Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva

Nedavno smo lahko v časopisju brali intervju s češkim strokovnjakom za prestrukturiranje podjetij in na tipično vprašanje novinarke »…pri nas je večina podjetij prezadolženih…« smo tudi dobili tipičen odgovor: »Da, večina podjetij v Sloveniji je prezadolženih…«. Dvomim da je omenjeni gospod, ki sicer sodeluje pri finančni sanaciji nekaterih podjetij pri nas, delal kakšno analizo stanja slovenskega gospodarstva, temveč je takšno oceno prebral doma ali v tujini in na takšen način se oblikuje prepričanje o visoki zadolženosti kar večine naših podjetij. Pa je temu res tako? Poglejmo kaj kažejo bilance gospodarskih družb za leto 2013, letošnje pa bodo verjetno še nekoliko boljše.

V analizi vseh 60 tisoč družb smo izločili družbe, ki delujejo v finančnem sektorju ter poslovanju z nepremičninami, ker so tam kriteriji presoje zadolženosti drugačni. Dodatno pa ni upoštevan še DARS, ki ima kar šestino vseh posojil podjetniškega sektorja, prispeva pa le 2 odstotka k rezultatom gospodarstva in bi njegova vključitev ne dala prave slike. Za družbe, ki bi jih lahko opredelili kot prezadolžene, smo upoštevali danes najbolj uporabljen kriterij finančnih obveznosti do bank v primerjavi z denarnim tokom (EBITDA). Torej v koliko letih podjetje lahko poravna vse svoje bančne obveznosti z denarnimi sredstvi, ki mu letno ostanejo po poplačilu stroškov materiala in dela. Upoštevali smo, da je podjetje že prezadolženo, da ima torej preveč finančnih obveznosti kadar je ta faktor 4 (štiri). Takšen kriterij gledajo danes običajno tudi banke pri presoji finančne trdnosti podjetja.

Ta kriterij je sicer dokaj strog, saj formalno med prezadolžena podjetja potem uvrstimo tudi družbo, ki ima npr. ob milijonu evrov letnega denarnega toka 4,1 milijona evrov posojil in nima nobenih težav z rednim servisiranjem najetih posojil. Zaradi tega je ob tem kriteriju dobro pogledati tudi ostale kazalce, na primer dobičkonosnost podjetja. Imamo namreč veliko gospodarskih družb, ki nekoliko presegajo omenjeni kriterij, a redno odplačujejo posojila ter ustvarjajo dobiček in bi jih zato popolnoma neupravičeno uvrstili med finančno problematična podjetja potrebna finančnega prestrukturiranja.

Drug pomemben podatek pa je seveda kriterij po katerem preverjamo, koliko podjetij je prezadolženih. Lahko sicer gledamo število družb, a ta kazalec velike izrazne vrednosti nima. Verjetno je še najbolj pomemben in celovit podatek o ustvarjeni dodani vrednosti družb, ki imajo preveč posojilnih obveznosti. Torej koliko te družbe prispevajo k celotni dodani vrednosti gospodarstva, ki je v končni fazi najpomembnejši kazalec gospodarskega razvoja družbe. Zanima nas torej, kakšen pomen imajo te finančno problematične družbe za celotno ekonomijo in to preko deleža dodane vrednosti (družbenega proizvoda gospodarstva).

Če bi torej upoštevali strog kriterij štiri (finančni dolg do bank/EBITDA > 4), so vsa prezadolžena podjetja ustvarila 19 % dodane vrednosti gospodarskih družb v letu 2013, pri čemer polovico njih posluje z dobičkom in poravnava obresti. Če kriterij znižamo na šest, je prispevek teh družb »le še« 13 % k skupno ustvarjeni dodani vrednosti gospodarstva, od česar tretjina še vedno z dobičkom. Finančno problematičnih družbe torej prispevajo okoli desetino k celotnemu gospodarstvu merjeno po dodani vrednosti. Lahko pa temu dodamo še družbe, ki sicer niso preveč zadolžene, a poslujejo z izgubo in potem pridemo na okoli 15-odstotni delež. Podjetja, ki se srečujejo s finančnimi težavami torej predstavljajo v celotnem gospodarstvu kako šestino, kar je seveda daleč manj kot običajna ocena o prezadolženosti polovice ali celo večina vsega gospodarstva. Vsakodnevno spremljanje težav te ali one družbe preprosto ustvarja občutek, da se z večjimi ali manjšimi težavami srečuje večina podjetij, a k sreči veliko njih posluje čisto normalno, brez večjega dolga, z dobičkom, le da za njih praviloma (in k sreči) ne vemo.

Seveda pa je ob tem potrebno navesti, da je število teh podjetij višje (kar tretjina), ker se veliko malih podjetij srečuje s težavami, vendar njihov prispevek k celotnemu gospodarstvu ni tako velik. Prav tako pa tudi drži, da se v teh problematičnih podjetjih »skriva« velik del posojil. Ta podjetja nimajo tako pomembne vloge pri skupnih rezultatih gospodarstva, vendar pa je pri njih koncentriran pomemben delež vseh posojil. Po stanju konec preteklega leta je imelo celotno gospodarstvo blizu 22 milijard bančnih posojil, od česar 7 milijard finančni sektor in DARS, od preostalih 15 milijard pa je kar dve tretjini pri družbah z večjim dolgom kot štirikratnik EBITDA. Ob upoštevanju manj strogih kriterijev kot omenjeno zgoraj, pa je teh problematičnih posojil kaka tretjina in ta bodo (in so) predmet finančnih prestrukturiranj. To je seveda večji problem za banke, za kreditodajalce, medtem kot ta finančna problematika za gospodarstvo kot celoto vseeno ni tako ključnega pomena, kot se običajno izpostavlja.

V zvez s prezadolženostjo pa se običajno spregleda še drugi vidik. Danes se namreč kot ključni problem našega gospodarstva izpostavlja prezadolženost, a ta problem je le posledica neučinkovitosti, prenizke dobičkonosnosti poslovanja. Če podjetje uspešno posluje, potem tudi višji obseg dolga ne predstavlja večje težave. Ta višja zadolženost se pokaže kot problem šele, ko upade uspešnost poslovanja, kar je razumljivo lažje obvladovati, če podjetje dolga nima. Zato samo sanacija zadolženosti brez izboljšanja uspešnost ni dolgoročna rešitev. Finančna sanacija je potrebna, kadar podjetje ne more zaradi nizkih prilivov, nizke donosnosti, odplačevati bančnih posojil. Vendar tudi v primeru, če podjetje dolga nima in se financira samo s kapitalom, lastnik ne bo dolgo zadovoljen, če se mu bo premoženje zmanjševalo. Osnovna težava prezadolženih podjetij je torej vseeno prenizka učinkovitost poslovanja in ne dolg kot takšen. Podjetje pač za svoje poslovanje potrebuje določen obseg sredstev, ki jih zagotavlja lastnik in kreditodajalci in za oba je nujno ustvarjanje presežka vrednosti.

Zanimiv je denimo spodnji grafikon (analiza OECD), ki kaže povprečno zadolženost podjetij. Drži, da je Slovenija precej pri vrhu (na šestem mestu), a pri tem nihče ne izpostavlja, da so nemška podjetja celo na tretjem mestu po zadolženosti. Torej še bolj kot slovenska, a ker je njihova dobičkonosnost, uspešnost precej višja, ta dolg tudi ni tako izpostavljen oz. ne predstavlja takšne ovire pri poslovanju.

Zadolženost torej v osnovi ni ključni problem gospodarstva oz. gospodarskih družb Slovenije, uspešnost poslovanja je dolgoročno bolj pomembna. Je pa seveda res, da lahko višji dolg podjetje hitri pripelje v nezavidljivo situacijo in tudi do poslabšanega poslovanja, če višino dolga izpostavimo kot največjo težavo. Primerjajmo samo dogajanja v zvezi s Pivovarno Laško ter Atlantic Group (hrvaški prevzemnik DrogeKolinske).

Atlantic Group je po prevzemu DrogeKolinske imel preko 360 milijonov evrov finančnega dolga (320 neto) ob okoli 70 milijonih denarnega toka (EBITDA). In to ob tem, da realnega kapitala podjetje niti nima, saj je neopredmetenih sredstev (dobro ime, licence) celo več kot kapitala. Praktično ima podjetje samo dolg. Kljub temu podjetje navzven nastopa kot trdno, uspešno in banke mu redno obnavljajo kreditne linije. Skupina Laško pa je imela konec lanskega leta 230 milijonov evrov neto dolga ob okoli 45 milijonih denarnega toka, kar pomeni, da lahko brez večjih ovir servisira obresti in tudi vrednost podjetja je precej večja kot znaša dolg. Seveda pa tega dolga (kot Atlantic ali BMW, če hočete) ne more vrniti, ker ga potrebuje za tekoče poslovanje. Ne glede na to, pa o Laškem že tri leta beremo samo o reprogramiranjih dolga in stalnih pogajanjih z bankami in po nepotrebnem vnašamo nezaupanje v družbo. Samo za primerjavo – BMW ima ob 70 milijardah evrov prodaje tudi 70 milijard posojil, od česar kar 40 kratkoročnih, ki mu jih vsako leto banke z veseljem obnovijo (to je pač njihov posel).

Vsekakor ima veliko slovenskih podjetij previsok finančni dolg glede na rezultate poslovanja, vendar je delež teh podjetij v celotnem gospodarstvu precej nižji, kot ocena splošne pa tudi strokovne javnosti. Predvsem pa je pri precejšnjem delu teh podjetij večji problem v poslovni učinkovitosti zaradi upada katere se je tudi tako izpostavil problem višine dolga. Sam dolg kot takšen v osnovi niti ni tak problem, če podjetje uspešno posluje, saj iz rezultatov lahko brez problem servisira obveznosti do bank, njihova vloga pa je tako v kreditiranju. Je pa res, da lahko z negativnim pristopom in izpostavljanje problema dolga, podjetje po nepotrebnem dejansko zapeljemo v težave kot prikazujemo na primeru Laškega.

  >

3 thoughts on “Mogoče pa zadolženost ni ključni problem slovenskega gospodarstva”

  1. Ponovno odličen komentar in lepa analiza na predvečer praznikov.

    Zlasti je odlično izvedena primerjava na primeru Laškega in Atlantic grupe. Kar že vseskozi poučujem raznorazne kekce, pa mi vedno, ko jim zmanjka argumentov, in to je vedno in kmalu, vrnejo s tisto obrušeno: “…ne seri, Šrot je Laško čisto izčrpal!”. Pri tem pa (namerno) vsi pozabijo, da je kljub več kot 180mEUR manj priliva za prodane delnice MELR (namesto po 300 EUR so jim strokovnjaki s Kardeljeve in ostali branitelji tipa Lahovnik omogočili vrhunsko prodajo po le 86 EUR za delnico, mimogrede, ali bo kdo za to odgovarjal, imena poznamo, so se sami hvalili), če bi upoštevali še TVM še vsaj 50mEUR več zaradi plačanih obresti oz. skupaj več kot 250mEUR, skupina danes, 5 let po “očiščenju”, “le” še 200 mio zadolžena. Neto pa še precej manj. Kar je glede na EBITDA, ki ga ustvarja, mala malica. Sicer pa, kje piše, da mora biti podjetje brez dolga?
    Ob tem, da je zaradi junaškega razdiranja in ubijanja Šrota za vsako ceno utrpela izgubo 100 mio EUR nikoli vrnjenih posojil krovnim družbam, ki bi jih le-te z lahkoto vrnile, če bi se ta pogrom ne dogajal.

    Ampak to so že sitnice s katerimi se populisti in lovci na čarovnice (tajkune) pač ne ukvarjajo.

    LP

    Matjaž

  2. G. Rutar…
    Glede vrednosti delnice MELR…. So strokovnjaki s Kardeljeve krivi tudi za menagerski “uspeh” uprave Debeljaka ( več kot -2 mlrd€.) ????? A Šrot je vlagal le v PV in njene odvisne družbe ?????

    1. Nisem čisto razumel posta. A bom vseeno poskušal odgovoriti. Če pravilno razumem, je prvo vprašanje, če “…so strokovnjaki s Kardeljeve krivi tudi za menagerski “uspeh” uprave Debeljaka ( več kot -2 mlrd€.)?” Odgovor je ne, le v toliko, kolikor je bil Debeljak in je še, vedno varovanec teh struktur. Krivca sta dva. Prikrito Janković s širjenjem za vsako ceno, kasneje pa Debeljak, ki se ni znal spopasti z nadaljevanjem zgodbe. Sploh po tem, ko je zaradi poseganja UVK v legitimno pravico lastnika izgubil vsako kontrolo nad seboj. Ker pa je bil dober računovodja, je uspel za nestrokovno javnost dolgo pometati pod preprogo. Tisti, ki smo vedeli, kam pes taco moli, pa smo bili zaradi lova na čarovnice nemočni (kljub >48% deležu v kapitalu in >50% deležu v glasovalnih pravicah (na skupščinah običajno celo več kot 60%)) smo bili zaradi zlorabe s strani UVKja (kar je v izreku sodbe Šrotu in meni eksplicitno poudarila sodnica in tudi Vrhovno sodišče, ki je dalo v sodbi PIL vs. RS prav PIL) onemogočeni upravljati z naložbo (na dveh skupščinah nismo imeli glasovalnih pravic). Kar je rezultiralo k temu, da uprava ni imela odgovornega lastnika, ki bi posegel v upravljanje.
      Glede drugega vprašanja pa: ne le v PIL, tudi v MEL. A v katerem grmu je tičal zajec, sem odgovoril že v prvem delu.
      Če kaj nisem dobro razumel, prosim za popravek oz. pojasnilo in bom poskušal odgovoriti kasneje, ko bom zopet obiskal to stran.
      LP
      M

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *