Kako so nastali slabi krediti in kdo je pri tem “profitiral”

V zadnjem prispevku sem poskušal predstaviti, zakaj so se slovenska podjetja za svoj razvoj financirala pretežno s posojilnimi viri. Dokler je bilo gospodarstvo v vzponu, temu nismo posvečali posebne teže, ne v podjetjih in tudi ne v bankah. Visoka zadolženost se namreč kot problem pokaže šele s padcem uspešnosti poslovanja in ne zaradi zadolženosti same kot take. Posojilni viri so dolgoročno pravzaprav cenejši kot kapital (obresti so praviloma nižje kot pa je pričakovana donosnost kapitala), a ob poslabšanju pogojev je obresti vseeno potrebno plačevati ter tudi vračati glavnico. Kapital pa prevzema rizike poslovanja in zato so ob uspešnem poslovanju donosi višji kot obresti, ob slabih rezultatih ali celo izgubi pa pač dobička ni, kot tudi ne kakih obveznosti za plačila lastniku.

Z nastopom krize in poslabšanimi rezultati poslovanja gospodarstva na eni strani ter tudi težjih pogojev v bankah, ki so prisiljene vračati v konjukturnem obdobju sposojene vire v tujini, pa se je pokazala problematičnost previsokega deleža posojil v finančnih virih podjetij. Slab rezultat ali celo izguba so omejili možnosti plačevanja tekočih obresti, še težje pa je potem odplačevanje zapadlih kratkoročnih posojil in obrokov pri dolgoročnih posojilih. V konjunkturnih gospodarskih razmerah večina podjetij seveda redno servisira zapadle posojilne obveznosti – a spregleda se, da praviloma z najemanjem novih posojil.

Kadar posameznik najame posojilo npr. za nakup stanovanja, ga s časom odplača. Podjetja pa za financiranje svojega poslovanja potrebujejo konstante vire financiranja, z rastjo poslovanja obseg kreditov pravzaprav postopno povečujejo. To pomeni, da vse zapadle posojilne obveznosti poravnavajo z najemom novih posojil. Da jih sicer v dogovorjenih rokih vračajo, a stalno najemajo nove. To nam potrjuje analize tudi uspešnih podjetij, tako slovenskih kot tujih. Kratkoročni krediti so namenjeni npr. financiranju zalog, a ker podjetje potrebuje zaloge stalno, je nujen tudi stalen obseg kratkoročnih kreditov ter potreba po njihovem podaljševanju (reprogramiranju) ali nadomeščanju z drugimi krediti.

In če v takem primeru zahtevamo od podjetij, da svoje kratkoročne kredite ob zapadlosti vrnejo, na drugi strani pa nimajo možnosti najemanja novih, lahko tudi zdrava podjetja zaidejo v nepremostljive težave, ki se lahko končajo tudi s potopom podjetja. To velja še za dobra podjetja, podjetja s trgom, kaj šele za podjetja, ki imajo že tako težave s poslovanjem, zadostnim obsegom prodaje in posledično (ne)uspešnostjo. Sicer razumljive, a vseeno nerealne zahteve in pričakovanja bank po vračanju posojil in prehitrem zmanjševanju obsega zadolžitve samo še dodatno poslabšujejo razmere v katerih podjetja poslujejo (na žalost je v tem času izredno težko tudi odprodati kako nepotrebno premoženje in pridobiti vire za zmanjšanje zadolženosti).

