Kar niste želeli vedeti o TEŠ-u

Če bi pogledali medijske zapise zadnjih nekaj let, bi bil šesti blok Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ 6) verjetno na prvih mestih. Projekt je v zadnjih dneh dodatno aktualen zaradi odmevnih preiskav domnevnih nepravilnosti pri izgradnji. Seveda ne nameravam pisati o morebitnih previsokih stroških investicije ali korupciji, ker o tem veliko razmišljajo in pišejo tisti, ki zadeve bolje poznajo in še bolj tisti, ki jih ne. Želel pa bi predstaviti nekaj dodatnih vidikov o tej vroči zgodbi, vidikov o katerih je precej manj zapisov– pa so mogoče še bolj ključni.

Beremo lahko zagovornike in nasprotnike investicije, ki razpravljajo ali bi bil bolj primeren 600 ali 500 megavatni blok, ali bi lahko posodobili peti blok brez gradnje novega… Značilnost vseh teh diskusij je v tem, da se zagovornike katerekoli opcije praviloma hitro poveže z lobiji, interesi, ozadji. Preprosto ne znamo sprejeti dejstva, da gre lahko samo za strokovne razprave na osnovi znanja in vedenja posameznika. Da gre mogoče za študije, analize, poslovne načrte brez nekih skritih namenov, brez osebnih interesov, ki pa vseeno lahko privedejo tudi do različnih ugotovitev. Prihodnost je pač nepredvidljiva in sposobnost ljudi, ki na koncu odločajo se meri ravno po pravilnosti predvidevanj. V lanskem letu sta na primer dobila Nobelovo nagrado dva ugledna ekonomista (Fama, Schiller) istočasno, čeprav zagovarjata popolnoma nasprotne poglede. In mogoče bi morali v tem smislu presojati tudi različne strokovne poglede o načinu izvedbe investicije v nov blok elektrarne.

Ali je bila vrednost investicije res previsoka zaradi zavestne ali načrtne odločitve odgovornih ljudi (kot prebiramo vsak dan), ne morem, niti ne želim ocenjevati. Nekaj pa je nesporno. Zaradi časa v katerem so se sprejemale ključne odločitve in podpisovale pogodbe (2006-2008), so bili stroški investicije vsekakor višji, kot če bi pogodbo sklepali danes ali pa pet let pred tem (denimo leta 2002). V obdobju visoke konjunkture ter visokega nivoja cen so bile vse naložbe in nakupi praviloma dražji kot sicer in investitorji so imeli takrat višje stroške, prodajalci pa so dobro služili. Naložba je bila v tem času objektivno višja za mogoče deset, dvajset ali tudi več odstotkov kot bi bila v nekem drugem času (torej lahko tudi 300 milijonov).

V tistem času je denimo cena betonskega jekla narasla na preko 600 evrov zaradi velikega povpraševanja – in kasneje padla pod 300. Vemo tudi kaj se je dogajalo s cenami delnic. Glede na dolgoročna povprečja so bile vsaj dvakrat precenjene, a smo jih še vedno kupovali v pričakovanju, da bodo še naraščale. In velika verjetnost je, da je bila tudi cena investicije takrat precej višja kot je bila pred tem, vendar so zaradi ugodnih napovedi in pričakovanja nadaljnjih rasti cen (energije ter investicije) investitorji ocenjevali pogodbene pogoje kot zanimive. Ne trdim, da ni bilo kaj v ozadju, a s precejšnjo mero gotovosti lahko ocenimo, da je bila investicija precej dražja zaradi neugodnega trenutka za naložbo, zaradi visokih cen, precej višjih kot so danes.

Ta vidik (in posledice) načeloma ni nič bistveno drugačen kot na primer takratna odločitev (politike), da Telekoma ne prodamo, čeprav bi na primer leta 2006 dobili mogoče najmanj petsto milijonov več kot bomo iztržili danes. Naložbe so bile v letih 2005 – 2008 praviloma preplačane, prodaje premoženja pa izredno ugodne in tisti, ki je pravilno ujel trenutek je lepo zaslužil (in obratno izgubil). Objektivno je torej investicija v TEŠ zaradi časa podpisovanja pogodb dražja, ali pa je bila še zaradi česa drugega, pa ne bi špekuliral.

Pri vsem tem pa je najpomembnejši še en, tretji vidik in sicer ekonomika investicije kot takšne. Zaradi vseh negativnih informacij o TEŠ-u zadnja leta se je oblikovalo neko splošno mnenje, da gre za zgrešeno investicijo, ki bo tepla davkoplačevalce. Vedno je všečno preračunavanje, koliko državne garancije pade na enega prebivalca (200 evrov), čeprav je to nepomembno. Država je 100 % lastnik elektrarne in cela investicija je njena naložba (ter vsi njeni plusi in minusi), medtem ko dana garancija samo zmanjšuje stroške za en del potrebnega financiranja.

Poglejmo približno ekonomiko te naložbe, kolikor jo lahko razberemo iz javno objavljenih bilanc. Izračun ne temelji na nekem poznavanju investicijskega projekta ter vseh njegovih vidikov, prav tako tudi nimam kakih informacij od odgovornih oseb, a bilance vseeno omogočajo neko okvirno oceno. Glede na velikost bloka, bo TEŠ s proizvedeno elektriko lahko letno iztržil kakih 300 milijonov evrov in to načeloma v celoti v izvozu. Če je namreč ne bi proizvedli, bi morali toliko elektrike uvoziti. Od tega bo v celotnem sistemu porabljeno za kakih 100 milijonov raznega materiala za poslovanje in vzdrževanje. Kot sistem razumem elektrarno in premogovnik skupaj, saj sta neločljivi del celote in usklajevanje, dogovarjanje ali celo prepiranje o ceni premoga je popolnoma neproduktivno. Kar plača elektrarna več za premog, toliko več zasluži premogovnik in obratno – kar bi z nižjo ceno privarčevala elektrarna, toliko več bi bilo izgube v premogovniku. Ker sta večinoma v celoti v lasti države je to za lastnika v končni fazi nepomembno (manjši lastniški delež drugih v premogovniku večje vloge nima, razen, da nekoliko zapleta sliko).

Po pokritju materialnih stroškov nam torej ostane kakih 200 milijonov evrov dodane vrednosti. Družbi (TEŠ in premogovnik) ter celotna veriga dobaviteljev in raznih podizvajalcev in vzdrževalcev predvsem s tega področja, bosta torej letno ustvarili omenjeno dodano vrednost, torej razpoložljiva sredstva za delitev med vse udeležene (za delo – zaposlene in za kapital – kreditodajalce, lastnike). Lahko da bo ob neugodnih cenovnih gibanjih dodana vrednost za dvajset, trideset milijonov tudi nižja (in posledično izguba), a še vedno bo predstavljala več kot 1 odstotek celotne dodane vrednosti gospodarstva oz. najmanj pol odstotka bruto družbenega produkta Slovenije. S tem da iz zemlje pripeljemo premog ter ga pokurimo v elektrarni (glede na vse okoljske zahteve in sodobno tehnologijo verjetno brez nekih negativnih vplivov na Šaleško dolino), bomo torej v naslednjih denimo dvajsetih letih letno ustvarjali okoli 200 milijonov dodane vrednosti ali kakega pol odstotka celotnega BDP države. Če tega ne bi naredili, bi premog ostal v zemlji, družba pa brez te ustvarjene dodane vrednosti.

Od teh približno 200 milijonov dobijo zaposleni v obeh družbah ter tudi zaposleni v podjetjih, ki opravljajo določene storitve za elektrarniški sistem vsaj kakih 100 milijonov plač, preostalih 100 milijonov pa predstavlja denarni tok naložbe, čisti prilivi namenjeni za odplačilo naložbe in za lastnika. Kot rečeno, bodo ti prilivi ob neugodnih gibanjih lahko tudi nekaj nižji in lastniku ne bo ostalo nič in denar bo v celoti šel bankam, ki financirajo naložbo. Vseeno pa lahko objektivno pričakujemo, da bodo vložena sredstva iz prostega denarnega toka v daljšem roku povrnjena. V vsakem slučaju pa bo letno ostajalo kakih 100 milijonov evrov dodane vrednosti za zaposlene. Samo v sistemu (elektrarna, premogovnik) je zaposlenih 1.800 ljudi, katerih povprečni prejemki znašajo 3.500 evrov mesečno od česar dobi država 1.500 evrov davkov, zaposleni pa 2.000 evrov, dodatno pa mogoče vsaj še tisoč ljudi v drugih družbah povezanih s TEŠ-em.

Zgornji zapis bo marsikdo hitro ocenil kot zagovarjanje morebitne neustrezne prakse pri izvedbi te investicije. Vsekakor nič od tega, samo upam lahko, da bodo pristojni organi ter vse obstoječe komisije ter tudi tiste, ki se še napovedujejo, ugotovile, kaj se je dejansko dogajalo. Ali je bila pri naložbi res prisotna korupcija ali kaka druga nesprejemljiva praksa. Vseeno pa kakršnekoli ugotovitve ne bodo bistveno spremenile zgornjih navedb. V vsakem primeru bo vedno ostalo odprto vprašanje najbolj ustrezne izbire investicije. Še bolj je nesporno dejstvo, da je bila pogodba za investicijo pač podpisana v najbolj neugodnem času in je zaradi tega vsekakor dražja kot bi bila sicer. Predvsem pa ne glede na končne ugotovitve o morebitnih oškodovanjih ali tudi osebnih okoriščanjih (o katerih se ne želim opredeljevati) drži, da je investicija kot takšna za Slovenijo izjemno pomembna in tudi pozitivna. Tudi ob morebitni manjši izgubi, ki bo verjamem sprožila nove pogrome proti tej naložbi. Delovanje šestega bloga Termoelektrarne Šoštanj pač omogoča, da lahko s sežigom premoga (ki bi sicer ostal pod zemljo) ustvarimo kakih 100 milijonov evrov dodane vrednosti letno ali če hočete solidne dohodke in delo za tri tisoč družin, vložek v izgradnjo pa bo iz prilivov od prodaje energije vsekakor lahko povrnjen, čeprav mogoče v nekaj daljšem obdobju.
>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *