Kakšna privatizacija je sploh mogoča

O privatizaciji se sicer pogovarjamo že vseh zadnjih 20 let, pod trenutnim pritiskom Evropske komisije ter mednarodnih finančnih institucij za obsežnejšo prodajo podjetij pa so se razprave ponovno okrepile. Po osamosvojitvi je država (neposredno ali preko paradržavnih skladov) v svoji lasti obdržala kako četrtino vsega gospodarstva, predvsem v infrastrukturnih panogah, ključnih podjetjih ter bankah. V času gospodarske rasti do leta 2008 se je njen delež postopno zmanjševal zaradi načrtnega umikanja iz lastništva. Zadnjih pet let krize pa se je lastniška vloga države zaradi poslovnih težav in prezadolženosti precejšnjega števila podjetij (razlogi so ali v prevzemnih aktivnosti in še pogosteje poslovnih naložbah, financiranih pretežno s posojili) zopet okrepila. Predvsem banke v državni lasti so namreč zasegle precej lastniških deležev, prav tako pa so izpeljale tudi nekaj konverzij posojil v kapital in na ta način postale lastnice podjetij.

Delež državne lastnine je v Sloveniji tako relativno visok, posebno v primerjavi z ostalimi tranzicijskimi državami, ki so večino podjetij prodale tujcem že v prvi fazi (ter deloma »razdelile« ožjemu krogu domačih lastnikov). Današnje zahteve za prodajo državne lastnine tako s strani tujine kot tudi širokega kroga domače javnosti, naj bi izhajale na eni strani iz povečane zadolženosti (javnega dolga) države Slovenije v zadnjih letih. Še več pobud za prodajo pa pravzaprav izhaja iz pregovorne ocene o neučinkovitem državnem upravljanju podjetij, tako s stališča donosnosti, torej poslovne uspešnosti, kot tudi zaradi izogibanja potencialnim možnostim političnega vpletanja. Da se torej izognemo neposrednemu vplivu politike na poslovne odločitve državnih podjetij.

Vzporedno s prodajo državnih podjetij bo še hitreje potekal proces prodaje deležev, ki jih imajo v lasti banke ter predvsem Družba za sanacijo bank (DUTB). Lastništvo podjetij ni osnovna dejavnosti bank in razumljivo želijo (posebno po slabih izkušnjah v preteklosti) svoje naložbe odprodati ter se osredotočiti na osnovno poslanstvo – zbiranje depozitov, kreditiranje ter ostale osnovne bančne posle. Ta proces prodaje (tudi razprodaje) državne in bančne lastnine poteka v luči prepričanja, da je to predvsem rezultat oz. posledica zgrešenega zasledovanja nekega »nacionalnega interesa« pri privatizaciji v preteklosti in s tem procesom povezanih nepravilnosti. Ta prodaja državnega premoženja, ki bo skoraj v celoti zaključila v rokah tujih lastnikov, bo imela seveda dolgoročno pomemben vpliv na podobo in položaj Slovenije v širšem okolju ter vlogo  Slovencev doma, zato poglejmo nekaj vidikov tega procesa.

Kakorkoli bo v naslednjih letih sicer veliko razprave o prodaji podjetij in njihovem pomenu za Slovenijo je vseeno potrebno navesti, da podjetja, ki so v prodaji zaradi ponesrečenih prevzemnih aktivnosti ter tudi poslovnih napak, po obsegu ne predstavljajo pomembnejšega deleža v celotni ekonomiji. Njihov delež se giblje okoli dva ali tri odstotka vsega gospodarstva, tako da v teh procesih prodaje vseeno ne gre za razprodajo večine našega gospodarstva kot marsikje zasledimo. Večji pomen bo imela odločitev države, da se umakne iz lastništva večjih, mogoče tudi strateško pomembnih družb (podjetij, bank), kjer pa so razlogi za prodajo drugje in ne v nekaj odmevnih privatizacijskih zgodbah Slovenije (ki se sicer praviloma navajajo kot vzrok odločitvam za prodajo).

Prvi razlog za prodajo je vsekakor kupnina, s katero lahko pokrijemo del javnega dolga ter znižamo zadolžitev države in posredno prebivalstva. Pri tem je seveda ključna izbira trenutka za prodajo s stališča višine kupnine. Pri tem gre na eni strani za vidik splošnih borznih cen, kjer je pomembno ujeti obdobje višjih nivojev in eno tako obdobje smo na primer zamudili v letih 2005-2007. Pri tem mogoče ni zgrešena ocena, da so relativno ugodne tudi trenutne razmer (sami sicer kake rasti borznih cen od leta 2009 skoraj nismo imeli, v tujini pa so indeksi že presegli predkrizno obdobje). Še bolj pa je ključno v kakšni poslovni fazi je družba – ali beleži neko stabilno rast, smo jo ravno sanirali, je perspektivna, pred kolapsom…? Vsekakor je škoda hitro prodajati družbe, kjer bi lahko z ustreznim upravljanjem pomembno izboljšali rezultate poslovanja. Kupce ne zanimajo najboljša podjetja (kot prav tako običajno prebiramo), temveč predvsem cenovno ugodna glede na ocene o pričakovani vrednosti čez tri ali pet let.

Pri prodaji pa je izredno ključna tudi ocena, ali je prodajalec (država, banke) prisiljen realizirati prodajo. V osnovi vemo, da prodajo pod prisilo, pod časovnimi roki, nikoli ne more biti uspešna za prodajalca. Iz tujine sicer dobivamo signale, da je prodajo potrebno izvesti čim prej, a s stališča kupnine ne za državo, niti za banke, te prodaje niso nujnost. Likvidnost je visoka in pritiska zaradi tega prodajalci nimajo. Pričakovanja tujih institucij so mogoče v večji meri vezana na njihove lastne interese in interese tujega kapitala za ugodno pridobitev deležev v Sloveniji. Pri presojanju nujnosti prodaje, vsekakor ne bi smeli zanemariti te vidike ter oceniti, ali je kupnina dolgoročno res ustrezna. Nakupi »trgovcev z novci« so v takih razmerah daleč najboljše naložbe (za njih seveda).

Naslednji razlog za odločitev za prodajo poleg kupnine, pa je ustrezno upravljanje podjetij. Izkušnje pri korporativnem upravljanju predvsem državnih (pa tudi privatnih) podjetij in bank v Sloveniji vsekakor niso najboljše. Vseeno pa se ob tem postavlja vprašanje, če je prodaja edina alternativa izboljšanju na tem področju. Primeri tujih, razvitih držav kažejo, da je tudi državno lastnino možno upravljati učinkovito in neodvisno. Veliko razvitih držav je zadržalo v svojih rokah pomembne, predvsem strateške pa tudi druge panoge in s tem tudi na tak način obvladuje ekonomsko politiko države. Vidimo, da je na primer pri marsikaterem nakupu s strani nemških podjetij v ozadju pravzaprav nemška država v širšem smislu. Poznani so tudi načini kako Združene države Ameriki ščitijo svoje lastniške interese pred vdorom npr. Kitajcev. Vsekakor tovrstni primeri nakazujejo, da (raz)prodaja državne (in bančne) lastnine Slovenije ni tako nujna, vsaj ne v pretiranem obsegu. Vsekakor ne zaradi čistih finančnih razlogov (kupnine) in mogoče še manj zaradi tega, ker naj jih ne bi znali upravljati.

Suverene države v pomembnem obsegu obvladujejo svoje gospodarstvo tudi lastniško, če ne s strani državljanov (če ti niso finančno sposobni), pa vsaj s strani države. Najbrž ni prepozno, da bi raje več energije vložili v vzpostavitev učinkovitega upravljanja državne lastnine kot pa v aktivnosti pospešene prodaje. In to velja tudi za državno lastništvo bank in lastništva, ki so jih na takšen ali drugačen način pridobile banke. Opazujemo namreč lahko, kako taiste banke, ki v Sloveniji hitijo z unovčevanjem svojih lastniških deležev, na drugi strani (v tujini) kreditirajo kupce za nakupe teh deležev.

Z lastništvom gospodarskih družb v Sloveniji vsekakor nismo »zadovoljni«. Prevladuje prepričanje, da je ta proces potekal napačno, a pri tem običajno nočemo videti, kakšne so sploh alternative trenutnemu stanju. Vemo, da smo na začetku pretežni del nekdanje družbene lastnine razdelili med vse državljane, a ti dolgoročno niso mogli ali želeli ostati lastniki. Večina je svoje lastniške deleže hitreje ali počasneje, ugodneje ali manj ugodno prodala in več kot polovica družbene lastnine se je zamenjala za tekočo potrošnjo ali izboljšanje premoženjskega stanja državljanov. Kupci so bili v končni fazi tujci ali pa domači državljani. Za domače pa je značilno, da pomembnejšega presežnega premoženja praktično nihče ni imel in nakup je bil izvedljiv samo ob nizki ceni nakupa (kar je bilo značilno na začetku) ali ob nakupu s posojilom, ki ga je posredno ali neposredno lahko odplačalo samo kupljeno podjetje. Če je bil nakup predrag ali donosi kupljenega podjetja prenizki, potem takšen odkup (prevzem) ni uspel in ta podjetja so danes predmet ponovne prodaje, praviloma s strani bank, ki so ta nakup financirale in danes kot upnice prevzela lastništva. Kupci v novem procesu bodo praviloma seveda tujci, ker doma posojil za te namene ni, še manj pa prostih finančnih sredstev.

Ta proces nakazuje, da imamo (smo imeli) glede na izhodiščno stanje (da namreč ljudje nimajo nekega večjega razpoložljivega finančnega premoženja) v procesu privatizacije samo tri možnosti:

a)      ali ostanejo podjetja v državni lasti,

b)      ali so bila prodana posameznikom (domačim kupcem) po relativno nizkih vrednostih, ki so bile kasneje poplačane iz prilivov oz. zaslužkov kupljenega podjetja ali

c)      da se podjetje proda tujcem.

Četrta opcija in sicer odkup podjetja s posojilom po relativno visokih cenah se praviloma ni izšla, posebno zaradi nastopa kriznih razmer, ki so poleg visoke cene dodatno otežile izvedbo prevzema (nakupa) s poslabšanjem poslovnih rezultatov kupljenega podjetja in blokado financiranja. Ta podjetja, v kolikor so preživela, so ponovno predmet privatizacije po omenjenih treh poteh, kot bi sicer bila že na začetku. Pivovarno Laško bodo tako danes kupili tujci, sicer pa bi jo že pred leti in to velja za večino podjetij, če jih ne bo zadržala v lasti država.

V večini tranzicijskih držav je bila privatizacija izvedena predvsem s prodajo tujcem, deloma tudi z razdelitvijo ozkemu krogu ljudi, manjši del pa je ostal v državni lasti. Pri nas je šlo za kombinacijo vseh treh načinov, pri čemer neke dobesedne razdelitve po varianti (b) ni bilo, le odkupi so bili v prvi fazi po relativno ugodnih cenah. Kar pa je bilo prodano po visokih cenah, pa se zopet prodaja, le da bodo tokrat kupci samo iz tujine. Ljudje nimajo premoženja, da bi lahko podjetja odkupovali, niti niso želeli dolgoročno zadržati podarjenih deležev, »podariti« ožjemu krogu ljudi jih razumljivo nismo želeli. To pomeni, da podjetja lahko prodamo samo kapitalu iz tujine, katerega je vsekakor zadosti na voljo, ali da ostane država lastnik še naprej. Kakor je sicer prav, da se mogoče delež tujega lastništva še poveča, je verjetno vseeno smiselno, da pa pomemben del gospodarstva ostane tudi v lasti države in bo mogoče predmet prodaje čez pet, deset ali dvajset let, ko bo ustvarjen tudi kak domač presežek kapitala. Da mogoče tudi spregledamo kak »dobronameren« poziv iz tujine k hitri prodaji. Seveda pa je to povezano z ustreznejšim upravljanjem državnega premoženja. A verjetno obstaja tudi v Sloveniji kader, ki je to sposoben.

Bine Kordež, 19.10.14

  >

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *