O javnem dolgu malo drugače

V Sloveniji smo se v zadnjih petih letih močno zadolžili, dolg se je povečal od 22 % BDP na skoraj 80 %. Zadolžili smo štiri ali celo pet bodočih generacij, ki bodo odplačevale obveznosti, ki so jih nekateri povzročili z neodgovornim ravnanjem. Vsakemu Slovencu od dojenčka naprej so naprtili preko 12 tisoč evrov dolga. Samo zadnje leto je neodgovorna vlada najela preko 10 milijard evrov za polnjenje bančnih lukenj. Če vam takšne navedbe zadoščajo za oblikovanje mnenja o javnem dolgu, potem z branjem lahko zaključite. Če pa vas mogoče vseeno zanima, kaj konkretno se skriva za temi številkami, kaj je bil razlog zanje in kakšno obremenitev predstavljajo, pa nekaj podatkov in ocen v nadaljevanju.

Seveda drži, da smo bili do leta 2008 ena izmed najmanj zadolženih držav Evropske Unije (le na tretjini povprečja vseh držav) in da smo se v zadnjih petih letih skoraj približali evropskemu povprečju, kjer je bil porast zadolževanja precej manj izrazit (od 62 % na 85 % v letu 2012). Le malo držav je povečalo dolg za toliko odstotnih točk, kot nam je to uspelo v Sloveniji, drži pa tudi, da je kar nekaj držav, kjer je delež dolga še precej večji kot v Sloveniji. V tabeli samo nekaj podatkov o teh gibanjih za štiri države in EU kot celoto.

Vir: Eurostat

Tudi nominalno, preračunano na prebivalca, smo s našimi 12 tisoč evri konec lanskega leta, seveda še precej pod povprečjem Evrope (ta znaša 22 tisoč evrov leta 2012). Seveda pa ima na primer še višjih 26 tisoč evrov dolga vsakega Nemca, vsekakor drugačno težo kot naših 12 tisoč. Ne samo, da so Nemci v drugačnem finančnem položaju, njihov dolg se tudi drugače obravnava. Če si moramo v Sloveniji ta denar sposoditi, najeti posojilo (izdati obveznice) in prepričati vlagatelje, v nemške državne obveznice druge države pravzaprav spravljajo svoje rezerve (tudi Slovenija). Seveda so tudi Nemci ta denar potrošili za svoje potrebe, za pokrivanje proračunskih primanjkljajev v preteklih letih in ga ne bi mogli vrniti. A od njih tega niti nihče ne zahteva. Dodatno jih nagrajujemo še z realno negativno obrestno mero, kar pomeni, da Nemčije ta dolg finančno (stroškovno) sploh ne obremenjuje, vrniti pa jim ga tako ni potrebno in ostaja kot devizne rezerve drugih držav ter seveda tudi domačih in tujih investitorjev s presežki denarnih sredstev. Vse to za Slovenijo seveda ne velja in na naš dolg moramo plačevati višje obrestne mere, vedno pa bo tudi prisotna razprava o vračilu teh sposojenih sredstev.

Zgornji podatki so seveda poznani, manj pa je informacij o strukturi našega javnega dolga, dolga države Slovenije. V spodnjem grafikonu smo pogledali za kakšen namen se je država v zadnjih petih letih (2009-2013) zadolževala, torej iz česa se sestoji javni dolg, ki po stanju 31.12.2013 znaša 25,3 milijarde evrov ali 71,8 % bruto družbenega proizvoda.

Razloge za zadolževanje bi lahko razdelili v tri glavne kategorije:

1. »Začetni dolg« iz leta 2008 je znašal 8,4 milijarde evrov ali 22,5 % BDP. Gre za dolg, ki v pretežni meri izvira še iz nekdanje skupne države. Formalno je sicer naraščal od osamosvojitve naprej, a izkazana rast je le posledica postopnega priznavanja dolga in vključevanja v naše evidence. V času vse do leta 2008 so bile javne finance Slovenije več ali manj usklajene in do nekega povečevanja zadolženosti ni prihajalo, glede na BDP se je pravzaprav celo postopno zniževal.

Pri javnem dolgu praviloma govorimo samo celotni zadolžitvi države, na drugi strani pa ima država tudi določene finančne rezerve, depozite v bančnem sektorju. Zato lahko izračunavamo tudi »neto javni dolg države«, ki ga opredelimo kot celotni dolg zmanjšan za bančne depozite. Le-ta je v začetnem letu 2008 znašal 6,1 milijarde evrov (država je imela takrat na računih v bankah in Banki Slovenije 2,3 milijarde sredstev). Za oceno realnega gibanja dolga lahko torej spremljamo tudi ta neto dolg, ki je mogoče celo boljši odraz zadolžitve, a se ga v strokovnih krogih praviloma ne spremlja. Celotni dolg je pač tudi posledica odločitve, koliko denarja ima država na bančnih računih (podoben pristop je tudi v podjetniškem sektorju, kjer praviloma vedno gledamo neto zadolžitev, torej po odbitku sredstev na računih in posojenega likvidnega denarja).

Ta neto začetni dolg v letu 2008 je v petih letih zaradi obresti nanj narastel na 8,3 milijarde evrov. Od skupne današnje zadolžitve, se torej ta znesek nanaša na dolg iz preteklih let, še iz let nekdanje skupne države.

2. Drug vir je običajen vir povečanja javnega dolga in sicer kot posledica proračunskega deficita države. Zaradi povečanih izdatkov države ali premajhnih prihodkov nastaja primanjkljaj v javnih financah, največ v državnem proračunu in za njegovo pokrivanje se mora država zadolžiti. Z nastopom krize so v Sloveniji močno padli vsi prihodki proračuna (predvsem zbrani davki), medtem ko so se izdatki še nekaj časa celo povečevali in v zadnjih letih je tako država »pridelala« 6 milijard primarnega primanjkljaja. Ob 74 milijard skupnih prihodkov javnih financ, je država na drugi strani izplačala (za plače, material in investicije v javnem sektorju ter pokojnine ter druge socialne izdatke) 6 milijard več in to je ključni del povečanja javnega dolga.

3. Dodatno pa je država najela še 5 milijard evrov posojil, katere je vložila predvsem kot kapital v banke, okoli milijardo pa je bilo tudi drugih naložb v državna podjetja in sklade (npr. za plačevanje denacionalizacijskih obveznosti). Od skupnih 19,5 milijarde neto javnega dolga (55 % BDP) po stanju 31.12.2013 torej dobre 4 milijarde izvirajo iz dokapitalizacije državnih bank. Pri tem pa je potrebno izpostaviti, da tu ne gre za potrošena sredstva, kot v prvih dveh postavkah, temveč za vložke države v banke, v njihov kapital in ta sredstva lahko država s prodajo bank v prihodnjih letih dobi povrnjene nazaj. Teh 5 milijard smo trenutno res vknjižili med državni dolg, vendar pretežni del tega predstavlja kvalitetni kapital bank (vsaj danes), ki ga lahko v primernem času unovčimo in poplačamo najmanj ta del dolga. Slovenija je danes lastnik več kot polovico saniranega bančnega sistema države in to je pomembno premoženjo, katerega večina drugih držav ob enakih in večjih javnih dolgovih nima.

 

Vir: Bilten Banke Slovenije, lastni preračuni

Neto javni dolg Slovenije se je torej v petih letih povečal iz 6,1 milijarde (16 ,4 % BDP) na 19,4 milijarde evrov (55 % BDP). Dodatno pa je država najela še 5,9 milijarde evrov posojil (izdanih obveznic), ki pa jih vodi kot svoje finančne naložbe. V naših bankah ter Banki Slovenije ima konec lanskega leta vloženih 3,4 milijarde evrov, dodatno pa je odobrila še 2,5 milijarde posojil (polovico v 2012, pol v 2013). Ker se ta sredstva vodijo kot posojilo, bodo verjetno vrnjena, komu pa so bila odobrena pa iz dostopnih poročil, ni razvidno (sicer nimam vpogleda v vse podatke).

Od celotnih najetih 25 milijard evrov (skupni javni dolg Slovenije) ima torej država kot depozite v bankah ali v obliki posojil kar 5,9 milijard. Od preostalega neto dolga pa je vložila 4 milijarde v banke in ta sredstva se vodijo kot naložba, dejansko potrošeno pa je približno 15 milijard evrov (dobrih 40 % BDP). Ob tem pa ne smemo pozabiti, da ima država v lasti še vsaj 20 % gospodarskih družb, katerih premoženje je ovrednoteno na vsaj 10 milijard evrov (če bi seveda imeli interes, da ga prodamo), kar tudi nekoliko relativizira obseg zadolžitve.

Pa še kakšna beseda o obrestnih merah na državne obveznice. Njihova višina je seveda odvisna od pričakovanj in ocen finančnih trgov in vemo, da je še pred letom dosegala 7 %, sedaj pa se giblje pod 4 %. Pri tem se seveda pozablja, da je to obrestna mera po kateri trgujejo kupci in prodajalci naših obveznic in ne vpliva na višino obresti, ki jih moramo plačati na že izdane obveznice, torej na obstoječe dolgove. Dejanske obrestne mere, ki smo jih plačevali na javni dolg, so prikazane na spodnjem grafikonu. Obrestna mera je izračunana iz obsega zadolžitve ter plačanih obresti po konsolidiranih podatkih javnih financ. Ker so na voljo samo končna letna stanja dolga, smo upoštevali aritmetično sredino (rdeča linija), črtkasto polje pa označuje razpon glede na možno dinamiko zadolževanja (črna linija je trendno gibanje).

Vir: Bilten Banke Slovenije, Konsolidirana bilanca javnega financiranja (MF), lastni izračuni

Kot vidimo, se je obrestna mera naše zadolžitve do vstopa v Evropsko Unijo gibala na nivoju okoli 5,5 %, nato pa postopno padla na 3,5 %, koliko približno znaša zadnjih 5 let. Lani je porasla nekaj več, a razlike, ki nas dejansko bremenijo, znašajo nekaj le desetink odstotka. Verjetno so bile zadnje zadolžitve izpeljane s strani ministrstva za finance usmerjene predvsem v izboljšanje strukture zadolžitve (menjavo obveznic) ter znižanje cene zadolževanja.

Navedene številke prikazujejo, da javni dolg Slovenije ni tako katastrofalno visok, kot ga radi prikazujemo in tudi njegova sanacija ne bo nujno tako boleča – čeprav drži, da se zadnja leta močno povečal. Seveda pa je to zelo uporabna tema za takšna in drugačna politična obtoževanja, odvisno od ciljev. Za te potrebe, pa številke in dejansko stanje, tako ni pomembno.

Bine Kordež, 10.5.2014 >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *