Še malo o slovenski pomoči Nemčiji (oprostite, Grčiji)

Nek posplošen in prevladujoč pogled na dogajanja v Grčiji bi bil, da so Grki dolga leta živeli preko svojih možnosti, se zaradi tega močno zadolžili, sedaj pa iščejo način, kako bi se teh dolgov znebili. V proces reševanja nastalih razmer je kot članica evrske skupine vstopila tudi Slovenija ter prevzela financiranje dela dolga. Glede na to, so popolnoma razumljivi odgovori ljudi na vprašanje ali morajo Grki vrniti svoj dolg: seveda! Če moramo sami varčevati ali naj ob tem dajemo odpustke svojim dolžnikom, da bodo lahko zapravljali naprej? Takšno razmišljanje je vsekakor logično, pričakovano in tudi upravičeno, vseeno pa so pri tej nesrečni zgodbi ni vse tako enoznačno. O tem sem sicer podrobneje pisal v tekstu pred tremi tedni, tokrat pa mogoče še dva ključna poudarka, sicer poenostavljena, a najbolj značilna.

Številke resnično kažejo, da so v preteklih letih dobili Grki iz tujine za kakih 200 milijard evrov več blaga in storitev kot so sami ustvarili in to jim je omogočalo da so lahko precej lagodneje živeli kot sicer (preračunano na prebivalca to pomeni približno kar 20 tisoč evrov nekakšnih dodatnih dohodkov). Če izločimo dobavitelje goriv ter nakup na Kitajskem, so ta dodatni obseg blaga dobavile predvsem zahodne države kot glavni izvozniki v Grčijo. Zahodne države so torej Grkom dobavile omenjenih 200 milijard blaga več kot je Grčija zaslužila s svojim izvozom (in turizmom) in kot je bila sposobna tekoče plačevati. Dobavili so ji torej blago na kredit po principu, pač, boste že enkrat plačali. Grki so to seveda vzeli in potrošili, ko pa bi bilo potrebno dolgove plačati, pa so vsi skupaj (upniki in dolžniki) ugotovili, da tega premoženja ni več. Da je bilo blago potrošeno in da iz tekočih zaslužkov še v najboljših letih ni ostalo nič za poplačilo dolga, kaj šele v kriznem obdobju. In začel se je proces reševanja nastale situacije, ki Grkom seveda odvzel vse dotedanje privilegije ter ugodnosti, a ob tem tudi tako poslabšal gospodarske razmere, da so sedaj še manj sposobni vračati nastali dolg.

A v tem »poslu« ni odveč pogledati tudi drugo stran. Pretežno zahodne države, ki so Grkom dobavile dodatno blago (nad obsegom, ki so ga bili sposobni plačati oz. kot so ga zaslužili), so seveda s tem izvozom ustvarile tudi zase dodatne prihodke. Dodatno so potem na te terjatve ves čas računali (prištevali) še visoke obresti, ki so v petnajstih letih povečale dolg z 200 na 350 milijard evrov. Če odštejemo stroške, ki so jih imeli v teh državah s proizvodnjo blaga ter tudi kasnejši popust na obresti, je Zahod še vedno med svoje prihodke, med svoj bruto domač proizvod, vknjižil vsaj 200 milijard zaradi prodaje tega blaga Grkom. Tako kot so Grki prejeli 200 milijard evrov dodatnega blaga, ki jim je precej časa omogočal »življenje na veliki nogi«, tako je tudi Zahod s prodajo tega blaga realiziral približno podoben znesek dodatnega dohodka. Sicer ni bil plačan, vodili so ga kot terjatev, a so ga vključili med dodatno ustvarjeno vrednost držav (BDP) in ga potrošili. Če bi ta učinek razdelili na izbranih 10 milijonov državljanov Zahodnih držav, so tudi ti lahko potrošili 20 tisoč evrov vsak zaradi zaslužkov iz prodaje omenjenega blaga Grkom. V kolikor Grki ne bi tega kupili in bi ves čas živeli skromneje, bi tudi prebivalci držav, ki so dobavljale in kreditirale dobavo blaga, ne realizirali teh dohodkov in za ta znesek živeli skromneje.

Seveda s tem ne trdim, da Grki zaradi tega niso dolžni ali da jim ne bi bilo potrebno vrniti dolga (drugo je vprašanje, če ga sploh lahko). Vseeno pa se je dobro zavedati, da tisti, ki so omogočili Grkom, da so precej časa živeli preko svojih možnosti in zaslužkov, da so taisti s tem tudi sebi omogočili precej boljše zaslužke in življenjski standard kot sicer (sicer porazdeljen na precej večje število ljudi). In kot so to uživali Grki na kredit, so tudi na Zahodu to všteli med zaslužke in jih potrošili, čeprav jih še niso dobili plačanih.

Drug zanimiv dodatni vidik te zgodbe pa je prevzemanje dolga. Prvotno so bili grški upniki predvsem privatne banke iz razvitih držav, ki imajo pač presežke denarnih sredstev in iščejo priložnosti za nalaganje teh presežkov ter zaslužke pri posojanju. Do leta 2008 nekih dilem glede finančne sposobnosti Grčije ni bilo (nekatere privatne finančne institucije so še celo pomagale pri prikrivanju dejanskega stanja) in banke so pridno odobravale nove in nove kredite ter pripisovale obresti k dolgu (med svoje prihodke). Po izbruhu krize ter upadu zaupanja v sposobnost Grčije, da te kredite kdaj vrne, pa se je začel proces reševanja nastale situacije. Pravega odgovora, kaj bi se zgodilo, če bi banke zablokirale Grčijo sicer ni – vsekakor bi bilo to za Grčijo še slabše, a tudi za banke je vprašanje, kaj bi od tega dolga lahko v primeru bankrota države sploh dobile.

Ker to ni bila sprejemljiva opcija, so takrat pretežno privatni upniki odpisali del obresti, s ciljem reševanja evra pa dolg so prevzele članice evrske skupine (države, ki so prevzele evro). Privatne (in tudi državne) banke večinoma iz razvitih držav so torej dobile poplačan večji del svojih terjatev, katerih usoda bi bila sicer vprašljiva, kot upnik pa so vstopile države (vključno Slovenija) in danes potekaj razgovori in reševanje na nivoju držav. Danes se tako pogovarjamo o dolgu, ki ga ima Grčija do Slovenije ali do Nemčije in s tega vidika so razumljive reakcije ljudi. Če pa bi bila to še vedno terjatev npr. ameriške banke JPMorgan z bilančno vsoto preko 2.000 milijard evrov, pa bi bil to njihov problem in problem (izguba) lastnikov te banke.

Prav zanimivo bi bilo videti strukturo bank, ki so financirale Grčijo (in zaračunavale obresti) pred letom 2008. Torej, kdo je bil dejansko poplačan v procesu reševanja Grčije, s tem ko so kot upniki vstopile predvsem države Evropske Unije. Zanimiv bi bil namreč izračun, ki bi pokazal katere banke in iz katerih držav so bile poplačane (seveda z določenim popustom na zaračunane obresti) ter kdo in koliko je potem vstopil kot nov upnik. Takšna tabela bi pokazala sliko, kdo je bil v transakciji razreševanja grškega dolga dejanski »zmagovalec«, in kdo plačnik. Vsekakor Grki posebne koristi od tega niso imeli, nedvomno smo tudi Slovenci s prevzemom dela dolga kar nekaj plačali, bi si pa upal trditi, da je bil skupni učinek za Nemčijo pozitiven (da so njihove banke dobile več kot pa je potem prevzela dolga Nemčija), še bolj pozitivni rezultat pa je bil za ZDA. A tega izračuna seveda ne boste nikjer dobili, ker ga mednarodni finančni svet dobro skriva.

Z vsakodnevno diskusijo o »grdih« Grkih ter izgubi, ki jo bomo imeli tudi v Sloveniji zaradi pokrivanja njihovega življenja na visoki nogi, finančni svet lepo preusmerja tudi svojo odgovornost za nastale razmere ter zakriva zaslužke, ki so jih imeli s to transakcijo (seveda skoraj vse legalno in pošteno, ve se pač, kdo je dolžan). A v razpravah o naših izgubah pri tem, ne bi bilo odveč, da bi se zavedali, koga smo pravzaprav reševali. In tudi kakšna je pri tem dejanska vloga in izguba na primer Nemčije. Kot kažejo podatki in ocene, bi preje lahko zaključili, da smo z našim pristopom k dolgu Grčije reševali predvsem potencialne izgube bank iz Nemčije, Združenih držav, Francije ter iz še kakšne razvite države. A tako pač deluje sodobni svet in sposobnejši je vedno znal izkoristiti slabosti šibkejših, žalostno je le, da se tega niti ne zavedamo, niti ne znamo izpostaviti.
>

2 thoughts on “Še malo o slovenski pomoči Nemčiji (oprostite, Grčiji)”

  1. Nekaj ni v redu. Blog je dobra iztočnica za dialog – komentarjev pa ni!
    Moj pogled, prva polovica je smiselno izhodišče, manjka pa se podrobnejša primerjava vplibov politike na ekonomijo in obratno. Gospodinjska logika varčevanja velja le v polju ekonomije, v politiki pač ne!
    Seveda o tem drugace razmišljajo naivneži kot popolni zagovorniki “prostega trga”, kar je seveda zgolj priljudna floskula. Kot reklama, igrajte loto, da boste zadeli! Dicer pa, naredite preizkus! Izberite si stevilke in ne vplačajte. Tudi v tem primeru vaše stebilke ne bodo “prave”. Prave “stevilke” (ekonomska gibanja) poznajo le ‘muppet masters’!

  2. jaz vidim problem zadolževanja predvsem v tem, da se ga porabi za zadovoljevanje volilnih obljub. in tukaj na žalost socialisti prednačijo. za njih načelo blood, sweat and tears ne velja…

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *