Zakaj država skrbi za varčevalce v bankah

Verjetno se tudi sami večkrat sprašujete, kako lahko država tako hitro najde denar za sanacijo bank, za reševanje tajkunov (kot radi rečemo), na drugi strani pa se mesece in mesece ubada s posameznimi proračunskimi postavkami. Poglejmo samo koliko energije je bilo potrošeno glede nepremičninskega davka in pričakovanih ter potem izpadlih 200 milijonov evrov, ko pa na primer do 25. aprila ni uspela dokapitalizacija Banke Celje, pa je država naslednji dan zagotovila podobno vsoto. Ali kako sestavljamo proračun za posamezno leto, do tisoč evrov natančno vsako postavko, potem pa ti pridejo gospodje iz Londona in naračunajo še 3 milijarde bančnih izgub (glede na to, da smo jih plačali po 4 tisoč evrov človek/dan, so nekaj moral ugotoviti) in ta denar državna blagajna zagotovi. Zakaj ta denar zagotovimo kolikor je potrebno, deset dodatnih milijonov v šolstvo ali zdravstvo pa je vedno predmet široke razprave in upravičevanja?

Najprej o tem, kdo sploh dobi vložena sredstva v banke. Splošno mnenje seveda je, da s tem rešujemo tiste, ki so banko »zavozili«. Vendar ta denar ni namenjen ne za reševanje dolžnikov (ti morajo vrniti kolikor banke uspejo od njih izterjati z uporabo vseh sodnih postopkov), prav tako ne za nagrajevanje direktorjev bank, pa tudi ne za pomoč lastnikom bank. Tudi slednji so v procesu sanacije izgubili ves svoj vložek. Sredstva so namenjena bankam samo zato, da ne bi kak evro izgubili varčevalci in posojilodajalci, torej tisti, ki so bankam zaupali svoje prihranke oz. finančne presežke. Vsa sanacija bančnega sistema je samo sanacija premoženja, ki ga imajo v bankah vloženega posamezniki ter tudi podjetja in tuji posojilodajalci. Samo skrb, da vsi našteti ne bi utrpeli kakih izgub.

Seveda je razlog za nastanek izgub v kreditih, ki so jih banke odobravale komitentom, ki kasneje teh posojil niso mogli vrniti. A pri reševanju nastale situacije ne gre za nobeno pomoč tem komitentom, temveč samo za zagotavljanje potrebnih virov, da ne bi izgubljali deponenti v bankah.

Naslednje logično vprašanje je, zakaj državo skrbi, da ne bi ljudje in podjetja ter drugi posojilodajalci izgubili presežkov denarja, ki so jih vložili v banke. Kadar posameznik vložil svoja finančna sredstva v deleže ali delnice kake gospodarske družbe, pričakuje seveda višje donose, a hkrati tudi prevzema tveganje, da cena delnice pade. Možno je tudi, da podjetje propade in vlagatelj izgubi svoj celotni vložek. Če pa nalaga svoje prihranke, presežke v banko, so donosi (obresti) sicer precej nižji, vendar pa mu je zagotovljena varnost vloge in praviloma tudi danega posojila (v primeru Cipra se je zgodilo prvič, da so morali del izgub nositi tudi večji posojilodajalci, da torej država ni pokrila celotne izgube v bankah). V Sloveniji smo se odločili, da nihče od vlagateljev ne sme izgubiti ničesar in zato je bila potrebna tudi večja pomoč bankam.

Pri tem se sicer soočamo s problemom, ki je trenutno na ustavnem sodišču. V bankah imamo tri kategorije vlagateljev: lastnike, deponente oz. posojilodajalce ter še eno vmesno kategorijo – lastnike podrejenih obveznic, ki so načeloma posojilo, ob določenih pogojih pa se to posojilo obravnava kot kapital. Zaradi pomoči države svoj so deponenti vložek v celoti ohranili, medtem ko so lastniki bank vse izgubili, enako pa je v skladu s sprejetim zakonom celotno svoje premoženje izgubila tudi tretja skupina, lastniki podrejenih obveznic. Ob sanaciji bank v večini drugih držav temu ni bilo tako in sprejet je bil nek kompromis za to zadnjo skupino vlagateljev v banke, medtem ko smo jih pri nas po diktatu Evropske Unije v celoti izenačili z usodo lastnikov (da so svojo naložbo izgubili v celoti). Vsekakor je glede tega odprtih še veliko vprašanj in razplet je negotov.

Kakorkoli, država je s sanacijo bank poskrbela, da deponenti bank niso ničesar izgubili, medtem ko vlagatelji v lastniške naložbe ter tudi hibridne (spremenljive, podrejene) papirje prevzemajo tveganja v celoti (seveda so zato ob pozitivnih gibanjih nagrajeni tudi z višjimi donosi). Vseeno pa je naslednje vprašanje, zakaj državo tako skrbi, da ne bi prišlo do izgub pri bančnih deponentih, medtem ko so ostali naložbeniki prepuščeni samim sebi.

Bančni sistem poenostavljeno deluje tako, da imajo prebivalci, podjetja in druge institucije v bankah naložen denar, le-tega pa potem banke skoraj v celoti posodijo v obliki kreditov naprej – največ podjetjem, pa tudi prebivalstvu, drugim bankam, državi doma in v tujini. Le manjši vloženega denarja je plasiranega v rezervah, ki so dostopne vsak trenutek. Sistem seveda zagotavlja, da vsak deponent lahko vedno pride do svojih vloženih sredstev, ne pa vsi naenkrat. Ne, da tega premoženja ne bi bilo, temveč je vloženo v stanovanja, avtomobile, poslovne zgradbe, stroje, pač vsega kar so kreditojemalci kupili s sposojenimi sredstvi. In tega niti na dolgi rok, še manj v krajšem času ni mogoče pretvoriti nazaj v gotovino in izplačati vlagateljem. Ob tem pa morajo posamezni vlagatelji imeti vedno občutek, prepričanje in tudi možnost, da do svojih vloženih sredstev pridejo.

In to je ključni razlog, zakaj mora država skrbeti, da imajo vlagatelji v bančni sistem vedno polno zaupanje, da je njihov denar varen, da ga bodo vedno lahko dobili. Če bi to zaupanje padlo, če bi prišlo do panike in dvigovanja vloženih sredstev, pa to ne bi bilo izvedljivo[1]. Vseh vlog iz bančnega sistema ni možno potegniti, ker je večina teh sredstev »zamrznjenih« v naložbah kreditojemalcev, v omenjenih premičninah in nepremičninah. V takem primeru bi se finančni sistem države sesul in posledice bi bile katastrofalne za ekonomijo kot celoto. Celotna razvita ekonomija pač temelji na tem, da ima prebivalstvo praviloma velike finančne presežke (varčevanje), ti pa so več ali manj v celoti in za stalno vloženi v gospodarstvo ter s tem omogočajo produkcijo, delovna mesta in zaslužke. Nekdaj je bil več ali manj vsak sam lastnik svojih proizvajalnih sredstev (kolikor je kmet ustvaril, toliko je tudi vložil v svojo kmetijo), danes pa imamo na eni strani varčevalce in na drugi investitorje povezane preko bančnega sistema.

Država je bila torej  prisiljena bančni sistem in s tem vlagatelje v bankah sanirati (ohraniti njihovo premoženje nedotaknjeno), da zadrži zaupanje v denarni sistem in s tem delovanje celotne ekonomije.

Vseeno pa je ob teh vložkih v finančno sanacijo bank potrebno navesti še nekaj. Po dokapitalizaciji bomo dobili finančno zdrave banke z zadostnim kapitalom za pokritje morebitnih rizikov v bodoče. Nekdanji lastniki bank (tudi država) so svoje vložke izgubili, a novo vložena sredstva v banke predstavljajo kvaliteten kapital in tudi vrednost teh saniranih bank. Ob normalnem upravljanju bank in postopnem izboljševanju gospodarskih razmer, objektivno lahko pričakujemo, da je dolgoročna vrednost saniranih bank vsaj v višini vloženih sredstev. In ko se bo država odločila, da jih proda, bo današnje vložek lahko tudi več ali manj povrnila in znižala danes povečan javni dolg. Če pa se za prodajo ne bo odločila, pa je to njeno premoženje kot protiutež, protivrednost dolga na drugi strani premoženjske bilance. Imeli bomo sicer dolg, a tudi »hišo« v takšni vrednosti na drugi strani, katero lahko ob ugodni priliki unovčimo. Čeprav torej sanacijo bank danes vključujemo med odhodke in javni dolg, je značaj teh izdatkov vseeno precej drugačen kot tekoča potrošnja, saj gre na naložbo v premoženje, v neko (upajmo) dolgoročno vrednost.

Bine Kordež
2.5.2014


[1] Države imajo sicer tudi rezervne izhode, če bi do panike prišlo – preko tiskanja dodatnega denarja, posega mednarodnih denarnih institucij, a to so izhodi v zadnji sili. Pred tem je nujno storiti vse, da do panike ne pride.

>

6 thoughts on “Zakaj država skrbi za varčevalce v bankah”

  1. Odlično napisano. sedaj malo bolj razumem kaj so izvedeni finančnbi instrumwenti, podrejene obveznice ipd. (sorry nismo vsi mag. ekonomije;)).
    Če banka propade je nekako normalno, da lastnik izgubi svoj delež. A so imeli lastniki podrejenih obveznic kakšno zagotovilo, da tega denarja ne bodo izgubili in je varen kot vloge deponentov ali so vedeli, da tvegajo podobno kot če bi vložili v delnice kakšne gosp. družbe?? O tem verjetno odloča US. Zakaj država potem z zakonom jamči varčevalcem do zneska 100.000 evrov, če dejansko jamči za vse (torej tudi za tiste , ki imajo več), zakaj tako ne zapiše v zakon?
    lep pozdrav
    a.

  2. V današnjem denarnem sistemu banke že zdavnaj ne delujejo tako, kot je tukaj opisano. V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, banke niso posrednik med kreditodajalci in kreditojemalci, kakor se uči v šolah in kakor je tukaj napisano. Če bi bilo tako, potem ne bi nikoli prišlo do finančne krize. Banke imajo namreč samo 10 % kritje svojih kreditov v najboljšem primeru, nekatere banke sploh nimajo nobenega kritja (rezerv). V primeru 10 % rezerv, lahko banke odobrijo 10 krat več kreditov kot pa imajo zbranih bančnih vlog. To pomeni, da so banke denar za 90 % kreditov ustvarile iz zraka. Dejansko banke tako funkcionirajo: banka ustvari denar v tistem trenutku, ko odobri kredit, pred tem tega denarja ni bilo nikjer, še najmanj pa v bančnem sefu in niti ne na kakšnem računu v obliki digitalnega denarja, kakor si to večinoma ljudje predstavljajo. Banke na takšen način ustvarijo večino denarja na tem svetu. Ustvarijo ga iz nič s pritiskom na tipkovnico računalnika in za tako ustvarjen denar računajo obresti. Obresti se lahko plačajo samo, če se količina denarja v obtoku poveča, to pa je spet možno samo, če se nekdo na novo zadolži, itn. Pridemo do nujnosti denarnega balona, ki se ali napihuje ali pa se ves denarni sistem sesuje. V takšnem denarnem sistemu bi ostali brez denarja v obtoku, če bi vrnili vse dolgove. Zato se morajo dolgovi povečevati. Dokler imamo takšen denarni sistem (po zaslugi bančne elite) ni izhoda iz dolžniške krize. Lastniki bank posojajo denar, ki ga nimajo (ga ustvarijo iz zraka) za obresti in na ta način zasužnijo kreditojemalce. Bančniki so v času kreditne ekspanzije prav silili podjetnike v najemanje čim večjih kreditov in z reklamami tekmovale, katera banka bo privabila več fizičnih oseb. Zato je zgornje pisanje Bineta Kordeža zavajanje, če se ne pojasni, kako banke v resnici delujejo.

    1. Drži, da po novejših teorijah kreirajo komercialne banke denar preko odobravanja posojil (več o tem npr. v dokumentu Money creation in the modern economy, Bank of England, Quarterly Bulletin 2014 Q1), vendar to ne vpliva in ne spreminja zapisanega v članku. Lahko bi sicer razglabljali o teh teorijah, vendar to presega namen članka.

      Ne glede na način kreiranja denarja, je bilanca banke popolnoma nedvoumna. Vsak dan kredit v banki (aktiva, premoženje banke) ima namreč točno opredeljen vir oz. obveznost banke do nekoga tretjega. Slovenske banke imajo konec lanskega leta npr. 14,4 milijard evrov danih posojil nefinančnemu sektorju (podjetjem na kratko) in ne glede na to, kako je bilo to ustvarjeno, so ta denar so na drugi strani dolžne prebivalstvu, ki je v banko prinesel 14,6 svojih vlog in depozitov (to je seveda samo del bančnih bilanc, enako velja za kredite in depozite drugih sektorjev). Torej protipostavka teh odobrenih kreditov ni zrak, kot trdite, temveč konkretna obveza do prebivalstva za njihove vloge, ne glede na to, kako je ta denar kreiran. Dvomim, če bi bili varčevalci zadovoljni s pojasnilom bančnega delavca, da je njihova vloga samo zrak in ga pač ne more izplačati. Torej vsako dano posojilo v banki ima tudi točno določeno obveznost do nekoga tretjega in zato je morala država poseči in te minuse pokriti.

      To so konkretna dejstva, vse ostalo pa so bolj neke populistične fraze, ki nimajo ekonomske podlage.

      Bine

  3. Vaše izjave so si v nasprotju. Najprej priznate, da komercialne banke ustvarjajo denar iz zraka (lepše rečeno: kreirajo denar v trenutku izdajanja posojila) in celo navedete kredibilen vir te trditve, v nadaljevanju pa spet ponavljate svojo prejšnjo zgodbo, da banka samo posoja denar svojih varčevalcev. O kreiranju denarja komercialnih bank govorite kot o novejši teoriji, v resnici je pa to staro dejstvo. Najbrž še niste slišali za izraz frakcionirano bančništvo? Zaradi frakcioniranega bančništva, lahko banke posodijo 10 x več denarja (ki ga ustvarijo iz zraka), kot pa imajo bančnih vlog. Pa še nekaj. Če država ne bi jamčila za bančne vloge, potem bi bankirji presneto bolj pomislili, katerim lumpom posojajo denar in v kakšne namene. Ker pa bankirji vedo, da bo država z denarjem vseh davkoplačevalcev poravnala njihovo hazardiranje, jih prav malo briga za denar varčevalcev. Veselo še naprej se bodo igrali s tujim denarjem in z 10 kratnim vzvodom za čim večji dobiček. Dobiček bodo pospravili v svoje žepe, izgube pa socializirali, tako da jaz temu ne vidim konca. Državno jamstvo za bančne vloge je samo potuha bankirjem, da delajo kar hočejo.
    Pa še to: v svojem članku na koncu pripišete, da v slučaju panike lahko država dodatno tiska denar. Tudi tu se vidi vaše popolno neznanje na področju delovanja denarnega sistema. Država Slovenija seveda ne more tiskati svojega denarja, ker nima samostojne monetarne politike. To priložnost smo izgubili z vstopom v evro območje. Evre si lahko samo še izposojamo. Tako kot tudi vse ostale države. Še enkrat bom povedal in dobro razmislite o tem: vsak evro, ki ga imate v žepu, je nastal kot dolg. Dolg oziroma bančno posojilo (iz zraka) državi, podjetju ali posamezniku. Če bi vrnili vse dolgove, potem denarja v obtoku sploh ne bi bilo.
    To so konkretna dejstva, vaše pisanje so pa populistične fraze. Ne vem s kakšnim namenom to pišete, da pomirite ljudi, ali da ščitite bankirje. Najbrž oboje. Oboje vam je namreč potrebno, saj ste v navezi z bankirji oškodovali davkoplačevalce za lepe denarje. Sem pa prepričan, da dobro veste o čem govorim.
    Za vse ostale pa priporočam še branje knjige slovenskega avtorja Aleša Praprotnika: Denar – nedolžna prevara? In pa še tole krajšo razlago delovanja bank, kjer je bolj natančno pojasnjeno o čem govorim:

    http://svobodainodgovornost.si/novica/5436

  4. Glede na zapisano, vidim da se v pogledih ne bova poenotila, pa vseeno še nekaj dodatnih razmišljanj.

    Ne bi preveč posegal v ekonomsko teorijo kreiranja denarja, a nedvomno tudi pri tem obstajajo različni pogledi, ki se s časom spreminjajo. V nasprotnem primeru tudi novejši teksti ne bi posebej poudarjali, kako se današnje teorije razlikujejo od prejšnjih in od nekdaj »popular misconceptions«. Vendar poanta mojega teksta ne posega ali nasprotuje tezam glede kreiranja denarja.

    Čeprav se bo slišalo banalno, bom malo poenostavil. Denimo, da v nekem preprostem gospodarstvu denarja nimamo (kot npr. vi implicirate možno situacijo) in poteka samo naturalna menjava. Jaz kmetujem, vi pa izdelujete kmečko orodje in vsako leto si izmenjava nek obseg svojih produktov. Potem pa pridejo poplave in to leto pridelka nimam, seveda pa potrebujem orodje, da ponovno zastavim kmetovanje. Pojavi se nek tretji subjekt (bankir), ki mi je pripravljen odobriti kredit sto denarnih enot in s tem kupim orodje, vi pa prejeta sredstva (svoje presežke) spravite pri istem bankirju. Bankir je dejansko ustvaril denar iz nič (iz zraka kot pravite), in ko uspem vrniti dolgove (mogoče s kakim drugim blagom, ki ga potem bankir da vam), bo šel »denar« iz obtoka. In do tu se strinjava.

    Vendar pa to ne spremeni dejstev o katerih sem pisal. Če kredita ne vrnem, ga tudi banka ne more vam. In če me zadene še ena poplava in ostanem brez vsega (objavim stečaj), se to tudi zgodi in če država ne želi, da izgubite tudi vi, kot varčevalec, pomaga s svojim denarjem (sanira banko). Kot sem zapisal, banalna zgodbica, a v bistvu odraža vse o čemer sem pisal jaz, pa tudi vi in mislim, da ne gre za nobeno nasprotje (kot navajate).

    Slovenski prebivalci (varčevalci) so v naše banke vložili 15 milijard svojih presežnih sredstev (kljub vsemu imajo toliko presežkov, ki jih ta trenutek ne potrebujejo in varčujejo za prihodnost) in ta denar so banke posodile podjetjem, npr. DARSU (2,8 mrd) ali Hypo leasingu (2,5 mrd), ki je gradil trgovske komplekse ali Merkurju, če hočete. In če banke vseh kreditov ne uspejo dobiti nazaj, bi tudi ne mogle poplačati vlagateljev in država je posredovala zato, da ne bo tisti milijon Slovencev, ki ima vloge v bankah, le-teh izgubil. Ali, da ljudje ne bi slučajno hoteli prehitro nazaj denar, ki je vložen v avtoceste ali trgovske centre. In pisal sem o teh dilemah in nevarnostih, ki se jim mora država izogniti. In to niso nikakršne populistične fraze temveč preprosta dejstva.

    Kakorkoli, tudi vi se najbrž ne bi strinjali, če vam banka vloženega denarja ne bi vrnila z razlago, da je tako narejen iz zraka. Pa če je, ali pa če ni.

    Če pa bi se zadeve zaostrile, bi države kot ZDA ali Velika Britanija reševale z dodatnim izdajanjem denarja, v Evrski skupini pa bi se seveda to reševalo s posegom ECB pa še kake druge institucije (kot so bile npr. prisiljene reševati Ciper). In to je bilo mišljeno z navedbo o skrajnih oblikah reševanja. Na pripombe o mojem popolnem neznanju o delovanju denarnega sistema in podobne, pa ne bi odgovarjal, mislim, da več povedo o piscu samem.

    Bine

  5. Hvala za odgovor! Upam da bom tokrat bolj jasen v svojih razmišljanjih. Se mi zdi, da se bližava bistvu problema bančnega poslovanja, okrog katerega nimava enakih mnenj.
    Še enkrat naj poudarim, da je izvir bančnih kriz in tudi tokratne v frakcioniranem bančništvu (fractional reserve banking). V tem sistemu banka lahko posoja mnogokratnik depozitov svojih varčevalcev. Banke pridejo v težave samo zato, ker zaradi frakcioniranega bančništva posojajo več denarja, kot ga pa imajo (zato govorim o kreiranju denarja iz zraka). Komercialne banke na ta način kreirajo večino denarja (knjižnega denarja), ki je v obtoku. Ljudje običajno mislijo, da samo centralna banka kreira denar, vendar je dejstvo da komercialne banke kreirajo večino denarja, ki je v obtoku. Za razumevanje frakcioniranega bančništva je najbolje prebrati tole zgoščeno razlago na Wikipedii, potem je človeku vse jasno:

    http://en.wikipedia.org/wiki/Fractional_reserve_banking#How_it_works

    Če bi banke imele full reserve banking prakso ali pa vsaj bistveno večje rezerve kot 10%, potem ni možnosti za kreiranje bančnih kriz. Ampak lakomnost bankirjev (in podjetnikov) po dobičku je v nekem trenutku prevelika.

    Poglejva sedaj vaš primer preprostega gospodarstva. Banka na začetku nima nič. Potem se pojavite vi kot posojilojemalec. Banka vam posodi 100 enot, ki jih je ustvarila iz zraka. V tem primeru za to banko velja 0% stopnja bančnih rezerv, kar danes v bančnem svetu ni nič čudnega (za ameriške banke je običajna 3% stopnja rezerv). Vi plačate 100 enot meni in s tem kupite kmetijsko orodje. Jaz ta denar naložim v banko. Vi seveda ne morete vrniti banki 100 enot v obliki “kakega drugega blaga, ki ga potem bankir vrne meni”, ker banka tako ne deluje. To ste preveč poenostavili. Vrniti morate v denarju kar ste si izposodili. Seveda ne morete vrniti banki njihovih 100 enot, saj jih nimate kje dobiti, ker samo banka ima pravico do kreiranja denarja. Če bi denar kreirali vi, bi vas zaprli. Denar lahko banki vrnete samo v primeru, da se najde nekdo tretji, ki gre v banko po kredit, banka spet ustvari nov denar iz zraka (sedaj še lažje, ker ima od mene za 100 enot rezerve, ki jih je sicer sama ustvarila iz nič), vi pa lahko prodate kmetijske pridelke temu novemu kreditojemalcu, dobite denar in ga vrnete banki. Ko kredit vrnete, se v bančnih bilancah izniči, saj je tudi na začetku bil nič. Banki pa le ostane njen dobiček v obliki obresti, ki ste jih poleg glavnice morali plačati. Seveda če je predtem banka nekomu iz zraka ustvarila večji kredit kot vam, saj drugače ne morete vrniti niti glavnice niti obresti.
    Sedaj mora ta drugi kreditojemalec dobiti nekje denar seveda spet od novega kreditojemalca itd. In tako deluje današnji denarni sistem. Če se število kreditov (denar ustvarjen iz nič) povečuje, potem sistem deluje, ko se pa kreditiranje upočasni, potem je kriza tu. Pa problem zaradi obrestnega posojanja denarja vse skupaj še bolj problematizira, ker zaradi vračanja obresti se mora kreditiranje še bolj povečevati, da se lahko vračajo glavnica in še obresti.

    V svojem odgovoru spet pišete, kot da so naše banke posojale samo 15 milijard sredstev svojih varčevalcev. Nič pa ne omenjate, da so si na veliko izposojale denar v tujih bankah in tudi tega posojale in se šle frakcionirano bančništvo. Iz pričevanja pred parlamentarno komisijo je Tomaž Jezerc, bančnik NLB-ja, javno povedal, da so zaradi zahtev po večjih dobičkih aktivno iskali kreditojemalce tako v podjetjih kot pri posameznikih. Podjetnike so aktivno nagovarjali k jemanju kreditov. Banke oz. bančniki so sami krivi za nastalo bančno krizo in tudi sami bi morali odgovarjati, ne pa da varčevalci sami sebe rešujejo, poleg sebe pa še bančnike. Sedaj vas vprašam: ali je pri nas ali recimo v ZDA, kjer se je finančna kriza začela, kdo od bančnikov odgovarjal za te lopovščine? Spomnim se samo Islandije, da so krivce obsodili in jih odstranili. V ZDA problem rešujejo isti ljudje, ki so ga ustvarili, pri nas pa ni nič drugače. Krize zato še daleč ni konec (razen za Islandijo) in ko bo drugič udarila, bo dosti huje.

    Na koncu spet govorite, da bi v primeru krize ZDA ali VB ali ECB reševale krizo z “izdajanjem denarja”. Prava beseda je posojanje denarja, kajti v razvitih gospodarstvih denar prihaja v obtok samo kot posojilo, ni važno kdo ga kreira iz nič, centralna banka ali komercialne banke. Če hoče država priti do denarja, si ga mora izposoditi. Kakšna rešitev je to za državo, če mora reševati bančne krize tako, da se še bolj zadolži? Ciper, da so “reševali”? Reševali so ga tako, da so oropali varčevalce, državo pa zadolžili za naslednjih 100 let. Grčija ima po takšnem reševanju “izdajanja denarja” še večji dolg kot ga je imela na začetku krize, uničeno gospodarstvo, brezposelnost na višku in polno revnih ljudi. Odlično reševanje z izdajanjem denarja.

    Tako da ko prebiram vaše pisanje ne morem spet brez ugotovitve, da nimate pojma o bančnem poslovanju. Dokler bo denarni sistem takšen kot je sedaj, ni nobene rešitve za finančne krize. Takšen denarni sistem je pa dober samo za bančno elito, prebivalce pa vedno bolj spravlja na beraško palico.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *