Kaj dejansko prispeva k rasti bruto družbenega produkta Slovenije

Pred mesecem dni ste na teh straneh lahko prebrali članek o kvartalnem gibanju bruto družbenega produkta v Sloveniji ter kako iščem razloge, da ne bi verjeli podatku o že leto dni trajajoči gospodarski rasti. Pri tem smo samo na kratko omenili, da ima sicer uradno izkazovanje potrošne strukture BDP določene omejitve, a smo vseeno ostali na predstavitvi teh podatkov za zadnjih 15 let. Seveda so številke izračunane pravilno, v skladu s predpisano mednarodno metodologijo, a se običajno napačno tolmačijo (tudi pri uglednih strokovnjakih s področja ekonomije). Zato bi v nadaljevanju nekoliko podrobneje osvetlili ta prikaz BDP ter predstavili, kaj se je dejansko dogajalo z našo gospodarsko rastjo po letu 2000.

Bruto družbeni produkt lahko spremljamo (izračunavamo) na tri načine, pri čemer vsi trije dajo enak rezultat:

–          preko ustvarjenih prihodkov za vloženo delo in kapital (to strukturo  BDP sem predstavil pred časom v primerjavi s Češko in Poljsko, kjer smo videli precej večji delež BDP, ki ga v Sloveniji dobijo ljudje za vloženo delo, kot to velja za druge države),

–          preko seštevanja dodane vrednosti, ki jo ustvarijo posamezne gospodarske in negospodarske dejavnosti (tako imenovana proizvodna struktura BDP),

–          najbolj pogost način spremljanja pa je preko porabe ustvarjene vrednosti (poimenovana izdatkovna struktura BDP), ki se prikazuje na sledeč način

(1)  BDP = domača potrošnja (prebivalstvo, država, investicije) + saldo menjave s tujino (izvoz minus uvoz) +/- sprememba zalog

izhaja pa iz osnovne formule:

(2) BDP (ustvarjena dodana vrednost v družbi) + uvoženo blago (tu gre za bruto vrednost) + poraba zalog (če so se zmanjšale)

 

= RAZPOLOŽLJIV PRODUKT  (namenjen za       ) =

 

celotna domača potrošnja (prebivalstvo, država, investicije) + izvoz (bruto vrednost) + povečanje zalog (če v obravnavanem obdobju nismo porabili vsega razpoložljivega produkta, torej, če smo ustvarjali ali uvažali blago, ki je ostalo na zalogi).

 

Problematika je v tem, da npr. potrošnja gospodinjstva po uradnih podatkih zajema celotno njihovo potrošnjo, tako doma proizvedeno blago, pri proizvodnji katerega ustvarjamo dodano vrednost (BDP) ter tudi uvoženo blago, ki pa ni del ustvarjanja BDP. V standardni obliki prikaza strukture BDP (1) namreč vse uvoženo blago odštejemo samo od izvoza (in kažemo kot saldo menjave), pri domači potrošnji pa gledamo celotno potrošnjo, vključno z uvoženim blagom, kjer pa neke dodane vrednosti sploh ni.

Kaj konkretno mislim? Denimo, da v nekem kvartalu uvozi gospodarstvo za milijardo evrov opreme (npr. jedrski reaktor). Zaradi tega BDP seveda ni nič večji (NEK ga je uvozila in plačala z zadolžitvijo v tujini). Seveda pa se poveča uvoz, zaradi česar se saldo menjave s tujino (kot del BDP) zniža za milijardo, na drugi strani pa so povečale investicije v opremo za to milijardo. Statistično bi ugotovili povečanje naložb ter poslabšanje blagovne menjave s tujino, čeprav je bil izvoz (in ustvarjen BDP iz izvoza) enak. Ali drug primer, da država uvozi za 500 mio orožja z javnim dolgom. Tokrat se poveča potrošnja države ter enako poslabša menjava s tujino (kot da bi ustvarili manj BDP pri izvozu ter več s državno potrošnjo, kar se dejansko ni zgodilo).

Ta dva primera (in podobni) kažejo, da moramo biti pri tolmačenju izdatkovne strukture BDP previdni in spremembe v menjavi s tujino ne pomenijo večjega ali manjšega prispevka izvoza k BDP. Po zadnjih podatkih je npr. saldo menjave s tujino 8 % glede na BDP, izvoz pa 74 %, a noben podatek od slednjih ne pomeni, da z izvozom tudi ustvarimo toliko BDP. V uradni metodologiji odštevamo uvoz samo od izvoza, dejansko pa bi ga morali od posameznih vrst potrošnje, če želimo ugotoviti prispevek posamezne vrste potrošnje k rasti BDP.

Podatek o spremembi menjave s tujino torej ne pomeni nujno, da je toliko k rasti (ali padcu) BDP prispeval izvozni del gospodarstva, temveč vključuje tudi gibanja pri celotnem uvozu blaga (tudi za investicije ter ostalo domačo potrošnjo). Trenutno sicer večjih razlik ni, pred leti pa so bile precejšnje in to prikazujemo na spodnjem grafikonu.

Z modro črto so za vsake tri mesece prikazani podatki, koliko odstotnih točk je k rasti (padcu) letnega BDP prispevala menjava s tujino (uradni podatek). Zadnji podatek kaže, da je k rasti skupnega BDP v zadnjem letu (jul13-jun14/jul12-jun13) menjava s tujino prispevala 1,6 %. Ta podatek je danes podoben kot to velja za gibanje izvoza, v preteklosti temu ni bilo tako. Poglejmo leto 2009, ko vemo, da je izvoz padel za 20 %, a je po uradnih podatkih neto menjava s tujine k BDP prispevala celo preko 3 odstotni točki rasti. Vendar ta rast ni niti rezultat izvoznih aktivnosti, prav tako pa ne moremo reči, da je BDP rastel zato, ker smo manj uvažali. Ali obratno, v letih 2007 in 2008 uradni podatki kažejo, da BDP pada zaradi poslabšane menjave s tujino (kljub hitri rasti izvoza), to pa nadomešča domača potrošnja. Podatki o menjavi s tujino torej ne pomenijo tudi prispevka izvoza k gibanju BDP in posledično ne smemo tako tolmačiti tudi podatkov o domači potrošnji. Če obseg rasti domače potrošnje predstavlja 4 % BDP, to ne pomeni, da je zaradi tega BDP tudi toliko porastel.

Povedano je mogoče malo zapleteno, a gre za problem, da na osnovi menjave s tujino ne moremo meriti učinka izvoza k rasti BDP, ker zajema tudi ves uvoz. Prav tako pa tudi rast domače potrošnje ne pomeni nujno rasti BDP, ker zajema tudi potrošeno uvoženo blago (kjer pa ni bilo nobenega ustvarjanja dodane vrednosti). Zato je za izračun prispevka posamezne potrošnje k rasti BDP potrebno izločiti uvozni del blaga, za kar si lahko pomagamo z input-output tabelami medsektorskih tokov. Zaradi prepletenosti gospodarstva. so ti izračuni v vsakem primeru neke ocene temelječe na predpostavkah sorazmernega deleža uvoženega blaga, a še vedno so precej ustreznejše, kot podatki o celotni potrošnji. Na zgornjem grafikonu so ti izračuni prispevka izvoza k gibanju BDP prikazani z rdečo črto in že na prvi pogled vidimo, da bolje ustrezajo dejanskim gibanjem izvoza. V 2009 je npr. zaradi padca izvoza BDP upadel za 5 odstotni točki in ta informacija ima neko vrednost, ne pa, da je se je zaradi učinka menjave s tujino (znižanja uvoza) BDP povečal za 3 odstotni točki, kot sledi iz uradnih podatkov.

Na spodnjem grafikonu so prikazane na takšen način izračunane dejanske spremembe posameznih vrst potrošnje od leta 1999. Prikazano je iz česa se sestoji povečanje realnega BDP od 27 milijard evrov v letu 1999 na današnjih 37 milijard. Spremljamo lahko, koliko je k rasti (in padanju) BDP prispevala potrošnja prebivalstva in države, izvoz ter še bolj, kako so BDP zadnja leta pred krizo dvignile investicije. Vemo, da so bile v pretežni meri financirane s posojili iz tujine in zaradi padca vrednosti teh naložb je tudi nastal večji del slabih posojil. Če pa pogledamo rast BDP brez investicij (črna črta) pa vidimo, da nekega padca v tem delu niti ni – zadnji dve leti sicer upada potrošnja prebivalstva in država, a izpad nadomeščajo tuji kupci. Vidimo tudi, da je bil v obdobju visoke gospodarske rasti (2005-08) prispevek potrošnje prebivalstva k rasti BDP relativno šibek, kljub precejšnji rasti zaslužkov in potrošnje, kar kaže predvsem na rast potrošnje uvoženega blaga.

Na grafikonu je torej prikazana skupna sprememba BDP po vseh vrstah potrošnje in seštevek je označen s modro črto, medtem ko rdeča črta označuje gibanje skupaj ustvarjenega BDP. Razlika med njima je v spremembi zalog. Kot vidimo, je do leta 2009 BDP rastel dodatno tudi zaradi proizvodnje na zalogo, leto kasneje pa smo nekaj teh zalog porabili zaradi česar je bila potreba po novi proizvodnji manjša (potrošnja je bila torej večja od ustvarjenega BDP). Tudi v 2011 vidimo, da je pretežni del krajšega obdobja gospodarske rasti ponovno izviral iz povečevanja zalog, zaradi njihove kasnejše porabe pa je bil padec BDP v obdobju 2012/2013 še nekoliko večji, kot bi bil sicer. Razlika med tema podatkoma kaže zanimivo pravilo in sicer, da v času konjunkture, raste BDP še dodatno zaradi proizvodnje na zalogo. Ko pa pride do gospodarskega upada, pa  porabimo povečane zaloge in potrebe po proizvodnji (ustvarjanju BDP) so še nekaj nižje. Zaradi te značilnost delovanja gospodarstva izkazuje BDP večja nihanja kot pa izhajajo samo iz potrošnje.

Prikazano gibanje bruto družbenega produkta Slovenije po izdatkovni strukturi z ustrezno izločitvijo uvoznega dela je v določeni meri ocena, ker je težko izračunati vse blagovne tokove. Vseeno pa precej bolj ustrezno odraža, kaj se je dejansko dogajalo z našim BDP v zadnjih petnajstih letih. Kje smo ga ustvarjali in kje izgubili. In še bolj, kje ga lahko in moramo nadomestiti. Pri tem so vsekakor iluzorna pričakovanja, da se potrošnja prebivalstva lahko poveča z zmanjševanjem njihovih prejemkov. Izvoz namreč svojo »nalogo« pri rasti BDP opravlja, ne glede na pregovorno izvozno nekonkurenčnost, želeno dodatno gospodarsko rast pa lahko zagotovi le povečana potrošnja domačega blaga in storitev s strani prebivalstva in države.

Bine Kordež, 24.10.2014 >

3 thoughts on “Kaj dejansko prispeva k rasti bruto družbenega produkta Slovenije”

  1. ………tisti pa, ki so ga na podlagi proceduralne napake ali kako že tej šlamastiki rečejo, izpustili na prostost, pa verjetno niso prilezli niti do 5. razreda osnovne šole…..

    Pa da ne bo pomote: v tem trenutku sploh ni pomembno, je Bine kriv ali ne, grozljivo in neodpustno je nekaj drugega: da imamo takšno nesposobno (milo rečeno ) sodstvo!

  2. glede na to, koliko dobrih avtomobilov je na cesti, bi tudi pri nas morali pri izračunu BDP upoštevati poleg sive ekonomije tudi črni trg (prostitucija in trgovina z mamili)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *