Dejanski učinki vladnih sprememb in politična kriza

Neka okvirna ocena trenutnih razmer s strani vladajoče koalicije in tudi dela ekonomske stroke bi se lahko glasila, da smo v Sloveniji dosegli določene pozitivne premike v smeri konsolidacije javnih financ in sprejetja potrebnih strukturnih sprememb in da bi bil odstop od te začrtane smeri zaradi politične krize slaba poteza. Strinjanje ali nestrinjanje s to tezo je na žalost takoj povezano s politično opredelitvijo in vse manj je prostora za neke neodvisne ocene.

Kljub tej omejitvi, bi poskušal predstaviti nek pogled, temelječ na konkretnih številkah. Pri tem je vsekakor potrebno pogledati dosežene spremembe z dveh vidikov, dejanske finančne učinke sprejetih ukrepov in zakonov ter njihovo dojemanje, zaznavanje v okolju, doma in v tujini. To slednje je pravzaprav mogoče še bolj pomembno.

Nesporno namreč je, da so sprejeti zakoni dali nek signal, da se tudi v Sloveniji lahko kaj dogovorimo in da obstaja pripravljenost in zavedanje za nekatere nujne spremembe. Vsaj tako lahko izmerimo poglede tujih institucij, političnih in finančnih o izvedenih potezah v Sloveniji. Dejstvo je, da si tudi tujina želi stabilizacije razmer pri nas, ne toliko zaradi nas kot zaradi njih samih, temveč da se jim ne odpira še en problem. In v tem kontekstu je vsak pozitiven premik, signal ali samo izjava dobro sprejeta. Kljub množici institucij in analitikov ima prava beseda na pravem mestu pogosto več teže kot konkretne finančne spremembe (in seveda obratno). Ocene so se torej obrnile malenkostno v pozitivno smer in samo upamo lahko, da jih politična kriza ne bo preveč obrnila.

Kaj pa dejanski učinki izvedenih sprememb in sprejetih zakonov? Poglejmo pet ključnih sklopov oziroma sprejetih zakonov.

Konsolidacija javnih financ

Pozitivno predstavljanje dosežkov pri konsolidaciji financ in velikega znižanja javno finančnega primanjkljaja s 6,4 na približno 4 odstotke bruto družbenega produkta, je v kontekstu zgornjih navedb, vsekakor smiselno in dobrodošlo. Tudi domače tekmovanje pri navajanju uspehov ali neuspehov ena ali druge politične strani, nima nekih večjih negativnih posledic. Nevarno in slabo pa je, če na osnovi takih zaključkov, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju, vodimo ekonomsko politiko in sprejemamo nove odločitve. Če na primer izhajamo iz predpostavke, da je tak pozitivni premik v javnih financah posledica krčenja državnih izdatkov in menimo, da bi še z nekaj dodatnega varčevanja lahko razrešili finančno situacijo države.

Dejstvo je namreč, da je v preteklem letu prišlo le do manjšega znižanja proračunskega primanjkljaja (za kakih 0,5 % BDP) in še to v pretežni meri kot posledica dviga davčnih stopenj na potrošnjo (trošarine in davki na goriva) in ne zaradi varčevalnih ukrepov. Omenjeno visoko znižanje javnofinančnega primanjkljaja je rezultat vključitve starih obveznosti v bilance leta 2011. V letu 2011 smo v bilancah pripoznali nekatere izgube in obveznosti iz preteklih let, čeprav niso posledica aktivnosti tega leta (obveznosti do železnic, SOD-a, žrtev raznih vojn, dokapitalizacije NLB, Adrie ipd.) To je podobno, kot če bi k proračunskemu primanjkljaju letošnjega leta, ki naj bi po napovedih znašal 2,8 % prišteli obveznosti iz naslova garancij za slabo banko (denimo 10 % BDP) in potem skupni javnofinančni primanjkljaj primerjali z lanskim. Način primerjave in prikaz podatkov bo dejansko odvisen od tega, ali bo to predstavljala ista ali druga koalicija.

Pokojninski zakon

Drug velik dosežek je bilo sprejetje pokojninskega zakona. Pogajalci so k sreči ugotovili, da je boljši kakršenkoli dogovor, kot pa zavrnitev, saj bo Zakon po nekaj letih tako zahteval nove popravke. Da je bil nujen je pokazala tudi soglasna podpora v parlamentu.

Zgrešena pa so pričakovanja o velikih finančnih učinkih zakona, o prihrankih, ki naj bi se merili v sto milijonih evrov, tudi preko milijarde v daljšem obdobju. Zakon bo vsekakor imel za posledico manj upokojencev in manjše izdatke pokojninske blagajne. A v argumentaciji seveda nismo nikjer zasledili drugih učinkov sprejetja zakonodaje:
– poslabšanje pogojev za upokojitev je povzročila precejšen pritisk na takojšnje upokojitev in množične odhode na Zavod za zaposlovanje, kar ob določenih pogojih omogoča upokojitev še po starih pogojih; posledično lahko v letošnjem in tudi naslednjem letu pričakujemo raje več upokojencev kot bi jih sicer, kasneje pa seveda manj,
– podaljšanje delovne dobe in zaposlitve starejših delavcev, pomeni seveda tudi manj delovnih mest za mlajše generacije, saj zaradi sprejetega zakona ne bo na voljo niti enega delovnega mesta več; in v kalkulaciji učinkov sprejetega zakona razumljivo niso nikoli zajeti stroški, ki jih ima država s financiranjem povečanega števila brezposelnih in podaljševanja študija mladih, ki ne dobijo dela – ti stroški niti niso tako majhni in neto rezultat pokojninske reforme na javne finance je dokaj šibak,
– popolnoma pa se seveda tudi pozablja, da se precejšen del izdatkov, ki jih ima država s plačami, pokojninami, socialnimi nadomestili in z drugimi stroški javnega sektorja, vrne nazaj v proračunsko blagajno; in če ni izdatkov in potrošnje, tudi ni prilivov in gospodarske aktivnosti.

Državni holding

Tretji dosežek naj bi bilo sprejetje zakona o Slovenskem državnem holdingu. Ta kakih vsebinskih učinkov na javne finance nima, če izvzamemo tehnične vidike komu pripadajo dividende ter politična prerivanja o tem, kdo ima glavno besedo. V podjetjih dobro vemo, da ni ključna organizacijska oblika, temveč kompetentnost ljudi, ki vodijo. Sposobnim organizacijska oblika ni tako pomembna, manj sposobnim pa tega primanjkljaja (njihove nesposobnosti) ne nadomestiti še tako optimalna organizacija.

Slaba banka

Kot mogoče eden najbolj ključnih odločitev je bil sprejem zakona o slabi banki. Da banke potrebujejo določeno sanacijo, ni sporno in slaba banka je ena od možnosti. Ali je ta najboljša, ali bi bila kaka druga, naj bi bilo sicer stvar stroke, a je tudi postala politično torišče s svojimi zagovorniki. V vsakem slučaju je izbrana varianta boljša kot ponovni mrtvi tek. A tudi tu so precejšnja nerealna pričakovanja o učinkih sprejetega zakona na gospodarsko aktivnost.

Predpostavka je namreč, da bi s sprostitvijo i kapitalsko okrepitvijo bank lahko zagotovili več sredstev podhranjenemu, podkapitaliziranemu gospodarstvu. Podjetja danes za razliko od nekdaj, res težko pridejo do posojil, a ne zaradi pomanjkanja sredstev v bankah, temveč zaradi njihove slabe finančne kondicije. Za dobre projekte in kapitalsko trdna podjetja je tudi v današnjih razmerah zadosti ponudbe posojil, če ne v Sloveniji, pa v tujini. Podjetjem, ki imajo potrebo predvsem po podaljševanju obstoječih posojil, ki so relativno zadolžena, ki se srečujejo s padcem gospodarske aktivnosti in zaostrenimi razmerami na trgu (in to velja za večino), pa tudi boljše razmere v bankah ne bodo veliko pomagale. Objektivno lahko pričakujemo, da bo še natančnejše preverjanje dosedanjih poslov, pregledovanje vsakega prenesenega kredita na slabo banko, pomenilo samo še večjo previdnost bankirjev pri novih poslih. Že danes se prelaga odgovornost od vodilnih do »risk menedžerjev«, ker se vsakdo boji prevzeti odgovornost za potencialne rizike, ki pa so pri poslih vedno prisotni.

Na žalost torej tudi po razrešitvi kapitalske ustreznosti in očiščenega portfelja bank, podjetja ne smejo pričakovati, da bodo kaj lažje pridobivala finančna sredstva. Praviloma imajo bolj potrebe po dodatnem kapitalu, kjer pa vlagateljev na žalost ni. V Sloveniji preprosto ni presežnega finančnega premoženja, tujci pa se le počasi odločajo za kake nove naložbe.

Delovna zakonodaja

Ostaja nam tako samo še delovna zakonodaja. Mogoče bodo tudi tu dosegli kak dogovor, vsaj najmanjši skupni imenovalec vseh zahtev. Dejstvo je, da imamo armado brezposelnih, katerih velik del bi sprejel delo tudi pod manj ugodnimi pogoji, kot velja za trenutno zaposlene. In v tem pogledu skrb sindikatov predvsem za ljudi z redno zaposlitvijo ni najbolj na mestu. Res pa je tudi, da tega problema ne smemo razreševati s krčenjem pravic zaposlenih glede višine prejemkov. Zahteve po takšnih in drugačnih popravkih delovne zakonodaje, ki v ozadju pomenijo nižje prejemke zaposlenih, niso realne in tudi ne bodo sprejete.

Potreben in smiseln bi bil edino dogovor o večji fleksibilnosti pri zaposlitvi, a seveda tudi ta ne prinaša ključne potrebne spremembe – večjega števila delovnih mest. Ob relativno togi delovni zakonodaji resda zadržimo v delovnem razmerju nekaj več ljudi kot sicer – ne zato, ker se jih rabi, temveč zato, ker se jih ne da odpustiti, a večja svoboda pri odpuščanju bi na drugi strani spodbudila koga k dodatnemu zaposlovanju. Vsekakor pa gre tudi na tem področju za vzpostavljanje pogojev, ki bi imeli dolgoročne učinke, kratkoročno pač ne.

Če seštejemo vse navedeno, kakih finančnih učinkov iz vseh sprejetih ukrepov ne moremo pričakovati, vsaj ne na kratki rok. Ključen je zagon gospodarstva, kjer bi pomembno vlogo lahko odigrali večji infrastrukturni projekti. Vendar razen pobožne želje v proračunu, da bomo zanje pridobili 600 milijonov evrov evropskih sredstev, drugih aktivnosti ni na vidiku. Še bolj ključna pa je potrošnja prebivalstva. Tu manjka predvsem nek premik od trenutnih negativnih pričakovanj, od strahu pred prihodnostjo, odmik od filozofije vsesplošnega varčevanja. Vse krize so se obrnile v drugo smer, ko so ljudje zopet videli priložnosti, ko jim je nekdo pokazal tudi svetlo stran, ko so zopet verjeli. In zato niti ni potrebno veliko denarja, ker ga potem generira sam gospodarski ciklus.
>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *