Kako izgubljamo pri prodaji Elana

Dogajanje v zvezi z Elanom je še en lep primer, kako ne bi smeli reševati podjetij, ki zaidejo v takšne ali drugačne težave. Primer, kako smo postali ujetniki pravil, ki jih postavljamo sami in deloma Evropa. Ter tudi kako so odločevalci na nivoju države zaradi vsakodnevnega iskanja krivcev in vsakovrstnih nepravilnosti postali še bolj previdni pri svojih odločitvah in se držijo predvsem omejitev, da ne bi napravili slučajno kaj narobe. Veliko vlogo pri tem imajo tudi mediji, ki nastale probleme tako močno izpostavijo, da so potem res težko rešljivi. Lani avgusta na primer ni bilo časopisa, radijskih ali televizijski poročil, v katerih ne bi desetkrat poudarili, da bo moral Elan na zahtevo Evropske komisije v stečaj – pa je njihov predstavnik samo izjavil »V skladu z zakonodajo EU-ja je običajno, da se v primeru nezmožnosti vračila pomoči prosi za likvidacijo družbe in da se pomoč vrne v okviru tega postopka«. Nihče torej ni zahteval stečaja, temveč samo razrešitev nastale situacije (drugo je sicer vprašanje, zakaj država Elanu ni smela pomagati, Revozu pa je npr. lahko odobrila 100 milijonov evrov pomoči – no, leta 2008 in 2009 so si francoski lastniki izplačali približno toliko dividend). Poglejmo torej nekaj konkretnih številk kje je danes Elan in ali je res potrebno, da govorimo o stečaju.

Za leto 2014 sicer ni končnih podatkov o poslovanju, a iz izjav odgovornih lahko sklepamo, da so bili rezultati še nekaj boljši kot leto poprej, zato za osnovo lahko vzamemo okvirne podatke za leto 2013. Pri obravnavi finančnega položaja družbe je potrebno v vedno ločiti dva vidika
– eno je poslovni del, torej kako družba posluje, ustvarja dohodke,
– drugo pa je vprašanje financiranja – na kakšen način se družbi zagotavlja vire za financiranje sredstev, ki jih družba potrebuje za svoje poslovanje, da torej lahko deluje, zaposluje in ustvarja rezultate.

Družba (celotna skupina) Elan s preko 500 zaposlenimi ustvari letno okoli 16 milijonov evrov dodane vrednosti in 4 milijone denarnega toka (EBITDA), od tega 90 % na tujih trgih. Tudi končni rezultat pod črto naj bi bil lani pozitiven, prej pa je bila družba dve leti v izgubi, a predvsem zaradi odpisov pri svojih naložbah. Ob teh rezultatih ter še dodatno ob potencialu, ki ga ima blagovna znamka Elan, je razmišljanje o prenehanju delovanja (likvidaciji ali stečaju) družbe popolnoma nesprejemljivo, nepotrebno in bi pomenilo ogromno izgubo za lastnika in glavnega upnika (državo). Delujoča družba lahko prispeva najmanj 16 milijonov evrov letno v skupni razpoložljiv dohodek države ter pokriva tekoče stroške poslovanja in kakršnekoli drugačne ideje razen da družbi omogočimo normalno nadaljevanje poslovanja, preprosto ne bi smele biti niti omenjene. Prenehanje poslovanja bi namreč ne pomenilo samo izgubo dohodka, temveč v vsakem primeru tudi večje zmanjšanje vrednosti sredstev, ki jih imajo lastniki in upniki vložene v družbo.

Za doseganje poslovnih rezultatov vsaka družba potrebuje seveda prostore, opremo, zaloge in za te namene ima Elan angažiranih okoli 70 milijonov sredstev (po knjižni vrednosti). Ta sredstva zagotavlja država z lastniškim vložkom v višini 40 milijonov, 26 milijonov je kreditov, 4 milijone pa je knjižena potencialna obveznost do družbe Korže d.o.o. iz naslova nagrade o poslovodenju iz leta 2000 (spor na sodišču še teče). Največji upnik na kreditni strani je slaba banka (DUTB) z okoli 15 milijoni, preostalih 10 pa je imela Gorenjska banka (ki naj bi terjatev prodala češki družbi Sporten) ter še nekatere druge banke. Privatnih upnikov (brez tekočih obveznosti do dobaviteljev) je torej mogoče dobrih 10 milijonov evrov (vključno s potencialno obveznostjo do Korže d.o.o.), skoraj 60 milijonov pa ima vloženih država (kot lastnik in kot upnik preko DUTB ter mogoče še kak kredit od druge državne banke).

Glede na dosežene rezultate je danes ekonomska vrednost Elana verjetno nekje med 30 in 40 milijoni evrov. Potencialni kupec lahko mogoče s še boljšim upravljanjem ter ureditvijo financiranja vrednost podjetja v bodoče tudi zviša, kar je vedno tudi osnovni razlog za nakup (nihče ne bo kupoval podjetja s pričakovanjem, da bo njegova vrednost kasneje nižja). Ekonomska vrednost se razume kot vrednost celotnega podjetja, od katerega se potem odštejejo finančne obveznosti, preostanek pa dobi dotedanji lastnik. Lastnik vedno prevzema tveganje vrednosti podjetja in dobi preostanek, potem ko so upniki poplačani v celoti (oz. ko se odštejejo njihove obveznosti v celoti). V kolikor pa je vrednost podjetja nižja od finančnih dolgov, potem so seveda tudi upniki poplačani manj (v prisilni poravnavi), a lastnik praviloma izgubi vse. Preden morajo k finančni sanaciji z odpisom terjatev prispevati tudi upniki, se v današnjih postopkih najprej zmanjša obstoječi kapital, običajno na nič in upniki nato del svojih terjatev konvertirajo v nov kapital.

Glede na omenjeno vrednost Elana lahko objektivno pričakujemo, da bodo ob delujoči družbi upniki poplačani v celoti oz. da ni potrebe, da bi izgubili svoje terjatve. V najslabšem primeru (nižji oceni vrednosti Elana) lahko država kot lastnik izgubi tudi vse, a kot upnik svoje premoženje zadrži. Skupnih finančnih obveznosti je pravzaprav le okoli 26 milijonov, saj bi bodoči lastnik z družbo Korže verjetno hitro dosegel poravnavo in se s poplačilom npr. milijona evrov rešil teh obveznosti.

In kaj delajo Čehi (družba Sporten kot beremo) s tem, ko odkupujejo terjatve z diskontom? Ne glede na to, koliko bodo za terjatve plačali, bodo nasproti družbi in lastniku (državi) nato nastopili s polno vrednostjo terjatve. Izračunali bodo ekonomsko vrednost Elana, ki so jo pripravljeni plačati in ki je predmet pogajanj s katerimkoli kupcem, a od nje bodo odšteli polno vrednosti obveznosti. Torej ne glede na diskont, ki so ga dobili od Gorenjske banke ter za katerega se mogoče danes pogajajo z DUTB. Če bo kupec Elana kako drugo podjetje, pa bo morale te obveznosti v polni višini priznati Čehom. Le v primeru, če bo izpogajana vrednost Elana nižja od finančnih obveznosti in bi torej država kot lastnik izgubila vse (prodala Elan za 1 evro), bodo k sanaciji morali prispevati z odpisom ali konverzijo terjatev v kapital tudi upniki.

Ne glede na to, koliko popusta bo država kot upnik (DUTB) priznala kupcu terjatve, bo njen lastniški delež manjši za celotnih 15 milijonov kolikor jih terja DUTB. Zato bi država moral prej odkupiti še ostale dolgove Elana (z diskontom) in potem prodajati celo družbo. Daleč najbolj učinkovit bi bil tudi nek dogovor z družbo Korže, kajti v nasprotnem primeru bo kupec pri oceni vrednosti upošteval precej višjo vrednost potencialne obveznosti Elana do te družbe. A to seveda ni možno, saj ni nikogar od predstavnikov državnih lastnikov, ki bi se upal izpogajati, saj tvega, da bo čez čas obtožen za tak ali drugačen dogovor.

V vsakem slučaju bi morala država v vlogi lastnika in glavnega upnika gledati svoj vložena sredstva kot celoto, kajti le tako bo lahko zanje iztržila maksimalno vrednost. Če je polna (ekonomska) vrednost Elana 40 milijonov evrov, bi po odbitku finančnih obveznosti do ostalih upnikov, država za vse svoje vložke dobila 30 milijonov. Potem tudi ne bi bilo več problema z nedovoljeno finančno pomočjo. Če pa bo prodajala posamezne terjatve z diskontom (tudi Gorenjska banka je posredno v precejšnjem obsegu v državni lasti), bo to samo dodatni popust kupcu, ki ga na koncu po nepotrebnem izgubi država za svoje vložke, gledano skupaj.

Slovenija torej s poslovanjem Elana ustvarja letno najmanj 16 milijonov dodane vrednosti (BDP) in ker s poslovanjem pokriva tekoče stroške, so nesprejemljiva razmišljanja o likvidaciji družbe. Tudi lastniki in upniki bodo za svoja vložena sredstva dobili bistveno več, če družba s poslovanjem nadaljuje. Ker je država pri tem financiranju daleč najpomembnejša, bi za zaščito svojih interesov morala gledati vse svoje vložke kot eno »terjatev« in potem bi zanjo lahko tudi največ dobila. Za izboljšanje svoje pogajalske pozicije bi nek privatni lastnik in upnik prevzel tudi preostale terjatve do družbe in potem bi lahko prodajal popolnoma neobremenjeno družbo in zanjo tudi največ dobil.

Na žalost pa država ni privatnik – na eni strani je obremenjena s predpisi in pravili, postavljenimi sicer zaradi preglednosti, a na koncu so prej ovira za nek optimalni učinek in iztržek. Drugo pa so omejitve, ki jih imajo pri odločanju državni uradniki. Pa ne toliko zaradi potencialne korupcije, temveč bolj zaradi tega, ker nimajo mandata, da bi lahko učinkovito odločali ter zaradi previdnosti, da ne bi naredili kaj narobe (pa naj stane kar hoče). Mogoče bi danes že bolj potrebovali Komisijo za preprečevanje neodločnosti in neukrepanja (KPNN?).
>

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *