So počitniške kapacitete res vedno poslovno nepotrebno premoženje?

Starejši se še dobro spomnimo termina »počitniške kapacitete« v katerih smo preživljali dopustniške dni. V sedemdesetih in osemdesetih letih praktično ni bilo večjega podjetja v Sloveniji, ki ne bi imelo počitniških objektov na hrvaški obali ter v domačih termalnih kopališčih, v katerih so letovali zaposleni po subvencioniranih cenah. S spremembo družbenega sistema ter tudi poslovnimi težavami podjetij je ta dejavnost začela odmirati, pogosto je bila obravnavana kot nek ostanek prejšnjega sistema, ki že zaradi tega ni mogla (smela) ostati. Danes ima sicer še kar nekaj podjetij ter tudi javnih zavodov objekte za letovanje, a njihovo število se vztrajno zmanjšuje. Kljub takšnemu trendu, mogoče vseeno nekaj pogledov na to dejavnost, tudi na argumente, ki govorijo v prid.

Pred leti se spomnim nekega članka o ugodnostih, ki jih nudi svojim zaposlenim družba Google. V firmi naj bi imeli fitnes prostore, v katerih so se lahko zaposleni med delovnim časom sprostili, organizirali so oskrbo otrok v svojem vrtcu in še nekaj podobnih potez. Vse to je izhajalo iz preprostega zavedanja, da je zadovoljstvo zaposlenih najbolj ključno za celovito uspešnost družbe. Zadovoljstvo pa ni nujno samo višina plače, temveč nanj vpliva veliko drugih dejavnikov, ki so mogoče stroškovno za podjetje celo ugodnejši, a imajo precej večji učinek, kot na primer: pripadnost firmi, varnost zaposlitve, grajenje odnosov med zaposlenimi, neformalne oblike srečevanja in druženja med zaposlenimi in vodilnimi ter druge ugodnosti, ki jih zaposlenim nudi firma in s katerimi jim olajša vsakodnevno življenje in obveznosti. Poslovne odločitve tako prepoznavne in uspešne družbe kot je na primer Google, so seveda vedno deležne velike pozornosti in posnemanja. So pač oblikovalec nekih poslovnih vzorcev, poslovne prakse.

Podobni cilji, kot jih Google zasleduje z navedenimi potezami, so bili tudi v ozadju dejavnosti skupne porabe, kot so se nekdaj imenovale aktivnosti podjetij na področju zagotavljanja kadrovskih stanovanj, stanovanjskih kreditov, počitniških objektov do nakupa ozimnice in socialne pomoči zaposlenim. Seveda so se razmere spremenile, podjetje naj bi se danes ukvarjalo z osnovno dejavnostjo, korektno plačevalo zaposlene, ki potem zadovoljevanje svojih ostalih potreb poiščejo in realizirajo na trgu po najbolj optimalnih pogojih. Vseeno pa primer Googla kaže, da mogoče vse nekdanje naštete aktivnosti podjetij pri pomoči zaposlenim niso nujno samo nek ostanek preteklosti. Lahko jih  gledamo tudi  kot sodobne usmeritve na področju večanja zadovoljstva zaposlenih in pripadnosti podjetju.

Ko smo v Merkurju vodili razgovore z zaposlenimi, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zapustili družbo, je na primer večina njih kot prednost, kot neko ugodnost firme, izpostavila možnost letovanja v počitniških kapacitetah podjetja. Kljub drugačni praksi večine podjetij, smo v Merkurju z rastjo družbe, z večanjem števila zaposlenih, ves čas skrbeli tudi za zadostno število počitniških objektov. V njih smo lahko vsem zaposlenim, ki so imeli interes, omogočili ugodnejše poletno ali zimsko letovanje. To je bil na eni strani socialni korektiv, saj si je tedensko ali desetdnevno letovanje lahko privoščil tudi najmanj plačan delavec, pa tudi nek element povezave zaposlenih s firmo, občutek da firma nudi tudi še kaj drugega poleg zaposlitve in plače. Predvsem pa je bilo pomembno, da smo s temi ugodnostmi zaposlenim, v podjetju dosegli precej več zadovoljstva, pripadnosti, kot če bi ista sredstva namenili za višje plače. To je vidik, ki ga pri današnjem odločanju o opustitvi te dejavnosti praviloma spregledamo.

Izhajajoč iz predpostavke, da je večina podjetij objekte že imela, so znašali tekoči stroški skupaj z rednim vzdrževanjem nekje med 20 in 40, mogoče največ 50 evrov za najbolj kvalitetne lokacije dnevno v času sezone. Če je objekte potem nudilo svojim zaposlenim po stroškovni ceni (da ni prišlo do spora glede bonitet in obdavčevanja), je bilo takšno letovanje dva ali tudi trikrat cenejše, kot so znašale cene v redni ponudbi na trgu. Takšna ponudba oz. možnost je bila vsekakor pomemben prispevek podjetja v skrbi za zaposlene in njihovo zadovoljstvo.

Seveda so bili celotni stroški podjetja večji, če bi upoštevali tudi angažirana sredstva in izgubo na vrednosti premoženja. A poglejmo konkretne številke. V Merkurju smo imeli na vrhuncu ob 5.000 zaposlenih precej obsežen fond počitniških objektov na morju in v termah s skupaj preko 400 posteljami. To je omogočilo praktično vsakemu zaposlenemu ugodnejše letovanje in letno smo beležili tudi preko 6.000 gostov. Vrednost teh objektov je bila dva do mogoče tri milijone evrov in dodatni letni strošek vloženih sredstev za podjetje je bil denimo največ 200 tisoč evrov (hipotetično izgubljen dohodek, ki bi ga podjetje imelo, če bi ta sredstva angažiralo za druge namene). A ta potencialno izgubljen dohodek podjetja je predstavljal le četrtinko odstotka letne mase plač. Ali drugače, če bi ta sredstva namesto za te namene uporabili za dvig plač, bi vsak zaposlen lahko dobil mesečno 2 (dva) evra višje prejemke. Tako pa je (za isti denar) dobra četrtina vseh zaposlenih koristila možnost ugodnejšega letovanja, katerih učinki so daleč presegali omenjeno alternativno višje plače.

Ta primerjava pokaže, kako lahko z alternativnim usmerjanjem sredstev v kake oblike dodatnih ugodnosti zaposlenim, dosežemo precej večje učinke pri zadovoljstvu zaposlenih, kar pa je v končni fazi najbolj ključno za uspešnost podjetja. In omogočanje ugodnejšega letovanja zaposlenim je lahko tudi ena od teh potez (denimo, namesto sicer bolj modernega fitnesa).

Na žalost pa je praksa takšna, da je odprodaja poslovno nepotrebnega premoženja danes eden najbolj značilnih odločitev pri racionalizaciji poslovanja in iskanju »notranjih prihrankov«. Prodaja počitniških objektov je praviloma prva na seznamu finančne sanacije podjetja (standardni nabor potrebnih ukrepov zahtevanih s strani bank), čeprav bi z ustreznim aktiviranjem teh potencialov lahko dosegli bistveno več pri odnosu zaposlenih do reševanja podjetja (če je to razlog), kot pa z malenkostnim odplačilom posojil. Pogoj za uspešno poslovanje podjetij je vsestranska podpora in angažiranje zaposlenih, v kar mora podjetje investirati. In učinki vložkov tudi v takšne dejavnosti (posebno, če jih podjetje že ima) so dolgoročno verjetno precej večji kot samo neposredno nagrajevanje preko plač. Zato sredstva vložena za te namene niso nujno poslovno nepotrebno premoženje, mogoče so celo še najbolj donosna naložba (ki pa se seveda ne meri neposredno v številu narejenih ali prodanih izdelkov).

Bine Kordež 12.8.14 >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *