O krivdi Banke Slovenije

Aktualno dogajanje z Banko Slovenije kaže, kako lahko en kamenček (članek) sproži plaz ogromnih razsežnost. Kljub temu, da se ni nič posebnega zgodilo, da se je o sanaciji bank in izbrisu podrejenih obveznic pisalo in govorilo že zadnji dve leti, pa zadnje dni ni organa in medija, ki ne bi obravnaval dogajanj in odločitev v naši centralni banki. O potezah v zvezi s sanacijo bank bo razpravljal državni zbor, ustanovili bomo posebne komisije, opravili revizije, preiskave, ni časopisa in radijske ter televizijske postaje, ki ne bi pripravila poročil in prispevkov na to temo. Kar naenkrat vsi iščejo samo še napake in sporna je postala tudi zadnja plača in zaposlitev v Banki Slovenije. Zato mogoče nekaj realnih ocen dogajanja v našem bančnem sistemu zadnjih deset let ter o tem, kaj je res problem, kaj pa je samo posledica trenutnega zanimanja in vsesplošnega problematiziranja odločitev Banke Slovenije.

Izvirni greh dogajanj ter tudi kasnejše sanacije našega bančnega sistema sega v obdobje 2002 – 2008, ko se je država kot celota (banke, podjetja, posamezniki) v tujini zadolžila za 20 milijard evrov. Leta 2002 vsi rezidenti Slovenije neto finančnega dolga praktično nismo imeli (dolga je bilo sicer 9 milijard evrov, a toliko tudi plasiranih deviznih rezerv v tujini). Nato pa smo v šestih letih v tujini najeli dodatnih 20 milijard in jih porabili za naložbe v opremo, nepremičnine ter tudi prevzeme podjetij po vse višjih cenah. Kljub izjemni rasti dolga v tem obdobju, tega takrat ni nihče posebej problematiziral, kaj šele ustavljal. Ne v podjetjih ali bankah, niti v Banki Slovenije ali drugih državnih organih. Tudi tuji posojilodajalci so brez ovir odobravali nove in nove kredite. Razlog je bil seveda v optimističnih pričakovanjih ter tudi koristih, ki so jih imeli na vseh straneh. Seštevali smo visoko gospodarsko rast (in se hvalili), za polovico so v tem času porasli tudi skupni prejemki prebivalstva (realno za 25 %).

Takšna gibanja so bila pravzaprav povsod po svetu, banke so financirale naložbe po vse višjih cenah in s tem poganjale gospodarsko rast. Z nastopom krize leta 2008 pa je vrednost vsega premoženja (nepremičnin, delnic) močno padla in pokazale so se ogromne razlike med obsegom posojil in vrednostjo premoženja, ki je bilo s temi posojili financirano. Teh razlik oz. izgub v bančnem sistemu je bilo tudi v drugih državah preko 10 % BDP (ZDA, Velika Britanija), a so jih hitro ugotovili, priznali in pokrili s strani države. V Sloveniji pa banke niso imele slabih naložb same neposredno (kot je bilo bolj izrazito na Zahodu), temveč posredno, preko posojil podjetjem, kjer pa smo izgube prikazali šele postopno. Če bi bilance podjetij takoj po nastopu krize (2008/2009) presojali po enakih kriterijih kot jih danes, bi že takrat ugotovili blizu 10 milijard evrov slabih posojil. A vodstva podjetij, bank, revizorji in tudi Banka Slovenije so npr. konec leta 2008 naračunali vsega 1,2 milijardi problematičnih kreditov in šele v petih letih prišli do 10 milijard – ob več ali manj enakih rezultatih poslovanja gospodarstva ter nedvomno enakih računovodskih standardih (tudi to kaže relativnost ocenjevanja).

V obdobju 2008 – 2013 je torej prihajalo do vse strožje presoje bilanc in kriterijev, ki so jih pri oceni finančnega položaja podjetij uporabljale banke. Vzporedno pa so se poslabšale tudi razmere na mednarodnih finančnih trgih ter zaostril pristop Evropske centralne banke ter Evropske komisije glede sanacije bank. K temu smo z negativnimi signali in izjavami ogromno prispevali tudi sami in v letu 2013 smo bili končno prisiljeni izpeljati sanacijo bank. Kljub izvedenim rednim revizijam bank in njihovih naložb vsako pomlad, smo morali jeseni 2013 izvesti še eno pod nadzorom ECB in ta je pokazala preko 3 milijarde slabše rezultate državnih bank, kar je bila tudi osnova za dokapitalizacijo NLB, NKBM, Abanke in Banke Celje.

Vprašanje, ki se odpira danes ponovno (o tem se je sicer že pisalo, a ni bilo večjega odmeva) so seveda te, bistveno slabše ocene, ki so jih delali dobro plačani tuji revizorji po naročilu Banke Slovenije. Guverner je te razlike zadnjič sicer plastično obrazložil s primerom iz zdravstva – da redne preglede dela splošni zdravnik, specialist pa je v ponovnem pregledu pač ugotovil večje težave in zahteval korenitejši poseg. Vsekakor so bili stresni testi delani pod precej strožjimi zahtevami in pričakovanji (kar se je vedelo) in rezultati so bili temu ustrezno slabši. A ravno to današnje prepiranje in postavljanje zahtev za nove revizije in ugotovitev »pravega stanja« kaže na nepoznavanje problematike cenitev.

Slepijo se namreč tisti, ki menijo, da je ugotavljanje realne vrednosti (cenitev) neke terjatve, neke naložbe, eksaktna zadeva. Bančni sistem ima v Cimosu okoli 300 milijonov posojil in redna revizija je mogoče zahtevala 50 milijonov popravkov na te terjatve, v stresnih testih pa so revizorji za isto terjatev lahko zahtevali 250 milijonov popravkov. In možno je, da bodo lahko te terjatve ob pravilnem reševanju nastale situacije dolgoročno v precejšnji meri poplačane, po črnem scenariju pa gre lahko Cimos tudi v stečaj in bo poplačilo minimalno. V teh in podobnih primerih (in večina je takih) je lahko vsaka ocena prava ali napačna. In zato tudi naknadne revizije in forenzične preiskave ne bodo dale kakega točnega odgovora, ker ga preprosto ni. Gre za mehke kategorije, kjer bo šele čas pokazal, kakšna je bila realna vrednost takratnih terjatev. A tudi ta je odvisna od načina razreševanja posameznega primera ter seveda od splošnih gospodarskih gibanj – ali se bodo nadaljevala pozitivna gibanja, ali pa bo BDP ponovno upadel (kot so bile predpostavke stresnih testov).

Nedvomno so bile zadnje ocene (stresni testi) narejene pod zelo negativnimi predpostavkami bodočih gospodarskih razmer, kar s(m)o vedeli, a tudi sprejeli. Prav tako je bilo tudi kar nekaj informacij, so se ocene delale precej »čez prst«, a nihče od bančnikov in sodelujočih tega ni smel niti upal odkrito komentirati, kaj šele nasprotovati. Je pač tako, da smo ustvarili klimo, po kateri je domače mnenje takoj sporno, tuji strokovnjaki in njihove ocene pa vedno kredibilne in pravilne. V takih razmerah smo sprejeli ugotovitve teh tujih institucij in izpeljali sanacijo bank, kar pa je bilo vsekakor ključnega pomena in vsako odlašanje bi lahko zadeve samo poslabšalo. Z nekaj preknjižbami v bilancah bank smo kar naenkrat postali v očeh finančnih trgov zopet kredibilna država in zaradi tega so bile te poteze nujne in tudi pozitivne (o preknjižbah govorim zato, ker so se samo depoziti države konvertirali v kapital oz. država je vplačala kapital, prejeta sredstva pa so banke posodile nazaj državi).

Zaradi opisanega načina ugotavljanja stanja bank pa obstaja precejšnja verjetnost, da so bile razmere prikazane bolj črno kot bi bilo potrebno in posledično tudi izvedena višja dokapitalizacija. In to naj bi bil danes glavni greh, da naj bi namreč v banke dali (vrgli) več »davkoplačevalskega« denarja kot je bilo potrebno. In tu se kaže ponovno nerazumevanje, kaj povečanje kapitala pravzaprav pomeni. A uporaba termina »davkoplačevalski« denar je pač všečna in z njim lahko dosežemo kakršnekoli učinke želimo.

Če smo namreč v banke dali nekaj več kapitala kot bi bilo potrebno, potem je premoženje, ki ga ima država v bankah ustrezno večje. Z večjim ali manjšim vplačilo kapitala država (oz. katerikoli vlagatelj) še nič ne izgublja. Če je bila pred vplačilom banka vredna en evro, je po dokapitalizaciji s petsto milijoni vredna petsto milijonov in en evro, ob dokapitalizaciji z milijardo, pa pač milijardo in en evro. Problem je v tem, ker vedno gledamo samo dolg, samo zadolžitev, ne pa aktivno stran bilance, torej kaj se dogaja s premoženjem države. Povsod boste lahko prebrali, da ima država npr. že 28 milijard dolga, nikjer pa, da je imela konec novembra na depozitnih računih 5 milijard evrov presežkov sredstev. Popolnoma drug pomen ima dejstvo, če država 5 milijard zadolžitve (na račun »davkoplačevalcev«) porabi za tekočo potrošnjo, če ga naloži kot depozit v Banko Slovenije (ta pa deponira v tujini, v financiranje nemškega javnega dolga na primer) ali če ga vloži kot kapital v neko podjetje ali banko in s tem poveča svoje premoženje tam (ali tudi, če zmanjša negativni kapital, ki bi ga sicer morala pokriti).

Z nekaj večjo ali manjšo dokapitalizacijo bank torej ni nič izgubljenega in razburjenje zaradi tega je precej nepotrebno. Ocena vrednosti banke je za večji obseg vplačila pač tudi ustrezno večja. V NKBM je država decembra 2013 vplačala 870 milijonov evrov kapitala – če bi ga 300 milijonov manj, potem bi bila danes NKBM tudi toliko manj vredna (kupec vredno ocenjuje vrednost premoženja banke oz. ekonomsko vrednost banke ter odšteje vse njene obveznosti, ki pa so manjše točno za vplačani znesek dokapitalizacije). Ključno vprašanje (in možnost za potencialno izgubo davkoplačevalskega denarja) se bo torej pojavilo pri prodaji banke. Ali bomo kot prodajalci znali po ustrezni ceni prodati banko oz. premoženje države. V vsakem primeru pa bo prodajna cena ob korektnem vrednotenju višja za toliko, kolikor več je bilo vplačanega kapitala. Če bi dali v banko 300 milijonov evrov manj kapitala, potem bi bila danes prodajna cena tudi toliko nižja in rezultat za državne finance bi bil enak (razen »tehnične« podrobnosti, da se v skladu s predpisano metodologijo dokapitalizacija šteje v primanjkljaj države, iztržek pri prodaji pa ne v zmanjšanje primanjkljaja – oboje pa spreminja javni dolg).

Če bi bila lastnik bank samo država, potem obseg dokapitalizacije načeloma ne bi bil problem – kar je bilo v banke več vloženega, toliko več ima država tudi premoženja. A zapletlo se je, ker so imele banke tudi podrejene obveznice, torej dolg, ki se ob določenih pogojih spremeni v kapital in se uporablja za pokritje potencialne izgube banke. Zaradi te omejitve oz. potencialnega rizika, prejemajo lastniki teh obveznic tudi višje donose, višje obrestne mere na posojen denar (kar seveda nihče ne omeni). Ker naj bi bila situacija v bankah po omenjenih ocenah in uporabi močno negativnih predpostavk zelo slaba in kapital negativen, je bil sprejet sklep (zakon) po katerih so bile tudi te obveznice uporabljene za pokrivanje (povečanih) izgub v bankah in to razumljivo lastnikom obveznic ni po volji.

Če se država ne bi odločila za sanacijo bank in bi le-te šle v stečaj, bi lastniki podrejenih obveznic nesporno izgubili svoje premoženje. Ker pa država zaradi stabilnosti celotnega finančnega sistema tega ni mogla dopustiti, je pred vplačilom novega kapitala sprejela odločitev, da se najprej izbriše ves obstoječ kapital ter tudi »rezervni« kapital v obliki podrejenih obveznic. Da najprej obstoječi lastniki vse izgubijo, podobno kot potekajo procesi sanacije tudi v podjetniškem sektorju (s sprejetjem sklepa o poenostavljenem zmanjšanju kapitala). Vsebinsko je bil postopek v pravo smer in ob negativnem razvoju dogodkov bi lastniki podrejenih obveznic svoje premoženje vsekakor izgubili. Pravno oz. izhajajoč iz določil opredeljenih v izdaji podrejenih obveznic, pa najbrž ni bilo zadostnih podlag za ta preprosti izbris in zaradi tega obstaja precejšnja verjetnost, da bo sklep razveljavljen in da bodo lastniki obveznic svoje terjatve do bank ponovno vzpostavili (in za toliko bodo banke tudi manj vredne oz. bo državno premoženje nižje).

Seveda se bo potem (in že danes) odprlo vprašanje odgovornosti za to odločitev, ki jo je v končni fazi pravzaprav sprejel parlament. Kot prvo je potrebno upoštevati, da bi v primeru razveljavitve sklepa, država pravzaprav vrnila tisto, kar je danes preko premoženja, ki ga ima v lastništvu bank, »neupravičeno« dobila. V narekovaj dajem zato, ker je zaradi stabilnosti celotnega finančnega sistema države, banke pač morala sanirati in s tem prevzela tudi obveznosti bank do lastnikov podrejenih obveznic (kot rečeno, bi v primeru stečaja bank, ti svoje terjatve vsekakor izgubili).

Odpis je bil nekako pogojen tudi s strani Evropske komisije ob pridobivanju njihovega soglasja za državno pomoč (sicer z našim denarjem), a se bodo »izvlekli«, da so to sicer pričakovali, vendar bi morali pri tem upoštevati veljavno zakonodajo. Pri nas pa smo seveda njihove sugestije sprejeli, saj na žalost tujini bolj zaupamo kot sami sebi. Predvsem pa raje prenesemo odgovornost na nekoga tretjega (saj Evropa tako hoče!). A če bo obveznosti do podrejenih obveznic potrebno ponovno vzpostaviti, ne bo šlo za dodatne izgube države, temveč samo pokritje tega, kar bi morala država prevzeti že ob sami dokapitalizaciji bank zaradi izbranega načina sanacije. Pri tem je mogoče potrebno omeniti, da so bili lastniki teh obveznic v precejšnji meri tudi državna podjetja in organi in bo ta del dobila država v drugi obliki nazaj.

Glede na to, da smo celotni finančni sistem morali reševati sami, brez evra pomoči katerekoli institucije Evrope, je vsekakor na mestu dilema ali bi lahko te procese izpeljali z manj servilnosti in diktata Evropske komisije. Vključno tudi s tem, da smo npr. za svetovalno delo družbi Oliver Wyman plačali kar 3.925 evrov na dan (Poročilo Banke Slovenije o Stroških skrbnega pregleda bančnega sistema). A ker gre za »izjemne« strokovnjake in ker niso Slovenci, dilem seveda ni in ne more biti.

Vseeno pa s samo dokapitalizacijo, pa naj si bo nekaj previsoka ali ne (tega ne bo nikoli ugotovila nobena revizija, niti preiskava – ker gre pač za »mehko« kategorijo ne glede na to, kakšni strokovnjaki se podpišejo pod njo) kot država nismo nič izgubili, saj smo sorazmerno povečali tudi naše premoženje. Do potencialnih izgub lahko pride le pri prodaji tega premoženja, pri njegovem upravljanju ter načinu saniranja problematičnih gospodarskih družb.

>

One thought on “O krivdi Banke Slovenije”

  1. Bine!

    Ker tudi sam aktivno razmišljam o pisanju in ozavešanju o nebulozah, ki jih srečujemo vsak dan v Sloveniji, sem poiskal tudi tvoj blog. Sam imam na zapisano sicer nekaj pripomb, predvsem na oportunitetno (oz dejansko) izgubo za obresti, ki jih plačujemo za vplačan kapital zaradi neustrezne donosnosti sanacijske naložbe, kakor tudi na nesmiselnost 25% kapitalske ustreznosti na Core Tier 1 kapital, ob tem, da EBA/ECB v zaostrenih razmerah predpisujejo količnik CT1 v višini 6%. Ta razlika pa bi pomenila seveda preko miljardo razlike vplačil in seveda možnost ekonomsko veliko bolj smiselnega strukturiranja sanacijskega kapitala. Ne glede na to sem tvoje tekste z zanimanjem prebral in (ker te poznam toliko let in cenim) bil zadovoljen, ko sem prebiral napisano.

    Ob tem se mi je porodila misel, da bi tudi na to temo spregovorila, ko se vidiva, kot sva govorila pred kaksnimi 10 dnevi. Naslednji teden sem v lj in če imaš čas pojdiva na kakšno osvežitev. Če si izgubil št. Je le ta 051-37-37-27.

    Lp, mk

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *