Še malo o dokapitalizaciji in prodaji bank

Konec lanskega leta je bila ena najbolj aktualnih ekonomskih tem sanacija bančnega sistema z dokapitalizacijo bank ter prenosom problematičnih posojil na slabo banko (DUTB). Sanacijo smo izvedli skladu s pričakovanji in usmeritvami Evropske Unije in ta transakcija je bila verjetno tudi najbolj ključna za pozitivno spremembo ocene o finančni vzdržnosti in sposobnosti Slovenije, da prebrodi krizo. Naenkrat smo izginili iz monitorjev vsakodnevnega spremljanja ter negativnih napovedi mednarodnih institucij in obrestne mere za naše zadolževanje v tujini so se ponovno približale nemškim. Z malo časovne distance je mogoče zopet zanimivo pogledati, kaj se je takrat pravzaprav dogajalo in še bolj, kaj se dogaja danes.

Dobro plačani tuji ocenjevalci (4.000 evrov na dan po poročilih BS) so v bančnem sektorju naračunali toliko potencialnih izgub, da so tri državne banke (NLB, NKBM, Abanka) ostale praktično brez kapitala. Zato so dotedanji delničarji vse izgubili, država pa je z vplačilom treh milijard evrov novega kapitala postala edina lastnica omenjenih treh bank. Evropska komisija je na primeru Slovenije v takšni situaciji tudi prvič zahtevala, da celotni vložek izgubijo tudi lastniki podrejenih obveznic (obravnavala jih je kot kapital), kar smo seveda brez ugovorov sprejeli, čeprav obstajajo resni dvomi, kako bo to »rezanje« premoženja privatnega sektorja prešlo ustavno presojo. O tej problematiki je bilo že dosti napisanega in se je v tem tekstu ne bi dotikali.

Bolj zanimiv pa je sam pomen dokapitalizacije bank za javne finance. Vplačilo kapitala se v javnosti razume kot izgubljen denar, ki ga je država namenila bankam za pokrivanje izgub. Država se je za vplačilo res zadolžila in povečala javni dolg, kar je osnova za vse negativne ocene. Pri tem se običajno spregleda dva vidika.

Kot prvo se pri javnih financah v javnosti (in medijih) gleda vedno samo javni dolg, praviloma nikoli pa druga stran bilance, premoženje države. Če se namreč zadolžiš zato, da povečaš svoje premoženje, je ta zadolžitev čisto nekaj drugega kot če se zadolžiš za tekočo potrošnjo. Kot posamezniku nam je popolnoma razumljivo, da je najem posojila za pokritje tekočih izdatkov ali za potovanje v tujino vsebinsko precej drugačno, kot če najamemo 50 tisoč evrov posojila in kupimo garsonjero. Z vložkom v banke, je namreč država poleg povečanja dolga, povečala tudi svoje premoženje, vrednost naložbe v posamezno banko in s samim vplačilom do zmanjšanja neto finančne pozicije države (premoženje minus dolgovi) ni prišlo. Država je dejansko izgubila takrat, ko se je vrednost NLB prvič znižala zaradi borznega zloma v letu 2008 (pred tem bi lahko banko prodali vsaj za milijardo dražje, pa je nismo), nato pa z njenimi izgubami v času poslovanja oz. ugotavljanja potrebe pri oblikovanju rezervacij na odobrena slaba posojila. To je bil čas, ko so država (in davkoplačevalci) izgubljali svoje premoženje. Ker pa se to dogaja samo v neki (odmaknjeni) bilanci, ki jo sestavljajo na finančnem ministrstvu, se s tem ni nihče posebej obremenjeval. Bistveno bolj odmevna in zaskrbljujoča za javnost pa je bila dokapitalizacija bank, čeprav takrat do izgube neto premoženja države sploh ni prišlo.

Pri sami dokapitalizaciji bank, je šlo v tehničnem smislu samo za nekaj preknjižb v bilancah bank in države. Deloma je država denar, ki ga je imela v obliki depozitov v bankah samo preoblikovala v kapital, deloma pa je kapital tudi dodatno vplačala – a banke so z vplačanimi sredstvi istočasno odkupile državne obveznice. Lahko da je ta transakcija potekala tudi obratno – država je izdala obveznice, ki so jih kupile banke in na ta način prejet denar vplačala kot kapital nazaj bankam. Šlo je torej samo za transakcijo preknjižb v bilancah, ker banke likvidnosti niso potrebovale, namen je bil predvsem izboljšati bilančno strukturo. Razpoložljivih finančnih sredstev imajo banke že kar nekaj časa zadosti in to ni ovira za manjši obseg kreditiranja gospodarstva.

Prav tako s to transakcijo Slovenija kot celota tudi ni spreminjala višine dolga do tujine. Kar se je v tujini dodatno zadolžila država, toliko so tujini vrnile banke. Kljub temu pa so te knjigovodske spremembe popolnoma spremenile (v pozitivno smer) pogled tujih finančnih institucij na položaj Slovenije. Ni zastonj Keynes že davnega leta 1934 zapisal, da finančni trgi delujejo po principu modnega tekmovanja, predvsem koliko je kdo komu všeč. Čeprav imajo vsi rezidenti Slovenije (država, banke, podjetja, prebivalstvo) od 2008. leta ves čas približno 30 milijard evrov dolga do tujine, smo jim bili do tega leta »všeč«, nato nekaj let ne, sedaj pa zopet.

Z današnjega vidika tudi lažje ocenjujemo takratne projekcije (stresne teste) renomiranih tujih institucij, katerih izsledki so bili osnova za izračun potrebne dokapitalizacije bank. Še lani pomladi so tuje revizorske hiše ocenile, da je kapital tudi državnih bank zadosten ter da so oblikovani ustrezni popravki na terjatve. Pol leta kasneje so drugi strokovnjaki ugotovili, da pa to ne drži, da je potrebno banke okrepiti kar za 3 milijarde evrov. To so seveda naračunali ob predpostavki, da bo BDP naslednje tri leta padal po več kot 3 odstotke na leto (no, letos bo vsekakor presegel 2-odstotno rast) ter da se bo država v tujini zadolževala po 10-odstotni obrestni meri (vemo, da se zahtevana donosnost danes giblje okoli 3 odstotke). Vsekakor je na mestu vprašanje upravičenosti takšnih predpostavk. Kdo je »strokovnjakom« dal mandat za takšne ocene in posledično katastrofalne rezultate našega bančnega sistema (precej slabše kot je neko realno stanje) in s tem celotnega slovenskega finančnega položaja?

Če bi bila država lastnik v celoti in bi potem banke dokapitalizirala nekaj več, to niti ne bi bil večji problem, saj gre glede na opis transakcije bolj za premikanje premoženja iz levega v desni žep (malo poenostavljeno, a ne veliko drugače). A dejstvo je, da so bili tukaj tudi drugi lastniki in ko nekdo na osnovi nerealnih predpostavk ugotovi, da tvojega premoženja ni, da si ga izgubil in to brez pravice ugovora ter vprašanj, ne gre več za tako nedolžno zadevo.

Tipično je dogajanje z Gorenjsko banko, kot lahko nekoliko sledimo zapisom v medijih. Najprej je imela banka ustrezno kapitalsko strukturo, po stresnih testih pol leta kasneje pa kar 300 milijonov minusa. Po tej oceni bi torej dotedanji lastniki vse svoje premoženje izgubili. K sreči ni bilo potrebno, da se kapital takoj nadomesti ter razlasti dotedanje delničarje. Po ocenah kvalitete portfelja ter rezultatih poslovanja v letošnjem letu se menda kaže, da položaj banke ni tako slab, da kljub nespremenjenem kapitalu (brez povečanja) že izkazuje pozitivni rezultat. To se lahko razume, da stari delničarji mogoče niti ne bodo toliko izgubili, . vsekakor ne vsega.

Takšno dogajanje, tako spremenljive ocene vsake pol leta, vsekakor odpirajo vprašanja kredibilnosti izvedenih postopkov. Posebno s stališča lastnikov, ki te spremembe ocen občutijo v svojem premoženju, mogoče tudi v desetinah milijonov evrov. In ne gre samo za vprašanje postopkov, razmišljamo lahko celo o drugih ozadjih. Mogoče nimamo lumpov samo na domačem terenu (kot smo vzpostavili klimo), mogoče tudi nameni tujcev niso čista nesebičnost (ves čas namreč poslušamo samo o nasvetih in pomoči EU, IMF in drugih mednarodnih finančnih institucij).

Najprej smo dobili ocene o izredno slabi sliki bank z zahtevo, da jih saniramo (z našim denarjem seveda), nato pa še pričakovanja oz. kar zahteve, da jih tudi hitro prodamo. Ne zaradi denarja, saj glede na razmere (in informacije) kupci tako ne bodo veliko plačali, temveč menda zato, ker jih tudi ne znamo upravljati. Je to hitenje res tako nujno? Res nimamo v celi državi kadra, ki bi znal neodvisno in uspešno voditi tri, štiri domače banke (kar naj bi kupci seveda obvladali)? Vsekakor bi bil pri tem upravičeno ponovno pretehtati vse vidike, prednosti in slabosti izvedbe prodaje do konca letošnjega (NKBM) oz. naslednjega leta (Abanka). Gledano nazaj, je bila vsekakor napaka, na npr. nismo prodali NLB v letu 2004 ali 2005, ko bi zanjo iztržili tudi 2 milijardi evrov, a to ne opravičuje potrebe, da NKBM prodamo jutri, za drobiž.

Zgornje razmišljanje se sicer lahko razume kot neke načrtne mednarodne zarote, v kar načeloma ne verjamem. Vseeno pa vse okoliščine vsiljujejo vsaj premislek o nujnosti nekih potez. Vsekakor bi si upal trditi, da zahteva tujine za hitro prodajo državnih bank ne izhaja iz skrbi za naše finančno zdravje temveč je rezultat njihovih interesov. To na določen način potrjuje tudi dogajanje z Abanko, kjer je prav tako kar težko logično razumeti ves proces pridobivanja soglasij (seveda je potrebno priznati, da vseh vidikov ne poznamo in mogoče obstajajo neki utemeljeni razlogi za takšne postopke – a razkriti niso).

Kot vemo, je Evropska komisija potrebovala čas vse do avgusta letošnjega leta, da je na koncu dala soglasje tudi za dokapitalizacijo Abanke. Da so že pred letom dni zahtevali, da je to potrebno narediti skoraj iz danes na jutri, je že drugo vprašanje. S premikom te dokapitalizacije v letošnje leto, bo letošnji proračunski primanjkljaj po ocenah SURS-a za 0,9 % BDP višji in se gibal med 4 in 5 % BDP, kar nas uvršča med kršiteljice maastrichtskih kriterijev, prav tako pa tudi ne izpolnjujemo zavez, ki smo jih dali EK.

Vendar bi tudi dokapitalizacijo Abanke brez lahko ovir izpeljali skupaj z ostalimi ukrepi pri sanaciji bank v decembru lani, če je ne bi zadrževala Evropska komisija. Lanski primanjkljaj bi bil zato en odstotek višji, a 15 ali 16 odstotkov ne pomeni nobene razlike. Seveda pa bi bil v tem primeru letošnji primanjkljaj samo nekaj preko tri odstotke. Če bi ob tem »povlekli« še nekaj dodatnih dividend iz državnih podjetij ter malo manj striktnosti pri blokiranju sredstev s strani Evropske Unije (sicer smo res krivi sami, a presoja teže nepravilnosti je vseeno njihova), bi letošnji primanjkljaj lahko znašal celo pod tremi odstotki BDP (primarni celo v plusu). Takšen rezultat bi ob nepričakovani rasti BDP vsekakor zelo pozitivno vplival na finančni položaj Slovenije v svetu. Vendar bo zaradi omenjenih odločitev EU (bolj ali manj upravičenih) javno-finančna slika Slovenije slabša in mogoče bomo kako državno podjetje tudi zato prodali ceneje (drugi državi, kjer z državnim lastništvom nimajo takih zadržkov, npr. v Nemčiji).

Zapisano mogoče zveni nekoliko protievropsko, v iskanju zarot in zunanjih sovražnikov za naše lastne napake, a to ni bil namen. Tudi ne poziv proti prodaji tujim lastnikom. Domačih, premožnejših pač nimamo in slej ko prej je (bo) do prodaje tujim lastnikom moralo priti (če ne želimo državne lastnine in ker se na kredit ni izšlo). Vseeno pa ni odveč kak dodaten premislek in upoštevanje dejstva, da se za vso pomočjo in dobrimi nasveti iz tujine skrivajo predvsem (legitimni) lastni interesi. In vse usmeritve in nasvete iz tujine ni treba vedno razumeti kot suho zlato.

Bine Kordež, 13.10.2014 >

22 thoughts on “Še malo o dokapitalizaciji in prodaji bank”

  1. He-he, odlično napisano.
    Za začetek je potrebno pojasniti; sem močno proevropsko usmerjen. A domišljam si, da imam vsaj za prgišče zdrave pameti več in mi nese malo dalj kot 99,9% talibanov na sončni strani Alp.
    Najprej so nas hvalili in se nam čudili. Nato so z nejevero gledali kako se (ne)spopadamo s krizo, ki je sicer nismo sami povzročili. Je pa res, da smo bili nanjo docela nepripravljeni. Zlasti tisti, ki sedaj vneto razlagajo in moralizirajo, kako je nekaj čarovnic krivih za vso zlo.
    Nato so nas ob ujčkanju občasno spominjali, da se čas izteka. Potem delili nasvete.
    Na koncu pa nam s pozicije moči in lastne neumnosti predpisali zdravilo. Ob to zdravilo so jasno vpletli še svoj (legitimen) interes.
    In naše manekenke (politične prostitutke) so nato vse zahteve žirantov brez kančka pomisleka vdano in vneto izpolnjevale, tudi seks z žiranti (ocenjevanje globine potencialne izgube bank, pravo šalabajzarsko početje).
    In sedaj imamo kar smo hoteli. Vizuelno smo zmagovalci manekenske tekme, a vmes nismo opazili, da smo za to zmago pod hipoteko dali lastno premoženje, ki nam ga bodo na koncu prepoceni (v vsakem primeru ceneje kot je/bo dejanska vrednost) pobrali.
    Na koncu bodo neki drugi tajkuni (in plebs bo rekel hvalabogu niso naši) pokupili družbe, ki smo jih desetletja gradili.
    Problem je, ker bomo to prodali prepoceni. In problem je, da vse to delamo ob primarnem proračunskem presežku in pozitivni proračunski bilanci (zagotovo vsaj tako dobri kot večine držav iz katerih bomo uvozili njihove tajkune).
    In najbrž se iz tega ne bomo(do) naučili nič.
    Pa še prednost imajo naši prodajalci/upravljavci: za vse bodo krive čarovnice, med njimi tudi pisec tega posta Matjaž in bloger Bine.

  2. BINE !
    Tokrat se popolnoma strinjam ! Toda politika PRAVI : PRODATI IN V GOSTILNO ! Niti razmišlja ne , KAJ BO PO STREZNITVI ? In temu razmišljanju se pridružuje VEDNO VEČ BEDAKOV !

  3. Now i’m really delighted I found this post. It’s nicely written and the content is great. I am hoping to find more like this.

  4. I actually don’t agree totally with your post but I got to confess it’s among the finest I’ve discovered. You simply don’t see this type of quality on the web nowadays. I will be coming back to read more of the future content without a doubt.

  5. I believe I read another post like this one in before. It seemed to be the same material and was equally well posted.

  6. I think I actually checked out a different post like this one in the past. It had the exact same content and is equally well posted.

  7. Judging by the number of opinions, this really is undeniably a truly involved subject. Everytime I come back to this post there’s an interesting guest post better than many of the previous ones.

  8. I have to say that this really is one of many exceptional posts I’ve found for this niche. I am going to certainly follow your posts.

  9. I nearly failed to check this site out however I’m just happy I did. That it is very good when compared to others I’ve found. I will definately be back.

  10. You hardly come across content such as this anymore. I recall when you could find a few posts like this in minutes but now it’s substantially harder.

  11. You scarcely find content like this nowadays. I recall when you could find one or two posts like this in less than 10 minutes but now it’s much harder.

  12. You hardly come across content such as this anymore. I recall when you could find a few posts like this in minutes but now it’s substantially harder.

  13. You will scarcely come across content like this nowadays. I remember when you could find a few topics like this in a few minutes but now it’s substantially harder.

  14. It is always just so refreshing to discover decent information such as this with all the less relevant material that’s out there. After all, you can definitely tell that alot of time and patience with into this. Do you use content writers or do you compose your own content?

  15. This is simply some of the best material I’ve stumbled on today. It’s not necessarily what I was looking for but it certainly got my attention. Now i’m glad I took the time to look it over.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *