DS blog ekonomista Bineta Kordeža – Članki o aktualnih ekonomskih dogajanjih v Sloveniji

Je izdanih bonov za turizem več kot kapacitet

Po poročanju medijev je v okviru tretjega paketa protikoronskih zakonov tudi predlog o razdelitvi bonov za turistično potrošnjo. Že pred dnevi sem v članku o turizmu izpostavil, da je takšen način spodbujanja turistične potrošnje ter pomoči podjetjem s področja turizma vsekakor bolj smiseln kot neposredna pomoč podjetjem. S stališča države, podjetij in prebivalcev je bolje, da sredstva dobijo državljani. S tem si lahko omogočijo ugodnejše letovanje, podjetja pa poslujejo in ustvarjajo dohodek namesto, da ob zaprtih vratih prejemajo pomoč za zaposlene na čakanju.

Pri oblikovanju predloga so bile v razpravi (v osnutkih) tudi rešitve, da bi bone dobili samo delovno aktivni državljani. Tak predlog bi (je) razumljivo hitro naletel na zavrnitev s strani močne populacije upokojencev, ki bi bili v tem primeru izvzeti. Predlog, ki ga je obravnavala vlada zato zajema vse polnoletne državljane. Po zadnjih statističnih podatkih je bilo v prvem polletju letos skupaj 1,67 milijona polnoletnih oseb s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Boni bodo prenosljivi med družinskimi člani, tako da bo možno koriščenje s strani celotne družine. Vseeno pa bi po tem predlogu zakonski par dobil enako vrednost bonov kot na primer petčlanska družina. Takšna rešitev bi nedvomno zmanjševala možnosti letovanja za družine, posebno za tiste z nižjimi dohodki. Bone bomo namreč lahko uporabili samo za plačilo prenočišča z zajtrkom. To seveda pomeni, da bodo morali upravičenci vse druge storitve plačati iz lastnega žepa (hrano, pijačo, bazene), kar seveda ni majhen strošek.

Nam javnega dolga res ne bo potrebno vrniti?

Pred dnevi sem objavil širši tekst s pregledom denarnega sistema in v njem izpostavil dokaj smelo trditev in sicer: glede na monetarno politiko ECB državi Sloveniji praktično ne bo treba vračati skoraj polovice javnega dolga. Seveda takšna trditev zbudi precej dilem in tudi dvomov o upravičenosti in strokovnosti. Upravičeno se postavlja čisto preprosto vprašanje – ali to pomeni, da mi država ne bo vrnila denarja, če kupim njene obveznice, torej če ji posodim denar? Zaradi teh dilem bi navedel še nekaj dodatnih pojasnil in argumentov k zapisanemu, mogoče tudi na nekoliko bolj poenostavljen način.

Zaradi lažjega razumevanja bi na začetku ponovno navedel primer Japonske. Ta država ima danes največji javni dolg (preko 200 % BDP). Preračunano na prebivalca, bi to za Slovenijo pomenilo kar okoli 150 milijard evrov javnega dolga. Vemo, da ga imamo sicer dobrih 30 milijard evrov, torej petkrat manj kot znaša zadolženost “povprečnega Japonca”. Ta javni dolg Japonske ima predvsem dve ključni značilnosti. Prvič je dolg pretežno v njihovi lastni valuti, v jenih. Drugič pa je Japonska država to več ali manj v celoti dolžna samo svojim državljanom oz. domačim institucijam, od tega kar polovico njihovi centralni banki. Bank of Japan (BoJ) je v zadnjih letih odkupila skoraj polovico njihovega državnega dolga.

Kako rešiti slovenski turizem

Turistična dejavnost bo zaradi epidemije verjetno med najbolj prizadetimi gospodarskimi dejavnostmi. Država je zaenkrat s svojimi ukrepi vsaj deloma omilila kratkoročne negativne učinke. Zaradi previdnosti in strahu pa bo najbrž trajalo kar dolgo, da bodo ljudje ponovno potovali in letovali v obsegu kot v preteklih letih. V tej dejavnosti bo nedvomno nujna dodatna pomoč, zaradi česar se že oblikujejo razni predlogi, kako vsaj v prvem letu to potrošnjo nekoliko spodbuditi. Za ocenjevanje učinkov takšnih ukrepov je vedno dobro pogledati tudi konkretne podatke, sicer gre razmišljanje lahko hitro v napačno smer.

Nekaj podatkov o poslovanju družb in podjetnikov v turističnem segmentu sem pred časom že predstavil, tokrat pa mogoče še nekaj dodatnih podatkov o turističnih potovanjih (nočitvah), ki so prav tako pomembni. Pri tem bi najprej še enkrat omenil razlike v pojmovanju, kaj naj bi v to dejavnost sploh spadalo. Pogosto se namreč pojavljajo izrazi “turistična dejavnost” ali dejavnost “gostinstva in turizma”, a če pogledamo standardno (mednarodno) klasifikacijo poslovnih dejavnosti, se mednje uvršča samo dejavnost “Gostinstvo” s črkovno oznako “I”. Ta zajema vse nastanitvene dejavnosti (oznaka I 55 – hotele, penzione in podobne objekte, kampe, oddajanje sob) ter vso dejavnost strežbe hrane in pijače (I 56 – gostilne, restavracije, bifeji in tudi dostava hrane).

DENARNI SISTEM IN JAVNI DOLG (Bomo morali javni dolg vrniti?) – 1. del

UVOD

V aktualnih razmerah, ko države skoraj tekmujejo med seboj, katera bo ponudila večji paket pomoči svojemu gospodarstvu in prebivalstvu, se marsikdo sprašuje, od kod kar naenkrat toliko denarja. Kje so sedaj omejitve o katerih smo se pogovarjali še pred nekaj meseci in ko je vsakih deseti milijonov (v Sloveniji) ali deset milijard (na nivoju EU) predstavljal velik problem, kršitev sprejetih zavez in skoraj razpad javnih financ? Seveda so sedaj razmere drugačne in ni dvoma, da je potrebno ukrepati – a navedene dileme vseeno terjajo odgovor.

Država je v teh razmerah nedvomno edini subjekt, ki lahko vsaj delno nadomesti izpad gospodarske aktivnosti, da ne bo prišlo dolgoročno do še večjega izpada in upada blaginje prebivalstva. Drži tudi, da so ravno trenutne potrebe nekakšen dokaz in potrditev pravilnosti politike, da je potrebno varčevati v dobrih letih, da imamo potem več prostora za ukrepanje v zahtevnejših razmerah. Vseeno pa trenutni paketi pomoči, ki se denimo v Nemčiji približujejo skoraj petini (20 %) letnega BDP kažejo, da je bilo strašenje o skorajšnjem razpadu javnih financ zaradi kakih manjših izdatkov države pred tem, precej pretirano.

Ostaja pa seveda odprto tudi vprašanje, od kje je sedaj na voljo denar za financiranje vseh načrtovanih pomoči, ki jih predvidevajo državne politike po Evropi in svetu. Za nekaj odgovorov na ta vprašanja in dileme, je zanimivo pogledati dogajanja na monetarnem (denarnem) področju v Evropi in Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih. Seveda je to že zgodovina, bo kdo hitro pripomnil, a ravno dogajanja v preteklosti nam nudijo marsikateri odgovor za razumevanje in ukrepanje v današnjih razmerah. S tem namenom bi v nekaj člankih prikazal ključna dogajanja na monetarnem področju v Evrosistemu in Sloveniji vse od uvedbe evra.

Obratovalni čas trgovin

Kot lahko razberemo v medijih, se bomo ponovno pogovarjali o tem ali naj bodo trgovine odprte ali ne. Levica je napovedala vložitev zakonskega predloga o zaprtju trgovin ob nedeljah in glede na podporo SDS lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo, da bo do tega tudi prišlo. O tem so tekle razprave že daljnega leta 2003, ko smo izvedli celo referendum. Ljudje so zaprtje večinsko podprli, a je potem vseeno prišlo do dogovora med sindikati in delodajalsko stranjo za boljše plačilo nedeljskega dela in trgovine so ostale odprte.

Takrat sem se kot direktor Merkurja zavzemal za zaprtje, vendar nisem uspel prepričati direktorje ostalih večjih trgovcev (Mercator, Spar, Tuš, Lesnina), tako da so trgovine ostale odprte. Kljub temu sem avgusta 2003 v Delu objavil članek v katerem sem predstavil nekaj svojih pogledov. Ker je članek aktualen tudi po skoraj dvajsetih letih, ga objavljam v originalni obliki, brez popravkov.

OBRATOVALNI ČAS TRGOVIN

Obratovalni čas trgovin ali točneje, vprašanje ali naj bodo trgovine v nedeljo odprte ali ne, je v slovenski javnosti ena najbolj aktualnih tem že kar nekaj let. Kljub različnim poskusom uskladitve pogledov med zainteresiranimi stranmi – delodajalci, delojemalci in vlado (potrošniki niso sodelovali !) do dogovora ni prišlo. Pri reševanju te dileme si tudi nismo mogli pomagati z vzorci iz Evropske Unije. Dejstvo je, da so rešitve po državah zelo različne. Tako imamo na eni strani države z zelo visoko stopnjo regulacije obratovalnega časa, kamor spadajo predvsem države germanskega sveta (Nemčija, Avstrija, Švica …). Njihova skupna značilnost je mogoče v tem, da so bolj naklonjene tradiciji, da imajo homogeno prebivalstvo in ustaljene življenjske navade. V drug sklop bi lahko šteli predvsem države romanskega sveta (Italija, Francija, Španija …), kjer je zakonodaja nekoliko liberalnejša. V tretjo skupino pa spadajo države (Anglija, Švedska, ZDA …), ki so se popolnoma prepustile toku tržne ekonomije in obratovalni čas prepuščajo v celoti odločitvam posameznih trgovskih subjektov. Če bi ocenjevali, kateri skupini držav je po delovanju Slovenija bližja, bi verjetno izbrali germanski model, vendar bi bila takšna ocena preveč posplošena, predvsem pa naša izbira oz. odločitev ne bi smela temeljiti na tem. Poudariti pa je tudi potrebno, da so v večini držav v času recesije prisotne tendence po katerih bi delovni čas trgovin podaljšali in s tem spodbujali potrošnjo.

Izgubljene priložnosti z drugim korona zakonom

Pred dvema dnevoma je bil objavljen osnutek drugega “protikorona” zakona. Splošni komentar teh zakonov gre v smeri, da je bil prvi namenjen reševanju bolj socialni težav (vseboval je predvsem nadomestila za zaposlene), z drugim pa naj bi reševali gospodarstvo. Po vsebini gre v obeh primerih pretežno za pomoč gospodarskim subjektom, kar pa posredno pomaga predvsem zaposlenim in to v obeh primerih. Manj ko bo prizadeto gospodarstvo (bolj ko se mu bo pomagalo), manj težav bo imelo pri izplačevanju plač, kar pa potem pozitivno vpliva na položaj celotne družbe in vsega prebivalstva. S tega vidika se ne bi mogli strinjati z očitkom, da gre za pomoč predvsem podjetniškemu sektorju (lastnikom kapitala). Država s svojo vlogo in pomočjo res poskuša ublažiti položaj v tem sektorju, a so pozitivni učinki pri položaju večine prebivalstva višji, če bo gospodarstvo manj prizadeto.

V nadaljevanju je nekaj ocen predlagane zakonodaje iz drugega paketa (po prvem predlogu), pri čemer ocenjujem predlog likvidnostne pomoči gospodarstvu kot precejšnje razočaranje. Ker je bilo kritike predlaganih rešitev kar veliko, spremljamo, da bo v končni različici zakona povečan obseg poroštev (od 2,0 na 2,8 mrd), povečal pa naj bi se tudi delež poroštev za kakih deset odstotnih točk. To sicer nekoliko izboljša predlog, ki pa je še vedno po nepotrebnem skromen in bo rešil le malo težav s katerimi se srečuje gospodarstvo – to pa bo imelo v naslednjih korakih velike posledice na bistveno večjo nezaposlenost ter nižanje prejemkov vseh skupin prebivalstva.

S tega vidika je res škoda, da smo pri tej pomoči tako previdni, saj le malo obremenjuje javne finance, na drugi strani pa se odpirajo precejšnje možnosti za izjemno poceni zadolževanje države. Gre v bistvu za možnost najemanja posojil, ki jih državam realno sploh ne bo potrebno vrniti in ne dvomim, da bo veliko drugih držav to dobro izkoristilo. Samo upamo lahko, da se nam ne bo ponovila zgodba iz prejšnje krize, ko nismo sanirali bank v prvem koraku, ko je EU to dokaj širokogrudno podpirala, temveč šele v drugem koraku (prepozno), ko smo bili zato deležni precejšnjih omejitev (med drugim tudi obvez, da moramo vse banke prodati).

Položaj in perspektive turizma

V trenutnih razmerah se pogosto izpostavlja položaj turizma kot verjetno ene najbolj prizadetih gospodarskih dejavnosti. Zaradi praktično popolne zaustavitve poslovanja, panoga nujno potrebuje pomoč države. S sprejetjem prvega paketa interventnih ukrepov bodo sicer lažje zadihali, a brez dodatne podpore, to ne bo zadosti. Ker pa se pri izpostavljanju te dejavnosti vseeno večkrat tudi precenjuje položaj turizma v celotnem gospodarstvu, pa v nadaljevanju mogoče nekaj podatkov o tem, pa tudi o dolgoročnih vidikih možnosti razvoja turizma.

Nekaj statističnih podatkov o turizmu

Statistično pod pojmom turizem razumemo celotno turistično potrošnjo domačih in tujih turistov. Z vidika spremljanja gospodarstva pa se kot turizem praviloma razume gospodarsko panogo Gostinstvo (oznaka s črko I). Ta panoga obsega dve dejavnosti in sicer:

. gostinsko nastanitveno dejavnost (I 55), ki zajema predvsem hotele, kampe in podobno ter

. dejavnost strežbe jedi in pijač (I 56), kar zajema gostilne, restavracije, točilnice in tudi pripravo in dostavo jedi.

Poleg te panoge lahko k turizmu prištejemo še nekatere dejavnosti v drugih panogah kot na primer R 93 – športne dejavnosti ali H 49.392 – obratovanje žičnic, ki pa po obsegu niso tako pomembne.

Kako daleč smete?

V Sloveniji vemo, da imamo danes 212 občin, potem ko smo pred leti razdelili nekdanjih 60 občin na manjše enote (edino v Ljubljani smo iz 5 občin sestavili eno Mestno občino Ljubljana). Občine so si po velikosti in prebivalstvu zelo raznolike, a ni namen tega prispevka, da bi razglabljal o razlogih za takšno delitev, niti o upravičenosti oblikovanja posamezne občine.

Zanimalo me je nekaj drugega in sicer velikost občin v povezavi z aktualnimi razmerami, ko je bil s strani vlade sprejet odlok o omejitvi gibanja znotraj občine (razen za nujne in službene zadeve). Upravičeno se namreč postavlja vprašanje ali je prav (in za zajezitev epidemije potrebno), da gre prebivalec Trzina lahko samo 3 km od doma, Ljubljančan pa se lahko giblje vse od Toškega čela do Janč med skoraj 300 tisoč drugimi prebivalci Ljubljane. Ukrep je bil seveda sprejet s ciljem, da se čim bolj omeji srečevanje ljudi in nevarnost prenosa virusov, kar je nedvomno potrebno (vsaj po mnenju večine strokovnjakov). Namen je bil tudi preprečiti zbiranje ljudi v turističnih središčih. Na drugi strani pa je vlada najbrž ocenila, da bi bilo zapiranje ljudi med štiri stene prav tako nevarno (z drugačnimi posledicami) in zato vseeno omogoča izhod v naravo ob ustrezni oddaljenosti od drugih oseb.

Finančni učinki protikoronskega zakona na gospodarstvo, zaposlene in proračun

Zaustavitev velikega dela gospodarske aktivnosti zaradi korona virusa bo imela seveda ogromne posledice na poslovanje vseh gospodarskih subjektov, njihove rezultate ter seveda posledično na vse zaposlene ne glede na status zaposlitve. S predlaganim “megazakonom” za omilitev njenih posledic, namerava država v pomembnem obsegu nadomestiti pričakovan izpad dodane vrednosti v gospodarstvu. Čeprav so prisotni očitki, da se pomaga predvsem podjetniškemu sektorju, se bo ta pomoč v bistvu odrazila v prejemkih ljudi in bolj ko bomo sanirali položaj v podjetjih, manj bo potrebe po sanaciji položaja v ostalih segmentih družbe.

Kakšne so predlagane rešitve in kaj se bo še spreminjalo do sprejetja zakona, se veliko piše. Zato bom sam predstavil predvsem nekaj konkretnih izračunov, kako bi trenutne predlagane zakonske rešitve vplivale na položaj gospodarskih družb in njihovih zaposlenih. Osnovne rešitve gredo v smer:

da se v celoti povrne stroške družbam za zaposlene na čakanju in sicer s tem, da država plača vse socialne prispevke, dodatno pa podjetju povrne tudi preostali del plače (skupaj z dohodnino); pri tem je pomembno, da ljudje na čakanju dobivajo 80 % plače, prav tako pa seveda ne bodo dobili nadomestila za prehrano in prevoz (slednjih stroškov sicer tudi nimajo),
pri zaposlenih, ki delajo, pa bo država poravnala vse prispevke za ZPIZ, delodajalec pa mora (obvezno?) iz svojega dohodka vsem zaposlenim izplačati 200 evrov, ki pa so v celoti neobdavčene (v povprečju bodo podjetja z oprostitvijo plačila prispevka dobila enkrat več kot jih bo stal omenjeni dodatek),
samozaposleni bodo dobili pomoč v višini 350 (marec) oz. po 700 evrov (apr/maj), dodatno pa so oproščeni še plačil vseh socialnih prispevkov (pogoj za oboje je, da dokažejo, da so prizadeti s krizo, kar je seveda včasih težko, na drugi strani pa tudi priložnost za izkoriščanje).

Položaj samozaposlenih pred krizo

V vladnih ukrepih za sanacijo gospodarskih posledic korona virusa imajo posebno mesto samozaposleni. Ta segment prebivalstva je še posebno prizadet zaradi trenutnih razmer. Razlogi so v tem, da samozaposleni delujejo pretežno v najbolj prizadetih panogah, da praviloma nimajo večjih rezerv in garancijskega potenciala, kot to velja za gospodarske družbe. Težave pa jim povzroča tudi način poslovanja, o katerem več v nadaljevanju.

Pod samozaposlenimi običajno razumemo samostojne podjetnike registrirane kot s.p. in teh je bilo lani okoli 75 tisoč[1]. Poleg njih pa v to skupino lahko štejemo tudi zaposlene pri njih, katerih je prav tako preko 50 tisoč. Načeloma so to zaposleni s podobnimi pravicami kot veljajo za zaposlene v gospodarskih družbah, a glede na podatke je njihov položaj precej drugačen. Skupaj je torej v tej skupini zaposlenih kakih 130 tisoč ljudi, kar je vsekakor veliko število glede na 520 tisoč zaposlenih v podjetjih.

Ko izpostavljamo drugačen položaj zaposlenih pri fizičnih osebah (pri s.p.), imamo v mislih predvsem drugačno nagrajevanje. Povprečna bruto plača v podjetjih je bila lani okoli 1.700 evrov mesečno, omenjenih 130 tisoč samozaposlenih in zaposlenih pri njih pa je v povprečju prejemalo (ali si obračunalo) manj kot 1.000 evrov bruto. Pri tem velja omeniti, da kadar govorimo o povprečni slovenski plači, to pomeni povprečno plačo zaposlenih samo pri pravnih osebah (podjetjih, javnem sektorju, bankah – skupaj okoli 760 tisoč ljudi), iz izračuna pa je izločenih vseh navedenih 130 tisoč ter vsi zaposleni ali zavarovani po drugih osnovah.