Za podkrepitev teh navedb poglejmo samo bilance Petrola in Mercatorja za zadnjih deset let. Analiza pokaže, da sta svoje finančne obveznosti ves čas poravnavala v rokih, da ni bilo nobenih zamud ali dilem o njuni finančni sposobnosti – a vsi krediti so bili poplačani z najemom novih in obseg najetih posojil se je leto za letom samo povečeval. Kot smo lahko prebrali v medijih je Mercator lani prvič obseg posojil znižal, torej odplačal več kot najel novih, a so zaradi negativnih informacij o njegovem poslovanju banke postale previdnejše, vse težje so odobravale nova posojila za poplačilo starih in podjetje je moralo dogovoriti moratorij na obstoječe kredite. Tak dogovor je seveda dokaj slab signal o finančni sposobnosti podjetja in hitro se lahko zgodi, da morajo banke drugače klasificirati takšne kredite in jih uvrstiti med tkim. slabe kredite. A vsebinsko za podjetje ni nobene razlike, kot če bi še naprej tekoče najemal nove kredite in z njimi odplačeval stare (kot to lahko še naprej dela Petrol).

Zaradi zgoraj navedenih razlogov se tudi solidna podjetja vse pogosteje soočajo s problemi financiranja, ne morejo pravočasno poplačati vseh finančnih obveznosti in obseg slabih posojil v bankah se samo povečuje. Ko torej danes ocenjujemo in komentiramo velike milijarde evrov, ki se pojavljajo v bankah kot slabe terjatev, je prav da imamo pred očmi tudi zgoraj navedena dejstva.

Oblikovalo se je namreč neko splošno stališče, da je to denar, ki so ga nekateri na takšen ali drugačen način potegnili iz bank, prenesli v tujino in to bodo sedaj primorani plačati državljani, davkoplačevalci s sanacijo bančnega sistema. Verjetno je bilo tudi nekaj takšnih primerov, kar je vsekakor prav, da se jih razišče. Upravičeno se postavlja vprašanje, zakaj to tako dolgo traja, zakaj ni rezultatov, saj je tokovom denarja možno precej natančno slediti. Mogoče pa je temu vseeno vzrok, da ne gre samo za neka nedovoljena ravnanja in da je pretežni del vseh bančnih izgub posledica nekega načina poslovanja v določenem obdobju (običajnega in sprejemljivega – takrat). Konec koncev je bilo v Evropski monetarni uniji za blizu 2 tisoč milijard evrov bančnih izgub, in to brez tajkunov. Ključna razlika je mogoče v tem, da so to takoj spoznali, priznali ter povlekli poteze za razrešitev. Pri nas pa za vsakih 100 milijonov evrov za sanacijo bank najprej eno leto diskutiramo in to tudi za »vsakim šankom«, preden potegnemo kako potezo, praviloma prepozno.

Upal bi si trditi, da je pretežni del današnjih slabih posojil v bančnem sistemu posledica neke normalne poslovne politike v obdobju gospodarskega razcveta, ko smo vsi verjeli da se bo gospodarska rast nadaljevala. Mogoče je bila pri odobritvi kakega kredita kje tudi prisotna politična sugestija, a v takratnih razmerah niti ni bila potrebna. Ob presežkih finančnih sredstev v bankah in pozitivnem ocenjevanju bodočega ekonomskega razvoja in predlaganih projektov, so podjetja investirala in vlagala, banke pa pač odobravale kredite, ker so verjele v zanimivost naložb. Pri tem tudi radi pozabljamo, da je velika finančna in investicijska aktivnost v času pred krizo v bistvu poganjala ekonomijo. Da smo imeli visoko gospodarsko rast, delovna mesta, stalno rast prejemkov v precejšnji meri zaradi takšne naložbene aktivnosti.

Z začetkom krize se je to ustavilo, podjetja soočila s padcem uspešnosti ter nesposobnostjo za servisiranje kreditov in po nekaterih ocenah se je v bankah nabralo že kar okoli 6 milijard evrov slabih kreditov. Kreditov, ki jih podjetja ne morejo vračati ob rokih zapadlosti. Pri tej številki se je potrebno zavedati, da gre za zelo spremenljivo vsoto, ki se spreminja tako s časom ter še bolj s pristopom pri ocenjevanju tveganosti neke naložbe. Poleg tega pa so na te terjatve banke oblikovale že blizu 3 milijarde rezervacij, prav tako pa ne gre za v celoti izgubljen denar. Gre za terjatve tudi do podjetij, ki poslujejo, ki so različno zavarovane in ki bodo ob pravilnem upravljanju in gospodarskem obratu (vsaj upamo, da enkrat) mogoče vredne dve ali tri milijarde evrov.

Danes se omenjenih 6 milijard običajno povezuje s tajkuni ter po potrebi še takšnimi in drugačnimi političnimi razlogi. A če pogledamo nekaj najbolj razvpitih »tajkunskih« primerov, je slabih terjatev pri njih mogoče 500 milijonov evrov. Kot druga največja skupina slabih posojil se običajno omenjajo posojila gradbeništvu. Nedvomno je izgub tu največ, a ne zaradi prevzemnih aktivnosti, temveč zaradi velike naložbene aktivnosti gradbenih podjetij. Zaradi velikih vlaganj v zemljišča, gradnjo stanovanj ter raznih drugih projektov po previsokih cenah z današnjega vidika. To bi se dogajalo, tudi če ta podjetja ne bi bila prevzeta s strani menedžmenta. Gradbena podjetja zaradi samega prevzema kakih pomembnejših izgub nimajo, saj so bila vsa kupljena v začetnem obdobju po dokaj nizkih cenah. Potem pa nam ostane še tretji segment slabih terjatev, po obsegu daleč največji, verjetno preko 3 milijarde evrov. A o seznamu teh terjatev praviloma ne vemo nič (razen kakega primera), niti se o njih ne diskutira ali povezuje z bančno problematiko. Gre najbrž za financiranje rednih naložb raznih podjetij, precej tudi na »jugu«, katera so se v krizi izkazala kot problematična. Verjetno bi morali natančneje pogledati tudi ta segment, posebno kjer je res šlo za sporne zadeve ali odliv denarja v zasebne žepe – a raje vse »zapakiramo« pod nekaj tajkunov in problem je rešen.

Omenjene bančne izgube se torej v javnosti povezujejo z odlivom denarja v tujino, v davčne oaze. Zasledil sem celo številke o desetinah milijard, a razen kakega primera z relativno majhnimi vsotami glede na omenjene številke ne zasledimo. Zato je upravičeno vprašanje, kje je potem ta denar. Objektivno se je veliko denarja izgubilo v slabih projektih in naložbah množice podjetij, a vsa potrošnja za ta namen je poganjala ekonomijo v času pred krizo. Drug pomemben segment so izgube v menedžerskih prevzemih, ki pa se odražajo v dobičkih prodajalcev delnic po bistveno višjih cenah kot bi bila njihova naložba vredna danes. Po oceni je v prevzemih država med svoje prihodke vknjižila vsaj milijardo evrov več, kot pa če teh prevzemov ne bi bilo.

Nedvomno je bilo v teh procesih tudi precej tudi neupravičeno pridobljenega premoženja s strani posameznikov (in upamo lahko, da bodo organi pregona kaj od tega znali najti). Kljub temu pa so daleč največji del nekdanjih zaslužkov, ki se danes kažejo kot izguba v bankah, pridobili posamezniki in država s prodajo svojega premoženja ter s povečano gospodarsko aktivnostjo. Torej davkoplačevalci. A to ni v kontekstu splošno sprejetih resnic in se zato o tem ne piše, niti ne analizira.
>

3 thoughts on “Kako so nastali slabi krediti in kdo je pri tem “profitiral””

  1. se popolnoma strinjam. samo malo se zapeljite po naši državi. lep nedeljski izlet v katerikoli del Slovenije bo pokazal veliko novogradnje in obnove v zadnjih desetih letih. brez konjunkture tega zagotovo ne bi bilo. tako da ima kar se vsesplošne blaginje in cene zanjo avtor prav…

  2. Upanje je kakšna država v razvoju. V EU bo čedalje manj kruha. Na koncu pa nam bodo še človekove pravice ukinili. Sporazum v Nici.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *