Javno finančna gibanje Republike Slovenije v 2012 in 2013

Da je v Sloveniji javna poraba previsoka, da proračunski primanjkljaj dolgoročno ni vzdržen, se seveda vsi strinjamo. Več ali manj je prevladalo tudi prepričanje, da je poleg varčevanja potrebna tudi gospodarska rast, kot dolgoročno edina pot za izhod iz kriznih razmer. Glede reševanja teh problemov ter načina zmanjšanja primanjkljaja in predvsem ponovnega zagona gospodarstva, pa so pogledi precej različni.

Če bi jih strnili nekako v dve skupini, bi imeli na eni strani predstavnike vladajoče koalicije, na drugi pa opozicijo, vsaka s svojim krogom ekonomistov. Ključna smer razreševanja trenutnih neugodnih gospodarskih razmer je po mnenju vladajočih strank v neposrednem zmanjšanju javnih izdatkov, kar naj bi ob istočasnem sprejetju nekaterih reform in večjem vstopu tujih vlagateljev omogočilo ponovno gospodarsko rast. Pri tem se ne opredeljujem do nekaterih ukrepov s sicer finančnimi učinki, a verjetno drugimi interesu v ozadju. Opozicija zavrača prevelike posege v javno porabo zaradi povratnih učinkov na proračunske prihodke ter na gospodarsko rast, za kar ima razumljivo tudi precejšnjo podporo javnosti. Kot bolj učinkovito pot vidi v dvigu splošne obdavčitve potrošnje ter prav tako v zagonu gospodarstva preko strukturnih reform (sicer nekoliko drugačnimi) ter vlaganji v javnozasebnem partnerstvu.

V nastopih in argumentiranju posameznih rešitev in poti je seveda vedno veliko retorike (ta je, roko na srce, vseeno vedno najbolj učinkovito sredstvo prepričevanja), redkeje pa so nastopi podprti s konkretnimi številkami. Če že, potem praviloma iztrganih iz konteksta, tistih pač, ki podpirajo predstavljena stališča. Zato bi poskušal v nadaljevanju s konkretnimi gibanji javnofinančnih prihodkov in odhodkov oceniti uspešnost posameznih politik.

Sprejet rebalans proračuna za letošnje leto je predvidel 1,07 milijarde evrov primanjkljaja (točno 3 % bruto družbenega produkta), s čemer bi se že kar prvo leto reformnih ukrepov uokvirili v mastrichtske kriterije in dali pozitivni signal tujini. Ta številka je primerljiva z lanskim proračunskim primanjkljajem v višini 1,53 milijarde evrov oz. 4,2 % BDP. Razlika 2,2 odstotni točki do celotnega javnofinančnega primanjkljaja države v višini 6,4 % BDP (ta se navaja kot uraden podatek), izhaja namreč iz drugih postavk. Lani smo tako med javnimi izdatki priznali določene obveznosti iz preteklih let po sprejetih zakonih (žrtve vojnega nasilja, zaplenjenega premoženja, železnice), dokapitalizirali NLB, SOD, Adrio in še nekaj družb ter vplačali sredstva v Evropski reševalni sklad. Teh odhodkov v letošnjem letu ni oz. so obravnavani drugače.

Po podatkih proračunskih prihodkov in odhodkov v prvih devetih mesecih tega leta lahko že dokaj natančno ocenimo celoletno gibanje in končni rezultat. Objektivno lahko pričakujemo okoli 1,3 milijarde evrov primanjkljaja, kar je samo za okoli 200 milijonov manj kot lansko leto oziroma približno podobno izboljšanje kot leto poprej. In to kljub vsem sprejetim varčevalnim ukrepom ter nezadovoljstvu velikega števila prebivalstva. Odhodki brez plačila obresti in prispevka v EU bodo res nižji v skladu z rebalansom (za približno 7 %), seveda pa ne bodo izpolnjene (nerealne) napovedi glede povečanja prihodkov. Varčevalni ukrepi namreč razumljivo zmanjšujejo prihodke, posledično potrošnjo ter obseg pobranih davkov, dodaten izpad pa je tudi zaradi znižanja obdavčitve dobička podjetij. Če ne bi dvignili trošarine, bi bili prihodki brez upoštevanja prilivov iz EU pričakovano nižji za dobrih 5 %. Dvig trošarin, predvsem na goriva (vlada jih je dvigala kljub zviševanju nabavne cene goriv) je pravzaprav omogočil, da je proračunski primanjkljaj vsaj nekoliko nižji kot lani. Pri oceni 1,3 milijarde evrov primanjkljaja je pomembno poudariti, da ta predvideva tudi visoko zvišanje neto prejemkov iz EU do konca leta (170 milijonov evrov v zadnjih treh mesecih glede na 222 milijonov v prvih devetih mesecih). Ta optimistična ocena temelji na lanskoletnih gibanjih, ko se je bilanca z EU prav tako močno izboljšala konec leta (verjetno kot posledica zaključevanja bilančnega leta).

Realizacija proračunskih gibanj torej kažejo, da so napovedi o povratnih učinkih varčevalnih ukrepov na tudi nižje prihodke precej bolj točne. Da pač 100 milijonov privarčevanih sredstev pri izdatkih za plače javnega sektorja, na žalost pomeni tudi med 60 do 80 ali mogoče tudi več milijonov manjše prihodke v javnih blagajnah, zaradi česar je neto učinek krčenja izdatkov na izboljšanje javnofinančne slike relativno šibek. In kakor je v razmerah prevelike javne porabe logična in smiselna odločitev o njenem zmanjšanju, se je pač potrebno zavedati, da večjih pozitivnih vplivov na javne finance to nima in da se le-te lahko dolgoročno izboljšajo samo z gospodarsko rastjo, z večjo ustvarjeno dodano vrednostjo.

Kljub slabim izkušnjam z realizacijo letošnjega proračuna, se podoben pristop kaže tudi v predlaganem proračunu za naslednje leto. Proračun 2013 sicer najbolj zaznamuje napoved, da bomo v naslednjem letu počrpali kar 1,44 milijarde evrov evropskih sredstev ali 75 % več kot predvidoma letos in ta sredstva namenili za dodatne naložbe. Realizacija tega bi na javne finance in gospodarsko rast vplivala daleč bolj kot katerikoli drug ukrep in če obstajajo realne možnosti, bi morali temu podrediti vse aktivnosti. Seveda pa obstajajo resni dvomi o sposobnostih priprave takšnega povečanja projektov, pridobitve evropskih sredstev in seveda njihovi izvedbi.

Zato je za realno oceno predlaganega proračuna smiselno teh 600 milijonov dodatnih evropskih sredstev in investicij izločiti ter pogledati preostala gibanja. V skladu z napovedmi je v proračunu predvideno ponovno zmanjšanje izplačil ljudem (plače v javnem sektorju, socialni prejemki, šolstvo, znanost) za 7 do 8 odstotkov glede na oceno odhodkov letošnjega leta. Skupni znesek zmanjšanja teh izplačil je okoli 330 milijonov evrov. Zanimivo pa je, da bi se za približno enak znesek povečali ostali odhodki proračuna (subvencije, izdatki za blago, investicije brez omenjenih 600 milijonov ter ostali transferji). Zaradi tega so načrtovani skupni odhodki proračuna za leto 2013 podobni kot bodo predvidoma letošnji.

Ne glede na to, pa je na prihodkovni strani predvideno kar 8 % povečanje prihodkov brez upoštevanja sredstev EU in učinkov davka na dobiček. DDV in trošarine naj bi porasle za 5 %, dohodnina še za nekaj odstotnih točk več, preko 100 milijonov več pa bi prispevali tudi povečane takse in novi davki (na premoženje in še nekateri nespecificirani). Ob močnem krčenju izplačil ljudem, vezanih na proračun, predvidevamo torej preko 500 milijonov evrov več pobranih davkov. In ravno za toliko je predviden primanjkljaj tudi nižji glede na kritizirani proračunski primanjkljaj lanskega leta. Objektivno je takšno povečanje davčnih prilivov ob nižji potrošnji možno samo ob višjih davčnih stopnjah – razen seveda, če vse te številke in dodatnih prihodki niso povezane z omenjenim visokim prilivom sredstev iz EU (in celotna konstrukcija proračuna pade, če se ti prilivi ne realizirajo).

V celotnem sklopu proračunskih postavk je zanimiva še postavka davkov iz dohodka pravnih oseb (davka na dobiček). Ob vsem varčevanju na odhodkovni strani ter zviševanju davčnih obremenitev na prihodkovni, je bil edino ta segment deležen močne davčne razbremenitve in posledično seveda nižjih vplačil v proračun. Načeloma naj bi nižja davčna obremenitev dobičkov (z 20 na 15 %) pomenila manj izogibanja plačilu davka ter večji gospodarski aktivnosti, a načrt za leto 2013 predvideva kar za 270 milijonov manj prilivov iz tega naslova kot jih je bilo lansko leto. Ta izpad je na primer podoben kot je neto učinek celotnega varčevanja pri plačah v javni sektorju in izplačilih socialnih prejemkov skupaj.

Analiza proračunov torej kaže, da so sestavljeni dokaj nekonsistentno, saj predvidevajo rasti davčnih prilivov kljub zmanjševanju državnih izdatkov, zniževanju gospodarske aktivnosti in potrošnje. Da je temu tako, potrjuje tudi realizacija letošnjih proračunskih prihodkov in odhodkov, ki se kljub vsem naporom pri krčenju izdatkov ne odrazi v pomembnejšem zmanjšanju primanjkljaja. Na žalost k izboljšanju te slike ne bodo veliko prispevale tudi sicer težko pričakovane in potrebne reforme, njihov učinek je pač dolgoročne narave.
>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *