviloma vedno gledamo neto zadolžitev, torej po odbitku sredstev na računih in posojenega likvidnega denarja).

Ta neto začetni dolg v letu 2008 je v petih letih zaradi obresti nanj narastel na 8,3 milijarde evrov. Od skupne današnje zadolžitve, se torej ta znesek nanaša na dolg iz preteklih let, še iz let nekdanje skupne države.

2. Drug vir je običajen vir povečanja javnega dolga in sicer kot posledica proračunskega deficita države. Zaradi povečanih izdatkov države ali premajhnih prihodkov nastaja primanjkljaj v javnih financah, največ v državnem proračunu in za njegovo pokrivanje se mora država zadolžiti. Z nastopom krize so v Sloveniji močno padli vsi prihodki proračuna (predvsem zbrani davki), medtem ko so se izdatki še nekaj časa celo povečevali in v zadnjih letih je tako država »pridelala« 6 milijard primarnega primanjkljaja. Ob 74 milijard skupnih prihodkov javnih financ, je država na drugi strani izplačala (za plače, material in investicije v javnem sektorju ter pokojnine ter druge socialne izdatke) 6 milijard več in to je ključni del povečanja javnega dolga.

3. Dodatno pa je država najela še 5 milijard evrov posojil, katere je vložila predvsem kot kapital v banke, okoli milijardo pa je bilo tudi drugih naložb v državna podjetja in sklade (npr. za plačevanje denacionalizacijskih obveznosti). Od skupnih 19,5 milijarde neto javnega dolga (55 % BDP) po stanju 31.12.2013 torej dobre 4 milijarde izvirajo iz dokapitalizacije državnih bank. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da tu ne gre za potrošena sredstva, kot v prvih dveh postavkah, temveč za vložke države v banke, v njihov kapital in ta sredstva lahko država s prodajo bank v prihodnjih letih dobi povrnjene nazaj. Teh 5 milijard smo trenutno res vknjižili med državni dolg, vendar pretežni del tega predstavlja kvalitetni kapital bank (vsaj danes), ki ga lahko v primernem času unovčimo in poplačamo najmanj ta del dolga. Slovenija je danes lastnik več kot polovico saniranega bančnega sistema države in to je pomembno premoženjo, katerega večina drugih držav ob enakih in večjih javnih dolgovih nima.

 

Vir: Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Neto javni dolg Slovenije se je torej v petih letih povečal iz 6,1 milijarde (16 ,4 % BDP) na 19,4 milijarde evrov (55 % BDP). Dodatno pa je država najela še 5,9 milijarde evrov posojil (izdanih obveznic), ki pa jih vodi kot svoje finančne naložbe. V naših bankah ter Banki Slovenije ima konec lanskega leta vloženih 3,4 milijarde evrov, dodatno pa je odobrila še 2,5 milijarde posojil (polovico v 2012, pol v 2013). Ker se ta sredstva vodijo kot posojilo, bodo verjetno vrnjena, komu pa so bila odobrena pa iz dostopnih poročil, ni razvidno (sicer nimam vpogleda v vse podatke).

Od celotnih najetih 25 milijard evrov (skupni javni dolg Slovenije) ima torej država kot depozite v bankah ali v obliki posojil kar 5,9 milijard. Od preostalega neto dolga pa je vložila 4 milijarde v banke in ta sredstva se vodijo kot naložba, dejansko potrošeno pa je približno 15 milijard evrov (dobrih 40 % BDP). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da ima država v lasti še vsaj 20 % gospodarskih družb, katerih premoženje je ovrednoteno na vsaj 10 milijard evrov (če bi seveda imeli interes, da ga prodamo), kar tudi nekoliko relativizira obseg zadolžitve.

Pa še kakšna beseda o obrestnih merah na državne obveznice. Njihova višina je seveda odvisna od pričakovanj in ocen finančnih trgov in vemo, da je še pred letom dosegala 7 %, sedaj pa se giblje pod 4 %. Pri tem se seveda pozablja, da je to obrestna mera po kateri trgujejo kupci in prodajalci naših obveznic in ne vpliva na višino obresti, ki jih moramo plačati na že izdane obveznice, torej na obstoječe dolgove. Dejanske obrestne mere, ki smo jih plačevali na javni dolg, so prikazane na spodnjem grafikonu. Obrestna mera je izračunana iz obsega zadolžitve ter plačanih obresti po konsolidiranih podatkih javnih financ. Ker so na voljo samo končna letna stanja dolga, smo upoštevali aritmetično sredino (rdeča linija), črtkasto polje pa označuje razpon glede na možno dinamiko zadolževanja (črna linija je trendno gibanje).

Vir: Bilten Banke Slovenije, Konsolidirana bilanca javnega financiranja (MF), lastni izračuni

Kot vidimo, se je obrestna mera naše zadolžitve do vstopa v Evropsko Unijo gibala na nivoju okoli 5,5 %, nato pa postopno padla na 3,5 %, koliko približno znaša zadnjih 5 let. Lani je porasla nekaj več, a razlike, ki nas dejansko bremenijo, znašajo nekaj le desetink odstotka. Verjetno so bile zadnje zadolžitve izpeljane s strani ministrstva za finance usmerjene predvsem v izboljšanje strukture zadolžitve (menjavo obveznic) ter znižanje cene zadolževanja.

Navedene številke prikazujejo, da javni dolg Slovenije ni tako katastrofalno visok, kot ga radi prikazujemo in tudi njegova sanacija ne bo nujno tako boleča – čeprav drži, da se zadnja leta močno povečal. Seveda pa je to zelo uporabna tema za takšna in drugačna politična obtoževanja, odvisno od ciljev. Za te potrebe, pa številke in dejansko stanje, tako ni pomembno.

Bine Kordež, 10.5.2014 >

Zakaj država skrbi za varčevalce v bankah

Verjetno se tudi sami večkrat sprašujete, kako lahko država tako hitro najde denar za sanacijo bank, za reševanje tajkunov (kot radi rečemo), na drugi strani pa se mesece in mesece ubada s posameznimi proračunskimi postavkami. Poglejmo samo koliko energije je bilo potrošeno glede nepremičninskega davka in pričakovanih ter potem izpadlih 200 milijonov evrov, ko pa na primer do 25. aprila ni uspela dokapitalizacija Banke Celje, pa je država naslednji dan zagotovila podobno vsoto. Ali kako sestavljamo proračun za posamezno leto, do tisoč evrov natančno vsako postavko, potem pa ti pridejo gospodje iz Londona in naračunajo še 3 milijarde bančnih izgub (glede na to, da smo jih plačali po 4 tisoč evrov človek/dan, so nekaj moral ugotoviti) in ta denar državna blagajna zagotovi. Zakaj ta denar zagotovimo kolikor je potrebno, deset dodatnih milijonov v šolstvo ali zdravstvo pa je vedno predmet široke razprave in upravičevanja?

Najprej o tem, kdo sploh dobi vložena sredstva v banke. Splošno mnenje seveda je, da s tem rešujemo tiste, ki so banko »zavozili«. Vendar ta denar ni namenjen ne za reševanje dolžnikov (ti morajo vrniti kolikor banke uspejo od njih izterjati z uporabo vseh sodnih postopkov), prav tako ne za nagrajevanje direktorjev bank, pa tudi ne za pomoč lastnikom bank. Tudi slednji so v procesu sanacije izgubili ves svoj vložek. Sredstva so namenjena bankam samo zato, da ne bi kak evro izgubili varčevalci in posojilodajalci, torej tisti, ki so bankam zaupali svoje prihranke oz. finančne presežke. Vsa sanacija bančnega sistema je samo sanacija premoženja, ki ga imajo v bankah vloženega posamezniki ter tudi podjetja in tuji posojilodajalci. Samo skrb, da vsi našteti ne bi utrpeli kakih izgub.

Seveda je razlog za nastanek izgub v kreditih, ki so jih banke odobravale komitentom, ki kasneje teh posojil niso mogli vrniti. A pri reševanju nastale situacije ne gre za nobeno pomoč tem komitentom, temveč samo za zagotavljanje potrebnih virov, da ne bi izgubljali deponenti v bankah.

Naslednje logično vprašanje je, zakaj državo skrbi, da ne bi ljudje in podjetja ter drugi posojilodajalci izgubili presežkov denarja, ki so jih vložili v banke. Kadar posameznik vložil svoja finančna sredstva v deleže ali delnice kake gospodarske družbe, pričakuje seveda višje donose, a hkrati tudi prevzema tveganje, da cena delnice pade. Možno je tudi, da podjetje propade in vlagatelj izgubi svoj celotni vložek. Če pa nalaga svoje prihranke, presežke v banko, so donosi (obresti) sicer precej nižji, vendar pa mu je zagotovljena varnost vloge in praviloma tudi danega posojila (v primeru Cipra se je zgodilo prvič, da so morali del izgub nositi tudi večji posojilodajalci, da torej država ni pokrila celotne izgube v bankah). V Sloveniji smo se odločili, da nihče od vlagateljev ne sme izgubiti ničesar in zato je bila potrebna tudi večja pomoč bankam.

Pri tem se sicer soočamo s problemom, ki je trenutno na ustavnem sodišču. V bankah imamo tri kategorije vlagateljev: lastnike, deponente oz. posojilodajalce ter še eno vmesno kategorijo – lastnike podrejenih obveznic, ki so načeloma posojilo, ob določenih pogojih pa se to posojilo obravnava kot kapital. Zaradi pomoči države svoj so deponenti vložek v celoti ohranili, medtem ko so lastniki bank vse izgubili, enako pa je v skladu s sprejetim zakonom celotno svoje premoženje izgubila tudi tretja skupina, lastniki podrejenih obveznic. Ob sanaciji bank v večini drugih držav temu ni bilo tako in sprejet je bil nek kompromis za to zadnjo skupino vlagateljev v banke, medtem ko smo jih pri nas po diktatu Evropske Unije v celoti izenačili z usodo lastnikov (da so svojo naložbo izgubili v celoti). Vsekakor je glede tega odprtih še veliko vprašanj in razplet je negotov.

Kakorkoli, država je s sanacijo bank poskrbela, da deponenti bank niso ničesar izgubili, medtem ko vlagatelji v lastniške naložbe ter tudi hibridne (spremenljive, podrejene) papirje prevzemajo tveganja v celoti (seveda so zato ob pozitivnih gibanjih nagrajeni tudi z višjimi donosi). Vseeno pa je naslednje vprašanje, zakaj državo tako skrbi, da ne bi prišlo do izgub pri bančnih deponentih, medtem ko so ostali naložbeniki prepuščeni samim sebi.

Bančni sistem poenostavljeno deluje tako, da imajo prebivalci, podjetja in druge institucije v bankah naložen denar, le-tega pa potem banke skoraj v celoti posodijo v obliki kreditov naprej – največ podjetjem, pa tudi prebivalstvu, drugim bankam, državi doma in v tujini. Le manjši vloženega denarja je plasiranega v rezervah, ki so dostopne vsak trenutek. Sistem seveda zagotavlja, da vsak deponent lahko vedno pride do svojih vloženih sredstev, ne pa vsi naenkrat. Ne, da tega premoženja ne bi bilo, temveč je vloženo v stanovanja, avtomobile, poslovne zgradbe, stroje, pač vsega kar so kreditojemalci kupili s sposojenimi sredstvi. In tega niti na dolgi rok, še manj v krajšem času ni mogoče pretvoriti nazaj v gotovino in izplačati vlagateljem. Ob tem pa morajo posamezni vlagatelji imeti vedno občutek, prepričanje in tudi možnost, da do svojih vloženih sredstev pridejo.

In to je ključni razlog, zakaj mora država skrbeti, da imajo vlagatelji v bančni sistem vedno polno zaupanje, da je njihov denar varen, da ga bodo vedno lahko dobili. Če bi to zaupanje padlo, če bi prišlo do panike in dvigovanja vloženih sredstev, pa to ne bi bilo izvedljivo[1]. Vseh vlog iz bančnega sistema ni možno potegniti, ker je večina teh sredstev »zamrznjenih« v naložbah kreditojemalcev, v omenjenih premičninah in nepremičninah. V takem primeru bi se finančni sistem države sesul in posledice bi bile katastrofalne za ekonomijo kot celoto. Celotna razvita ekonomija pač temelji na tem, da ima prebivalstvo praviloma velike finančne presežke (varčevanje), ti pa so več ali manj v celoti in za stalno vloženi v gospodarstvo ter s tem omogočajo produkcijo, delovna mesta in zaslužke. Nekdaj je bil več ali manj vsak sam lastnik svojih proizvajalnih sredstev (kolikor je kmet ustvaril, toliko je tudi vložil v svojo kmetijo), danes pa imamo na eni strani varčevalce in na drugi investitorje povezane preko bančnega sistema.

Država je bila torej  prisiljena bančni sistem in s tem vlagatelje v bankah sanirati (ohraniti njihovo premoženje nedotaknjeno), da zadrži zaupanje v denarni sistem in s tem delovanje celotne ekonomije.

Vseeno pa je ob teh vložkih v finančno sanacijo bank potrebno navesti še nekaj. Po dokapitalizaciji bomo dobili finančno zdrave banke z zadostnim kapitalom za pokritje morebitnih rizikov v bodoče. Nekdanji lastniki bank (tudi država) so svoje vložke izgubili, a novo vložena sredstva v banke predstavljajo kvaliteten kapital in tudi vrednost teh saniranih bank. Ob normalnem upravljanju bank in postopnem izboljševanju gospodarskih razmer, objektivno lahko pričakujemo, da je dolgoročna vrednost saniranih bank vsaj v višini vloženih sredstev. In ko se bo država odločila, da jih proda, bo današnje vložek lahko tudi več ali manj povrnila in znižala danes povečan javni dolg. Če pa se za prodajo ne bo odločila, pa je to njeno premoženje kot protiutež, protivrednost dolga na drugi strani premoženjske bilance. Imeli bomo sicer dolg, a tudi »hišo« v takšni vrednosti na drugi strani, katero lahko ob ugodni priliki unovčimo. Čeprav torej sanacijo bank danes vključujemo med odhodke in javni dolg, je značaj teh izdatkov vseeno precej drugačen kot tekoča potrošnja, saj gre na naložbo v premoženje, v neko (upajmo) dolgoročno vrednost.

Bine Kordež
2.5.2014


[1] Države imajo sicer tudi rezervne izhode, če bi do panike prišlo – preko tiskanja dodatnega denarja, posega mednarodnih denarnih institucij, a to so izhodi v zadnji sili. Pred tem je nujno storiti vse, da do panike ne pride.

>

Kdaj so pravzaprav nastali slabi krediti

Slabi krediti, izgubljen denar v slovenskih bankah so danes verjetno eden največjih problemov naše ekonomije, pravzaprav kar slovenske družbe kot celote (glede na vpletenost v vse pore našega življenja). Zaradi njihove sanacije se je enormno povečal slovenski javni dolg, obremenilo davkoplačevalce ter znižala gospodarska rast in blaginja prebivalstva. Znesek problematičnih (slabih) kreditov se je povzpel na preko 10 milijard evrov in del tega so banke pokrile s svojim kapitalom, dodatno pa je z dokapitalizacijo državnih bank in poroštvi vstopila tudi država.

V svojih poročilih Banka Slovenije (Poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema in ukrepih, december 2013) na sledeč povzema razloge za takšno stanje: »Gospodarska recesija je razkrila pomanjkljivosti upravljanja s tveganji bank v obdobju visoke konjunkture. Ob krčenju prihodkov in naraščajočih izgubah podjetij je začel naraščati obseg nedonosnih terjatev. Delež nedonosnih terjatev z zamudami nad 90 dni ali razvrščenih v najnižja bonitetna razreda (D in E) je do oktobra 2013 dosegel 20,9%, oziroma 9,5 milijard evrov.«

Takšna, splošno sprejeta interpretacija je sicer točna – zaradi poslabšanih pogojev poslovanja in prevelikega obsega posojil, veliko podjetij ni bilo več sposobno servisirati bančnih obveznosti in vsak dan več kreditov je razvrščenih med slaba posojila. Vseeno pa gre pri tem za en pomemben vidik, ki se praviloma nikoli ne omenja.

Če nekoliko natančneje analiziramo bilance podjetij ugotovimo, da ne gre v tolikšni meri za poslabšanje poslovanja gospodarskih družb. Mnogo večji vpliv na današnji obseg slabih kreditov ima na eni strani sprememba kriterijev po katerih banke odobravajo in  presojajo kvaliteto posojil, na drugi pa prekinitev nekdanje prakse rednega obnavljanja in podaljševanja zapadlih posojil. Seveda se s takšno interpretacijo odgovorni v bankah, revizorji in nadzorniki ne bi strinjali, saj postavlja pod vprašanje kvaliteto njihovega dela, a poglejmo konkretne številke.

Omenjena desetmilijardna izguba pri posojilih temelji na današnjih ocenah revizorjev, bančnih regulatorjev ter opravljenih stresnih testih mednarodno priznanih in ustrezno cenjenih institucij (mislim tudi na nagrajevanje teh gospodov po 4.000 evrov za njihov delovni dan, kot lahko razberemo iz poročila Banke Slovenije o teh stroških). Kot ključni kriterij za odobravanje ter oceno tveganosti obstoječih posojil in zadolženosti podjetij, se poleg neplačevanja trenutno najbolj izpostavlja denarni tok posojilojemalca. Ves dolg nad praviloma 4-kratnikom EBITDA (dobička pred obračunom obresti in amortizacije ali drugače povedano, letno razpoložljivimi sredstvi za odplačevanje kreditov) že opredelimo kot problematičen kredit. Po tem merilu je danes v gospodarstvu (po zadnjih razpoložljivih bilancah na dan 31.12.2012 in do kakšnih večjih sprememb od takrat ni prišlo) kar blizu 15 milijard po različnih poimenovanjih problematičnih, spornih, slabih, presežnih kreditov. In razumljivo so prisotne dileme, dvomi, vprašanja, kako je lahko prišlo do tako visokega obsega teh kreditov, kaj je temu razlog, kakšne so posledice ter seveda tudi, kdo je temu kriv in zato odgovoren.

Za iskanje odgovora je potrebno pogledati, kakšni so bili kriteriji presoje odobravanja in ocene tveganja kredita v času pospešenega najemanja kreditov v slovenskem gospodarstvu. V času med 2002 in 2008 so namreč vse gospodarske družbe povečale skoraj za štirikrat povečale obveznosti do bank (od 8 na 30 milijard evrov). Iz tega obdobja tudi izvirajo praktično vsi krediti, ki se danes opredeljujejo kot slabi ali rizični. In leta 2008, ko je bil obseg posojil najvišji, blizu 30 milijard evrov, je bilo po takratnih kriterijih in ocenah vseh pristojnih institucij, v slovenskem gospodarstvu le dobra milijarda evrov slabih posojil.

V tistem obdobju so se kredite odobravali ali presojali glede na vrednost premoženja, ki se je s tem kreditom kupovalo. Prvenstveno se je torej gledala vrednost nepremičnin ali finančnih naložb in če je bil kredit s tem premoženjem pokrit, potem se je tako posojilo obravnavalo kot kvalitetna bančna naložba. Ne glede na že dokaj visoke cene tako nepremičnin kot delnic (v šestih letih od 2002. leta so se cene nepremičnin podvojile, delnic pa početverile), je bilo splošno pričakovanje, da bodo rasle še naprej in s tem omogočile dodatno zavarovanje kreditov. Zaradi takih ocen, so banke odobravale tudi kredite »ena za ena«, torej brez pologa za 100 % vrednosti kupljenega premoženja in takšna praksa je bila v zadnjih letih pred nastopom krize dokaj pogosta tudi v tujini (in se potem odrazila v velikih izgubah). Takšno prepričanje in ocenjevanje je bilo prisotno pri vseh vključenih v procese kreditiranja in temu ni nihče nasprotoval (od vodstev v podjetjih in bankah – domačih in tujih, do vseh uglednih tudi tujih revizorskih hiš ter državnih regulatorjev in nadzornikov, tujih finančnih institucij, vključno z ekonomsko stroko in organi oblasti).

Da je temu tako, da so do leta 2008 veljali popolnoma drugačni kriteriji za presojo problematičnosti ali varnosti kredita, potrjujejo analize poslovanja gospodarskih družb za ves čas od leta 2002, ko se je pričela pospešena aktivnost odobravanja kreditov s strani bank, domačih in tujih.

Na spodnjem grafikonu prikazujemo, kaj se je dogajalo s krediti, če bi jih ves čas od leta 2002 presojali po današnjih kriterijih. Če postavimo mejo tveganosti na faktorju 10 (torej ves dolg nad 10-kratnikom denarnega toka je problematičen), potem je danes takih kreditov za okoli 10 milijard ali okoli četrtina vseh, a podobna številka je bila že tudi leta 2009, le da so bili takrat vsi akterji prepričani in ocenjevali, da ti krediti niso problematični. Na grafikonu je lepo razvidno kakšna je bila uradna ocena slabih kreditov po takrat veljavnih kriterijih sprejetih s strani vseh odgovornih institucij (rumeni stolpci) in kakšna je razlika do obsega slabih kreditov po današnjih merilih (rdeči stolpci). Nominalno je bila v začetnih letih razlika seveda manjša zaradi manjšega obsega skupnih kreditov, a delež tako izračunanih je bil več ali manj celotno obdobje enak, okoli četrtino, tudi v najboljših letih.

Vir: bilance gospodarskih družb Slovenije, AJPES; Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Drug kriterij za presojo kvalitete bančnih posojil, pa je seveda redno odplačevanje zapadlih obveznosti. Nekdaj, do leta 2008 so se krediti večinoma res pravočasno odplačevali kljub sicer podobni bilančni strukturi kot jo beležimo sedaj. Tudi ta sposobnost podjetij je bila do leta 2008 pogojena z drugimi razlogi, ne z uspešnostjo poslovanja. Natančna analiza vseh gospodarskih družb namreč pokaže, da so se krediti vračali večinoma z najemanjem novih ali podaljševanjem obstoječih. Glede na strukturo financiranja, morajo slovenska podjetja letno vrniti približno 40 % vseh najetih posojil pri bankah, vendar je bilo kar 85 % vseh teh posojil vrnjenih z obnovitvijo ali odobritvijo novih.

Pretežni del posojilnih obveznosti potrebuje gospodarstvo dolgoročno, stalno in zato jih lahko pravočasno odplačuje le z odobravanjem novih posojil. Vemo na primer, da se zaloge običajno financirajo s kratkoročnimi posojili, ki vsako leto zapadejo. A vemo tudi (vsaj nekdaj smo), da te zaloge podjetje potrebuje stalno, kar pomeni, da tudi kredit zanje. In če se tok teh novih posojil ustavi, kot se je uveljavila bančna praksa po letu 2008, potem vse več podjetij ni sposobno odplačevanja. Gre v bistvu za zelo podobno prakso kot to velja tudi za državni dolg. Tudi Nemčija, kot gospodarsko najbolj uspešna in stabilna država, ni v zadnjih petdesetih letih odplačala niti evra svojega javnega dolga (2,1 tisoč milijard evrov) drugače, kot z najemom novih posojil oz. novih izdaj obveznic. In to velja tudi za najbolj uspešna podjetja v tujini. Večina posojil se vrača z najemanjem novih in če zaradi poslabšanih poslovnih rezultatov podjetju to onemogočimo, zaide samo še v toliko večje probleme in nelikvidnost.

Če torej povzamemo, so današnji slabi krediti v pretežni meri rezultat poslovne prakse do leta 2008, ko so se krediti redno podaljševali ter odobravali in ocenjevali pretežno na osnovi vrednosti premoženja (nepremičnin, finančnih naložb), ki se je kupovalo s temi krediti in ne na osnovi denarnega toka, kot je kriterij za oceno kreditov danes. Takratno prakso so sprejemali tako v podjetjih kot bankah, prav tako pa so se z njo strinjale tudi vse institucije, tako domače kot tuje, ki so pregledovale in dajale pozitivno oceno bilanc podjetij in bank (mislim na vse revizorje, nadzorni organi v Banki Slovenije, državni regulatorji ter ekonomska stroka, ki je sodelovala pri pripravi poslovnih načrtov in investicijskih projektov). Nedvomno so bili ob tem tudi posojila katerih razlog za odobritev je bil mogoče kaka drugačna intervencija ter osebna korist in taki primeri so razumljivo predmet preiskave, a večina vseh danes ugotovljenih slabih kreditov izhaja omenjene splošne poslovne prakse. Če bi nadzorne institucije že takrat uporabljale današnje kriterije presoje, bi večino teh slabitev morali oblikovati že v obdobju 2002 – 2008, kot so bili praktično tudi vsi danes problematični krediti odobreni, a tega ni nihče zahteval niti tako ocenjeval. Danes pa se iste osebe sprašujejo, zakaj so nastali slabi krediti in kdo je zanje kriv.

Bine Kordež

12.4.2014 >