Pomoč in “pomoč”

Nedavno smo na isti dan lahko prebrali dve podobni, a po nekaterih podrobnostih, zelo različni novici. Ruski predsednik Putin je med južnoameriško turnejo obiskal Kubo, nemška kanclerka Merklova pa se je za nekaj ur ustavila v Dubrovniku in prisostvovala srečanju treh predsednikov Zahodnega Balkana (Srbije, Hrvaške, Slovenije). Oba predstavnika velikih gospodarskih sil sta seveda izrazila vso podporo omenjenim državam, pohvalila njihove aktivnosti in prizadevanja, pri konkretnih dejanjih pa je njun obisk izzvenel precej različno. Zato poglejmo, kako se lahko pomoč razlikuje od »pomoči«.

Najprej je seveda potrebno navesti, da tudi v meddržavnih odnosih velja pravilo (ali pa še celo bolj), da nobeno kosilo ni zastonj. Kakršnakoli pomoč ali podpora je vedno rezultat interesov, zasledovanja kratkoročnih ali dolgoročnih ciljev države, ki nudi pomoč. Nekega načelnega altruizma, nesebičnosti, ni prav veliko – mogoče edino pri naravnih katastrofah. Taka drža je tudi logična, predsedniki, premieri so pač dolžni ščititi interese države, ki jo zastopajo.

Takšen pristop je bil vsekakor tudi v ozadju odločitve Rusije, da so ob obisku podpisali sporazum po katerem so Kubi odpisali kar 90 odstotkov njenega dolga oz. 29 milijard dolarjev, preostale tri milijarde pa naj bi vrnili v desetih letih (s tem se jim je javni dolg znižal skoraj za 50 % BDP!). Rusija ima pač strateške interese do zaveznika pred ameriško obalo, močno prisotni pa so tudi gospodarski interesi. Precejšnja verjetno je tudi, da dolg izvira predvsem iz dobav blaga (od hrane do orožja), ki bi ga sicer Rusija težje unovčila na drugih trgih.

Ne glede na vse navedene »upravičene« argumente za odpis dolgov (med naštetimi tudi dejstvo, da Kuba tega tako ne bi bila sposobna vrniti), pomeni odpis dejansko pomoč državi. Kuba je s tem pomembno razbremenila svoj nezavidljiv finančni položaj, medtem ko ta poteza Rusiji kot celoti z vsemi njenimi interesi, vsekakor ni povzročila kake dodatne škode (čeprav pa predstavlja ta številka tudi 1,5 % njihovega BDP).

In kako izgleda pomoč naših prijateljskih držav? Noben državniški obisk v Nemčiji ali nemških predstavnikov pri nas, seveda ne mine brez izrazov velikega prijateljstva med državama, včasih smo deležni še kake pohvale, v vsakem primeru pa nasvetov, kako moramo nadaljevati svojo pot. Ob tem ni nobenega dvoma, da nam je Nemčija s svojim razvojem in standardi lahko samo za zgled in le želimo si lahko, da bi se jim približali na večini značilnosti in dosežkov njihove družbe. Nedvomno se od njih lahko veliko naučimo.

A s tem se njihova »pomoč« in prijateljstvo tudi konča. Vse njihove poteze, nasveti in priporočila pač temeljijo na preračunu njihovih interesov, kar je seveda popolnoma logično. Slepimo se, če menimo, da na primer njihovi predlogi in sugestije glede upravljanja in privatizacije državnih podjetij izhajajo iz skrbi za našo poslovno učinkovitost in blaginjo ljudstva (razen v smislu skrbi za njihove terjatve do naše države). V ozadju je samo njihov pragmatičen in legitimen interes, kaj bi s tem lahko pridobili. Vedno je bilo in vedno bo, da razvitejši, sposobnejši preko gospodarskih povezav in medsebojne izmenjave, pridobivajo koristi na račun slabših in potem (če ocenijo za potrebno), delček tega vračajo v raznih oblikah neposredne podpore. Te poteze se potem praviloma močno izpostavljajo in dajejo zunanji občutek o neki veliki pomoči.

Starejši se dobro spomnimo prispevkov, ki smo jih morale razvite republike, Slovenija seveda največ, plačevati za nerazvite republike in to je vedno povzročalo slabo voljo. A če smo bili pripravljeni pošteno pogledati celotno poslovanje, so podjetja s poslovnimi odnosi na področju nekdanje Jugoslavije (in taka so bila v večini) realizirala precejšnje zaslužke, praviloma precej večje, kot je znašal prispevek. Dodatno pa smo tudi pri teh prispevkih v skladu z veljavno zakonodajo našli poti, po kateri smo vplačila znali obrniti v svojo korist (če drugega ne, smo investirali v gradnjo počitniških kapacitet na nerazvitih območjih). Kakorkoli, Slovenija je preko ekonomskih odnosov z nekdanjimi republikami znala zaslužiti precej več, kot pa so znašali formalni zneski neposredne pomoči in podobno, le da obratno, velja tudi za današnje sodelovanje z razvitejšimi državami. Pri tem bi današnja prejeta sredstva iz Evropske Unije (nad zneskom vplačil v EU) lahko obravnavali kot nekdanje prispevke za nerazvite (a v obratni smeri, kot smo navedli).

Nekaj podobnega se dogaja tudi z Grčijo. Verjetno že kar tri ali štiri leta poslušamo poročila o pomoči Evropske Unije tej državi. Drži sicer, da so razne analize in informacije pokazale, da je bilo v preteklosti v Grčiji veliko izigravanja evropskih pravil in tudi nivo življenjskega standarda ljudi je bil na osnovi najetih posojil precej višji glede na doseženo stopnjo razvoja. A po ugotovitvah o slabem ekonomskem stanju države, je večina pomoči razvitejših držav zajemala predvsem nasvete, kako morajo sedaj živeti slabše, da se bodo izvlekli iz krize (danes je že precej splošno sprejeto stališče, da so bili sicer nasveti trojke neučinkoviti). V finančnem smislu pa je pomoč pomenila predvsem skrb, kako bodo dobili razviti poplačano vse ali čim več tega, kar so Grkom dolga leta prodajali in pri tem lepo služili.

Znano je, da je bil velik del posojil namenjen poplačilu naložb nemških in francoskih bank, da so bogate države v Grčiji reševale predvsem svoje premoženje in v to zgodbo smo seveda morali vstopiti vsi člani Evro-skupine (kar je seveda logično in pravilno, saj se je razreševala problematika celotnega evroobmočja). Vseeno pa številke kažejo, da danes sodeluje Slovenija pri financiranju Grčije v višini približno milijarde evrov (odobrili smo jim torej kredite, s katerimi so poplačali dolgove do nemških, francoskih in drugih bank), naš izvoz in zaslužki v to državo pa so zanemarljivi v primerjavi s temi številkami (letno izvozimo za kakih 100 milijonov evrov blaga in storitev, uvozimo pa nekaj več).

Poglejmo še ekonomske odnose z Nemčijo, z državo ki nas z besedami močno podpira v naših naporih za ponovno gospodarsko rast in konsolidacijo javnih financ. Vemo, da je ta država naš največji trgovinski partner, saj preko nje teče kar okoli 20 %  vseh zunanjetrgovinskih tokov Slovenije, pri čemer je izvoza celo nekaj več od uvoza. Nemčija s svojo pozicijo igra pač vlogo nekakšne centrale,  preko katere teče tudi veliko trgovine v tretje države. V vsakem primeru tako velik obseg medsebojne menjave koristi obema državama, čeprav smo seveda na njih zanemarljiv partner.

Zanimive pa so številke medsebojnih obveznosti in terjatev. Brez neposrednih nemških naložb v naša podjetja, znašajo vse naše obveznosti do Nemčije 2,9 milijarde evrov (stanje konec lanskega leta), medtem ko znaša višina vseh terjatev slovenskih rezidentov (države, bank, podjetij) do nemških bank, podjetij in države celo nekaj več – 3,2 milijardi evrov. Nemcem posojamo torej več kot oni nam. Ali če hočete še bolj nazorno: Nemčija sicer kreditira Slovenijo in tudi naš javni dolg, vendar iz sredstev, ki jih Slovenija nalaga v Nemčiji, deloma kot svoje devizne rezerve. Financirajo nas v bistvu z našim denarjem, le v povprečju verjetno po nekaj višji obrestni meri (dve odstotni točki bi pomenili na primer 60 milijonov evrov čistega neto odliva za našo državo ob istem obsegu medsebojne zadolženosti). A za to »plačilo« dobimo veliko nasvetov ter zgledov.

Zaključek je mogoče nekoliko sarkastičen in namen teksta vsekakor ni neka kritika nemškega pristopa. Vsekakor smo lahko samo zadovoljni zaradi možnosti, ki nam jih omogoča naše sodelovanje s tako močno in gospodarsko uspešno državo. Vseeno pa ni odveč zavedanje, da pri tem ne gre za nobeno pomoč, temveč čisto zasledovanje lastnih interesov Nemčije (legitimno in logično) in to bi morali imeti pred očmi tudi ob vseh nasvetih, kako voditi ekonomsko politiko države. Posebno, ker za te nasvete tudi kar bogato plačujemo.

Bine Kordež, 31.7.2014 >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *