Banka Slovenije proti parlamentu

Verjetno se še spomnite razprave izpred pol leta o tem ali ima javnosti pravico vpogleda v seznam vseh slabih posojil v bankah. Ni bilo državnega organa, ki se do tega ne bi opredeljeval, ne medija in ne posameznikov, ki o tej temi ne bi imeli svojega stališča. Rezultat je bil spisek 500 bančnih dolžnikov, katerih posojila sta NLB in NKBM prenesla na slabo banko (pravilno: Družbo za upravljanje terjatev bank – DUTB).

Seveda je bilo na tem spisku samo kaka tretjina problematičnih posojil bančnega sistema in zato se je nadaljevala »bitka« za objavo še preostalih slabih posojil, ki jih v svojih portfeljih vodijo državne banke (poleg NLB in NKBM še Abanka). Ob angažiranju vseh navedenih deležnikov, se je razprava preselila celo na Ustavno sodišče, ki naj bi presodilo upravičenost ter zakonitost objave teh podatkov. V borbo so se vključile najvišje državne institucije, od parlamenta, ki je sprejel Zakon o razkritju teh posojil, do (državne) Banke Slovenije in (državnih) poslovnih bank. Nedvomno bodo eni in drugi najeli dobro plačane odvetniške družbe preko katerih bodo dokazovali svoj prav – in ti bodo najbrž edini, ki bodo od vsega tega imeli korist.

Kaj se je pravzaprav zgodilo s spiskom slabih posojil prenesenih na slabo banko? Kakšna je bila dodana vrednost, ko je javnost izvedela, kdo vse je dobil posojilo in ga ni ali ga verjetno ne bo sposoben v celoti poplačati?

Besedo verjetno omenjam zato, ker gre seveda samo za podatek o celotni vrednost posojil, ki jih dolžniki sicer trenutno ne morejo vrniti, vendar s tem še ni rečeno, da ne bodo poplačana, vsaj delno. Tudi morebitni spisek preostalih slabih posojil (če banke ne bodo uspele na Ustavnem sodišču) bo vseboval samo znesek posojil partnerjev, ki so jih morale banke zaradi poslovnih ali likvidnostnih težav pri odplačevanju razvrstiti v nižjo boniteto in oblikovati določeno višino popravkov vrednosti. Ali bodo na koncu ta posojila vseeno poplačana, v celoti, deloma ali popolnoma nič, lahko danes samo ocenjujemo, medtem ko banke višino oblikovanih popravkov in verjetnost poplačila seveda ne bodo objavile. Enako kot niso bile na voljo te ključne informacije o problematičnosti posojil prenesenih na DUTB. Ocena pričakovane višine poplačila teh posojil in še manj vrednost po kateri so banke neko posojilo prodale, seveda niso bile razkrite. Zaradi takega (sicer logičnega) pristopa, so ti spiski nepopolni in neke večje uporabne vrednosti nimajo. Razen za potešitev radovednosti ter »kukanja v sosedov lonec«.

Na spisku prenesenih terjatev na DUTB so bila seveda vsa večja problematična podjetja o katerih mediji pišejo že vseh nekaj zadnjih let in kakega presenečenja zaradi tega ni bilo. Dodatno pa še nekaj sto manjših podjetij s posojili v višini milijona, dveh ali treh (najmanjši znesek natančno 75,62 evrov) s katerim se tako ni nihče obremenjeval. Mediji so dva, tri dni nekaj teh podatkov izpostavljali, potem pa je zadeva zamrla. Kot rečeno, so bili ti podatki tako ali tako nepopolni, ker ni bilo ocene o izterljivosti, ter tudi ne celoviti. Manjkal je podatek, koliko je spornih kreditov do istih in še drugih podjetij ostalo na državnih bankah ter tudi, koliko jih je na drugih bankah – posredno državnih (tudi Celjska ali Gorenjska banka sta v bistvu posredno prav tako državni, saj sta v lasti družb v celotni ali delni državni lasti) ali konec koncev tudi tujih, katere izgube pokrivajo mogoče avstrijski davkoplačevalci (na primer v Hypo banki). Vsekakor objava teh podatkov kake večje uporabnosti za splošno javnosti (kateri naj bi bila namenjena) nima, če izvzamemo nekaj člankov ter kake dodatne diskusije o že znanih primerih.

Še bolj pomemben pa je en drug vidik te zgodbe, o katerem težko kaj preberemo. Če poteka razprava upravičenosti ali neupravičenosti razkrivanja bančne tajnosti, imajo ti podatki tudi svoj drugi pol – isti podatke se seveda nahajajo tudi v bilancah gospodarskih družb. Ti podatki pa so že ves čas javno dostopni in iz njih se lahko izračuna (oceni) obseg problematičnih posojil za vsako družbo in za vsa leta (če bi bil to namen skrbnikov javnih informacij). Seveda gre pri tem za oceno na osnovi rezultatov poslovanja in zadolženosti podjetij in ti podatki se deloma razlikujejo od ocen bank, katere so izdelane na osnovi natančnejše analize in individualne obravnave vsakega primera. Vseeno pa razlike niso tako bistveno različne, vsaj za potrebe javnosti ne, da ne bi bili uporabni tudi podatki izračunani iz bilanc podjetij. Predvsem pa gre pri teh ocenah za dinamično zadevo, ki se s časom spreminja – ne samo zaradi podatkov, temveč tudi zaradi pristopa bank. Današnji kriteriji presoje bi po podatkih za leto 2008 zahtevalo bistveno večji obseg slabih posojil, kot so jih takrat ocenjevale banke (in potrjevali njihovi nadzorniki in revizorji) in do večjih razlik v teh ocenah prihaja bolj zaradi sprememb kriterijev kot načina izračuna.

S tem želim navesti, da lahko za vsa slovenska podjetja (60 tisoč delujočih ter še kakih 20 tisoč, katera so prenehala s poslovanjem v zadnjih petih letih) iz njihovih bilančnih podatkov izračunamo okvirni obseg slabih posojil oz. približno strukturo spornih posojil, ki se danes pojavljajo v bančnem sistemu. Sestavimo lahko okvirni spisek s podjetij z zneski posojil, za katera so morale banke oblikovati približno 10 milijard evrov popravkov vrednosti. In za namene medsebojnega obtoževanja in kazanja s prstom (kar je edini namen javne objave spiskov), bi ti podatki v celoti zadostovali. Za potrebe morebitnega kazenskega pregona ali v primeru potrebne finančne sanacije poslovanja družb, pa so ti podatki že danes v celoti dostopni in poseben zakon zanje ni potreben.

Vsekakor je škoda vseh stroškov, energije in časa za prepiranje o upravičenosti objave spiskov slabih posojil, če lahko približno tak spisek zainteresirani (mediji?) sestavijo tudi na drugačen način. Seveda pa to zahteva poznavanje bilanc in nekaj dela – a mogoče to niti ni namen. Mogoče je interes predlagateljev in zagovornikov sprememb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja samo lastna promocija ter izpostavljanje njihove skrbi za javni blagor. Če bi bil res namen samo zbrati tovrstne podatke, bi do njih in še do precej bolj kvalitetnih lahko prišli na precej bolj poenostavljen način. Sam sem tak spisek sestavil in z dodatnimi ocenami o potencialni izterljivosti je verjetno še bolj točen kot bo samo nek seznam posojil do podjetij, ki so jih morale banke razvrstiti v nižjo stopnjo bonitete.

Bine Kordež, 23.9.2014 >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *